Bo normalen pouk slovenščine v Monoštru?

Saj ne morem mimo teh prelepih prizorov pomladnega cvetenja! Ves čas hodim naokrog s fotoaparatom! Ja, vsaj s to lepoto lahko trenutno polnim svoje baterije, če se že drugod dogajajo manj lepe stvari. Ali pač?

Starši monoštrskih četrtošolcev smo minuli petek dobili pomembne papirje. Ni sicer bilo čisto jasno, ali so to prijave v 5. razred ali le anketni vprašalniki, zato sem poslala prijateljico v akcijo telefoniad odgovornim monoštrskim šolskim pomembnežem. Po kar nekaj poskusih je dobila odgovor, da ti papirji ne pomenijo dokončne prijave v eno izmed številnih variant, ampak so povpraševanje po preferencah staršev, kam bi želeli vpisati svojega četrtošolca, po končani razredni stopnji, v 5. razred osnovne šole. Kaj od ponujenega bo uresničljivo oziroma uresničeno 1. septembra, pa še menda nikomur ni jasno. Pa gremo k tem silnim papirjem! Predmetna stopnja monoštrske osnovne šole ponuja številne možnosti, med drugim: splošen madžarski 5. razred s tremi urami tujega jezika tedensko; razred z razširjenim poukom naravoslovja; razred z razširjenim nadaljevalnim poukom angleščine - 5 ur tedensko in razreda z narodnostnim poukom slovenščine ali nemščine - 5+1 uro tedensko + možnost krožka tujega jezika. Strašne možnosti, na zunaj prelepo, da bi bilo res. Kot sem v enem izmed svojih zapisov omenila, si je tudi gimnazija omislila t. i. elitni osnovnošolski razred, potem ko je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za 8-letni gimnazijski dvojezični program. In kaj ponujajo v tej svoji pogruntavščini? Ponujajo možnost razreda, kjer bi imeli učence, ki bi se ločili le pri jeziku, in sicer bi del razreda imel t. i. narodnostni pouk slovenščine, drugi del pa razširjeni pouk narodnostne nemščine, kar pomeni 5 ur tedensko, ponujen pa bi jim bil še pouk angleščine kot drugega tujega jezika, 2 uri tedensko, a iz obrazložitev ni jasno, ali bi to bil ocenjevan predmet ali krožek. Monoštrska šolska oblast nam je torej pripravila bogato ponudbo in zdaj je na nas, starših, da se odločimo, in zapečatimo usodo svojih otrok.

 ... Usodo, med drugim, teh 9 simpatičnih četrtošolcev slovenske skupine, ki so mi pred dobrim mesecem, skupaj z učiteljico, tako pozirali v razstavnem prostoru Slovenskega kulturnega centra v Monoštru, kamor so si prišli ogledat velikonočno razstavo... Kdo bo poučeval slovenščino tako na osnovni šoli kot v gimnaziji??? Moje odločno vprašanje je povsem na mestu, saj me kar strese, če pomislim, da bi na OŠ bila aktualna učiteljica, ki ima zdaj slovenščino kot izbirni predmet, njeni učenci pa še v šestem ali sedmem razredu ne razumejo niti vprašanja Kako ti je ime... Ker so vpisani k slovenščini zgolj zaradi zastonjkarstva - zastonj smučanje in druge radosti, ki jim jih plačuje Slovenija... Pa na gimnaziji? Oh, groza! Prijazna, domača učiteljica, pri kateri se ni treba učiti čisto nič in imaš petko že zato, ker si vpisan in ona ima službo. Pa še zastonjkarstva je tu bistveno več! In ob koncu gimnazije starši dajo otroke na študij v Slovenijo, ker so prepričani, da so se le-ti veliko naučili, saj so imeli 8 ali 12 let stotine ur slovenščine. Potem sledi šok. Vzgojitelj iz ljubljanskega dijaškega doma, kjer bivajo bodoči študenti, ki so na enoletni jezikovni pripravi, mi obupan piše: Gospa, ne vem, kako naj se vsaj osnovno sporazumem z vašimi dijaki - ti revčki ne govorijo, razen madžarščine, prav nobenega jezika... Potem se vpišejo na študij - pogoji, vsaj finančni - so ugodni - in glavnina njih - vsaj v zadnjem času - zaradi nezadostnega znanja slovenščine - pride domov... In gre na študij v Budimpešto, Sombotel, Šopron in še kam, polna travm in s prepričanjem, da je slovensko avanturo potrebno čim prej zradirati iz spomina... To je porabska resnica. Kdaj, hudiča, bo te učitelje, ki učencem zaradi lastnega preživetja ukradejo tisoče ur, in jih nič ne naučijo, kdo poklical na odgovornost????????????????

Čez vikend smo se torej družinsko ukvarjali z anketno vpisno tiskovino in jo izpolnili... Kljub navodilu, da lahko označimo le eno izbiro, smo si dovolili malo drugačen pristop: na prvem mestu je 5. razred v gimnaziji, in sicer slovenščina kot narodnostni jezik, 5 ur tedensko, a v primeru, če bosta izpolnjena naslednja pogoja: Prvič, da narodnostno slovenščino v tem razredu poučuje učitelj iz Slovenije, in drugič, da je angleščina kot tuji jezik, 2 uri tedensko, ocenjevan predmet in ne zgolj krožek. Če ta pogoja ne bosta izpolnjena, bo moj sin septembra v 5. razredu na OŠ Szechenyi v skupini razširjenega pouka angleščine!!! Pa ne recite, da sem izdala slovenske interese v porabskem šolstvu!! Nisem jih, saj bom za sinovo slovenščino, kot sem doslej, še naprej skrbela sama... Srce pa mi bo krvavelo zaradi osmih sinovih sošolcev, ki jih bo ob prijazni in domači slovenščini čakala žalostna usoda... A tega, preprosto, ne smemo dopustiti!!!