Ptice, naše prijazne spremljevalke

Letos sem za tednik Porabje začela pisati serijo člankov o življenju narave v Porabju in predvsem v bližnjem Narodnem parku Őrség. Sem raziskovalka in oboževalka narave. Sami presodite! 😊

Kjer ni ptic, ni življenja, pravijo. Ko občudujemo čudeže narave, vse to življenje, rast, cvrčanje, petje in še nešteto drugih glasov, se zavemo, da občutek živosti vsemu, kar nas obdaja, dajejo glasovi ptic: drobni vrabčki se glasno podijo za drobtinicami, na trati pred hišo poje kos, v parku se sliši malce nadležno krakanje vran. Ko pa se podamo iz naselij v gozdove ali na travnike, pa nam polnost užitkov v naravi spet nudijo prijetni glasovi in pogledi na ptice, posebej tiste redke, ki jih vidimo, kaj šele fotografiramo, morda le enkrat v življenju. Moji pohodi v naravo so povezani s prav takim zadovoljstvom. Na travniku, ob reki ali v gozdu ujamem v objektiv zelo posebno ptico, ki je redka ali neobičajna za Porabje in Őrség. V moji fotografski zbirki sta to brinjevka in kormoran, vedno pa sem navdušena nad srečanji z belimi štorkljami in sivimi čapljami. Vse omenjene so, poleg jastreba, fazanov in jerebic, največje ptice v teh krajih, posebej brinjevka (tudi brinovka) je prava redkost.

Brinjevka (Turdus pilaris) je ptica, ki jo danes v Porabju srečamo izjemno redko. Meni se je sreča nasmehnila le enkrat, in sicer blizu Porabja, ob vasi Szalafő, kjer sem pred dvema letoma videla jato teh ptic. V preteklosti jih je gotovo bilo več, saj je lov na brinjevke v poznojesenskem in zimskem času bil v Porabju dopolnilna dejavnost na kmetijah, po Avgustu Pavlu, ki ga je prikazal leta 1942 v delu (v madžarskem jeziku in z vložki v porabščini) Lov na brinjevke v Porabju in v Őrségu, nekakšen ljudski poklic. Pavel je natančno opisal tehnike lova, namene, trgovanje s pticami, prenašanje znanj na potomce, nepisana pravila in šege. Posebej zanimiv del je družbeno vrednotenje tega lova: porabski ptičarji, ki so brinjevke lovili, a večinoma le za prodajo, so se norčevali iz gospode, ki je ptiče jedla – zelo cenjena specialiteta je bilo klobasasto črevo, polno brinovih jagod – češ »ka gospoda drek djej«. Iz tega posmehovanja veje občutek moralne premoči socialno šibkih nad socialno močnejšimi (gospodo). Lov na brinjevke je bil razširjen tudi v Sloveniji, posebej na kraških območjih, kjer je bila populacija ptic zelo številčna, saj je tu raslo mnogo brina.

Brinjevka je pisan ptič iz družine drozgov. Njeno čokato telo je dolgo od 22 do 27 cm, malo daljše od kosa. Spoznali jo bomo po sivi glavi, hrbtu in trtici, medtem ko so njena pleča in zgornja stran kril rdečerjave barve. Ima umazano bel trebuh, ki prehaja v okraste prsi, posute s črnimi pegami, njene boke pa krasijo črna peresa s svetlo rjavim robom. Kljun je okraste barve s črno konico. V letu brinjevka razkrije črno belo spodnjo stran kril in dolg rep. To je podnevi aktivna, družabna ptica, ki se najbolje počuti v skupinah. V toplem delu leta se hrani pretežno z ličinkami in odraslimi žuželkami ter deževniki, jeseni in pozimi pa presedla na rastlinsko hrano. Teknejo ji plodovi brina, jerebike in črnega trna ter drugo sadje in jagodičje.

Seli se le iz najbolj hladnih predelov, zato lahko pozimi, če imamo srečo, opazujemo velike jate brinovk, ki so gnezdile na severu Evrope. Takrat jih bomo največkrat videli na travnatih površinah in poljih, omejenih z grmovnatimi mejicami. Brinovka gnezdi kolonijsko, saj se tako počuti bolj varno. Gnezda, ki jih iz vej zgradijo tik ob deblu visoko v drevesnih krošnjah, brinovke s skupnimi močmi in prav brez strahu branijo pred vsiljivci, predvsem vrani. Ocenjujejo, da v Evropi živi več kot 50 milijonov odraslih brinovk, in zato ni neposredno ogrožena, vendar pa je tako v Sloveniji kot v Porabju danes zelo redka, saj se tu v večjem številu pojavlja le kot zimski gost.

