Petindvajset let je malo manj kot polovica mojega življenja; četrt stoletja, srebrni jubilej ... Ne, nisem proslavljala, le spominjala sem se mnogih lepih in manj lepih trenutkov svojega porabskega obdobja. Prvega novembra je minilo mojih petindvajset let življenja in dela v Porabju ...
Čas demokratičnih sprememb so rekli obdobju, ko so se vrata zaprtih madžarskih prostranstev odprla na stežaj, proti zahodu, seveda. Sicer smo dolgo citirali kultnega politika, ki je rekel, da je končno umrla norost. Odprli so se mejni prehodi, Monošter je dobil tovarno Opel, simbol zahoda, po katerem so hrepeneli desetletja, ihta za učenjem nemščine se je le še stopnjevala. Ampak nekateri šolarji so še govorili slovensko "po domanje", čeprav šola s svojimi učitelji že takrat ni bila zgled za ohranjanje slovenščine, saj je veljala za madžarsko institucijo, a dokaj demokratično in odprto. Nikoli nisem imela težav zaradi svojega dela, idej, spodbud, zaupali so mi celo pisanje učnih načrtov, raznih mnenj, analiz, recenzij, ker lastnega svetovalca niso imeli. Moj domicil je sprva bil na eni od monoštrskih osnovnih šol, tisti, ki so jo konec osemdesetih let zgradili, da bo vzorčna 3-jezična narodnostna šola. (Ob besedi vzorčen me v Porabju kar zvije v trebuhu.) Žal, nikoli ni bila. Ja, celo poučevala sem dve leti tam in že takrat je od trinajstih učencev le eden tekoče govoril slovensko, bil je glavni prevajalec, drugi pa so mi razlagali, da je slovenščina fuj. Gotovo tega niso iznašli otroci ... S šolskim kolektivom sem lepo sodelovala, nekaj malega sem se celo naučila madžarsko, ker so slovensko govorile le tri ali štiri učiteljice. To moje gostovanje na tej šoli se je končalo, ko smo našli druge rešitve, nikoli pa ne bom prebolela, da je izginil moj dragocen arhiv - dve veliki omari dokumentov, ki sem jih leta skrbno zbirala. Ko sem se po počitnicah vrnila, mojih stvari v tistem kabinetu ni bilo več. Nihče ni vedel, kam so izginile ...
Pisalo se je leto 1995. Ker sem odprtih oči, ušes in srca hodila po Porabju, sem se zelo hitro začela spraševati o temeljnih problemih, ki sem jih zaznavala; nastala je dvojezična knjižica esejev Tudi to je slovensko Porabje. Zapisovala sem svoja občutja, videnja, čudenja, dvome ... pač vse, kar sem doživljala. Ker sem največ časa preživela v šolah, je bila glavnina vsebine povezana s šolskim življenjem. Knjiga je bila šok! Leta 1995 so se zbrali učitelji, kulturniki, vsi, ki so v Porabju kaj pomenili, in me posedli na zatožno klop. Vprašanja so bila v smislu zakaj je treba o tem pisati, zakaj je bilo potrebno to prevesti v madžarščino, zakaj je uvod tako oster, kdo bo to bral ... Nobenega razmisleka pri sebi, nobene pozitivne misli, nič meni v prid, čeprav sem tista dejanja posameznikov, ki so bila za pohvaliti, tudi vedno pohvalila. Niso slišali. Priznali so, da je sicer vse res, ampak o tem se ne bi smelo pisati. Nekaj časa je bilo veliko hude krvi, a obsojeni smo bili na sodelovanje. A je danes kaj drugače??? Vsako besedo iz te dragocene knjižice pa bi ponovno potrdila, saj sem želela biti le neposredna, iskrena in jim pomagati videti tisto, česar sami pri sebi ne vidijo, namreč tega, da kot učitelj, politik ali kakšna druga javna osebnost moraš biti najprej sam zgled (recimo, naučiti lastne otroke slovensko), da nekaj lahko zahtevaš ali pričakuješ od drugih. Koliko je verodostojen učitelj, ki staršem učencev razlaga, naj učijo otroke slovensko, ko ti isti starši vedo, da on svojih ni naučil???
Šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih sta se pripravljali, da sprejmeta dvojezični program, nekaj malega slovenščine se je poučevalo tudi v Monoštru. Potrebovali smo lastne učbenike, ki so se pripravljali kakšnih 10 let. Sama sem prevzela avtorstvo beril in delovnih zvezkov od 5. do 8. razreda. Z velikim veseljem sem ustvarjala ta berila, napisala ogromno besedil, zbirala gradiva, obenem spremljala pouk, pripravljala izobraževanja, ekskurzije, vse, za kar sem verjela, da bo šolam v pomoč. Naše sodelovanje v teh letih je bilo odlično, učitelji so zadovoljni sprejemali novosti, pobude, se izobraževali. Šoli sta postopno uvajali dvojezični pouk, a kmalu so bile na obzorju kadrovske težave. Že pred petnajstimi leti smo razmišljali, da bi bila potrebna kadrovska okrepitev iz Slovenije, a v tistem času je to izreči bilo skoraj bogokletno. Danes je drugače.
