😌
Budimpešto, prelepo prestolnico Madžarske, sem kot turistka nazadnje obiskala pred kakšnimi dvajsetimi leti; vsi moji obiski zadnjih nekaj let so bili službene narave: sestanki, srečanja, prireditve - dogodki na določenem kraju, ob določeni uri, z dnevnim redom. Prišla sem torej in odšla, brez razgledovanj in svobodne izbire turista, ki si sam, po svojih željah, uredi potovanje. Ja, po dveh desetletjih smo se za vikend v Budimpešti odločili družinsko, v lastni režiji in z osrednjim ciljem, ki je bil ogled izjemne razstave slik svetovno znane mehiške slikarke Fride Kahlo v Madžarski narodni galeriji na Budimskem gradu. Sanjali smo še o nekaj manjših spremljevalnih programih, a v dveh dneh nam je uspelo uresničiti le dva cilja, prvi dan Budimski grad, drugi dan pa - po sinovi želji - živalski vrt.
Lahko bi pripovedovala o veličastni razstavi slik Fride Kahlo, ki jo od nekdaj občudujem. Bila je neverjetna ženska: lepa, pametna, nadarjena, karizmatična, a po hudih udarcih usode in življenjskih preizkušnjah, telesnih in srčnih bolečinah, do konca uporna, vztrajna in odločna. Ko stojiš iz oči v oči z njenimi slikami, se počutiš nezemeljsko. Hvaležna sem za to priložnost … Moj namen pa ni predstavljanje umetnostnih spomenikov in drugih znamenitosti, ampak želim zabeležiti nekaj zanimivih vtisov o mestu kot takem, njegovi multikulturnosti, ko ga kot turist obiščeš po dvajsetih letih. Če si pred dvema ali tremi desetletji - če nisi znal madžarsko - lahko vsepovsod komuniciral nemško, je danes zelo drugače. Veličastni nekdanji čar avstro-ogrske monarhije je ostal le v mogočnih arhitekturnih spomenikih, vseh vrstah umetnostnih stvaritev, ponujenih turistom na ogled, in morda v spominih najstarejših generacij, ki so še govorili tudi nemško. Vse drugo je preteklost.
Budimpešta je skozi pogled tujega turista, ki - recimo - ne govori nič madžarsko, velemesto v globalnem svetu, kjer se lahko povsod sporazumeva brez težav angleško. Te jezikovne relacije smo začeli opazovati že ob prihodu v hotel, v katerem smo rezervirali prenočišče. Na receptorjev pozdrav v angleščini smo odzdravili madžarsko in z nasmehom odobravanja je rekel: "O, govorite madžarsko? Super! To je pri nas prava redkost. Dobrodošli!" O tem, da smo edini madžarsko govoreči gostje hotela, smo se prepričali prav kmalu. Angleščina je bila edini jezik, ki smo ga slišali v komunikaciji med osebjem in gosti, ki so med seboj komunicirali v številnih jezikih. Tudi vsi napisi v hotelu, od tistih na posameznih prostorih do poimenovanj hrane pijače in vsega ostalega v zajtrkovalnici, so bili samo v angleščini. Starejši gost pri sosednji mizi je natakarico ogovoril v nemščini. Vljudno se mu je angleško opravičila in rekla, da žal ne govori nemško. Gospod se je potrudil s svojo prošnjo v angleščini … Moj sin je pozorno prisluhnil in komentiral: "Vidiš, mami, gospod je gotovo Nemec ali Avstrijec in kam lahko na Madžarskem pride z nemščino? Do Monoštra, kjer še vedno - vsaj na moji šoli - sanjajo, da je nemščina svetovno pomemben jezik. Verjetno za tiste, ki gredo delat v Avstrijo …" Natanko tako je. "Lingva franka" - tudi v Budimpešti - je angleščina! Tudi v imenitni restavraciji, ki so nam jo priporočili v hotelu, je bil jezik sporazumevanja angleščina, prav tako smo bili edini madžarsko govoreči gostje … Jedilnik je bil v madžarščini in angleščini - le-ta je bila na prvem mestu. Tudi vzdušje ni bilo nič kaj madžarsko, ker je na terasi namesto cimbal in violine bil klavir, na njem pa je pianist igral stare kavarniške angleške šlagerje. Moderni svet pač, prilagojen globalnemu turistu. No, znana madžarska vljudnost in prijaznost natakarjev je ostala, kar nas je posebej navdušilo.
Drugi dan naše turistične pustolovščine se je zgodba ponovila: s taksijem smo se odpravili v živalski vrt in taksistka nas je lepo angleško pozdravila in izprašala, kam želimo. Ko smo postregli z madžarskim odgovorom, je bila veliko bolj dobre volje. No, v živalskem vrtu ni bilo take izkušnje. Obiskovalci so večinoma Madžari, zato še sem ni tako na velika vrata vdrla angleščina.
Sproščujoč dan v ogromnem budimpeštanskem živalskem vrtu je res prava relaksacija. Kljub 35. stopinjam vročine smo bili dobre volje, harmonično okolje pomirja in navdihuje.
Opazovati čarobnost narave in življenja v njej je posebno doživetje, ki te odpelje daleč od vsakdanjih tegob in skrbi, v svet, kjer je na videz vse urejeno.
Slonja družinica; kljub ujetništvu delujejo mirno, naravno in sproščeno. Pojavijo se in izginejo v slogu "hočemo imeti mir". Prav je tako, naj ga imajo …
Ker nam je kralj živali pokazal izza skale samo eno taco, sem tolažilno fotografsko ovekovečila vsaj glavo bengalskega tigra. Bolje nekaj kot nič …
Skoraj celodnevni obhod smo zaključili z navdihujočim madžarskim poznim kosilom, ostala je le še pot domov, zvrhan koš spominov in obljuba, da naslednje leto nadaljujemo z našimi zastavljenimi cilji. Bilo je nepozabno …
Budimpešta je biserni kamen v mozaiku globalnega sveta; tu vedo, da je potrebno mlade naučiti tuje jezike, pa ne za to, da gredo v tujino, ampak zato, da ostanejo. Da s svojo izobrazbo prispevajo k napredku. Da rušijo stereotipe o Madžarih, ki ne govorijo nobenega tujega jezika … Res je, Budimpešta je velika evropska prestolnica od nekdaj. Že iz prejšnjih časov živi svoje življenje, se razvija po svoje in ima svetovljansko mentaliteto. In posebno čarobnost …
Le kdaj bo svetovljanski duh te lepe prestolnice vsaj malo oplazil tudi periferijo???
Ni komentarjev:
Objavite komentar