Usvajanje jezika se
začne, preden otrok izreče prvo besedo. Prične se v trenutku, ko novorojeno dete in
mati vzpostavita vez, ki bo podlaga za komuniciranje s svetom, in iz katere bo
izhajala otrokova sposobnost, da obvlada tako glasovno kot slovnično zgradbo
jezika, da prične razumevati svet, ki ga obkroža, in da kot del tega sveta
uresničuje svoje želje in potrebe z oblikovanjem jezikovnih sporočil. V dvojezični družini bi bilo naravno
enakovredno usvajanje dveh jezikov in oblikovanje otrokove dvojezičnosti kot
materinščine. V pričujočem razmišljanju želim osvetliti lasten družinski
primer, kako se z ogromno truda cele družine, vztrajnosti in doslednosti
ter še več zgleda in ljubezni da doseči zastavljene cilje. Morda bo moj zgled
dal komu misliti, morda se bo kdo odločil pri svojem otroku za enako pot…
Dvo- in večjezičnost je moj način
življenja že več kot tri desetletja… Prej o tem nisem razmišljala, saj sem bila prleško
narečno in knjižno slovensko »zaporedno dvojezična« - če ne štejem učenja tujih
jezikov – brez predsodkov in čustvenih ovir. To sta bila moja prva jezika do
takrat, ko sem dobila zaposlitev na narodnostno mešanem območju, na dvojezični
srednji šoli v Lendavi. Moja prva bližnja srečanja z madžarščino so bila
deprimirajoča. Jezik, ki ga ne moreš primerjati z nobenim znanim jezikom,
nobene jezikoslovne pomoči ali potuhe nimaš. Učenje od začetka. Tisto moje
skoraj desetletje na lendavski šoli mi pri učenju madžarščine ni kaj dosti
pomagalo, saj je v zbornici vladalo pravilo znajdi
se – nismo krivi, če nas ne razumeš. To gotovo ni bila pozitivna motivacija
za učenje jezika. Harmoničnih odnosov in spoštovanja drugačnosti se tam prav
tako nisem mogla učiti, sem pa vedno spoštovala pripadnike manjšine, preproste
ljudi, ki so ohranjali svojo materinščino in jo učili lastne otroke iz
prepričanja in srčnih vzgibov, brez dodatnih računic.
Nakar me je službena pot zanesla v
Porabje… Moja
osnovna naloga je bila in je še vedno strokovna pomoč slovenski skupnosti,
prvenstveno na šolskem področju, pri učenju, poučevanju in ohranjanju
slovenskega jezika. Stikov z madžarskimi govorci je bilo malo, s tem pa tudi
učenja madžarščine. No, nekaj malega, preživetveno raven madžarščine, sem
usvojila… Pri tem so mi bile v največjo pomoč kolegice učiteljice na monoštrski
šoli, ki razen madžarščine niso govorile nobenega drugega jezika. Spomnim se
ene izmed njih, ki mi je najbolj pomagala brisati predsodke do lastnih napak;
velikokrat mi je rekla: »Ti samo povej, četudi napačno. Pomisli, koliko si v
prednosti – ti mene razumeš, poskušaš odgovoriti, jaz pa tebe ne bom nikoli.«
Potem sem si ustvarila družino. Bila sem ena tistih srečnih mam, ki sem se
lahko zavestno odločila, da bo moj sin dvojezičen. S partnerjem, prekmurskim
Madžarom, sva se že pred sinovim rojstvom dogovorila, kako ga bova od začetkov
zavedanja sveta vpeljevala v skrivnosti najinih materinščin, mož madžarščine,
jaz slovenščine. To se nama je zdelo tako naravno in samoumevno, da nikoli
nisva podvomila v najino odločitev. Prav tako sva vedela, da bo sin živel malo
v madžarskem, malo v slovenskem govornem okolju in tudi v dvo- ter večjezičnem,
zato se nama je nenehna prisotnost obeh jezikov v družini zdela nujna.
Partnerjeva družina živi v
dvojezičnem okolju: on odlično
obvlada madžarščino (njegov prvi jezik) in slovenščino (tudi tri tuje jezike),
njegova mama je popolnoma madžarsko enojezična, oče pa poleg madžarščine
pasivno govori mešanico slovenščine in hrvaščine (imel je sodelavce Hrvate). Že
pred rojstvom sina Samuela sva se veliko pogovarjala o jezikovnih izbirah in
preferencah za najinega otroka. Naša družinska komunikacija je bila že pred
sinovim rojstvom nekako takšna: oče in mati govorita s sinom, mojim partnerjem,
samo madžarsko, partner z mano slovensko; tašča se name obrača madžarsko, tast
v mešanici slovensko-hrvaško-madžarskega jezika, jaz obema odgovarjam in ju
ogovarjam slovensko. V skrajnem primeru komunikacijskih šumov uporabim kakšno
madžarsko besedo. Pri njiju je močno madžarsko, t. i. hetéško narečje, ki ga
sprva nisem nič razumela. Z leti je tak način naše komunikacije postal nekaj
naravnega, tašča že dobro razume mojo slovenščino, jaz pa sem v madžarščini že
precej dalje od osnovne ravni. (Madžarski jezik še zdaleč ni tako narečno razvejan
kot slovenščina, narečja so bolj izrazita v madžarskem zamejstvu – ločenost od
matičnega naroda. V Prekmurju je madžarščina pri govorcih madžarske skupnosti
narečno zelo pisana, posebej po vaseh, medtem ko je v samem mestu Lendava
čutiti močne, predvsem glasovne interference s slovenskim jezikom.)
