Prvi september tudi v Porabju prinese živahnost v okolje, najbolj pa v šolske zgradbe. Konec je brezskrbnih počitnic, učilnice so pripravljene, čiste, dišeče po novih barvah. Lahko začnemo!
Ko sem se nekajkrat v juliju in avgustu vozila skozi porabske vasi, sem razmišljala o fenomenu, ki je očitno že prisoten tudi v teh krajih: nova digitalna era... Še pred desetimi leti so v poletnih mesecih vasi bile živahne; otroci so se podili po cestah, dvoriščih, igriščih, srečevala sem male kolesarje, videla skupinice z žogami, tu in tam, a to res redko, kakšnega šolarja s starši na njivi ali travniku. Danes so porabske vasi poleti dobesedno prazne; kot da ni otrok, kot da je vse izumrlo - zjutraj, opoldne, zvečer. Le kje so vsi? Na morju? V poletnih taborih? Žal, ne. Skoraj vsi so v hišah pri računalnikih ali z mobilnimi telefoni v rokah. Vsak dan se odkrivajo nove igrice, ure in ure so otroci zatopljeni v čudesa na ekranih; žal, že tudi v Porabju... Grozljiv čas, vsaj meni se zdi tako. Nihče več ne vidi lepot narave, nikogar ne zanima, kaj je vznemirljivega v knjigah. Babice okopavajo krompir, vnuki pa iščejo nove elektronske izzive... Ko pride september, se imajo računalniki in telefoni, na srečo, priložnost malo ohladiti...
Prvi september je bil obsijan s soncem in pričakovanji. Šolarji so prihajali v šole svečano oblečeni, saj je na Madžarskem ta lepa, stara navada še vedno živa. Vsak šolski začetek je nekaj slovesnega in pomembnega in prav je tako. V uvodnih nagovorih sem sicer malo pogrešala poudarjanje pomena učenja slovenskega jezika za obstoj in razvoj šol. Staršem je to treba jasno in odločno povedati, pa ne le enkrat, da ne bodo čez čas, ko bi pri slovenščini bil kakšen problem, prišli v šolo in glasno spraševali, zakaj se njihov otrok mora učiti slovenščino... Verjamem, da bo v prihodnje o tem bistveno več govora kot doslej, saj nam je porabsko šolsko leto prineslo nekaj pozitivnih pridobitev, ki bodo, srčno upam, spremenile odnos do učenja slovenskega jezika v učilnicah in šolskih zbornicah.
Na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku je pred desetimi leti bilo od 1. do 8. razreda 53 učencev, letos jih je v šolske klopi sedlo 73! Lepo je videti v 1. razredu 9 prvošolcev, ki so prav vsi prinesli le iz vrtca nekaj slovenskih besed. Veliko dela čaka učiteljico Ibolyo, ki ji želim mnogo veselja, potrpljenja in vztrajnosti...
Na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih je 49 učencev, izmed teh 6 prvošolcev. Učiteljica Judit, ki je njihova razredničarka, se pridno uči slovenščino, saj je v Porabje pred leti prišla z drugega konca Madžarske. Na šoli je večina učencev brez slovenskih korenin in zato je učiteljem toliko težje.
Teden dni po začetku šolskega leta; obiskala sem dvojezični šoli, da se pogovorim z učitelji in vodstvoma in da preverim vzdušje prvih šolskih dni. Ker sem bila zaprošena, da fotografiram prvošolce, sem to tudi storila. Ampak - tudi nasmejani seniški drugošolci so želeli, da jih fotografiram, in nastala je ta prikupna sestavljanka...
Nenajavljeno sem najprej šla na seniško šolo. Učenci seveda glasno pozdravljajo po slovensko, ko me vidijo, pravo prijetno presenečenje pa me je čakalo v zbornici in pred njo! Od 1. septembra je na šoli učitelj Nino, asistent iz Slovenije, in vzdušje v zbornici je bilo zelo pozitivno. Klepet v slovenščini, vedri obrazi, zatrjevanje, da so v redu in da jim je novi učitelj v veliko pomoč pri vsem. Kar tako naprej, v dobro spoznanj, da bo šola preživela le tako, da bo učence slovenščino tudi naučila. Res mi je bilo lepo ob spoznanju, da se je tudi na seniški šoli začela snovati lepa zgodba o več slovenščine v razredih in zunaj njih. Naj traja!
Tudi števanovsko šolo sem obiskala ta dan. Učiteljica Metka, asistentka iz Slovenije, je tu že peto leto, a bo v tem šolskem letu malo več v Monoštru, kjer bo poskušala reševati, če se da kaj rešiti. No, tudi števanovska šola ima dobro kadrovsko okrepitev - dvojezičnega učitelja nemščine in slovenščine Zolija, za katerega sem prav tako prepričana, da bo s svojimi natančnostjo, strokovnostjo in delavnostjo veliko prispeval k dvigu kvalitete pouka. Seveda pa mora na prvem mestu biti skrb za slovenščino, ki se je učenci v stotinah razpoložljivih ur morajo naučiti veliko več. Ob vsej tej pomoči bodo tudi porabski učitelji - upam - svoje delo opravljali z več uspeha, zadovoljstva in pozitivnih misli. Na seniški in števanovski šoli se lahko sluti kanček zadovoljstva ob pravi poti. Žalostijo pa me razmere v monoštrskih šolah...
Največja lepota je v čisto majhnih stvareh. V drobnem koraku, ki spremeni smer, morda pot. Poskušajmo vsi skupaj spremeniti pot in smer v upanju - ne le v upanju, temveč v prepričanju -, da ne stopamo nazaj, ampak naprej. V dobro ohranjanja jezika in identitete, v dobro skupnosti, za dragoceno dediščino zanamcem. Vredno je poskusiti s spremembami in vztrajati na novi poti. Danes, jutri, v prihodnosti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar