V Porabju in Őrségu
je veliko prostora za uživanje v naravi … Gozdovi, travniki, z grmovjem zarasle
površine so kraji, kjer se lahko odklopimo od vsakdanjega vrveža, predvsem pa naj
bi se odklopili od ekranov. Ne razumem ljudi, ki s telefoni v rokah, očmi na
ekranu in slušalkami v ušesih hodijo po gozdnih poteh, travnikih ali okoli
jezera. Takih srečujem vedno več. Vračanje v naravo in k njej je danes, v tem
kaotičnem času, edina prava, naravna sprostitev in pomiritev za ljudi odprtih
oči, ušes in src.
Imeti v bližini narodni park, ki se trudi
vrniti pokrajini prvobitnost, je privilegij. Odpravimo se le nekaj kilometrov
iz mesta in že nas objame neokrnjena narava. Od ptic na nebu, ki sem jih
predstavila v 1. delu, se bom tokrat ozrla na zemljo, na največje živalske
prebivalce Narodnega parka Őrség, ki jih lahko
občudujemo na širnih pašnih površinah, nekatere kar vse leto, nekatere pa
spomladi, poleti in jeseni, ker zimo preživljajo v zavetju hlevov. Moji
izbranci za predstavitev so: madžarsko
sivo govedo (magyar szürke szarvasmarha), zober ali evropski bizon (európai bölény) in evrazijski divji konj (eurázsiai vadló). Ker o njih lahko izvemo mnogo
zanimivega, kar bi preseglo dolžino tega članka, bom tokrat predstavila prvega
izmed treh mogočnih prebivalcev narodnega parka, madžarsko sivo govedo.
Gotovo je že vsak izmed nas na katerem koli koncu
Madžarske, posebej pa na območjih narodnih parkov, naletel na nepregledne črede
goveda sive barve in pomislil, da so to živali, ki so tesno povezane z Veliko
ravnico. Nekako so vraščene vanjo. Tudi blizu Porabja, v okolici Őriszentpétra, lahko naletimo na velike črede te
govedi. So prijazne in zelo radovedne živali, prav nič plašne. Ko ustavim avto
in se jim približam s fotoaparatom, imam občutek, da so navajene pozirati
radovednim obiskovalcem. Predvsem kravice in telički so zelo zvedavi. (Hm, ni
nam to znano pri neki drugi vrsti sesalcev? J) V madžarskih poljudnih in strokovnih člankih o sivem
govedu najdemo zapise, da so te živali bile ponos madžarske živinoreje, v tem
prostoru prisotne in izjemnega pomena že stoletja. Malo bolj romantični avtorji
pišejo, da so prišle v Karpatski bazen v 9. stoletju skupaj z osvajalci
Madžari. Raziskave so pozneje te trditve ovrgle in dokazale, da je njihova
prisotnost tukaj prvič izpričana v 14. ali 15. stoletju. Njihov izvor torej še
danes ni jasen. Madžarsko sivo govedo je ena od zakonsko zaščitenih avtohtonih
domačih živali na Madžarskem. Država je pri Evropski komisiji že leta 2011
zaščitila njegovo geografsko poreklo, od leta 2015 pa je na seznamu hungarikumov. Med 13. in 18. stoletjem je bilo
meso sivega goveda važen madžarski izvozni artikel, saj so ga zelo cenili v
vsej Evropi. Danes v prehrani nima posebne vloge, saj kljub povečanemu številu
čred živali veljajo predvsem za turistično zanimivost v narodnih parkih, manj
je reje za proizvodnjo mesa. Odrasle živali madžarskega sivega goveda imajo čokato
telo, njihovi glavni značilnosti pa sta siva – v različnih odtenkih – barva
dlake in dolgi, navzgor zavihani rogovi. Pri bikih so lahko dolgi tudi do enega
metra. Barva živali se razlikuje glede na starost. Dlaka telet je ob rojstvu
rjavkasto rdeče barve, od temno rdeče, do svetlejše, celo rožnate. Najdejo pa
se tudi telički, ki so ob rojstvu beli. Pri dveh do treh mesecih začne barva
dlake svetleti in nato siviti. Ko so teleta stara 4 do 6 mesecev, so že
popolnoma sive barve. Barva dlake se lahko razlikuje tudi od sezone do sezone.
Živali imajo pozimi gostejšo in temnejšo, lahko tudi neenakomerno obarvano
dlako. Njihova barva je najlepša spomladi. Odrasli biki tehtajo 700-900 kg,
krave 500-600 kg. Sivo govedo je inteligentna in nezahtevna žival, izjemno
odporna na bolezni. Krave se zelo navežejo na svoje mladiče in predano skrbijo
zanje. V primeru odvzetja mladiča dneve, celo tedne tavajo okrog in ga iščejo. Poleg tržne in prehranske vrednosti je v
kulturno-zgodovinskem okviru madžarsko sivo govedo igralo vsestransko pomembno
vlogo v vsakdanjem kmečkem življenju. Iz govejih kosti so kmetje pripravljali
zelo uporabno naravno lepilo, klej, namesto dragih voščenih sveč so v kmečkih
gospodinjstvih izdelovali sveče iz govejega loja. Poleg mesa, ki so ga
konzervirali na specifičen način, so bile pomembne surovine za marsikaj goveje
kože. Za dobro ceno so jih prodajali usnjarjem, le-ti so jih ustrojili,
čevljarji pa so iz njih šivali obutev. Tudi pastirji so iz kož sami izdelovali
preprosta oblačila, toke, držala in druge pripomočke. Ker v nižinskem svetu ni
bilo na voljo veliko lesa, najdemo tukaj manj lesenih predmetov, ki so jih
izdelali pastirji. Namesto lesa ima osrednjo vlogo v preprosti pastirski
umetnosti rog madžarskega sivega goveda. Enostavno ga je bilo obdelovati, saj
se ob segrevanju zlahka zmehča. Izdelovali so različne okrasne in uporabne
predmete, ki so jih okraševali z rezbarijami. Iz rogov so bili izdelani tudi
glavniki in gumbi. Pomemben pastirjev pripomoček je bil pastirski rog. Ta
zgodovinski čas je že davno mimo in dediščino pastirjev sivega goveda danes
lahko vidimo le še v muzejih, govedo pa »pasejo« električni pastirji. Paša je še vedno
najpomembnejši element gojenja in hranjenja madžarskega sivega goveda. Rejci
računajo na povprečno 215 pašnih dni na leto, vendar je to zelo odvisno od
vremena. Paša običajno traja do prvega snega, v tem času govedo ne dobiva
nobenih dodatkov k prehrani. Vsaka žival potrebuje zase površino od 1 do 10
hektarjev, odvisno od kakovosti trave. Napajanje se še vedno izvaja iz
vodnjakov, kjer to ni možno, pa iz posebnih cistern. Odrasla žival poleti
popije 50-100 litrov vode na dan, pozimi pa 20-50 litrov na dan. Pozimi jedo
seno, krmno slamo in stebla koruze. Sivo govedo ne sme biti krmljeno z nobeno
hrano ali izdelkom industrijskega izvora, saj je le tako mogoče zagotoviti
popolno zaščito pred okužbo z BSE. Ohranjevalci čiste pasme in njeni skrbniki
so tako predvsem narodni parki. (Fotografije sem posnela lani v bližini Őriszentpétra.) Madžarskega sivega goveda trenutno ne
moremo opazovati v naravi, ker zimo preživlja v zavetju hlevov. A pomlad ni
daleč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar