Plešce so čudovit kraj, južno od slovenske meje, malo me spominjajo na Naborjet v Kanalski dolini, le da so gore, ki jih obdajajo, v Naborjetu višje ... In v tej čudoviti naravi so vasi, kjer se še govori slovensko, njihovo narečje je celo na državnem seznamu kulturne dediščine. V tem okolju se je odvijalo srečanje, posvečeno življenju slovenščine na njenem obrobju ...
Pred
šestimi leti se je na Koroškem osnovala pod okriljem Krščanske kulturne zveze
Iniciativa Slovenščina v družini. Njen osnovni cilj je bil ozaveščati družine o
pomenu žive rabe slovenščine v družinskem okolju. Na različne načine so člani
vabili najprej dedke in babice, da svojim vnukom poskušajo podariti največje
bogastvo - lastno materinščino. Številne dejavnosti so spremljale to plemenito
akcijo in pobudniki se lahko pohvalijo z lepimi uspehi. Širokogrudno pa so
svoje ideje podelili tudi s slovenskimi zamejskimi skupnostmi v Italiji,
Hrvaški in na Madžarskem. Tisti, ki vidimo poglavitni cilj svojega delovanja v
pomoči pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete v skupnosti, smo se z
veseljem odzvali, tudi letošnjemu povabilu na 3. srečanje v Plešce.
Ena izmed dejavnosti iniciative je bila tudi zbiranje
razmišljanj, ki so izšla v posebni publikaciji, o pomenu posredovanja jezika v
družini z naslovom Družina je zibelka
jezika. O tem so pisali znani Korošci obeh narodnosti in vsi prišli do
spoznanja, da je zibelka jezika resnično lahko samo družina. Vse, kar se z
otroki dogaja potem, je nadgradnja. Začeti učiti narodnostno materinščino v
šoli, brez družinskega zaledja in podpore, je jalovo početje. Dotakne se
samo jezikovno nadarjenih učencev, pa še teh le kot nov jezik, nikoli pa kot
materinščina...
30.
septembra sta torej Krščanska kulturna zveza in Iniciativa Slovenščina v družini
organizirali že tretji strokovni posvet z naslovom Slovenščina v družini in javnosti – Jezikovne iniciative in potreba po
njih. Ker je prvi posvet bil v Tinjah na Koroškem, drugi v Naborjetu v
Kanalski dolini, se je porodila ideja, da bi letos spoznavali, kako živijo
Slovenci na Hrvaškem, za kraj posveta pa so organizatorji izbrali Plešce, vas v
Gorskem Kotarju, nekaj kilometrov od slovenske meje. Na posvet so vabili
predstavnike slovenskih manjšin v zamejstvu in vse, ki jih zanima ohranjanje in
razvoj slovenščine v družini in javnosti. "Temeljni kamen za obstoj
jezikovnih manjšinskih skupnosti je jezik v družini. Zato bomo na posvetu
namenili pozornost različnim okoliščinam, ki vplivajo na izbiro jezika v
družini - od zavestne lastne izbire do prilagajanja širši družini in sorodstvu
ter prilagajanju družbi. Razpravljali bomo o ohranjanju, učenju in razvoju
slovenskega jezika v družinskih in družbenih okoljih. Spoznali bomo okoliščine,
v katerih se je na Hrvaškem razvijal slovenski jezik v preteklosti in danes.
Predstavili bomo tudi primere dobrih praks iz slovenskega zamejstva, ki so
lahko spodbudni tudi za druga okolja," so zapisali organizatorji posveta v
vabilu.
V
dopoldanskem delu, po pozdravnih nagovorih gostitelja Marka Smoleja in
predstavnika KKZ Martina Kuchlinga, smo spoznavali zgodovino in sedanjost
Slovencev na Hrvaškem. Raziskovalka Barbara
Riman je predstavila zgodovinski položaj slovenske skupnosti na Hrvaškem,
ki vse do leta 1991 ni imela statusa nacionalne manjšine, vendar je na različne
načine negovala svojo kulturo in jezik. Novinarka Marjana Mirković je spregovorila o organiziranem delovanju
skupnosti skozi nekaj desetletij. Nastajala so različna društva, ki so
ohranjala kulturno izročilo, pod njihovim okriljem so se odvijali tečaji
slovenščine za otroke in odrasle, še danes poteka tudi dopolnilni pouk
slovenskega jezika. Med prizadevanji za ohranjanje in učenje jezika pa je
pobuda za uvedbo slovenščine v vrtce. Boris
Rejec, Slovenec, ki živi na Reki, je spregovoril o pogledih na položaj
skupnosti in osebnih izkušnjah. Sam daje velik poudarek ohranjanju jezika in
identitete skozi kulturno udejstvovanje, prav tako aktivno deluje v narodnostni
politiki. Andreja Šlosar in Vida Srdoč, učiteljici
slovenščine kot izbirnega predmeta v šolah v okolici Reke, se srečujeta s
številnimi izzivi in problemi pri svojem delu. Nekatere šole so temu pouku
bolj, druge manj naklonjene, ur za kvaliteten pouk pa je mnogo premalo (1-2 uri
na teden). Dragica Motik prihaja iz
Slovenije v kraje, kjer živijo Slovenci, poučevat slovenščino v društva. Skozi
številne dejavnosti (ekskurzije v Slovenijo, gledališka dejavnost) poskuša
popestriti svoje poučevanje. Za popestritev našega posveta pa so igralke
njenega gledališkega krožka zaigrale glasbeno-scensko igro Butalci so šli po vino na Hrvaško.