Rojstvo otroka naših družinskih govornih navad ni
spremenilo, tako da je odločitev za sinovo dvojezičnost kot prvi jezik bila
samoumevna. (Dvo-/večjezičnost kot prvi
jezik pripisujemo tistim govorcem, ki so se dveh/več jezikov učili/naučili
simultano, od rojstva ali vsekakor pred 3. letom.) S partnerjem pa sva se
morala odločiti za strategijo, kako bova želen cilj poskušala doseči. Po vsem,
kar sva o pridobivanju otrokove dvojezične jezikovne kompetence vedela, se nama
je zdela najbolj optimalna metoda
usvajanja dveh jezikov »en človek – en jezik« od otrokovega rojstva. Skozi
strokovno znanje in izkušnje namreč vem, da le zavestna odločitev, vztrajnost
in doslednost pri rabi jezika prinesejo rezultate. Prepuščanje jezikovnih izbir
stihiji ali prelaganje družinske naloge na vrtec ali šolo vodi v opustitev
jezika, kar se je zgodilo v Porabju.
Odločila sva se, da bova v
komunikaciji z otrokom že pred njegovo govorno fazo uporabljala vsak svoj
materni jezik. Tako se jezika
ne mešata, kajti vsak je vezan na določeno osebo. Prednost sva videla tudi v
tem, da bo sin dobival od naju avtentičen input, vsak od staršev bo lahko
govoril svoj materni jezik in tako vzpostavil naraven čustven odnos z otrokom.
Po tej metodi – ob doslednosti in vztrajnosti – naj bi otrokova izgovorjava v
obeh jezikih bila avtentična, poleg tega pa bi se vzporedno razvijali
morfologija in sintaksa. Kdaj se otroci zavedo svoje dvojezičnosti? Po
ugotovitvah raziskovalcev v zelo različnih obdobjih. Opisala bom primer svojega
sina.
Sin je bil izpostavljen dvema
jezikoma od rojstva: mojemu
slovenskemu in očetovemu (tudi babičinemu in dedkovemu) madžarskemu. Bil je
živahen in radoveden otrok, rad je glasovno, s kretnjami in mimiko komuniciral
z nami in se odzival na naša sporočila. Pri
osmih mesecih je začel oblikovati glasove, potem zloge in sčasoma besede,
prva njegova beseda je bila madžarska – nem
(slov. ne), ki ji je sledila slovenska mami.
Nadaljevala se je faza oblikovanja besed, madžarskih in slovenskih,
jezikovna sistema sta bila spojena. Med njegovim prvim in drugim letom sem bila
veliko odsotna, čez teden je bil z madžarsko govorečima babico in dedkom.
Njegov dominanten jezik je postal madžarščina. Čez vikend, ko sva bila skupaj,
sem vztrajala pri svoji slovenščini, poskušala govoriti čim več, zelo preprosto
in nazorno. Ob njegovem nem értem (ne
razumem) me je včasih malo stisnilo pri srcu; poskušala sem mu na različne
načine razložiti, pokazati… Hudo mi je bilo tudi ob pogledu na njegovo stisko,
ko me ni razumel; a sem vztrajala na začrtani poti, ob absolutnem zavedanju, da
to počnem za njegovo dobro, enako je razmišljal moj partner.
Konec drugega leta je sin začel
razlikovati madžarščino in slovenščino; nekega dne me je vprašal, zakaj z atijem govoriva z
njim vsak drugače. Razložila sem mu, da je atija njegova mama učila tako, kot
on govori z njim, mene pa moja tako, kot jaz; in želiva, da bi on znal oboje.
Potem ni več spraševal. Začel je obiskovati madžarski vrtec v Monoštru, kjer je
nekaj malega bilo tudi slovenščine, ampak on je tam z vzgojiteljico ni hotel
govoriti. Ko mi je to omenila, sem seveda razumela, ona pa nekako ne. Sin je
jezik vezal na osebe in vzgojiteljičina dominantna komunikacija je bila v
madžarščini. Celo smešno se mu je zdelo, ko je govorila slovensko, saj je ta
jezik enačil samo z mano. V tem obdobju tudi ni posvečal pozornosti temu, da
midva z njegovim očetom med sabo komunicirava slovensko. V vrtcu je dnevno
preživel 7-8 ur, komunikacija – med vrstniki in z vzgojiteljicami – je bila
madžarska. Ko sva prišla domov, mi je pripovedoval, kaj so delali v vrtcu,
seveda madžarsko. Svet vrtca je bil zanj svet madžarskega jezika, zato sem ga
pustila, da pove, in začela povzemati, kar je povedal, in spraševati po
slovensko. Tako sva prihajala do slovenskih poimenovanj njegove madžarske
predstavnosti v vrtcu, širila besedišče in na nezavedni ravni oblikovala dva
jezikovna sistema.
