Dragi moji, z naslovom današnjega zapisa seveda nisem mislila na zveste štirinožce, ki so menda druge najpogostejše domače živali na svetu, pa sintagme tipa pasja radost, pasja vročina, pasja zvestoba …, ampak na kitajski horoskop … Leto rjavega psa naj bi bilo zelo dinamično leto, v pozitivnem in v negativnem smislu; če ga kolikor toliko dobro preživimo - posebej tisti, ki se nam je dogajalo več negativnih kot pozitivnih stvari - bo naslednje leto veliko bolje. Upajmo … Prebivalci sveta pa imajo kot domače živali najraje mačke. Tudi jaz! Zakaj? Nikoli ne veš, kaj natančno mislijo, se ne podrejajo, so skrivnostne in samosvoje, vedno ljubke - tudi ko se jezijo … Imajo svoj jaz - kot moja Molly (in njena lastnica) …
V januarju smo še malo praznovali; z veseljem smo sprejeli gledališčnike, katerih predstavo nam je podarila Bralna značka Slovenije. Z nami je bil asistent Nino, ki je z dušo in srcem želel slovenščino približati gornjeseniškim učencem in učiteljem. Nina od septembra ni več v Porabju … Ob koncu januarja mi je zagodel ta grdi kitajski pes; tisti, ki jim s svojo zoprno načelnostjo, doslednostjo, poštenostjo in še s čim … grem na živce že dve desetletji, so poskrbeli, da so me izdali živci … zdravniki so ugotovili, da moram za nekaj mesecev izpreči … Težki in mučni meseci, polni gneva in razočaranj, sploh ne vem, kako sem lako vse te izdaje, poniževanja in omalovaževanja prenesla …
Februarja sem se počutila kot to drevo ob mojem jezeru na zgornji sliki; le en poganjek je ostal, glavno deblo je po bobrovi obdelavi pristalo pod vodo. Za vedno. A tisti poganjek - ja! Morda se bo okrepil, morda bobra ne bo več zanimal … Ta prizor me je fasciniral mnogo pozneje - takrat, februarja, sem bila še v drugih dimenzijah, samospraševanjih, nekje na robu … Vem, da tisti, ki so me pahnili na rob, niso razumeli, niti nisem pričakovala, da bi. Saj je njihov svet zgolj svet kameleonstva, nenehnega truda biti to, kar nisi. Verjamem, da je naporno, niti malo enostavno … A zakaj, porabski "velmožje obeh spolov" ne morete biti to, kar ste? Zakaj ne morete tudi vi priznati svojih napak in krivdo za skorajšnje izumrtje jezika pripisujete zgolj drugim? Zakaj se je potrebno vse življenje sprenevedati in pretvarjati???
Marca sem bila še vedno v bolniškem staležu, ranljiva, dotolčena, in po porabskih gozdovih so zacveteli strupeni volčini … Dan za dnem sem srkala njihove vonje in se spraševala, kaj se mora zgoditi z ljudmi, da postanejo volkovi, pravzaprav hijene … Strah. Bojijo se moje neznosne iskrenosti, poštenosti in doslednosti, preklete pravičnosti, s katero jih ubijam. To bo.
Tudi aprila so moji zdravniki ugotovili, da še ne smem na bojišče … Še se morate okrepiti, dajmo času čas, so mi govorili. Vem, da ne morejo razumeti, vem, da je v Sloveniji vsako upanje, da nekdo dojame, zaman. Pravzaprav imam največkrat občutek, da mislijo, da pretiravam. Veliko sem se pogovarjala z zdravniki in naivno pričakovala razumevanje; no, saj sem ga dobila, predvsem v obliki antidepresivov, ki naj bi rešili probleme. Zelo kmalu sem ugotovila, da ni tako, da moram v boj - zase - sama! Vedno sem se imela za močno žensko, močnejšo od svojih sovražnikov. Bil je čas, da si poskušam to dokazati …
Maj je moj mesec! To je čas, ko vse proste ure preživljam na razcvetenih porabskih travnikih, diham lepoto divjih lilij in pozabim na žalost neke resničnosti, ki me je pahnila na rob … Ja, maja sem med lilijami našla mir in nov smisel. Zdravnikom sem pomahala v slovo … A ne čisto do konca - zadnja konzultacija bo v februarju 2019 …
Junij prinese vonj po poletju … Po lavandi, ki se je razcvetela pred mojo hišico, vonj po lepoti, ki ga obožujem! Pol leta je minilo! Polovica morečega leta, katerega bistva teh mor ne bom nikoli do konca razumela … Bom še pisala? Seveda! Saj manjka še drugi del pasje zgodbe …
Ni komentarjev:
Objavite komentar