Popoldanski
del posveta je nosil naslov Slovenščina v zamejstvu – primeri dobre prakse. Tatjana Vučanjk, učiteljica slovenščine
v Gradcu in asistentka na celovški univerzi, prihaja iz Slovenije poučevat
jezik na večkulturno osnovno šolo. Ur, namenjenih slovenščini, je zelo malo,
zato so v zunajšolskih dejavnostih v veliko pomoč starši. Predvsem pozitivno
sprejemanje jezika je predavateljici "primer dobre prakse".
Sama sem predstavila primer lastne dobre prakse (podoben zapis boste lahko brali na blogu kmalu) s sporočilom, da je za uravnoteženo dvojezičnega otroka v
narodnostno mešani družini potrebno mnogo truda, še več vztrajnosti in največ
srca obeh staršev in da je idealno okolje za dvojezičnega otroka narodnostno
mešana družina, v kateri vladajo strpnost, toleranca in pozitivna medsebojna
podpora. Rudi Bartaloth iz Kanalske
doline pa je spregovoril o težavah na poti do pouka slovenščine v šolah, medtem
ko se najbolj trudijo v društvu.
V
zaključnem pogovoru in diskusiji so sodelovali trije zanimivi sogovorniki:
Mirjana Žagar (Hrvaška), Marko Jernej (Štajerska) in Olga Voglauer (Koroška).
Predstavili so primere, kako so se sami učili slovenščino, in kako jo učijo
lastne otroke. Zelo povedno je bilo sporočilo Marka Jerneja, ki je koroški
Slovenec, živi v Gradcu z ženo Avstrijko in tremi otroki: » Vem, da je težko,
kajti otroci živijo v popolnoma nemškem okolju. A moja žena je tolerantna in
jaz se trudim. Vem tudi, da jih ne bom mogel pripeljati do odličnega znanja
slovenščine, sem pa prepričan, da bom otroke naučil in jim uzavestil, da so
tudi Slovenci.« To je bilo najmočnejše sporočilo našega posveta, ki bi ga
morali bolj odgovorno in dosledno širiti v družinah, šolah in vseh manjšinskih
institucijah.
Po
ogledu Palčave šiše, izjemnega etnološkega spomenika, za ohranjanje katerega se
trudi Marko Smole in njegova družina, smo se poslovili. Z željo, da naše besede
najdejo naslovnike in da se ob letu osorej srečamo ob novi temi v Porabju.
P.s.: Kljub
pregovornim specifikam smo lahko ugotavljali, da žive slovenščine med
najmlajšimi pripadniki slovenskih skupnosti v zamejstvu skorajda ni več, da bi
skupnosti morale razmišljati o načrtovanju jezikovne politike in posvečati več
pozornosti jeziku v družini, tudi spodbujati učenje le-tega, prav tako pa bo
morala matična Slovenija prisluhniti potrebam skupnosti ne le voditeljev, ki so
v mnogih primerih zgubili stik z resničnostjo...
Kljub
temu da je v Porabju pri najmlajših generacijah že prišlo do zamenjave jezika
in slovenščino v šolah učimo na novo, sem poudarila, da obstajajo v šolah
številne slovenske dejavnosti in projekti, kjer so npr. nastali izvirni slovenski učbeniki, kar
vse vliva upanje. Največ pa bi nam v šolah lahko doprinesel še kakšen učitelj
iz Slovenije.
Veliko
vsega bi o tem odličnem posvetu lahko še zapisala, a bi se morda le ponavljala,
zato bom zaključila z mislimi, ki nas vse udeležence preganjajo že od prvega posveta v Tinjah dalje: če je v Tinjah in v Naborjetu bilo še za vzorec predstavnikov iz Slovenije, v Plešcah ni bilo NITI ENEGA!!! Odgovorni za to področje na šolskem ministrstvu so istočasno bili na seminarju učiteljev s Koroške, torej opravičeno odsotni, da pa z Urada RS za Slovence, ki je na vabilu bil napisan kot soorganizator, ni bilo nikogar, pa je prava sramota!
Ni komentarjev:
Objavite komentar