torek, 04. marec 2014

Razmišljanje o kritičnem položaju jezika v Porabju

Avtorstvo današnjega zapisa pa ni moje - objavljam namreč razmišljanje moje fb-prijateljice Suzane G., Slovenke, ki že 5 desetletij živi na Madžarskem, a še vedno brezhibno govori in piše slovensko! Moj poklon, Suzana!!!

Oprosti, Valerja, da se vmešavam v vaše zadeve. Predvsem od Tebe sem spoznala bolj natančno položaj v Porabju, in dosti premišljujem o vzrokih, zakaj imaš Ti tam tako težko in naporno delo. Prosim Te, preberi, in če se ne strinjaš s tem, potem mi enostavno sporoči, in jaz bom takoj odstranila moj prispevek. Zares je težko poznati vse probleme, ki so povezani z zamejskimi Slovenci. Jaz, kot prof. dveh tujih jezikov (slovenski ni med njimi), vidim le probleme, ki so povezani z uporabo jezikov. Politična vprašanja mene v glavnem ne zanimajo. Prispevek Dejana Valentinčiča mi je pojasnil, da spadam med izseljence, kar sem nekoč res sama vedela, sem pa s časom - več kot pol stoletja je od tega minilo - to popolnoma pozabila. Saj to za mene niti ni važno vedeti. Važno je pa vedeti, v kako izredno težki jezikovni situaciji se nahajajo Porabski Slovenci.
Porabje je jezikovno področje, za katero je po mojem mnenju značilna triglosija, eden zelo redkih pojavov na svetu. Diglosija ni redka. Za narodnostno mešano območje je značilna diglosija, kjer živi v glavnem bilingvalno prebivalstvo. Toda v Porabju so navzoči trije jeziki: slovenski, porabsko narečje (ki se močno razlikuje od slov. knjižnega jezika – ravno zato govorimo tu o tri- in ne o diglosiji) in madžarski jezik. Pri tem pojavu ima vsak jezik svojo vlogo. V primeru, ko eden od njih svojo vlogo izgubi, začne izumirati, in nobena politika zaščite narodnosti ga ne more reanimirati. Dva – slovenski in madžarski sta knjižna jezika, porabski je dialekt ali narečje. (Mislim, da med obema pojmoma ne obstaja velika razlika). Ravno tako porabsko, kakor tudi prekmursko narečje, so nekoč ocenili kot knjižni jezik. Jaz se ne spuščam v to analizo, ker se s tem ne ukvarjam. Dovolim si pa, da v to močno dvomim, kajti knjižni jezik kot pojem ima več kriterijev, ne le to, da je Sveto pismo, in še nekaj leposlovnih knjig objavljenih na teh dveh jezikih. Knjižni jezik mora biti nenehno reguliran, in prilagojen zahtevam izražanja tudi strokovnega besednega zaklada. To je mislim odločilno pri teh dveh jezikih – sedaj že gotovo samo narečjih, da jih ne moremo opredeliti kot knjižni jezik. V pozitivni razvojni stopnji se kakšen jezik lahko povzpne na raven knjižnega jezika, toda ta dva omenjena jezika se sedaj nahajata v stadiju degresivnosti.

Jezikovni situaciji v Prekmurju in Porabju se bistveno razlikujeta. Jezik, ki ga obvlada avtohtono prebivalstvo v Porabju, in se večinoma z ustnim izročilom prebija skozi stoletja, je narečje, ki se v neregulirani obliki (sklanjatve, spregatve uporablja vsak po svoje…to trdim le na podlagi svoje impresije –brez analize) udejstvuje tudi v mediju. Ta jezik se v tolikšni meri razlikuje od ostalih narečij na območju Slovenije (z izjemo Prekmurja), da ga enostavno nikjer ne razumejo (izjema so tisti, ki obvladajo več slovanskih jezikov) razen območja, kjer nositelji teh jezikov živijo. Uporabljajo ga (so ga) v glavnem v družinskem krogu. Danes žal pojema njegova raba tudi v vsakdanji konverzaciji. Vzrok te tendence je kristalno čist. Večkrat lahko beremo oziroma nam pripovedujejo, kako so živeli naši predniki. Nekateri so umrli brez tega, da bi v svojem dolgem življenju kdaj zapustili meje svoje vasi. Kvečjemu v sosednjo vas so šli obiskat sorodnike. Mukič Franc je dostikrat opisoval tudi politične razmere, kako hermetično so bili oddvojeni od matične Slovenije, da niti v smer meje pogledati niso smeli. Madžari pa so bili oddvojeni od njih, kajti brez posebnega dovoljenja niso smeli tja. Tako v glavnem niti z Madžari niso prišli v stik, in se zato njihovi predniki dolgo niso mogli asimilirati, kljub takratnim asimilacijskim prizadevanjem. Zanimivo je, da se je asimilacija začela predvsem takrat, ko so pridobili pravico uporabe svoje materinščine, ko se je začela zaščita narodnostnih manjšin….To se je dogajalo zlasti za to, ker so mladi začeli drugače živeti kot njihovi starši. Dobili so delovna mesta v madžarskih mestih, in so začeli svoj jezik zamenjevati z jezikom večinskega naroda. Soočali so se s problemi, ki jih v porabskem narečju niso mogli izraziti, in so sčasoma skoraj popolnoma prešli na večinski jezik. Zakaj to ni bil slovenski? Enostavno zato, ker na slovenskem območju niso dobili delovnih mest, in še danes niso dobili množično slovenskega državljanstva. V tem oziru je Madžarska dosti bolj naklonjena svoji diaspori. Prej desetletja te možnosti ni bilo, danes obstaja, in kljub temu nikjer ne vidim niti sledu izkoriščanja te možnosti, nikjer nobene ponudbe, nikjer nobene reklame niti glede prostih delovnih mest, niti glede državljanstva. Prepričana sem, da bi to bila edina možnost, ki bi to tendenco naravne asimilacije še pravočasno lahko radikalno ustavila. Zakaj se ljudje po svetu učijo enega ali drugega jezika? Zato, da bi v tujini lahko študirali, ker se tam lažje zaposlijo, če dobro obvladajo njihov jezik, oziroma pridobili dostop do kulture nekega naroda, kar je predvsem pretenzija akademsko izobraženih. 
Tudi dvojezične šole v Porabju bi se kmalu napolnile, ker bi se učenci potegovali za sprejem, če imajo kakšne perspektive. Kot tuji jezik bi bil najbolj primeren nemški, in sicer zaradi bližine avstrijske meje. Na monoštrski gimnaziji bi slovenski jezik moral igrati posebno vlogo, vlogo sestavnega dela lastne kulture, v uporabi bi postal skoraj popolnoma enakovreden madžarskemu jeziku. »Skoraj« le zato, ker bi v uradih tudi v bodoče uporabljali madžarski jezik, ki ga kot državljani morajo obvladati, ker drugače enostavno ne gre. Celo nekatere predmete bi se lahko učili v nemškem, druge v slovenskem in madžarskem jeziku. Angleški jezik se počasi začne umikati nemškemu jeziku, ker v državah, kjer so naši ljudje večinoma zaposleni, zahtevajo v prvi vrsti znanje nemškega jezika, in le v drugi vrsti angleškega.
Kaj bi pa bilo z narečjem? Po mojem mnenju bi tudi zaživelo, ker bi dobilo malo infuzije, malo sveže krvi iz slovenskega knjižnega jezika, ki ga do sedaj iz omenjenih razlogov ni dobivalo, ravno nasprotno, dobivalo ga je iz madžarskega in se je s tem pospeševala tudi asimilacija.


Kako je mogoče, da teh in podobnih problemov ni v Sloveniji, niti v Prekmurju, niti v Lendavi. Gospa Teodora Grca pravi, da je pogovorni jezik v Lendavi madžarski ali narečje, ki pa je slovenskemu jeziku izredno blizu. To pomeni, da se Madžari, ki tako lepo hranijo tam svojo materinščino, ne mučijo s tremi jeziki, ker od doma, »von Haus aus«, kot bi lahko lepo slovensko izrazili, obvladajo oba jezika, ki sta obenem pogovorna in knjižna. Vidijo, da ko prestopijo madžarsko mejo, je njihovo znanje madžarskega jezika polnovredno, povsod uporabno, ravno tako tudi slovenski jezik. Tega občutka, tega privilegija Porabski Slovenci nikoli niso imeli. Torej je Lendava območje, ki ga lahko imenujemo diglosalno, ker ima in uporablja dva, popolnoma enakovredno uporabna jezika, kjer je manjšinsko prebivalstvo bilingvalno. V Prekmurju je malo težje, ker se njihov pogovorni jezik zelo razlikuje od slovenskega knjižnega jezika. Bistvena razlika v primerjavi s Porabskimi Slovenci je v tem, da se prekmursko narečje bliža slovenskemu knjižnemu jeziku, kajti neologizmi prihajajo od tam, ne pa iz madžarskega jezika, zraven tega sta pa še oba uporabna, eden v konverzaciji, drugi pa v uradnem življenju. To je na kratko moje mnenje, moja absolutno zasebna analiza tega, zakaj je jezikovno vprašanje in s tem vprašanje identitete v Porabju tako kritično.
Ja, to je del zgodbe o kritičnem položaju slovenščine v Porabju. Diagnozo smo vsi skupaj postavili, zdaj pa bi moralo priti zdravljenje. Pa - bo???




8 komentarjev:

  1. Odgovori
    1. Sem že večkrat razmišljala, kaj je s tabo, Akoš, odkar si me blokiral na fb. In vidim, da je v tebi še vedno polno čudnega sovraštva in to me skrbi. O katerih ljudeh govoriš? Kakšno vendsko vprašanje neki! Tako ni obstajalo, to ste si nekateri izmislili... Da v cerkvi v Števanovcih ni slovenščine, ste že pred desetletji bili krivi tudi Slovenci, ki onega trepetajočega pokojnega župnika niste malo "stisnili za vrat". Jaz sem se velikokrat z njim pogovarjala in mi je zatrjeval, da tudi slovenski verniki hočete madžarsko mašo... Veš, Akoš, škoda te je, da si tako pesimističen, lahko bi marsikaj naredil za ohranjanje slovenstva. Učinkovita Zveza pa je na žalost preteklost...

      Izbriši
    2. Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši
  2. Odgovori
    1. Ne vem, Akoš, kaj naj rečem. Tudi jaz živim v Porabju skoraj 22 let (od nedelje zvečer do petka popoldne), veliko sem na terenu, pogovarjam se s številnimi porabskimi ljudmi, poznam razmere in jih želim ocenjevati nepristransko. Sem nekdo od zunaj, zato mi to veliko bolj uspeva kot ljudem, ki ste "okuženi" s preteklostjo, ki ni vaša preteklost, s političnimi preigravanji, ki niso vaša, z nekakšnim vendstvom, ki resnično ne prispeva k enotnosti. Veš, moral boš najprej poiskati in priznati sovražnika v sebi, potem se boš lahko lotil drugih...

      Izbriši
  3. Odgovori
    1. Akoš, midva že dolgo veva, da nisva na istem bregu porabske reke; vsi samo govorite: "Nič se ne da narediti!" Ni res. Saj niti ne poskusite. Knjige so preteklost. Jaz že dolgo govorim, da bi se moralo kaj narediti na gospodarskem področju, a se ne. Ja, tudi na moralnem. Ne zahtevaj od drugih tega, česar sam ne delaš, je moje vodilo vsa leta. In če bi takšno vodilo imelo vsaj 5 Porabskih Slovencev...

      Izbriši