Pasje leto se izteka ... (2. del)

Moram napisati še 2. del pasje zgodbe! 🙂 Dragi vsi, to je zapis o meni … Če se v njem najdete tudi vi, je to zgolj naključje!? 😑 Da živimo v čudnem času, ni nič novega; da pa se človek po malo več kot dveh desetletjih zave, da so ljudje, ki jih je imel skoraj ves ta čas za prijatelje, jim neomajno zaupal, včasih kaj potožil in jih imel na svoj način rad, pravzaprav zahrbtneži, dvoličneži in hinavci - to pa je šok! Še v kakšnem pismu sem komu izlila svoja občutja in verjela, da je naslovnik na moji strani; ko pa ni bilo odgovora ali zgolj izgovor, da odgovori pozneje, pa mi je bilo jasno! Trenutna resničnost teh krajev so praznost, sprenevedanje, odsotnost empatije in spoštovanja, napadi na iskrenost in svobodo drugače mislečih, epidemija zaplankanosti z neomejenim rokom trajanja. Če temu dodamo še manipuliranje z matičnimi politiki in zavajanje medijev, je vse to koktajl, ki nosi pomenljivo ime - Porabje … Jaz sem samo nastavljavka ogledal, nič drugega. Nisem kos lesa, neljub predmet, ki bi ga bilo potrebno za vedno premakniti na južno stran Srebrnega brega; zdaj se namreč akterji zarote proti meni obnašajo natanko tako: ničesar me ne vprašajo, nimam priložnosti predstaviti svojega pogleda, se braniti, razložiti, se pogovoriti … Obsodbe v odsotnosti obsojenega, kot v tistih starih, dobrih totalitarnih časih, gotovo se vam toži po njih … Nekakšna bebasta pisma in še bolj bebasti obiski pri mojih nadrejenih, vse v strogi tajnosti, vsak lahko vrže kamen, tudi največji grešniki. Vsak lahko obsoja in sodi, tudi tisti neuki in polpismeni, tudi tisti, ki so šole videli od znotraj, ko so sami hodili vanje, tudi tisti s prsti v marmeladi že več kot dvajset let, ja, ti so najbolj glasni!!! Kaj je z vami, ljudje??? Vse leto nek zahrbten pritisk, dušenje in davljenje; kljub moji pripravljenosti narediti na svojem področju vse, kar je v mojih močeh … Ne, to vas ne zanima … Zgražate se nad mojimi zapisi, a sploh ne pomislite (ali je kognicija pri vas v globokem minusu), da bi moje pisanje bilo čisto drugačno, če bi se vsi vi začeli malo samospraševati, biti iskreni in odkriti … Morda mojih zapisov sploh ne bi bilo … Na šolah, mojem primarnem "delovišču", je vse v najlepšem redu. Z vodstvi in učitelji prizadevno strokovno delamo, smo v odličnih odnosih, se podpiramo … Kaj pa hočete od mene vsi ostali???  Pa poglejmo še čas, ko se je leto prevesilo v drugo polovico …

V juliju smo imeli prelepe jezikovne počitnice za porabske šolarje in drage goste - šolarje iz slovenske OŠ Kuzma - v Fiesi; najboljše jezikovne počitnice doslej, smo si bili enotni. Odlična atmosfera, motivirani učenci, delavni, prizadevni, enkratni učitelji spremljevalci - vseh osem dni veselo vzdušje, to je bilo to, kar prinaša neizmerno veselje. Ob takih priložnostih se mi potrjuje prepričanje, da učitelji - tako domači porabski kot pedagoški asistenti - po svojih močeh in zmožnostih srčno opravljajo svoje pedagoško delo, dan za dnem, leto za letom. Še v počitnicah, a to je zgolj en teden. Potem so otroci doma, kjer - razen zelo redkih izjem - ne slišijo dva meseca nobene slovenske besede, zato se septembra v šoli spet mora začeti vse znova … Kjer je slovenska beseda utihnila v družinah, tam je s slovenstvom konec - kljub proslavam, veselicam, obletnicam …, ki naj bi pomenile, po besedah nekaterih, da je skupnost živa in vitalna. Krute statistike in raziskave, žal, govorijo drugače …

Polovica julija in skoraj cel avgust je vedno moj čas; tisti kristalni, odmaknjen čas, ko pustim za seboj vse mračne, neljube zgodbe, in odpotujem z družino mediteranskemu soncu naproti … Brez e-razvad, s kupom knjig, fotoaparatom in z željami, da hrupni nemir in kaos vsakdana preglasim s šumenjem morskih valov in klici galebov … Vedno mi uspe. Ko se vrnemo, pa diši po jeseni …

 

Ob koncu avgusta je bil še prelep družinski vikend v Budimpešti, kamor smo v prvi vrsti šli na srečanje z meni drago Frido in njeno umetnostjo …

September … Vonji, barve, okusi in občutja jeseni, čas ponovnega oglašanja šolskega zvonca; čas, ki razblini idilo poletja, a kljub vsemu čas, ki ga še po toliko desetletjih dela na pedagoškem področju vsakič znova pričakujem v prijetnem nemiru …  Tu so prisrčne šolske prireditve, svečani pozdravi novega šolskega leta, načrti za prihodnost, zbiranje idej, prijazno nudenje pomoči tistim, zaradi katerih sem tukaj. Moji trdni sklepi: na prvem mestu šola, učenci, učitelji, enako na drugem, tretjem, neskončnem mestu! Kar te ne ubije, te utrdi, pravijo; držim se te ljudske modrosti in krmarim med ostrimi čermi dalje …

Oktober … Obiskujem šole, vrtce, srečujem se s tistimi, s katerimi se mi je prijetno srečevati; strokovno delam s tistimi, ki so veseli moje pomoči; vsak trenutek prostega časa preživim v naravi, največ ob čudovitem jezeru Hársas blizu Monoštra, v bližnjih gozdovih in na travnikih, s fotoaparatom, sama s seboj … Nek popoldan sem ob jezeru našla to prelepo školjčno lupino. Prav nenavadna najdba, saj nisem mislila, da so v jezeru tudi tako velike školjke. Nenavadne najdbe človeka bogatijo in plemenitijo. V vsakem pogledu.

November … Čas, ko zadiši po praznikih, čas, ko se s porabskimi pedagogi običajno odpravimo na kakšen prijeten kraj, da se v sproščenem vzdušju pogovorimo, pade tudi kakšna ideja za prihodnost, da nazdravimo in si še trdneje obljubimo, da bomo povezani v poslanstvu za isti cilj. Tudi letos je bilo tako. Zbrali smo se v prijetnem ambientu in preživeli lep večer. To je zahvala za trud in skrb vsem vodstvom šol, učiteljem, vzgojiteljicam, pedagoškim asistentkam. Njihovo delo ni lahko in včasih rezultati niso opazno vidni, saj šola brez okolja, drugih institucij in družin pri učenju narodnostnega jezika ne more biti dovolj uspešna. Vsi na šolskem področju to vemo, vsi se tega zavedamo in si neizmerno želimo, da se v polni meri zavedo tudi vsi drugi. Brez resničnega sodelovanja, brez odkritih besed in brez medsebojne podpore je šola nemočna. Moja edina želja je, da bi to doumele - z dejanji, ne le z besedami - vse institucije v Porabju, ob njihovi vsestranski podpori pa porabske družine. Brez obvodov in obvozov!!!

December … V pričakovanju novega, drugačnega, v času lučk in vonja po cimetu ter vanilji zaključujemo to burno leto. Nekako verjamem, da bo v prihodnje drugače; da se bo prebudilo vsaj malo človečnosti v tistih, ki je doslej niso pokazali; da se bo kdo končno začel spraševati, kam je izginila slovenska duša in zakaj je zakrknilo slovensko srce … To ni več moja zgodba, je zgolj še moja bolečina … Prihaja novo leto …

Naj bo srečno za vse!



Pasje leto se izteka ... (1. del)

Dragi moji, z naslovom današnjega zapisa seveda nisem mislila na zveste štirinožce, ki so menda druge najpogostejše domače živali na svetu, pa sintagme tipa pasja radost, pasja vročina, pasja zvestoba …, ampak na kitajski horoskop … Leto rjavega psa naj bi bilo zelo dinamično leto, v pozitivnem in v negativnem smislu; če ga kolikor toliko dobro preživimo - posebej tisti, ki se nam je dogajalo več negativnih kot pozitivnih stvari - bo naslednje leto veliko bolje. Upajmo … Prebivalci sveta pa imajo kot domače živali najraje mačke. Tudi jaz! Zakaj? Nikoli ne veš, kaj natančno mislijo, se ne podrejajo, so skrivnostne in samosvoje, vedno ljubke - tudi ko se jezijo … Imajo svoj jaz - kot moja Molly (in njena lastnica) …

V januarju smo še malo praznovali; z veseljem smo sprejeli gledališčnike, katerih predstavo nam je podarila Bralna značka Slovenije. Z nami je bil asistent Nino, ki je z dušo in srcem želel slovenščino približati gornjeseniškim učencem in učiteljem. Nina od septembra ni več v Porabju … Ob koncu januarja mi je zagodel ta grdi kitajski pes; tisti, ki jim s svojo zoprno načelnostjo, doslednostjo, poštenostjo in še s čim … grem na živce že dve desetletji, so poskrbeli, da so me izdali živci … zdravniki so ugotovili, da moram za nekaj mesecev izpreči … Težki in mučni meseci, polni gneva in razočaranj, sploh ne vem, kako sem lako vse te izdaje, poniževanja in omalovaževanja prenesla …

Februarja sem se počutila kot to drevo ob mojem jezeru na zgornji sliki; le en poganjek je ostal, glavno deblo je po bobrovi obdelavi pristalo pod vodo. Za vedno. A tisti poganjek - ja! Morda se bo okrepil, morda bobra ne bo več zanimal … Ta prizor me je fasciniral mnogo pozneje - takrat, februarja, sem bila še v drugih dimenzijah, samospraševanjih, nekje na robu … Vem, da tisti, ki so me pahnili na rob, niso razumeli, niti nisem pričakovala, da bi. Saj je njihov svet zgolj svet kameleonstva, nenehnega truda biti to, kar nisi. Verjamem, da je naporno, niti malo enostavno … A zakaj, porabski "velmožje obeh spolov" ne morete biti to, kar ste? Zakaj ne morete tudi vi priznati svojih napak in krivdo za skorajšnje izumrtje jezika pripisujete zgolj drugim? Zakaj se je potrebno vse življenje sprenevedati in pretvarjati???

Marca sem bila še vedno v bolniškem staležu, ranljiva, dotolčena, in po porabskih gozdovih so zacveteli strupeni volčini … Dan za dnem sem srkala njihove vonje in se spraševala, kaj se mora zgoditi z ljudmi, da postanejo volkovi, pravzaprav hijene … Strah. Bojijo se moje neznosne iskrenosti, poštenosti in doslednosti, preklete pravičnosti, s katero jih ubijam. To bo.

Tudi aprila so moji zdravniki ugotovili, da še ne smem na bojišče … Še se morate okrepiti, dajmo času čas, so mi govorili. Vem, da ne morejo razumeti, vem, da je v Sloveniji vsako upanje, da nekdo dojame, zaman. Pravzaprav imam največkrat občutek, da mislijo, da pretiravam. Veliko sem se pogovarjala z zdravniki in naivno pričakovala razumevanje; no, saj sem ga dobila, predvsem v obliki antidepresivov, ki naj bi rešili probleme. Zelo kmalu sem ugotovila, da ni tako, da moram v boj - zase - sama! Vedno sem se imela za močno žensko, močnejšo od svojih sovražnikov. Bil je čas, da si poskušam to dokazati …

Maj je moj mesec! To je čas, ko vse proste ure preživljam na razcvetenih porabskih travnikih, diham lepoto divjih lilij in pozabim na žalost neke resničnosti, ki me je pahnila na rob … Ja, maja sem med lilijami našla mir in nov smisel. Zdravnikom sem pomahala v slovo … A ne čisto do konca - zadnja konzultacija bo v februarju 2019 …

Junij prinese vonj po poletju … Po lavandi, ki se je razcvetela pred mojo hišico, vonj po lepoti, ki ga obožujem! Pol leta je minilo! Polovica morečega leta, katerega bistva teh mor ne bom nikoli do konca razumela … Bom še pisala? Seveda! Saj manjka še drugi del pasje zgodbe …

Pisati ali ne pisati - to je zdaj vprašanje!

