Jagodni izbor iskric in puščic iz iztekajočega se porabskega leta:
To je pravljica o ljubezni, taki ljubezni, ki ne pozna ovir. Za prav nič. Tudi za laži, sprenevedanja in zahrbtnost ne; v tej pravljici nimajo prostora resnica, iskrenost in poštenost, saj je to ljubezen na slovenski način. V to zgodbo sem - kristalno nedolžna, v človeškem, moralno-etičnem in strokovnem smislu - vstopila pred skoraj petindvajsetimi leti, v prepričanju, da bom dobra vila, ki bo smelo in drzno, z resnico, znanjem in čistim srcem, premagovala zlo ter pomagala pri ohranjanju "slovenstva stebrov starih"... (18.1.2017)
Zadnjih nekaj tednov, ko vztrajno ponavljam mantro, da
brez jezika ni manjšine, doživljam prav neverjetne stvari. Zahrbtni napadi preko tretjih oseb, grožnje take in drugačne, celo zahteve mojim nadrejenim po mojem odpoklicu... Kaj pa sem naredila ali rekla narobe? Koga izmed vas, visoki gospodje in gospe, nekaj tako zelo žre, da mora uničiti mene??? Če mu uspe - bo zadoščenje dovolj veliko? (1.3.2017)
Skozi zgodovino med Porabskimi Slovenci nikoli ni bilo močne, pokončne inteligence, ki bi dvigala narodno zavest, da bi se skupnost znala postaviti zase, da bi utrdila prepričanje, da Porabci niso slovensko govoreči Madžari, ampak Slovenci... O tem in še čem v članku v Večeru med drugimi razmišlja ena redkih porabskih slovenskih intelektualk, urednica časopisa Porabje... Šola z učitelji, ki so jim vcepljali močan madžarski patriotizem, nikoli ni bila slovenska; tisto o madžarskem kruhu je bilo premočno, tudi tisto o več kot tri desetletja prisotni slovenski lektorici na sombotelski visoki učiteljski šoli, ki je s študenti, bodočimi porabskimi slovenskimi učitelji, veliko raje komunicirala madžarsko kot slovensko. Zakaj bi se mučili... (28.3.2017)
Dragi Porabski Slovenci, razumem, a me žalosti, da vam je v času, ko slovenščini v Porabju bijejo zadnje ure, ko lastnih otrok skorajda niste naučili slovensko in bo slovenska beseda pokopana z vami, Avgust Pavel tako zelo blizu. Po tej plati se lahko identificirate z njim; s človekom, za katerega še vedno trdim - glede na njegovo javno dostopno delo - da je bil veliko bolj Madžar kot Slovenec... (31.3.2017)
Ne, nisem obupala; pred manj kot mesecem dni je bil splošen vpis bodočih prvošolcev v osnovno šolo, tudi v porabske narodnostne šole. Iz leta v leto je prisoten nek podzavesten strah, da bodo učilnice skoraj prazne, a doslej se je vedno dobro izteklo. V šolske klopi učilnice za prvi razred bo v števanovski šoli jeseni sedlo 6 prvošolcev, v gornjeseniški pa 7, seveda bodo vsi obiskovali dvojezični pouk kot tudi vsak dan uro slovenskega jezika. Odkar imamo 2 vzgojiteljici asistentki iz Slovenije, ki sta po 2 dneva v vsakem vrtcu, verjamem, da prvošolci pri slovenskem jeziku ne bodo čisti začetniki, čeprav čez dolgo poletje, polno raznih zanimivosti, izpuhti iz mladih glavic preveč slovenskih besed. Da ne bomo vedno znova ponavljali besedne zveze o pretrganem medgeneracijskem prenosu jezika: dragi starši, stari starši, vsi, ki vam je slovenska/porabska materinščina še v spominu ali vsaj v srcu, poskusite z otroki ali vnuki tudi v počitnicah kaj spregovoriti po slovensko. Učenje jezika in prenašanje le-tega na potomce je v prvi vrsti vaša naloga, vaša dolžnost. Vrtec in šola vaši slovenski materinščini ne moreta dati vaše duše; lahko jo učita, imata pozitiven odnos do nje, čutenje lastnega jezika in ljubezen do njega pa na otroke lahko prenesete samo vi. Tudi obudite lahko lastno materinščino, tako da jo prenašate na potomce, samo vi. Možnosti je ogromno, tudi priložnosti, le volja mora biti, pa vztrajnost in doslednost. (18.5.2017)
Pred časom sem v Monoštru srečala dekle, ki je obiskovalo pouk slovenskega jezika v monoštrski osnovni šoli in gimnaziji, poskusilo malo v Sloveniji, zdaj pa dela v Monoštru. Po nekaj trenutkih sem jo spoznala in jo ogovorila slovensko; odgovarjala mi je madžarsko in se opravičevala, ker je slovenščino res popolnoma pozabila… To je, žal, usoda mladega porabskega roda, ki je kruta in neizbežna, če boste odgovorni na obeh straneh meje še dalje tiščali glave v pesek. Šola opravi svoje, po svojih zmožnostih, žal pa je s koncem šole za skoraj vse mlade konec slovenščine… Vedno manj slovenščine in vedno več cenzure za moja opozorila, prošnje, prijazna in manj prijazna nagovarjanja... Narodnosti ni brez jezika! Amen! (19.6.2017)
Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju, lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v slovenskem okolju, in spoštujem Slovence, ker se borijo za svoj jezik in kulturo." (4.7.2017)
Odnos domicilne madžarske države in večinskega madžarskega prebivalstva do Porabskih Slovencev je v zadnjih letih zelo pozitiven in konstruktiven (čeprav za nekatera področja prepozen), medtem ko matična Slovenija (razen na izobraževalnem in kulturnem področju) do Porabja posebej v zadnjem času vodi dokaj nedorečeno (zgrešeno) politiko, ki ne more prispevati h konkretnemu napredku in revitalizaciji skupnosti.
