V Porabju dobri so ljudje...

S citatom, ki sem ga vzela iz neuradne porabske himne, se absolutno strinjam. Brez dvomov in fig v žepu... Pred kratkim mi je nekdo rekel, naj raje pišem o tem, da so v Porabju dobri ljudje, ne pa o grdih stvareh. Ampak... Kaj je grdo in kaj lepo? Je grda resnica, lepa pa laž? Je grdo odkrivanje resnice, govorjenje o njej, lepo pa skrivanje pod preproge in molk??? Bo v Porabju lepše, če tisti, ki take lažne lepote ne sprejemamo, utihnemo? Kaj pa bo s slovenščino in njenim učenjem ter ohranjanjem za prihodnje rodove? Morda to ni več pomembno? Mogoče česa ne vem??? Kaj pomeni biti dober?

Dobrota, biti dober je nekaj zelo relativnega. Za pogrebno podjetje je dobro, celo hudo dobro, če čim več ljudi umre; za svojce umrlih je obratno. Za tovarno orožja je dobro, če je čim več vojn; za države, kjer so vojne, je obratno. In še bi lahko iskali take in podobne relativnosti. Da je dober človek, se reče za nekoga, ki ne krade, ne laže, pomaga drugim... Ampak - to pač nima nobene zveze s tem, o čemer govorijo moji zapisi. V Porabju velikokrat poslušam zgodbe o "flajsnih" ženskah, ki so odlične gospodinje, delajo papirnate rože, pečejo najboljše "pokaraje", mogoče še pojejo v cerkvi ali pri ljudskih pevkah ali plešejo ali hodijo na slovenske prireditve... To so gotovo dobre ženske, dobre po naštetih in še tisoč drugih lastnostih, ki jim lahko damo nadpomenko dobrota. (Tudi moške bi našli vmes.)  Žal se odnos do lastne narodnosti, do lastnega jezika ali do prenašanja le-tega na potomce ne meri s temi vatli. Biti dober ali manj dober je zunaj tega, za kar bi si morali v tej silni dobroti prizadevati, če hočete ostati slovenska narodnost.

Ne bom ponovno razpredala o tem, kdaj se je v Porabju zalomilo z učenjem jezika; po moje že pred nekaj desetletji, najbolj pa v času t. i. demokratičnih sprememb in prav posebnega pojmovanja demokracije. Spomnim se dogodka na eni od šol pred dobrima dvema desetletjema. Šla sem v razred k učiteljici (že dolgo ne dela več v šoli), ki so jo imeli za najboljšo govorko slovenščine. No, njeni učenci so bili vse prej kot to, tudi njena ura ni bila ravno vzor. Ko sem se poskušala z njo po uri malo pogovoriti, kaj predlagati, me je nahrulila: "Kaj sploh hočete od mene, od vseh nas? A vi ne veste, da je zdaj na Madžarskem demokracija?" "Ja, vem," sem skoraj jecljala, "ampak - kaj to za vas pomeni?" "Kaj, kaj?? Menda to, da lahko delam, kar hočem in kako hočem, in vi mi nimate kaj soliti pameti." Ups! Tako so si nekateri predstavljali demokracijo... In še tako, da je slovenščina nebodigatreba predmet, pri katerem se pač ne more zahtevati, da bi se učenci kaj naučili. In v porabskih družinah? Ah, kaj bomo otroke mučili še s tem, saj smo vsi Madžari... Po dveh, treh desetletjih so tu rezultati...

Vem, da ste v Porabju dobri ljudje... Ampak poleg te svoje neskončne dobrote (slovensko petje, ples, papirnate rože, slovenske maše, pokaraji...) pač morate vedeti, da se slovenska duša in slovensko srce ohranjata s slovensko besedo... Da je edino in samo družina lahko zibelka jezika... Da če v družini ni več slovenske besede, tudi ni slovenske duše... Lahko imate še tako dobre vrtce in šole z odlično slovensko govorečimi vzgojiteljicami in učitelji - slovenskega čutenja vašim otrokom in vnukom ne morejo dati! Materinščina se uči le v družini, v šoli bo to še en jezik, ki ga otroci ne bodo mogli povezati z družino, z mamo ali očetom... In strah me je, da se - razen redkih, jezikovno nadarjenih - večina vaših otrok nikoli ne bo naučila slovensko, kaj šele do tega jezika gojila kakršnokoli pozitivno čustvo; dragi, dobri ljudje, vaš jezik, vaš zaklad, ki so ga vaši predniki skozi stoletja predajali svojim potomcem, bo pokopan z vami... Ne bo maš zadušnic in spomenikov, ne bo pogrebov... Morda žalovanje vaših potomcev, ko se bodo začeli zavedati, da je narodnostni zaklad pokopan z vami... Jezik se rodi in umre v družini. Ko umre v družini, je mrtev zavedno... Dragi, dobri ljudje, še je čisto malo časa, da se začnete zavedati, kaj izgubljate...

Še je čisto malo časa...