"Ko si malo čez štirideset, že nisi več zanimiv. Ko si čez petdeset, si absolutno odveč, ne glede na življenjske izkušnje in znanje, ki se je z leti poštenega dela gotovo oplemenitilo. Tega nihče ne vidi. Oziroma to sploh ni pomembno. Kot smo rekli, dobro delo ni važno. Nihče ga ne ceni. V tem smo Slovenci prvi na svetu. Z lahkoto in z užitkom pozabimo, da je nekdo nekoč dobro delal, veliko naredil … Od brutalnega kapitalizma nove industrijske revolucije smo pobrali in udomačili najhujše doktrine. Z lastnimi ljudmi delamo brezobzirno. Zavržemo jih kot predmete in si nabavimo druge, lepše, novejše … To nas bo, v to sem prepričan, kot kulturni narod ugonobilo in izbrisalo z obličja Evrope." (Vinko Möderndorfer, slovenski pisatelj in dramatik)

 

Za uvod v tokratni zapis sem si izbrala močno sporočilo meni ljubega slovenskega besednega umetnika Vinka Möderndorferja; res je, ljudi ne zanima, kaj si zanje naredil, koliko si se trudil in želel pomagati, brezobzirno bi te odvrgli, kot obrabljen predmet, in nabavili nekoga drugega, nekoga, ki bi plesal po njihovem ritmu … Ni nujno, da je lepši in mlajši, važno je, da bo njihova cunja … V tem svetu ni več človečnosti, ni spoštovanja in obzirnosti. Še kako dobro razumem zgornji citat! So dnevi in noči, ko razmišljam, čemu sploh pisati, prijazno opozarjati, spodbujati, se truditi narediti kaj dobrega, plemenitega, videti napredek. Saj res, čemu pisati?? K takemu razmišljanju me je spodbudil zapis bosanskega kolumnista Gojka Berića v sarajevskem Oslobođenju. Kot bi brala lastne misli! In sem se odločila, da parafraziram njegov zapis … 

Ne, mojih misli, čustev, smeha in solz, mojih ran in brazgotin, izlitih v besede, mi ne boste vzeli!!! Še vedno sem mačka, ki pade na noge (tudi če si katero polomi). Zlepila sem črepinje in polakirala zunanjost. Ne, ne boste me zlomili!!! Aha, zakaj pišem? Gotovo ne zaradi slave, tudi ne zato, da bi sanjala o karieri pisateljice. Morda pred tridesetimi leti … In gotovo ne samo za svojo dušo, kot trdijo nekateri, ki si bolestno želijo najti založnike. Jaz nimam takih želja. Zakaj pišem? Ker sem solidno pismena in imam kaj povedati. Ves čas imam odprte oči in ušesa, včasih preveč odprta srce in dušo. Tista prekleta pravičnica v meni kljuva dan in noč, čeprav vem, da je biti pravičen v tem bednem in zmedenem času kopanje lastnega groba. Ampak budnost pravičnice v meni je neizprosna!

Če pišeš in svoje zapise javno objaviš, doživljaš marsikaj. Imam veliko bralcev, ki me spoštujejo, občudujejo moj pogum, vztrajnost in načelnost. Ti mi to povedo ali napišejo, javno ali zasebno. Seveda pa sem s svojim pisanjem dobila tudi veliko nasprotnikov, ki mi javno ne povedo nič, vsake toliko časa pa pripravijo politično motiviran, zahrbten linč. Kot avtorici mi godi, da so eni in drugi nekakšni odvisniki od mojih zapisov, čeprav jih doživljajo povsem nasprotno. Za prve sem pogumna ženska, ki desetletja stoji za svojimi besedami in načeli, za druge sem oseba, vredna najhujšega prezira, škodljivka njihovim interesom. Prvi pravijo, da jih s svojimi blogi navdušujem, drugi si želijo, da se ne bi rodila. Ja, res se je za zamisliti: kaj pa, če moje zapise prebere kakšen državni sekretar ali minister in se malo zamisli?? Nevarno, ni kaj! Ampak mislim, da je ta nevarnost zgolj teoretična. Ministri in državni sekretarji ne berejo blogov, ne zanima jih glas ljudstva, ker bi mogoče izvedeli več kot je domet njihove funkcije ali njihovega intelekta.

Imam v svojem okolju kar nekaj prijateljic, ki so zapustile motne vode manjšinstva zaradi takih in drugačnih razočaranj. Sorodne duše pač. Večkrat se dobimo na klepetu ob kavi in razpravljamo o vsem mogočem. Vedno steče beseda tudi o aktualnih dogajanjih okrog nas. Veš, reče ena izmed njih, berem tvoje bloge, občudujem tvoj pogum in načelnost. Jaz nisem tako pogumna, zato sem se umaknila. Odlično pišeš, lepo te je brati, ampak ti s svojim pisanjem tem ljudem ne boš odprla oči. Še bolj jih bodo zapirali, ker je zanje tako bolje in še dežurnega sovražnika ter krivca za svoje neuspehe vidijo v tebi. Tu ni pomoči, draga moja … Vedela sem, da ima prav. Tudi to vem, da se lahko še tako neverjetno trudim nekomu odpirati oči, ampak on bo z vsemi močmi in silami zapiral svoje oči in ušesa, ker ne želi slišati resnice o sebi, o svoji neukosti in zaplankanosti, ne želi slišati, da je za nadaljevanje svojega slovenskega roda v prvi vrsti odgovoren sam, ne želi videti in vedeti, da so dnevi njegovi slovenski skupnosti šteti. Kaj je narod brez jezika? Nek vmesni člen do zlitja z večino, nič več. Je to pot? Je to cilj?

 Sama vem, da sem v tem četrt stoletja dolgem ali kratkem času nanizala kup neuspehov: nobene mame nisem prepričala, naj uči svoje otroke lastno materinščino, nobenega učitelja nisem navdušila za posvojitev slovenščine kot jezika, za katerega se je vredno boriti, nobenega politika nisem zalotila, da bi spontano, iz srca govoril slovensko … Ni me potrebno na to opominjati, sama nosim svoj križ. Zakaj torej pišem? Ker nisem do konca izgubila vere v ljudi. Ker še vedno naivno sanjam, da za hladno zimo pride topla pomlad … Je čas cvetenja in čas venenja. In je čas, ko spoznaš, da si najbolj od vsega želiš ostati - dober človek … 



Budimpešta, kamenček v mozaiku globalnega sveta

😌

Budimpešto, prelepo prestolnico Madžarske, sem kot turistka nazadnje obiskala pred kakšnimi dvajsetimi leti; vsi moji obiski zadnjih nekaj let so bili službene narave: sestanki, srečanja, prireditve - dogodki na določenem kraju, ob določeni uri, z dnevnim redom. Prišla sem torej in odšla, brez razgledovanj in svobodne izbire turista, ki si sam, po svojih željah, uredi potovanje. Ja, po dveh desetletjih smo se za vikend v Budimpešti odločili družinsko, v lastni režiji in z osrednjim ciljem, ki je bil ogled izjemne razstave slik svetovno znane mehiške slikarke Fride Kahlo v Madžarski narodni galeriji na Budimskem gradu. Sanjali smo še o nekaj manjših spremljevalnih programih, a v dveh dneh nam je uspelo uresničiti le dva cilja, prvi dan Budimski grad, drugi dan pa - po sinovi želji - živalski vrt.

Lahko bi pripovedovala o veličastni razstavi slik Fride Kahlo, ki jo od nekdaj občudujem. Bila je neverjetna ženska: lepa, pametna, nadarjena, karizmatična, a po hudih udarcih usode in življenjskih preizkušnjah, telesnih in srčnih bolečinah, do konca uporna, vztrajna in odločna. Ko stojiš iz oči v oči z njenimi slikami, se počutiš nezemeljsko. Hvaležna sem za to priložnost … Moj namen pa ni predstavljanje umetnostnih spomenikov in drugih znamenitosti, ampak želim zabeležiti nekaj zanimivih vtisov o mestu kot takem, njegovi multikulturnosti, ko ga kot turist obiščeš po dvajsetih letih. Če si pred dvema ali tremi desetletji - če nisi znal madžarsko - lahko vsepovsod komuniciral nemško, je danes zelo drugače. Veličastni nekdanji čar avstro-ogrske monarhije je ostal le v mogočnih arhitekturnih spomenikih, vseh vrstah umetnostnih stvaritev, ponujenih turistom na ogled, in morda v spominih najstarejših generacij, ki so še govorili tudi nemško. Vse drugo  je preteklost.

Budimpešta je skozi pogled tujega turista, ki - recimo - ne govori nič madžarsko, velemesto v globalnem svetu, kjer se lahko povsod sporazumeva brez težav angleško. Te jezikovne relacije smo začeli opazovati že ob prihodu v hotel, v katerem smo rezervirali prenočišče. Na receptorjev pozdrav v angleščini smo odzdravili madžarsko in z nasmehom odobravanja je rekel: "O, govorite madžarsko? Super! To je pri nas prava redkost. Dobrodošli!" O tem, da smo edini madžarsko govoreči gostje hotela, smo se prepričali prav kmalu. Angleščina je bila edini jezik, ki smo ga slišali v komunikaciji med osebjem in gosti, ki so med seboj komunicirali v številnih jezikih. Tudi vsi napisi v hotelu, od tistih na posameznih prostorih do poimenovanj hrane pijače in vsega ostalega v zajtrkovalnici, so bili samo v angleščini. Starejši gost pri sosednji mizi je natakarico ogovoril v nemščini. Vljudno se mu je angleško opravičila in rekla, da žal ne govori nemško. Gospod se je potrudil s svojo prošnjo v angleščini … Moj sin je pozorno prisluhnil in komentiral: "Vidiš, mami, gospod je gotovo Nemec ali Avstrijec in kam lahko na Madžarskem pride z nemščino? Do Monoštra, kjer še vedno - vsaj na moji šoli - sanjajo, da je nemščina svetovno pomemben jezik. Verjetno za tiste, ki gredo delat v Avstrijo …" Natanko tako je. "Lingva franka" - tudi v Budimpešti - je angleščina! Tudi v imenitni restavraciji, ki so nam jo priporočili v hotelu, je bil jezik sporazumevanja angleščina, prav tako smo bili edini madžarsko govoreči gostje … Jedilnik je bil v madžarščini in angleščini - le-ta je bila na prvem mestu. Tudi vzdušje ni bilo nič kaj madžarsko, ker je na terasi namesto cimbal in violine bil klavir, na njem pa je pianist igral stare kavarniške angleške šlagerje. Moderni svet pač, prilagojen globalnemu turistu. No, znana madžarska vljudnost in prijaznost natakarjev je ostala, kar nas je posebej navdušilo.

Drugi dan naše turistične pustolovščine se je zgodba ponovila: s taksijem smo se odpravili v živalski vrt in taksistka nas je lepo angleško pozdravila in izprašala, kam želimo. Ko smo postregli z madžarskim odgovorom, je bila veliko bolj dobre volje. No, v živalskem vrtu ni bilo take izkušnje. Obiskovalci so večinoma Madžari, zato še sem ni tako na velika vrata vdrla angleščina.

Sproščujoč dan v ogromnem budimpeštanskem živalskem vrtu je res prava relaksacija. Kljub 35. stopinjam vročine smo bili dobre volje, harmonično okolje pomirja in navdihuje.

Opazovati čarobnost narave in življenja v njej je posebno doživetje, ki te odpelje daleč od vsakdanjih tegob in skrbi, v svet, kjer je na videz vse urejeno.

Slonja družinica; kljub ujetništvu delujejo mirno, naravno in sproščeno. Pojavijo se in izginejo v slogu "hočemo imeti mir". Prav je tako, naj ga imajo …

Ker nam je kralj živali pokazal izza skale samo eno taco, sem tolažilno fotografsko ovekovečila vsaj glavo bengalskega tigra. Bolje nekaj kot nič …

Skoraj celodnevni obhod smo zaključili z navdihujočim madžarskim poznim kosilom, ostala je le še pot domov, zvrhan koš spominov in obljuba, da naslednje leto nadaljujemo z našimi zastavljenimi cilji. Bilo je nepozabno …

Budimpešta je biserni kamen v mozaiku globalnega sveta; tu vedo, da je potrebno mlade naučiti tuje jezike, pa ne za to, da gredo v tujino, ampak zato, da ostanejo. Da s svojo izobrazbo prispevajo k napredku. Da rušijo stereotipe o Madžarih, ki ne govorijo nobenega tujega jezika … Res je, Budimpešta je velika evropska prestolnica od nekdaj. Že iz prejšnjih časov živi svoje življenje, se razvija po svoje in ima svetovljansko mentaliteto. In posebno čarobnost …

Le kdaj bo svetovljanski duh te lepe prestolnice vsaj malo oplazil tudi periferijo???





Slovenija - dva meseca po volitvah

Če sem pred slabimi štirimi meseci razmišljala o povolilni Madžarski, ki je mesec dni po volitvah imela novo/staro oblast, nove/stare politike in še bolj nove/stare razmere, po makroekonomskih kazalcih menda odlične, kot so razlagali v slovenskih medijih Orbánovi prijatelji iz Janševe stranke, bom v tem zapisu malo pokomentirala povolilni utrip v Sloveniji, dva meseca od volitev. Slovenija je malo večja vas, zato so vaške posebnosti toliko bolj očitne. Peskovnik je tesen, v njem pa gneča. SDS, ki je dobila največ podpore volivcev, saj jih je lovila na iste finte kot Janezov madžarski mentor Viktor, ne more sestaviti vlade, ker je 6 parlamentarnih strank od devetih svoje volivce, med drugim, pridobivalo z obljubo, da ne gredo v Janševo vlado. Zdaj besede niso mogle požreti in Janez je osmoljenec teh volitev. Moje trdno prepričanje je, da bi on in njegovi verniki morali že davno biti na smetišču zgodovine!!! Janez, Zmago (ki ni zmagal) in Matej (mali Janezov vajenec) so torej ostali zunaj peskovnika in bodo nagajali tistim v pesku, občinstvo pa se bo naslajalo. Kako dolgo??

Slovenija je država brez državotvorne tradicije, razvajen otrok, ki so ga permisivno vzgajali. Tako so delovali in še delujejo njeni voditelji, politiki na državni in lokalni ravni. Redko najdemo koga, ki bi mu beseda odgovornost pomenila kaj več kot pogosto uporabljen termin v publicistiki, je zgolj modna politična floskula, ki je imajo polna usta prav vsi. V Sloveniji pač na politični sceni nihče za nič ne odgovarja. Če politik naredi napako in to nekdo odkrije ter ga razkrinka, nasanka tisti, ki je o packariji spregovoril. No, to ni le slovenska posebnost, ampak splošno stanje duha v sodobni družbi, žal. Tudi v slovenski.

Mediji so v sodobnih družbah kreatorji javnega mnenja. V Sloveniji, kjer je tudi na tem področju gneča, nimamo niti enega politično neodvisnega medija, niti spletnega, kaj šele papirnega ali avdiovizualnega. Še tista državna televizija, za katero plačujemo naročnino vsi državljani, ni politično neodvisna; v razne uredniške in druge sredine se je infiltriralo nekaj trdovratnih JJ-vernikov, morda tudi trdovratnih JJ-nasprotnikov, a so bolj v ozadju, in prvi nam skozi zadnja vrata poskušajo dan za dnem pisati polpreteklo zgodovino na novo, nas peljati v preteklost in ne v prihodnost in vse grehe ter zablode prejšnjih desetletij uporno pripisovati nekdanjemu režimu in njegovim voditeljem. Res smo en beden narod!!! Kateri izmed politikov je v zadnjega četrt stoletja v Sloveniji bil zrel za to, da državo pelje naprej in ne nazaj? Zelo malo njih, na žalost večine državljanov. Kateri izmed aktualnih politikov misli to, kar govori, in mu lahko zaupamo??? Skoraj retorično vprašanje. Bili so časi, posebej ob rojstvu naše države, ko smo bili polni pričakovanj, hrepenenja in vere v jutri … Ko so bile dovoljene sanje … Ko so tudi novi dnevi prinašali svobodo misli … Ko smo lahko bili iskreni, ne da bi nas za našo iskrenost kdo kaznoval … Ko smo verjeli v našo domovino, v našo novo državo …

Kako pa je danes? Pravzaprav nejasno in zmedeno. Komu verjeti in zaupati? Tudi to je retorično vprašanje. Dva meseca po volitvah imamo potencialnega mandatarja za sestavo vlade, ki bo manjšinska, saj bi nekateri šli v vodo, a se ne bi zmočili. Potencialni mandatar Marjan Šarec je v politiki začetnik, a neverjetno odločen in takten, inteligentno vodi pogovore in upajmo, da mu bo uspelo. Je to napoved nečesa novega? Verjemimo, da je.

Rada imam svojo domovino Slovenijo in želim si, da bi nekoč lahko to rekla za mojo državo.

Madžarska - mesec dni po volitvah ...

 "Mami, poglej! Vsepovsod Viktor. Njemu in njegovim je res Madžarska prva? Na vseh plakatih to piše, a mislim, da je to samo fora. Tudi Trump se je na zborovanjih drl America first" je pred mesecem in pol komentiral moj sin, ko sva se vozila po cesti blizu Monoštra in naju je vsakih nekaj sto metrov z ogromnih plakatov nagovarjal Viktor Orbán v nadnaravni velikosti in pomembnosti. "Veš, Samuel, vsi politiki se hočejo volivcem prikupiti, zato izbirajo udarna gesla, da gredo ljudem v ušesa. Zamisli si ljudi, kot sta tvoja dedek in babica; čeprav živita v Sloveniji, gledata madžarsko televizijo, ker bolje razumeta, poslušata madžarski radio, bereta lokalni madžarski časopis. Kaj vidita že nekaj tednov, dan za dnem, uro za uro ... na televiziji? Kaj vidijo in slišijo TV-gledalci na Madžarskem že lep čas na televiziji? Viktorja. O čem govori? O tem, da morajo biti Madžari enotni, veliki, ponosni, boriti se morajo proti nepravični Evropi, svetu, beguncem, Sorosu ... Vse to pa lahko narodu da le Viktorjeva stranka ... In še bi lahko naštevala. Če bi dedek in babica bila madžarska volivca, bi gotovo volila Fidesz, ker česa drugega skoraj ne poznata" sem mu razložila. "Ampak saj vedo, da ni tako in da jim ne bo bolje," je vztrajal sin. "Res je, vedo, da od političnih obljub ne morejo živeti, zato dajo glas tistemu, ki ga poznajo, ki je najmočnejši, saj se bojijo neznanega in sprememb in tega, da bi lahko bilo še slabše ..." Še sva razpravljala, tudi o tem, kako ljudje nasedajo puhlicam, ki jih politiki tresejo pred volitvami. "Tudi en moj sošolec je velik fideszovec; v šolo prinaša neke strankarske rekvizite in razlaga, kako bo Viktor rešil Madžare, zgradil ograjo okrog cele države, da bodo ljudje varni, kako bo Madžarska čista država in še več. Veš, vsi v našem razredu se bojijo beguncev," je razlagal sin, "eni sošolci so za Fidesz, eni pa za Jobbik ..." Še dolgo sva razpravljala in ugotavljala, kako se na Madžarskem začne indoktrinacija že pri otrocih ali mladostnikih. "Ograje stanejo milijone, nam pa je v šoli lani zmanjkalo krede in papirja za fotokopiranje in so morali učitelji sami kupovati, če so hoteli kaj kopirati," je pribil sin. Res je - niti besede v kampanji ni bilo o izboljšanju šolstva, zdravstva, infrastrukture. Glavno, da ni beguncev in smo sami sebi dovolj ... Moje razmišljanje seveda ne želi biti politična analiza volitev, ampak pogled po mikrookolju, ki ga spremljam od t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem. Država je torej nekaj tednov bila oranžna, saj so se nam kandidati, predvsem Fideszovi, smehljali z vsakega droga, kandelabra, plota, drevesa ob cesti, pa še vseh stojal za plakate. Ob Fideszovih kandidatih smo opazili tudi Jobbikove, pa zelene, pa kakšne sramežljive socialiste na majčkenih plakatih. Ja, Madžarska se je vrnila v stare čase enopartijskega sistema. Vse to nagovarjanje je trajalo do volitev 8. aprila. Fidesz bo gotovo dobil večino v parlamentu, so tuhtali analitiki. Približno 100 poslancev bo, morda kakšen več ... In so bile volitve, s skoraj 70-odstotno volilno udeležbo (v Sloveniji lahko tako udeležbo samo sanjamo), bile so demonstracije za in proti, bilo pa je kristalno jasno, da bo demokracija po madžarsko dala še en mandat Fideszu.

Igranje na nacionalistične in krščanske note, obujanje tradicije, predvsem pa gojenje strahu pred zunanjimi sovražniki je Fideszu prineslo popoln uspeh. Ne le navadno večino, dobili so krepko dvotretjinsko večino - od 199 poslancev v madžarskem Parlamentu je 134 Fideszovih in za vzorec nekaj krščansko- demokratov, Fideszovega satelita! To pomeni popolno oblast. Kot sem prebrala v nekem zahodnem mediju, je Fideszova kampanja stala kakšnih 130 milijonov evrov! Prav ste prebrali - evrov, ne forintov. To je ogromen denar, s katerim bi lahko, recimo, preplastili desetine kilometrov luknjastih cest ali šole oskrbeli vsaj s kredo, papirjem in še s čim ... 

"To je grozno! Konec je z nami! Vladajoči bodo poskrbeli zase in svoj prijateljski krog, ne za nas! Naša pot gre nazaj, ne naprej! Tako ne bomo mogli živeti! Vsi mladi se bodo izselili! ..." Tako jadikujejo moji številni znanci in se pridušajo, da niso volili Orbána. Tako jadikujejo ljudje po družbenih omrežjih, raznih forumih, včeraj sem zasledila odprto pismo Viktorju Orbánu, ki so ga napisali zrevoltirani madžarski pedagogi, na temo vedno slabšega izobraževalnega sistema; če je na testiranjih PISA bila Madžarska še pred kakšnim desetletjem med prvimi, je na zadnjem testiranju čisto na repu. Tako je tudi z učenjem in znanjem tujih jezikov in še s čim ... Ja, kdo pa je potem volil Fidesz? Kdo mu je dal še večjo podporo in absolutno oblast kot na prejšnjih volitvah?? Sicer pa je res, da je opozicija razbita in zatolčena, svet pa poln priložnostnih zgodb za populiste.

Kakšen politik je Viktor Orbán? Karizmatičen, nedvomno. Človek, ki do lastnih ciljev ne izbira sredstev; nekdo, ki je pozabil, da je njega in njegove bližnje sodelavce izšolal taisti Soros, po katerem so nekaj mesecev brezsramno pljuvali in vzbujali strah pri državljanih. Soros naj bi zdaj bil nekakšna pošast iz horor filma, ki bo požrla sveti, nedolžen narod. Sancta simplicitas! Sorosev načrt, nova svetovna ureditev, uničenje krščanstva, prevlada islama v Evropi ... in še drugi polstavki, ki so begali ljudi, so očitno učinkovali, čeprav 99 odstotkov ljudstva ni vedelo, kaj pomenijo. Fidesz je veliki zmagovalec, Viktor pa car ... Hm ... Že ob branju biografije sodobnega ruskega carja Vladimirja Putina sem zaslutila podobnosti oziroma neizmerno Viktorjevo hrepenenje biti vsaj malo podoben skritemu vzorniku; kampanja, zasnovana na teorijah zarote, zunanjih sovražnikih in vlivanju strahu pred vsem neznanim. Ja, Viktor želi biti podoben Vladimirju! Ne more postati šef največje države na svetu, je pa šef najbolj posebne države v Evropski uniji. Ta država pa je, žal, posebna tudi po marsičem negativnem, kar občutim na lastni koži že četrt stoletja. Ampak - nisem madžarska volivka in tudi ne bom, dogajanje se mi zdi zanimivo, ker ga opazujem iz neposredne bližine, zanimajo pa me tudi njegovi sociološki, politološki in psihološki aspekti.

 

Fidesz bo torej začel novo etapo teka na dolge, specifično madžarske proge; 8. maja bo prva, konstitutivna seja Parlamenta, potrdili bodo poslanske mandate, izvolili predsednike in podpredsednike vlade, parlamenta in še kaj; in krog se bo zavrtel znova ... Kaj pa so pravzaprav zmagovalci volitev obljubili ljudstvu - razen ograj, boja proti Sorosevim načrtom in nesprejemanja beguncev? Ne vem. Volivcem je za naslednja 4 leta to očitno dovolj. Koga pa zanima, če šolstvo nazaduje, če so luknje na cestah vsako leto globlje in če ne moreš niti k splošnemu zdravniku brez kuverte!?! Saj so navajeni. Glavno, da je ograja! ...

Mesec dni po volitvah zmagovalci spijo na lovorikah. Mladi odhajajo v svet, starejši so vdani v usodo. Tako pač je, govorijo. Zdaj je pomlad in razpoloženje se razsvetljuje. Ah, saj štiri leta hitro mine! Smo pa svoji, na svoji zemlji in nikomur ne dovolimo, da nas zasužnji. Naš Zmagovalec nam je to obljubil, ne le obljubil, zagotovil ...

P.s.: Dragi slovenski volivci, učimo se!!!









Porabje skozi čas in misli Porabcev ...

Današnji zapis je kolaž misli nekaterih Porabcev, in sicer od leta 2005 do 2018, le nekaj zaključnih povedi je mojih. Presodite sami: so ob večjih finančnih sredstvih in drugih možnostih skupnosti tudi pozitivne vsebinske spremembe v korist krepitve slovenskega jezika in zavesti?? Hm ... To zna biti retorično vprašanje ...

"Napredka ni brez poglavitnih iztočnic … Od Evropske zveze smo Porabski Slovenci morebiti preveč pričakovali, zato so naši upi neko­liko izjalovljeni. Mejni prehodi so se sicer sprostili kot nikoli doslej, v letu 2007, tako pravijo, pa se bodo še bolj. Ne glede na te evropske po­vezave je avstrijska »manjšina« na Madžarskem na boljšem zaradi skup­nega industrijskega prostora, česar slovenska v razmerju do mati­čne Slovenije sploh nima. Naši Po­rabci, znani po svoji garaški delav­nosti, iščejo zaposlitve tam, kjer imajo gospodarsko jamstvo – v Av­striji. Iz istega razloga se poskušajo naučiti nemškega jezika. Kaj jim bo slovenščina – kot gospodarsko ne­učin­kovita kategorija. Tu je najbolj pregledna naša slovenska tragika v obmejnem področju. Če Slovenija tega ne bo mogla uresničiti, če jih gospodarsko ne bo mogla pritegniti, je naše upanje zaman. Resnica je bi­la in bo: človek mora najprej in pred­­vsem živeti. Zato zdaj gre. Lju­dje gredo tja, kjer je kruh, denar, zaslužek, preživetje!
Jezik porabske matere mora po­stati dragocena kategorija ne le za njene sinove, temveč tudi za madžar­sko govorečo jezikovno skup­nost. Če tu ne bo korenitih spre­memb v mišljenju, odnosu, spoštovanju, po­tem je odveč vsaka kulturna dejav­nost društev s časopisom Porabje na čelu. Temelj je jezik, je slovenska beseda doma in v šoli, je tradicija narečja. Največja tragika je v tem, da naši ljudje ne znajo dovolj ceniti svojega jezika, s tem pa tudi časo­pisa, ki jim prinaša članke v obeh jezikih. Pri tem pa sem presenečena ob ugotovitvi, da tisti Slovenci, ki so se odselili v notranjost države, ka­žejo veliko več smisla za naš časo­pis. Razlagam si tako, da so na lastni koži občutili, kaj se pravi biti izklju­čen iz domačega okolja, domače be­sede, ljudi, narave, običajev, navad. Vedno bolj si tudi prizadevajo, da v vsakdanjem življenju govorijo porabsko narečje." (Jože Zadravec, pogovor z Marijano Sukič, Družina, 2005).

"Mislite, da je realno pričakovanje, da bi Slovenci na Madžarskem kdaj dobili svojega predstavnika v parlamentu? Poslanca z vsemi pravicami prav gotovo ne. Narodnostni zagovornik brez glasovalne pravice pa bi služil le kot rdeč nagelj in rožmarin za fantovskim klobukom. Tudi v tem pogledu se nekoliko pretirano poudarja resnični pomen enega samega poslanca, še zlasti ob dvotretjinski večini.