Kako dolgo bo Porabje še slovensko? »Porabje bo lahko še dolgo ostalo slovensko, če bo narodnostna politika – v sozvočju z matico – dojela, da je z revitalizacijo skupnosti treba začeti takoj! Manjšina brez lastnega jezika, predvsem pa brez narodne zavesti, nima prihodnosti.« V zelo zanimivi debati na študijskih dnevih Draga (Trst) je bilo odgovorjeno na nešteto vprašanj. (12.9.2017)
Učila sem se nemščino kot tuji jezik nekoč davno, malo v osnovni šoli in na gimnaziji. Brali smo besedila, učili se besede, v gimnaziji tudi nemško književnost, brali smo Goethejevega Fausta in Schillerjeve pesmi, marsikaj se naučili na pamet. Imela sem petice, najlepše recitirala... Mislite, da sem razumela? Ne. Saj ni bilo pomembno. Nekajkrat sem se odpravila po nakupih v Avstrijo, v času, ko še nismo imeli trgovskih centrov na vsakem vogalu. Če sem šla v samopostrežno trgovino, ni bilo problema. Ampak - kako opraviti nakup v trgovini z oblekami ali čevlji?? Pojma nisem imela po osmih letih učenja nemščine. Ker sem rada nakupovala v Avstriji, sem kupila nekaj preprostih slovensko nemških priročnikov, malo vadila, prebrala kakšno pravljico ali pogledala kakšno oddajo na avstrijski televiziji... In se ironično spraševala: Goethe, kako mi boš pomagal kupiti prave čevlje?? Enako se verjetno ob kakšni mučni prigodi sprašujejo učenci porabskih šol. Še je čas, da se ozrete vase... (6.10.2017)
Glavno spoznanje odlične porabske konference lahko strnemo v misel, da ni enega samega pravilnega recepta za ohranjanje slovenščine zunaj matice. Glavni načini medsebojne pomoči so komunikacija, izmenjava izkušenj, kritično prijateljevanje, predvsem pa samozavedanje, da za ohranjanje jezika - ob izpolnjenih osnovnih pogojih - lahko največ naredi manjšina sama, s tem da jezik govori in uči lastne otroke. Se bodo ta spoznanja dotaknila koga - tudi v Porabju??? (15.11.2017)
To so sivi, megleni časi za resnico, ki je očitno mar samo meni. Kakšna naivnost! Resnica je danes napaka, salto mortale. Resnica je značajska hiba. Resnica je zločin! Resnica je vir sovraštva. Resnica vzbuja strah. Resnico je potrebno ubiti! Resnica je relikt davne preteklosti, morda celo psihiatrična diagnoza... Koga pa danes zanima resnica??? Je to morda samo moja resnica? Res sem smešna, tragikomična, fosilni ostanek nekega sveta, ki ga več ni... Nikoli več ga ne bo... V naslednjem življenju si želim biti kamen! Zahrbtnost, dvoličnost, laži... Nikoli ne bom razumela... Kamni se mi mečejo v hrbet. Zakaj ne v obraz, v moje široko razprte oči, polne čudenja in bolečine??? Ubiti ljubezen do resnice v meni... Ubiti resnico samo... To je načrt...
Ostala bom velikanska tišina do neke druge večnosti, kjer boste lahko brez strahu živeli v svojih meglah. Ne bo se vam potrebno več boriti proti resnici, saj se bo ta za vedno skrila vame, v moje samotne tihe svetove, tja, ob tanki led mojih brezbrežij. Ostala bom velikanska tišina... In v tej tišini bosta za vedno umrli resnica in svoboda... Kruti, neizprosen čas pa bo sodnik... Vsem! (12.12.2017)
Mnogo sreče, veselja in ljubezni v letu, ki prihaja, vsem prijateljem in sovražnikom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar