Spet se podajmo raziskovat naravne lepote
Porabja in Őrséga … V 1. delu predstavitve markantnih prebivalcev
Narodnega parka Őrség smo spoznavali „najbolj madžarske” predstavnike, madžarsko sivo govedo, 2. del pa odkriva
zanimivosti o velikanu, prav tako radovednem, a malo bolj plahem, poimenovanem zober ali evropski bizon (európai
bölény).
Odkrila sem jih lani v poznojesenskem času blizu vasi
Kondorfa. Tik ob cesti, seveda za zaščitno ograjo, je skupinica
nenavadnih velikanov, zleknjenih v travi, lovila sončne žarke. Seveda sem
prelepe prizore ovekovečila s fotoaparatom. Pridružil se mi je domačin, ki je s
traktorjem oral bližnjo njivo. Povprašal me je, če fotografiram za kakšno
revijo, češ da imam precej resno opremo. Rekla sem mu, da sem samo ljubiteljica
narave, in pogovor je stekel. Pojasnil mi je, da so 6 živali pripeljali na to
območje leta 2017 s Slovaške, da bi tem krajem vrnili podobo iz davnine, ko so
zobri pred tisočletjem tu živeli avtohtono. Domačini imajo pomisleke, da se bo
teritorij spremenil v zanemarjeno, zaraščeno krajino, ker je površina prevelika
za to število živali. Zdaj jih je že 9, saj so se lani skotili trije mladiči.
Ob koncu mi je omenil, da je 6 zobrov tudi v Pityerszeru. Vedela sem, da bom naslednjič zavila
tja …
Prve informacije so bile zbrane, moje raziskovanje se
je lahko začelo. Kar nekajkrat sem že obiskala oba rezervata, pozorno
opazovala, fotografirala in zbrala veliko zanimivosti o teh nenavadnih živalih,
največjih evropskih kopenskih sesalcih, ki so pred tisočletjem svobodno
lomastili po evropskih gozdovih, saj zaradi svoje mogočne pojave niso imeli
naravnih sovražnikov. Človek bi mislil, da se tako mogočnim živalim ne more
pripetiti prav nič, kar bi ogrozilo njihov obstoj, saj naj bi velikost in moč
pomenila samoumevno nadvlado in varnost. Velikemu in mogočnemu se pač umakne
vse na njegovi poti. Vendar je velikost včasih lažna zaščita, ki lahko bitje
ogrozi ali ga spravi v neprijeten položaj, ko ne more biti nevidno takrat, ko
bi moralo biti. Lahko ga privede celo na rob izumrtja in to se je pred kakšnim
stoletjem zgodilo zobrom.
V začetku 20. stoletja so bili zobri v
naravi popolnoma iztrebljeni. Ljudje so jih pobijali predvsem zaradi kožuha in
mesa. Hud udarec zadnji večji populaciji naj bi zadali lačni nemški vojaki, ki
so se po prvi svetovni vojni vračali z ruske fronte. Čisto zadnjega
prostoživečega zobra v Evropi pa naj bi leta 1919 ustrelil divji lovec v
pragozdu Bialowieza na severovzhodu Poljske. Šele ob teh dogodkih se je javnost
zavedla, da je vrsta pred skorajšnjim izumrtjem. Prav na območju tega
edinstveno ohranjenega nižinskega evropskega pragozda, kjer je bil nekoč lovski
rezervat, rezerviran za ruske carje – od leta 1979 pa je osrednji del gozda pod
zaščito Unesca –, so leta 1923 poljski in nemški strokovnjaki ustanovili prvi
center za ohranitev evropskega bizona. Skozi desetletja so ob skrbno
načrtovanem skupinskem delu in ob natančnem vodenju rodovnikov iz preživelih
zobrov, ki so jih še našli v različnih živalskih vrtovih po Evropi, vzgojili
zdravo in stabilno populacijo nekaj tisoč živali. Zobre so znova naselili v
rezervate in živalske vrtove na Poljskem, Češkem, v Nemčiji, Švici, Angliji,
Rusiji, Belorusiji, Španiji, na Nizozemskem, Švedskem, tudi v Sloveniji se iščejo možnosti za njihovo naselitev. Največji rezervat z zobri je
obsežen gozd Bialowieza na Poljskem, na meji z Belorusijo, po številu zobrov pa
Poljski sledita Rusija in Švedska. Danes populacija zobra šteje približno 6000
živali.
Zober ali evropski bizon je bil prvotno
razširjen v gozdovih Evrazije in
severne Afrike in je poleg ameriškega bizona ena od dveh še živečih vrst
bizonov. Ima masivno, do 3,5 m dolgo telo, zraste do 2 metra višine v plečih,
ker je glava spuščena k tlom. Samec tehta od 800-1000 kg, samica pa
400-600 kg. Kožuh je
temno rjav, po sprednjem delu telesa ima dolgo dlako, zadaj pa
nekoliko krajšo. Glava je široka s trikotno brado. Tako samci kot samice imajo
kratke, ukrivljene roge. Živi v čredah, aktiven pa je podnevi in ponoči. Bizoni postanejo
spolno zreli pri starosti 4 let. Samci so aktivni do starosti približno 8-10
let. Samice vsako leto skotijo eno tele vse do svojega 20. leta starosti.
Mladiči pol leta sesajo mleko, potem se začnejo prehranjevati z rastlinsko
hrano. Zobri za svoje bivanje in prehranjevanje potrebujejo zelo obširne
travniške in gozdne površine, saj poleg velikih količin trave in različnih
zelišč zaužijejo tudi drevesne poganjke, listje, lubje dreves in gozdne
plodove, ki jih najdejo v podrasti. Radi se povaljajo v suhem pesku. S prašno
kopeljo preženejo iz gostega kožuha zajedavce, v blatu pa se ne valjajo.
Prilagojeni so na skrajne zimske razmere, ki jim druge vrste živali le stežka
kljubujejo. S krepkimi parklji zlahka razbrskajo sneg, da pridejo do trave, pri
tem si lahko pomagajo tudi z rogovi. Kljub svoji
navidezni okornosti pa lahko tečejo s hitrostjo dirkalnega konja in preskočijo
2 metra visoko oviro.
Tudi v Narodnem parku Őrség
so zobri na prostem vse leto. To so živali, ki aktivno oblikujejo svoje okolje
in mirno sobivajo z drugimi živalskimi prebivalci parka. Zober se je tisočletja
uspešno branil pred volkovi in medvedi, preživel je poledenitve, pokleknil pa
je pred našo vrsto. Usoda celotne populacije zobrov je v človeških rokah. Na
srečo je z večanjem števila živali stanje spodbudno.
In ob koncu še zanimivost: z zobrom je
povezana tudi tradicionalna poljska suha vodka Żubrówka,
ki jo izdelujejo v mestu Białystok na
vzhodu Poljske. Vodki je namreč dodana bizonova trava (Hierochloe odorata), ki raste v
bližnjem narodnem parku Beloveška pušča, v katerem živijo zobri.
(Nekateri podatki so povzeti po Wikipediji.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar