Vrtec, šola, mladi - to je porabska prihodnost!

Tako nekako so izzvenela sporočila nedavnega obiska številčne delegacije z ministrom na čelu Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, okrepljene z državnim sekretarjem iz kabineta predsednice slovenske vlade in predstavnikom šolskega ministrstva, pred kratkim v Porabju. Čas je bil strogo odmerjen, debate skope, le prvi vtisi za novo vodstvo in ekskurzijski ogledi znanih lokacij... Prav prijetno in koristno pa sva s kolegom s šolskega ministrstva pri kosilu klepetala s članom delegacije, ki sliši na funkcijo svetovalec ministra, in se dogovorila, da bodo naše vezi na šolskem področju malo trdnejše. Upam, da res... (No, tudi s prejšnjimi vodstvi smo se ob začetkih njihovih mandatov vedno dogovorili za trdnejše vsebinske vezi; čas je tekel, in se nenadoma iztekel, sodelovanja ali upoštevanja naših pobud pa, žal, skoraj nikjer in nikoli...)

Torej vrtec, šola, mladi! Se stoodstotno strinjam. Toda - kako?
V Porabju je 5 t. i. narodnostnih vrtcev, kjer se najmlajši rod slovenstva že dolgo let PRVIČ v svojem življenju srečuje s prvimi slovenskimi besedami in stavki. Ja, kako??? Bi bil zmedeno presenečen kakšen nadebudni dvorjan kakšnega ministrstva ali urada čebele matice... Ja, gospodje, tako je to v Porabju, čeprav na svojih obiskih v teh krajih slišite same lepe stvari. Uspehi krovnikov so neizmerni, če se idilične vasice kopajo v soncu, pa so vtisi še toliko slajši... (Postavite kdaj krovnikom sila nespodobno retorično vprašanje v smislu, koliko in kako so ONI naučili lastne otroke slovensko...) No, v vrtcih je kar nekaj let bila prisotna slovenska vzgojiteljica asistentka - zdaj je ni več. Menda zaradi komunikacijskih šumov med njeno matično ustanovo, Uradom, Porabjem in še kom... Nisem povsem prepričana v verodostojnost teh ugotovitev. Dejstva so pač ta, da so ob prisotnosti kolegice iz Slovenije porabske vzgojiteljice vsaj enkrat tedensko intenzivno govorile slovensko, in ko se to dogaja teden za tednom, besede stečejo brez zadržkov. Tako pri odraslih kot pri otrocih... Od 1. januarja nič več... Gospodje - porabski vrtci potrebujejo sistemsko rešitev za slovensko vzgojiteljico za celo leto - to je dejstvo... Ne glede na iskanje krivcev in ugotavljanje odtenkov komunikacijskih šumov...

Narodnostne šole... Pravi dvojezični narodnostni šoli - vsaj formalno-pravno - imamo v Porabju samo dve, seniško in števanovsko, vedno bolj na stranski tir pa se postavlja pouk slovenščine v Monoštru, kar je velikanska zabloda, če pomislimo, da tu živijo številne slovenske družine, ki bi - če so slovenski jezik v družinah opustile - verjetno sprejele ponudbo kvalitetnega učenja slovenščine za svoje otroke v šoli. Toda s tem se enostavno nihče ne ukvarja. Tako na seniški kot števanovski šoli bodo po odhodu ene ali dveh generacij učencev, ki imajo še malo slovenščine v zavesti od doma, ostali pretežno taki učenci, ki z učenjem slovenščine nimajo prav nič in jim je to pravzaprav dodatno breme. Vsaj polovica učencev ne izvira iz slovenskih družin, vedno več je tudi tistih z učnimi in drugimi težavami. Učitelji problemom niso kos, strokovne pomoči je premalo, manjšina sama pa nima prav nobene strategije, kaj delati v prihodnje. Položaj - če ga pogledamo malo globlje - je skoraj brezupen in ob manjšinini pasivnosti ali strahu pred spremembami praktično nerešljiv. Ampak...

 

Rešitev, učinkovita in hitra, je gotovo še kakšen učitelj asistent iz Slovenije! Že dve leti - spet nesistemsko rešeno - imamo v porabskih šolah odlično učiteljico asistentko; seveda ni le "asistentka", saj na števanovski šoli v treh in na monoštrski gimnaziji v enem razredu samostojno uči, njena vsestranska pomoč pa je prisotna povsod, kjer to želijo. A že dolgo vemo, da je ena učiteljica iz Slovenije v asistentski vlogi premalo. Optimalno bi bilo za učni proces na šolah in za več slovenščine zunaj pouka, da bi imeli tri take asistente - enega za seniško, drugega za števanovsko in tretjega za monoštrske šole. Vem, da večina porabskih učiteljev, posebej na dvojezičnih šolah, ne kaže prevelike naklonjenosti taki rešitvi, a bo nujna, glede na skoraj katastrofalne okoliščine, kar se tiče strukture učencev in pripravljenosti učiteljev, da jih vsaj nekaj malega naučijo. Časi se spreminjajo, šole pa, žal, premalo... Če se Slovenija ne bo aktivno vključila predvsem s človeškimi viri (kar je finančno ceneje in na dolgi rok učinkoviteje od financiranja raznih družinskih biznisov), bo z učinkovitostjo pouka slovenščine v teh novih okoliščinah zelo hitro konec!!! Se tega sploh kdo zaveda?? Kdo bo čez nekaj let v Porabju še govoril slovensko???

 

Mladi? Bodo oni tisti, ki bodo slovensko zavest gojili in ohranjali v prihodnosti? Morali bi biti, to je njihovo poslanstvo! Toda - - -

 

Mladi, ki so se šolali ali se trenutno šolajo v Sloveniji, bi morali biti nosilci ohranjanja slovenskega jezika in njegove javne rabe... S tem da bi ga uporabljali v medsebojni komunikaciji, s tem da bi v svoji sekciji uvedli kodeks rabe slovenščine, s tem da bi učili slovenščino tudi tiste, ki se z njimi družijo, in niso le-te vešči... Če ničesar od naštetega ni - kaj ostane? Etnobiznis, kot to lepo imenujete na Madžarskem... Tema je zelo široka, zato ji bom posvetila eno od svojih prihodnjih razmišljanj.

Torej vrtec, šola in mladi - to je res porabska SLOVENSKA bodočnost... Če bo slovenska, pa bo odvisno samo od vas...