😔
Morda so moji pogledi na ohranjanje jezika, kulture in narodne identitete res malo zastareli. Nepraktični. Naporni. Ali fundamentalistični, kot mi je neki dan pisal prijatelj z zahodnega konca slovenstva... Ali pa nič ni resnično, vse je dovoljeno, če si malo sposodim Vladimira Bartola... Morda je jezik le zbir znakov, pisnih, slušnih, kakršnih koli že, morda smo le brezčutni in nečustveni roboti in morda bom morala priznati poraz, spoznati, da je imeti v sebi v okolju, kjer živim in delam, nekaj človeškega, srčnega - napaka... In začeti trobiti v isti rog z moderno sociološko znanostjo, ki je iznašla tudi take trditve: "V luči
sodobnih znanstvenih spoznanj se pojavljajo novi pogledi na pojmovanje
etničnosti. Anthony Smith
poudarja, da v samem bistvu etničnosti pripada poseben prostor “kvartetu mitov,
spominov, vrednot in simbolov”. Ti subjektivni dejavniki, v interakciji z
objektivnimi faktorji, oblikujejo tisto pomembno občutje solidarnosti, ki člane
dane skupnosti povezuje v skupino, ločeno od drugih primerljivih skupin, s
čimer se uveljavlja temeljna razločevalna funkcija etničnosti." Torej - miti, spomini, vrednote in simboli so dovolj...
Tudi brez jezika in mojega vztrajanja pri učenju le-tega za ohranjanje skupnosti... A tega kvarteta ne bi mogli aplicirati še na kakšno skupino, recimo vrtičkarje, mafijce, gobarje...? Lahko bi ga... Gospod, ki je iznašel ta kvartet, je bil Anglež! Oni pa pač nimajo težav z ogroženostjo lastnega jezika... 
"...Ko bi tisti, ki se bahajo, da so najbolj množična
slovenska organizacija, upoštevali moje pobude, bi se danes Slovencem v Italiji
godilo mnogo bolje. Ob drugi priložnosti še kaj. Le pogum! Le pogumno naprej! Drži se trdno. Češke krone
(bankovci) so imele napis "pravda vitezi". Prav prisrčen pozdrav..." ... se zaključuje obsežno pismo podpore, ki mi ga je poslal profesor Samo Pahor z zahodne meje slovenstva... Človek, ki ga iskreno občudujem in spoštujem... Tudi v Porabju je nekaj takih ljudi - njihova sporočila prav tako hrani moj bogat arhiv...
Hodim po Monoštru med vsem tem cvetjem in razmišljam. Srečujem znance, danes, na primer, vzgojiteljico iz monoštrskega vrtca. Seveda jo vprašam, kako in kaj razmišljajo o učenju slovenščine v šoli starši otrok, ki hodijo v slovensko skupino in bodo jeseni prvošolci. Nič ne razmišljajo... Zaenkrat le to, naj otroci ne bodo preveč obremenjeni... Potem pa malo nemščine, malo angleščine in morda nekoč kakšen krožek slovenščine... Spet izgubljena generacija, kot tri pred njo in, kdo bi vedel, koliko krat tri za njo... V Monoštru je z učenjem slovenščine pri najmlajših dokončen konec...
»Programi,
ki smo jih pripravili za leto 2014, so različni in bodo služili vsem
generacijam, tako mladim kot starejšim. Obsegajo vsa področja življenja,
temeljijo na ohranjanju naše bogate tradicije in skrbijo za ohranjanje slovenskega
jezika ter naše kulture,« se je slišalo z narodnostne govornice pred kratkim, seveda iz ust narodnostnega politika... Kako pa boste to počeli, namreč skrbeli za ohranjanje slovenskega jezika??? Ja, sliši se dobro - kot pač zadnjih dvajset let s številnih odrov in govornic... Le tisti kako ostaja neodgovorjen, cela embalaža pa votla, brez vsebine. In vsem je prav...
Če sem se še v začetku meseca zgražala nad političnimi izbirami na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, se mi zdaj nekako poraja misel, da so ljudje, ki o resorju, ki ga zasedejo, nimajo pojma, morda čisto v redu izbira. Minister ali državna sekretarka, ki nista okužena z zamejskim svetoboljem - in če bosta zastavila naloge korektno in strateško optimalno - lahko dobro peljeta neke zadeve, ob pogoju, da poslušata in slišita več plati predmejskih zgodb, ne le non stop dežurne krovnike z do potankosti izdelano strategijo branjenja lastnih okopov, brez podpore ljudstva; ker dokler imajo vsi ti čebelo matico, lastnega ljudstva in dobro zastavljene politike ohranjanja jezika, zaradi katerega so na položajih - pač ne potrebujejo...
Kako pa na monoštrski gimnaziji? Vse po starem, jasno. Prijazni in domači učiteljici do penzije manjka še nekaj dolgih let, pouk slovenščine pa je tako ali tako zavožen do konca... Le peti razred, kjer se dan za dnem poti naša pridna učiteljica iz Slovenije, odlično napreduje. Upam, da si tega uspeha ne bo pripisala ona, ki slovensko učiteljico le gleda iz zadnje klopi in tu in tam daje učencem potuho ali kaj prišepne... Tragikomedija pač... Onih 13 dijakov od 8. do 12. razreda pa je tako ali tako zgubljenih... Škoda ur, ki jih presedijo pri zabavni slovenščini brez učenja...
Prihaja pomlad in z njo lepote življenja... Dolgi sprehodi, beg v svet narave, preusmerjanje misli tja, kjer ni zakajev in kakojev... Se bom kdaj navadila? Bojim se, da ne, saj je v meni preveč iskrenih hotenj, da kdo začne razumeti... Da je edini pogoj za ohranitev vzhodne slovenske etnične meje ohranitev živega slovenskega jezika... Ki ga boste lahko ohranili le tako, da boste jezik govorili... Ne pa blebetali z odrov puhle, obrabljene fraze...
Ni komentarjev:
Objavite komentar