V neki belini, s kamnom na srcu, s smehom na obrazu...

Ne, dragi moji zvesti bralci, nisem umolknila; sem živa v srcu in duši, a malo ranjena ... Verjetno sem bila v prejšnjem življenju divja mačka, zato so mačja volja, vztrajnost, ponos in skrivnostnost ostali. Mačje duše nimamo pasje zvestobe in ponižnosti, nimamo življenjske preokupacije hrepenenja po kakršnem koli gospodarju, četudi slabem. Nezlomljiv je naš ščit!!!

Pišem blog dalje, a ga ne objavljam; iz medicinsko-strokovnih krogov sem dobila namig, da je to pravilna odločitev, celo spodbujena sem bila k temu. Nekakšno terapevtsko pisanje... Ni rečeno, da tistih neobjavljenih zapisov kdaj ne bom objavila ali iz njih naredila kaj več. Tišina je trenutno moje najboljše pomirjevalo, a mojemu značaju le-ta ne pritiče na dolgi rok. Hvala vsem, ki ste ostali z mano in na moji strani, ni vas malo...

 Nisem izgubila SEBE, in nikoli ne bom!!! Od časa do časa pa bom kaj zapisala, saj sem vendar kar dobro pismena in imam kaj povedati. Tudi kakšen kratek izsek iz neobjavljenih zapisov bom objavila, danes bo to naslednji:
"Hinavci so ljudje brez obraza ... Ob vsaki priložnosti imajo novega ... Ne upam si več biti zelo iskrena, ker vsakič v isti človeški lupini srečam nekoga novega, še bolj tujega, še bolj lažnivega, še bolj zahrbtnega, še bolj pošastnega, moja iskrenost pa je vedno znova poteptana ... Ne prepoznavam jih več! Kako sem lahko bila tako naivna??? Iskrenost, poštenost in naivnost so otroci iste matere; vame so se naselili kar vsi in se razrasli do neslutenih razsežnosti. Moj svet pač, moja ljubezen do vsega lepega in kristalno čistega, do mojega jezika in slovenstva v najširšem in najžlahtnejšem pomenu besede, do brezbrežij resnice ... Tega v teh krajih nihče ne potrebuje. Njihov svet je svet dvoličnosti, zahrbtnosti, prikrivanja resnice, oni bodo vse svoje življenje posvetili boju proti resnici, ne boju zanjo. Bežala sem pred temi krutimi dejstvi v svoj čisti svet, a pred kratkim so me dohitela. Nihče razen nas, redkih fanatikov in naivnežev, ne prizna, da živimo v času in v državah, kjer se človeku zarine nož v hrbet zato, ker misli drugače, ker želi biti iskren in s svojo iskrenostjo preglasiti laž. Žal mi je časa in energije, ki sem ju žrtvovala tem sanjam, velikokrat zanemarjala tiste, ki so me imeli resnično radi, in velikokrat zagovarjala tiste, ki so že držali nože nad mojim hrbtom ... Čas je, da izrečem globoko sožalje vsem, ki to tiho prenašajo, vsem, ki nimajo trohice poguma, da bi glasno, brez strahu in zardevanja povedali svoje mnenje. Ja, tu, v teh romantičnih krajih, se šepeta. Tu ne bo glasno nihče proti, čeprav je v njih sveta jeza, bes do neba. Iskali me bodo, kot me vsa ta leta iščejo, izpovedovali svojo jezo, izražali sočutje z mano, ko pa bi bilo potrebno reči kaj na glas, se postaviti na mojo stran, kričati resnico ... pa se bodo potuhnili ... Vedno so se ... Veš, nisem mogla/mogel reči nič proti, kaj pa bodo mislili o meni ... Vem. In tako se začarani krog vrti naprej, do bridkega konca ... (19. januar 2018)"

Hvala za podporo, rada vas imam!
Ultima ratio ...