Ali si država Slovenija v zadostni meri prizadeva za doseganje pravic svoje manjšine? Kaj lahko glede tega rečete o njeni moči/nemoči oziroma volji/nevolji za takšna prizadevanja?
Matična domovina nam je izredno naklonjena. Škoda, da ni bilo tako že tudi pred demokratičnimi spremembami. Tudi njeno prizadevanje je vredno hvale. Tudi dobre volje ne manjka. No, morda pa bi se lahko ta ali oni uradni predstavnik znebil manjvrednostnega občutka do madžarskih partnerjev. Čisto dovolj je, da smo zakompleksirani Porabci ... Za matico se vsekakor spodobi pokončna drža.
Če iz različnih razlogov slovenska manjšina ne more realizirati svojih legitimnih ciljev – ali se nazadnje ne more pritožiti tudi varuhu človekovih pravic?
Omenjeni varuh je ravno pred nedavnim, celo brez naših pritožb, temeljito preučil položaj slovenske narodnosti v Porabju in zapisal dokaj kritične ugotovitve na račun večinske države. Čakamo na pozitivne učinke.
V eni zadnjih številk tednika Porabje sem bral, da slovenski otroci premalo berejo in se komaj naučijo kakšne pesmice. Kako pa sicer Slovenci v Porabju sprejemajo kulturo, ki nastaja na domačih tleh? Obstajajo zelo aktivni pevski zbori, uprizarjajo se igre, razvija se razstavna dejavnost, ljudski plesi itd. – seveda pa ni mogoče prezreti slovenskega radia. Kakšne so možnosti le-tega za krepitev, recimo, kulturne slovenske zavesti vaših rojakov?
Radio Monošter od prvega januarja naprej oddaja štirikrat toliko sporeda (tedensko 28 ur) v slovenskem jeziku kakor poprej. Žive besede v takem obsegu ne nudi Porabcem noben drug medij, nobena kulturna prireditev, nobena božja služba. Zato je njegovo delovanje izrednega pomena, še zlasti ker zahteva aktivno znanje slovenščine tudi od sogovornikov.
Znano je, da je vaša družina ena najaktivnejših slovenskih jeder, ki z znanstvenim, leposlovnim in glasbenim delom bogati vseslovensko kulturo. Vam to delo ne zbuja določenega optimizma tudi za Porabje – kajti zakaj bi se sicer z njim tako intenzivno ukvarjali?
Hvala lepa za pohvalne besede. Vi ste menda prvi, ki me tudi potem, ko izrazim svojo vizijo v zvezi z ne pretirano svetlo prihodnostjo slovenstva v Porabju, ne bodrite z besedami, da ne bi smel biti tako pesimističen. Taki nasveti me za hip res potarejo. Jaz pesimist? Ko mi je glede vztrajnosti Sizif eden od vzornikov? ..." (Jože Horvat, pogovor s Francekom Mukičem, Družina, 2012)

"Joj, tan pa trbej po slovenski spejvati!" Tak mi je ato pravila edna diklina, da san jo pijtala, či bi spejvala v zbori. Pa san joj pravila: "Ka te nej sran! Tvoj dedek je nej znal edno rejč vogrski, tij pa ne vejš edno rejč po slovenski! Žalostno je tou, ka deca ne vejo več gučati po slovenski. Da pa što je krif, ka je tou tak? Starši, ka več s svojo deco doma ne gučijo po domanje!"

Tako je svojo ogorčenost nad odnosom mlajših generacij do maternega jezika in z njim slovenske identitete izrazila 76-letna Vera Gáspár. Težki oblaki, ki so se medtem zbirali nad njenim domom na Gornjem Seniku, največji in eni od v mešanici porabščine in prekmurščine sedmih porabskih vasi, v kateri še živijo pripadniki slovenske narodnosti, kot da bi želeli poudariti težo njenih besed. V Porabju, pokrajini, stisnjeni med slovensko in avstrijsko mejo, v najzahodnejšem delu Madžarske, življenje ljudem nikoli ni prizanašalo. Danes vzhodni branik slovenstva bije zadnjo bitko za ohranitev slovenske besede in s tem narodnostne identitete v teh krajih. Kajti jezik je tisti, ki naredi narod in narodnostno manjšino. Ali kot se je pomenljivo vprašala urednica tednika Porabje Marijana Sukič: "Na podlagi česa pa si Slovenec, če ne govoriš slovensko?" (Urška Mlinarič, članek v Večeru, 2017)

Saj res, na podlagi česa pa boste Slovenci, če ne boste govorili slovensko?? Če vam bo dovolj to, kar je neka "pomembna" Porabka izjavila pred kratkim: »Pogovor (z gornjeseniškimi mladimi, ki so izpostavili potrebo po prostoru za zabavo in šport, ne po slovenskem jeziku in kulturi; op. avt.) je tekel v porabskem narečju. Seveda sem odgovore dobila tudi v madžarščini, a to je razumljivo. Oni so razumeli mene, jaz njih. Potrebno je narediti korak za korakom. Dobro je bilo slišati mlade, ki želijo nekaj narediti. To je pogoj, da bo slovenščina pri nas tudi ostala.« Halo? A res? Še eno motno sprenevedanje in demagogija. Zakaj pa bi to bilo razumljivo, če ste vsi tako zelo veliki in zavedni Slovenci? Če bi ta … malo razmišljala s slovensko dušo, bi ji bilo jasno, da slovenske identitete ne moreš ohranjati - z madžarščino! Amen ... In kot posmeh, obenem pa potrditev mojega prepričanja, da mladi v Porabju na žalost niso več Slovenci, ne po jeziku in ne po čutenju, najdem danes fb-stran te grozno slovenske gornjeseniške mladine Felsöszölnöki Ifjúság és barátai (Gornjeseniška mladina in prijatelji, prev. avt.). Listam, listam, gledam tekste in komentarje - niti ene same slovenske črke, kaj šele besede!!! Toliko o tem, kako bo slovenščina pri mladih ostala! Čista laž! Sicer pa vsi "pomembneži" lažejo predvsem sebi ...

Do sem je pripeljala porabska pot ... Na tanki led izgovorov, laži in sprenevedanja ... Ni mi bilo potrebno veliko dodati - vse ste povedali sami! Se je od 2005 do danes kaj bistveno spremenilo? V besedah politikov in njihovih oprod se je, na področju ohranjanja jezika in slovenske zavesti pa, žal, ne ... Vsaj ne v pozitivno smer … (7. marec 2018)