Sprva je jezika mešal, dopolnjeval slovenske stavke z
manjkajočimi besedami v madžarščini in šele postopno, pri štirih letih, začel
jezika ločevati. Seveda so njegova jezika nekaj let spremljale interference na
oblikoslovni in skladenjski ravni, eden od dveh jezikov je redno bil
dominanten. Čeprav je simultano usvajal dva jezika, je v splošnem njegov
jezikovni razvoj potekal kot pri enojezičnem otroku. Razlike so bile pogojene z
razmerami v okolju, socialnimi interakcijami, najpomembnejši pa se mi je zdel
pozitiven odnos do obeh jezikov v družini, doslednost in vztrajnost, svoje pa
je prispevala tudi tolerantnost v okolju in v družbi vrstnikov, ki so sina
gledali z občudovanjem, češ, Samuel pa je res frajer, saj govori dva jezika. Do
zaključka vrtca (pri šestih letih) in vstopa v šolo je moj sin aktivno, svoji
starosti primerno obvladal oba jezika in imel sorazmerno uravnotežen sistem
njune rabe. Ko govorimo o simultani dvojezičnosti, ugotavljamo, da so bistvene
razlike med jezikovnim razvojem enojezičnega in dvojezičnega otroka. Dvojezični
otrok se mora naučiti razlikovati dva jezika in uporabljati elemente dveh jezikovnih
sistemov. Prav zaradi razlikovanja teh dveh sistemov je usvajanje jezika za
dvojezičnega otroka dolgotrajnejši proces kot pri enojezičnih otrocih.
V osnovni šoli, kamor smo ga
vpisali, je učni jezik pri vseh predmetih madžarščina, slovenščina je le učni predmet, 5 ur
tedensko, za prijavljene učence. Rednega pouka tujega jezika za učence, ki
obiskujejo slovenščino, do konca 8. razreda ni. Šola namreč zlorablja
slovenščino in jo prikazuje kot tuji jezik, čeprav gre za narodnostno mešano
okolje. Moj sin je star 13 let, trenutno osmošolec, ki zaključuje madžarsko
osnovno šolo, obiskuje pouk slovenščine kot učnega predmeta in 8. leto privatni
pouk angleščine, 4 ure tedensko. Dvojezičnosti kot materinščini smo torej
dodali 3. jezik, ki ga usvaja z veseljem in brez bistvenih težav, razgleduje pa
se še po 4. in 5. jeziku, čisto spontano, radovedno in vedoželjno. Prepletanje
dveh jezikov in kultur je pri njem povsem naravno, ve, da je toliko Slovenec
kot Madžar in obratno… Ker je pozitiven odnos do dvokulturnosti in
dvojezičnosti primarno pridobil v družini…
V svoji več kot dvajsetletni šolski
strokovni praksi v Porabju sem velikokrat opozarjala na dejstvo, da je idealna
skupnost za dvojezično in dvokulturno vzgojo otrok prav narodnostno mešana
družina. V Porabju
je večina takih družin, a se odločajo za samo en jezik, seveda dominantno
madžarščino, s tem pa otroke prikrajšajo za naravno dvojezičnost, in
pričakujejo, da jih bosta opuščeno slovensko materinščino naučila vrtec in
šola; to je iluzija, saj se otrokov odnos do jezika primarno gradi v družini.
Moj sin je edini uravnoteženo dvojezični otrok v Porabju, medtem ko so prav vsi
otroci iz slovenskih in narodnostno mešanih, tudi tistih politično, kulturniško
in drugače predstavniških, družin madžarsko enojezični. Desetletja je namreč v
Porabju bila prisotna zmotna miselnost, če se otroci učijo dveh jezikov hkrati,
bodo imeli velike primanjkljaje pri obeh, ali, še huje, če jih bodo starši doma
učili slovenščino, ne bodo znali madžarščine.
V sodobnem svetu je znanje dveh ali
več jezikov nujnost, še več,
izjemna prednost in dodana vrednost za vsakega posameznika in skupnost.
Trenutni svet sicer hrepeni po t. i. elitni dvojezičnosti z angleškim jezikom,
mikrosvetovi ob administrativnih mejah evropskih držav pa se še vedno končujejo
z mejami jezikovnega neznanja. Zakaj slovenske šole, npr. na Goričkem v
Prekmurju ne pomislijo, da bi kot šolski krožek učencem ponudile učenje
madžarskega jezika in za to nalogo povabile učitelja s katere od šol čez mejo?
Zakaj madžarske šole v obmejnem prostoru ne ponudijo učencem krožka slovenskega
jezika? … Zakaj eden izmed naših jezikov ne bi bil jezik partnerja, soseda,
znanca ali prijatelja? Beseda dviga človeka nad siceršnje življenje in človek
je sploh človek šele po besedi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar