ponedeljek, 09. april 2018

Porabje skozi čas in misli Porabcev ...

Današnji zapis je kolaž misli nekaterih Porabcev, in sicer od leta 2005 do 2018, le nekaj zaključnih povedi je mojih. Presodite sami: so ob večjih finančnih sredstvih in drugih možnostih skupnosti tudi pozitivne vsebinske spremembe v korist krepitve slovenskega jezika in zavesti?? Hm ... To zna biti retorično vprašanje ...
"Napredka ni brez poglavitnih iztočnic … Od Evropske zveze smo Porabski Slovenci morebiti preveč pričakovali, zato so naši upi neko­liko izjalovljeni. Mejni prehodi so se sicer sprostili kot nikoli doslej, v letu 2007, tako pravijo, pa se bodo še bolj. Ne glede na te evropske po­vezave je avstrijska »manjšina« na Madžarskem na boljšem zaradi skup­nega industrijskega prostora, česar slovenska v razmerju do mati­čne Slovenije sploh nima. Naši Po­rabci, znani po svoji garaški delav­nosti, iščejo zaposlitve tam, kjer imajo gospodarsko jamstvo – v Av­striji. Iz istega razloga se poskušajo naučiti nemškega jezika. Kaj jim bo slovenščina – kot gospodarsko ne­učin­kovita kategorija. Tu je najbolj pregledna naša slovenska tragika v obmejnem področju. Če Slovenija tega ne bo mogla uresničiti, če jih gospodarsko ne bo mogla pritegniti, je naše upanje zaman. Resnica je bi­la in bo: človek mora najprej in pred­­vsem živeti. Zato zdaj gre. Lju­dje gredo tja, kjer je kruh, denar, zaslužek, preživetje!
Jezik porabske matere mora po­stati dragocena kategorija ne le za njene sinove, temveč tudi za madžar­sko govorečo jezikovno skup­nost. Če tu ne bo korenitih spre­memb v mišljenju, odnosu, spoštovanju, po­tem je odveč vsaka kulturna dejav­nost društev s časopisom Porabje na čelu. Temelj je jezik, je slovenska beseda doma in v šoli, je tradicija narečja. Največja tragika je v tem, da naši ljudje ne znajo dovolj ceniti svojega jezika, s tem pa tudi časo­pisa, ki jim prinaša članke v obeh jezikih. Pri tem pa sem presenečena ob ugotovitvi, da tisti Slovenci, ki so se odselili v notranjost države, ka­žejo veliko več smisla za naš časo­pis. Razlagam si tako, da so na lastni koži občutili, kaj se pravi biti izklju­čen iz domačega okolja, domače be­sede, ljudi, narave, običajev, navad. Vedno bolj si tudi prizadevajo, da v vsakdanjem življenju govorijo porabsko narečje." (Jože Zadravec, pogovor z Marijano Sukič, Družina, 2005).
"Mislite, da je realno pričakovanje, da bi Slovenci na Madžarskem kdaj dobili svojega predstavnika v parlamentu? Poslanca z vsemi pravicami prav gotovo ne. Narodnostni zagovornik brez glasovalne pravice pa bi služil le kot rdeč nagelj in rožmarin za fantovskim klobukom. Tudi v tem pogledu se nekoliko pretirano poudarja resnični pomen enega samega poslanca, še zlasti ob dvotretjinski večini.
Ali si država Slovenija v zadostni meri prizadeva za doseganje pravic svoje manjšine? Kaj lahko glede tega rečete o njeni moči/nemoči oziroma volji/nevolji za takšna prizadevanja?
Matična domovina nam je izredno naklonjena. Škoda, da ni bilo tako že tudi pred demokratičnimi spremembami. Tudi njeno prizadevanje je vredno hvale. Tudi dobre volje ne manjka. No, morda pa bi se lahko ta ali oni uradni predstavnik znebil manjvrednostnega občutka do madžarskih partnerjev. Čisto dovolj je, da smo zakompleksirani Porabci ... Za matico se vsekakor spodobi pokončna drža.
Če iz različnih razlogov slovenska manjšina ne more realizirati svojih legitimnih ciljev – ali se nazadnje ne more pritožiti tudi varuhu človekovih pravic?
Omenjeni varuh je ravno pred nedavnim, celo brez naših pritožb, temeljito preučil položaj slovenske narodnosti v Porabju in zapisal dokaj kritične ugotovitve na račun večinske države. Čakamo na pozitivne učinke.
V eni zadnjih številk tednika Porabje sem bral, da slovenski otroci premalo berejo in se komaj naučijo kakšne pesmice. Kako pa sicer Slovenci v Porabju sprejemajo kulturo, ki nastaja na domačih tleh? Obstajajo zelo aktivni pevski zbori, uprizarjajo se igre, razvija se razstavna dejavnost, ljudski plesi itd. – seveda pa ni mogoče prezreti slovenskega radia. Kakšne so možnosti le-tega za krepitev, recimo, kulturne slovenske zavesti vaših rojakov?
Radio Monošter od prvega januarja naprej oddaja štirikrat toliko sporeda (tedensko 28 ur) v slovenskem jeziku kakor poprej. Žive besede v takem obsegu ne nudi Porabcem noben drug medij, nobena kulturna prireditev, nobena božja služba. Zato je njegovo delovanje izrednega pomena, še zlasti ker zahteva aktivno znanje slovenščine tudi od sogovornikov.
Znano je, da je vaša družina ena najaktivnejših slovenskih jeder, ki z znanstvenim, leposlovnim in glasbenim delom bogati vseslovensko kulturo. Vam to delo ne zbuja določenega optimizma tudi za Porabje – kajti zakaj bi se sicer z njim tako intenzivno ukvarjali?
Hvala lepa za pohvalne besede. Vi ste menda prvi, ki me tudi potem, ko izrazim svojo vizijo v zvezi z ne pretirano svetlo prihodnostjo slovenstva v Porabju, ne bodrite z besedami, da ne bi smel biti tako pesimističen. Taki nasveti me za hip res potarejo. Jaz pesimist? Ko mi je glede vztrajnosti Sizif eden od vzornikov? ..." (Jože Horvat, pogovor s Francekom Mukičem, Družina, 2012)
"Joj, tan pa trbej po slovenski spejvati!" Tak mi je ato pravila edna diklina, da san jo pijtala, či bi spejvala v zbori. Pa san joj pravila: "Ka te nej sran! Tvoj dedek je nej znal edno rejč vogrski, tij pa ne vejš edno rejč po slovenski! Žalostno je tou, ka deca ne vejo več gučati po slovenski. Da pa što je krif, ka je tou tak? Starši, ka več s svojo deco doma ne gučijo po domanje!"
Tako je svojo ogorčenost nad odnosom mlajših generacij do maternega jezika in z njim slovenske identitete izrazila 76-letna Vera Gáspár. Težki oblaki, ki so se medtem zbirali nad njenim domom na Gornjem Seniku, največji in eni od v mešanici porabščine in prekmurščine sedmih porabskih vasi, v kateri še živijo pripadniki slovenske narodnosti, kot da bi želeli poudariti težo njenih besed. V Porabju, pokrajini, stisnjeni med slovensko in avstrijsko mejo, v najzahodnejšem delu Madžarske, življenje ljudem nikoli ni prizanašalo. Danes vzhodni branik slovenstva bije zadnjo bitko za ohranitev slovenske besede in s tem narodnostne identitete v teh krajih. Kajti jezik je tisti, ki naredi narod in narodnostno manjšino. Ali kot se je pomenljivo vprašala urednica tednika Porabje Marijana Sukič: "Na podlagi česa pa si Slovenec, če ne govoriš slovensko?" (Urška Mlinarič, članek v Večeru, 2017)
Saj res, na podlagi česa pa boste Slovenci, če ne boste govorili slovensko?? Če vam bo dovolj to, kar je neka "pomembna" Porabka izjavila pred kratkim: »Pogovor (z gornjeseniškimi mladimi, ki so izpostavili potrebo po prostoru za zabavo in šport, ne po slovenskem jeziku in kulturi; op. avt.) je tekel v porabskem narečju. Seveda sem odgovore dobila tudi v madžarščini, a to je razumljivo. Oni so razumeli mene, jaz njih. Potrebno je narediti korak za korakom. Dobro je bilo slišati mlade, ki želijo nekaj narediti. To je pogoj, da bo slovenščina pri nas tudi ostala.« Halo? A res? Še eno motno sprenevedanje in demagogija. Zakaj pa bi to bilo razumljivo, če ste vsi tako zelo veliki in zavedni Slovenci? Če bi ta … malo razmišljala s slovensko dušo, bi ji bilo jasno, da slovenske identitete ne moreš ohranjati - z madžarščino! Amen ... In kot posmeh, obenem pa potrditev mojega prepričanja, da mladi v Porabju na žalost niso več Slovenci, ne po jeziku in ne po čutenju, najdem danes fb-stran te grozno slovenske gornjeseniške mladine Felsöszölnöki Ifjúság és barátai (Gornjeseniška mladina in prijatelji, prev. avt.). Listam, listam, gledam tekste in komentarje - niti ene same slovenske črke, kaj šele besede!!! Toliko o tem, kako bo slovenščina pri mladih ostala! Čista laž! Sicer pa vsi "pomembneži" lažejo predvsem sebi ...
Do sem je pripeljala porabska pot ... Na tanki led izgovorov, laži in sprenevedanja ... Ni mi bilo potrebno veliko dodati - vse ste povedali sami! Se je od 2005 do danes kaj bistveno spremenilo? V besedah politikov in njihovih oprod se je, na področju ohranjanja jezika in slovenske zavesti pa, žal, ne ... Vsaj ne v pozitivno smer … (7. marec 2018)



Ni komentarjev:

Objavite komentar