Kormoran (Phalacrocorax carbo) ali veliki kormoran je ptica, ki ji ribiči pravijo »črna smrt naših voda«. Vedno sem mislila, da to ptico lahko vidimo le v obmorskih krajih (na školjčiščih v strunjanskem zalivu so cele jate), nakar sem nekaj prav mogočnih primerkov prvič pred tremi leti zagledala v zimskem času na skoraj suhi vrbi nad Rabo. Je zelo velik ptič, ki od kljukasto zavite konice kljuna do konca zaobljenega repa meri od 77 do 94 cm, razpon njegovih peruti pa znaša od 121 do 194 cm. Odrasli kormorani so skoraj v celoti črni, le njihova lica porašča svetlo perje, ob bazi spodnje čeljusti pa imajo še rumeno zaplato gole kože. Mladi kormorani so bolj bledi, predvsem po vratu, njihov trebuh pa je pogosto povsem bel. Za kormorane je značilno posedanje po drevesih, rogovilah in skalah z razpetimi krili. Takrat si sušijo perje, ki se jim je namočilo med potopi, ko spretno lovijo ribe, rake in žabe. Kormoran ima zelo obsežno območje razširjenosti in živi na vseh celinah, razen v Južni Ameriki in na Antarktiki. Naseljuje tako celinske vode kot priobalni pas morja. V zmernem pasu severne poloble navadno gnezdi med aprilom in junijem, drugje pa glede na lokalne podnebne razmere. Populacije kormoranov, ki živijo v južnih krajih, se ne selijo, medtem ko se severne populacije pred zimskim mrazom umaknejo proti jugu.

Kot pretežno ribojeda vrsta je kormoran prišel v nemilost ribogojcev in ribičev, ki ga zato ponekod še vedno neusmiljeno preganjajo. Tudi kormorani ob Rabi so tukaj najverjetneje le zimski gostje, saj jih poleti ni videti.

Bela štorklja (Ciconia ciconia) je največja evropska ptica. Gotovo jo vsi dobro poznamo, zato je ni potrebno posebej opisovati. Navedla bom le nekaj zanimivosti o njej. Štorkljo lahko vidimo tudi v Porabju, še pogosteje v Őrségu, že od nekdaj pa velja za simbol Prekmurja, kjer ji je pokrajina ob reki Muri nudila zadostne količine hrane. Štorklje so izjemni jadralci (razpon kril je od 180 do 220 cm) in večino svoje selitvene poti prejadrajo z izkoriščanjem toplih vzgonskih vetrov. Otto Lillienthal, ki je kot prvi človek uspešno poletel z letalno napravo, je to osnoval prav na študiji letenja bele štorklje. Za razliko od splošnega prepričanja, da se štorklja hrani le z žabami, glavnino plena štorkelj predstavljajo velike žuželke (kobilice, hrošči) in mali sesalci (miši, voluharice, krti itd.). Tudi deževniki in plazilci (kače, kuščarji) so pogost plen štorkelj. Pogosto lahko več štorkelj v skupini opazimo na pravkar košenem travniku ali sveže orani njivi, kjer sledijo traktorju in izkoriščajo kratkotrajno obilje plena. Hrano iščejo v neposredni bližini gnezda. Je dolgoživeča ptica, ki v povprečju živi do 22 let, lahko pa dočaka tudi več kot 30 let. 

Bele štorklje gnezdijo na električnih drogovih in le redko še na kakšnem dimniku ali slemenu strehe, zelo redko pa na drevesih. Ogromno, do 2,5 m visoko in do 2 m široko gnezdo je zgrajeno iz večjih vej, trave in zemlje. Zaradi vsakoletnega dograjevanja je lahko gnezdo staro več deset let in tehta tudi več kot 500 kg. Par ali vsaj eden od partnerjev se pogosto vrača na isto gnezdo. Sprva samec, nato par intenzivno branita gnezdo pred morebitnimi vsiljivci. Pri tem lahko pride do bojev med štorkljami, ki se neredko končajo tudi s poškodbami, uničenjem gnezda in jajc ali celo poginom. Prve štorklje se vrnejo konec marca. Pariti se prične par takoj, ko sta obnovila gnezdo. Samica znese 3-5 jajc. Jajca vali pretežno samica in po 31-34 dneh po začetku valjenja se izvalijo mladiči. V primeru slabega vremena par izvrže iz gnezda mladiče, ki jih ne more prehraniti, in ves napor usmerja v preživetje tistih mladičev, katerim lahko zagotovi zadostno količino hrane. Gnezdo mladiči zapustijo po 54-70 dneh. V zadnjih dveh tednih lahko mladiče opazujemo na gnezdu med treniranjem kril in poskusi letenja. Štorklja je selivka, ki se seli izključno zaradi pomanjkanja hrane in mraza v zimskih mesecih. Ptice iz naših krajev se selijo čez Balkanski polotok in Bospor v podsaharsko Afriko. Pred selitvijo se bele štorklje združujejo v velike jate že avgusta. Tisoče selečih se štorkelj lahko občudujemo med jadranjem nad Bosporsko ožino. Štorklje so kljub rahlemu naraščanju števila parov tako v Sloveniji kot na Madžarskem zaščitene in varovane s posebno naravovarstveno zakonodajo. Imajo pa tudi mitološki in simbolni pomen, saj predstavljajo znanilce pomladi, prinašalce sreče v kraju, kjer gnezdijo, še posebej v hiši, na katere dimniku so zgradile gnezdo. Nekoč pa so starši otrokom razlagali, da so jih prinesle štorklje. (Opisi ptic so povzeti po Wikipediji.)

Narava, to zimo nič bela in romantična, temveč siva in deževna, je lahko lepa tudi v sivini … Prisluhnimo oglašanju ptic, ki so ostale z nami, in poglejmo v krošnje dreves s srcem.