torek, 12. december 2017

Rekviem za Iskrice iz Porabja...

Veliko besed bo ostalo neizgovorjenih, veliko čustev neizlitih; tudi tistih lepih mavričnih, ki jih gojim do Porabja... Odslej bodo vsi samo še srečni in zadovoljni, odslej bo življenje v teh logih rožnato... Grigorij je vstal od mrtvih! Iskrice ne bodo več iskrile, morda le še brlele...
To so sivi, megleni časi za resnico, ki je očitno mar samo meni. Kakšna naivnost! Resnica je danes napaka, salto mortale. Resnica je značajska hiba. Resnica je zločin! Resnica je vir sovraštva. Resnica vzbuja strah. Resnico je potrebno ubiti! Resnica je relikt davne preteklosti, morda celo psihiatrična diagnoza... Koga pa danes zanima resnica??? Je to morda samo moja resnica? Res sem smešna, tragikomična, fosilni ostanek nekega sveta, ki ga več ni... Nikoli več ga ne bo... V naslednjem življenju si želim biti kamen!
Zahrbtnost, dvoličnost, laži... Nikoli ne bom razumela... Kamni se mi mečejo v hrbet. Zakaj ne v obraz, v moje široko razprte oči, polne čudenja in bolečine??? Ubiti ljubezen do resnice v meni... Ubiti resnico samo... To je načrt...
Ostala bom velikanska tišina do neke druge večnosti, kjer boste lahko brez strahu živeli v svojih meglah. Ne bo se vam potrebno več boriti proti resnici, saj se bo ta za vedno skrila vame, v moje samotne tihe svetove, tja, ob tanki led mojih brezbrežij. Ostala bom velikanska tišina...
In v tej tišini bosta za vedno umrli resnica in svoboda... Kruti, neizprosen čas pa bo sodnik... Vsem!

Ni komentarjev:

Objavite komentar