Leta 2010 sem bila deležna prav posebne časti - Porabci so me, na pobudo dolgoletne seniške ravnateljice Erike Glanz, ki jo še vedno neizmerno cenim in spoštujem, predlagali za najvišjo nagrado RS na področju šolstva za izjemne dosežke v narodnostnem izobraževanju. Nagrado sem, ob prisotnosti predlagateljev in družine, prejela v Ljubljani. Iskrena hvala vsem.
Školjka ustvari biser iz bolečine ... Tudi mene je velikokrat bolelo, veliko pričakovanj se mi ni uresničilo, posebej boleča pa so bila spoznanja, da zavesti o resničnem ohranjanju jezika in identitete v Porabju pravzaprav ni več. Govoričenje v smislu "delamo na tem, da ohranimo naš jezik", postaja smešno, posebej v primerih, ko to govorijo ljudje, ki so "Slovenci" le za potrebe kamer, mikrofonov in delegacij iz Slovenije. Žal, to se dogaja ... In ko take scene gledaš dvajset let, narediš nekaj, da si olajšaš dušo. 2012. leta sem začela z Iskricami iz Porabja. Ne iz zlobe ali negativizma - iz obupa. Joj, kako grdo in negativno piše o nas, se je komentiralo po Porabju. A res? Kaj sem napisala grdega in negativnega? Do danes mi nihče ni rekel ... Pač grdo je, to je bil odgovor. Res je, resničnost o ohranjanju/opuščanju slovenščine v Porabju je grda in neizprosna, prav tako kot dejstvo, da se glavnina časa in energije porablja za kamufliranje, friziranje in raznorazno prikrivanje, celo zanikanje te resničnosti. Lahko bi bilo drugače, če bi vsak najprej pospravil v svojem dvorišču ... Že leta 2013 se je organiziral prvi smešni sestanek za mojo odstranitev, na katerega mi je bilo prepovedano priti, so pa me dobre 3 ure pošteno klevetali in glodali. Ugotovitev tega zbora: ah in oh, grdo piše o nas (ki smo brez krivde in greha, čisti svetniki že v zemeljskem bivanju), treba jo je odstraniti. Čakajte - saj še nisem kadaver!!! Ja, zelo me je prizadelo, ker take dvoličnosti in zahrbtnosti res nisem pričakovala. Ta madež bo z moje strani neoprostljiv do konca dni.
Seveda sem v Porabju spoznala kar nekaj čudovitih ljudi, takih, ki jih imam še vedno neizmerno rada in jim še danes zaupam. Pravi sončki pa so vedno bili otroci v vrtcih in šolah, ki so s svojo ljubko radovednostjo svetlili moje dneve teh petindvajset dolgih/kratkih let. Čas neusmiljeno teče, čez nekaj let se bo potrebno posloviti. Ne bom se spraševala, kdo je kaj naredil in kdo česa ni naredil. Ne bom obsojala, pripisovala krivde, obtoževala in spodbujala negativnih misli. Vsak naj presodi sam, tudi jaz bom, kolik je njegov delež dobrega in manj dobrega. In - bodimo ljudje, ne zahrbtne zveri. Razumeti morate, da je pogled od zunaj vedno bolj objektiven, realističen in vseobsegajoč.
Dragi moji, tudi ob neskončnih morskih modrinah razmišljam o vas ... O vsem lepem in dragocenem, kar sem v četrt stoletja doživela in preživela z vami, o srčnih ljudeh, ki so mi vedno stali ob strani, ko sem jih potrebovala ... Ne morem pa mimo tega, da se mi ne bi vsiljevala misel, da bo vaša blagozvočna porabska govorica, ki so jo vaši predniki kot biser čuvali in ohranjali vse do vas - pokopana z vami. In vaši potomci ne bodo vedeli, zakaj bi še zvonili, saj bo slovenski duh za vedno odplaval skupaj z oblaki ... To bo žalost, na srečo mi je ne bo potrebno gledati od blizu, ker bi mi počilo že tako občutljivo srce ... Kaj pa bo ostalo?
Ptici ne morete prepovedati peti, Rabi ne morete prepovedati teči in meni ne morete prepovedati pisati! Neskončno rada imam Porabje, zato čutim dolžnost, da mu nastavljam ogledalo ... Morda pa bo kdaj podoba v njem lepša ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar