Ne bo normalnega pouka slovenščine v Monoštru!!(?)

Po nenavadnem telefonskem klicu pred dvema dnevoma sodeč se monoštrskim slovenskim četrtošolcem (fotografija je nastala pred tremi dnevi v učilnici, skupaj z učiteljicama Marto in Metko) v naslednjem letu, žal, ne obeta nič dobrega. Sanje o učitelju iz Slovenije, ki bi jih naučil slovenščino, če so že k njej vpisani, se razblinjajo... Nisem mogla verjeti svojim ušesom, ko sem zaslišala po telefonu glas pedagoške vodje gimnazije... Da bi se rada pogovorila z mano, je rekla. Ker sem na informativno prijavo dodala pripombe, ki jih ona pravzaprav ne razume. Mojim zahtevam glede sinovega vpisa pač ne morejo ugoditi, niti eni od njih. Učiteljico za slovenski jezik imajo (gospo Prijazno in Domačo, kot ji rečem), torej ne morejo sprejeti učitelja iz Slovenije! Ocenjevan pouk angleščine kot drugega tujega jezika imajo po zakonu (Katerem, hudiča??) za narodnostne učence šele od 7. razreda, prej je le krožek... Torej naj takoj povem, če sin pride k njim, če ne, imajo dovolj prijav... Ampak, čakajte!!! Vi ste nas z informativnim prijavnim obrazcem zavajali!!! Tisto je bil le informativni vpis... Bila sem šokirana in si pridobila le odlog odgovora do jutri. In začela serijo telefonskih klicev, zahtevala pojasnila, obrazložitve... In neskončno besnela... Je sploh komu od odgovornih mar? Bo se kdo zganil in kje kakšno rekel??? Ali boste kar tiho, da se ne bi komu zamerili??? Boste pustili, da bodo ti učenci čez osem let, ko bodo maturirali, podobni onim, ki sem jih srečala neki dan v slovenskem centru - šli so namreč prosit priporočila za slovensko šolsko ministrstvo - le-ta so del vloge za financiranje stroškov bivanja in pouka na jesenski in spomladanski šoli slovenščine v Ljubljani, nekakšni pripravljalnici za študij. Priporočila?? Halo? Kdo te dijake sploh pozna??? Še jaz sem recimo 3 izmed njih videla prvič... Nikjer niso sodelovali, niso se udeleževali nobenih slovenskih dejavnosti, še v svojih krajih ne, zdaj pa potrebujejo priporočila slovenske organizacije - ki jih prav tako vidi prvič... Zabavno, ni kaj.

Več ali manj so se vsi učili slovenščino najmanj 10 do 12 let. V normalnih okoliščinah, recimo pri nemščini, se ob enaki količini ur vsaj polovica učencev nauči toliko, da gredo študirat na avstrijske univerze. Ti revčki pa so kar stali in me debelo gledali, ko sem jih spraševala, kaj gredo študirat, pa še bolj zahtevne stvari, recimo osnovne osebne podatke. Niso me razumeli, ker jih osnovne komunikacije nihče ni naučil. Ne znajo odgovoriti niti na najbolj preprosta vprašanja, tu in tam doživiš kakšen ja ali ne, kaj več pa niso zmožni. Kaj bo z njimi? Kako bodo na študiju v Sloveniji brez osnovnega pripomočka, jezikovnega znanja??? To, kar se dogaja v monoštrskih šolah, je zame kriminal, moralno in etično sprevrženo početje, za katerega nihče ne odgovarja, celo v redu se jim zdi! Kako, hudiča, po vsem tem času učenja ti dijaki ne znajo čisto nič, in imajo petke??? In je državno tekmovanje, gresta dva - eden je prvi in eden drugi!!! In na radiu poročajo o krasnem uspehu monoštrskih gimnazijcev. Srečam zmagovalca in rečem: Bravo! Koliko pa vas je bilo na tekmovanju? Odgovori: Dobro! Komentar pač ni potreben...

Kaj bom jutri rekla vodji gimnazije???

Čas cvetenja magnolij

Ta prelepa magnolija se je razcvetela, letos prav bujno in razkošno, v Monoštru nasproti gimnazije, tiste gimnazije, ki naj bi jeseni, z novim šolskim letom, poskrbela, da bi skupinica bodočih petošolcev imela normalen pouk narodnostne slovenščine, ki bi ga izvajal učitelj iz Slovenije, razen tega pa bi imeli še pouk angleščine kot tujega jezika. Obljube so - bodo tudi uresničene? Po mojih informacijah so vsi starši, katerih otroci obiskujejo ure slovenščine, le-te tudi naprej vpisali k narodnostnemu pouku. Ne ve se še, kdaj bo odločitev šolskih oblasti, a upajmo, da kmalu.

Prav kmalu pa verjetno še ne bomo imeli odgovora, kako bo z morebitnim gostujočim učiteljem iz Slovenije in njegovo umestitvijo v porabske šole. Prelepe obljube madžarske strani se spreminjajo v mečkanje in ugotavljanje, da je nejasna veljavnost meddržavnega sporazuma o kulturnem, znanstvenem in prosvetnem sodelovanju! To je eden od famoznih sporazumov, katerega delovni program je bil nazadnje obnovljen pred skoraj desetletjem, končne določbe pa zapisane tako, da se jih lahko razume na več načinov. Res ne vem, kako se snovalci takih papirjev ne morejo dogovoriti za enoznačne formulacije stavkov! Menda v Budimpešti pravijo, da sporazum ne velja več - torej ni pravne podlage za umestitev gostujočega učitelja iz Slovenije. V Ljubljani se jim zdi drugače, namreč da sporazum še vedno velja, in ne vidijo nobenih ovir. Sicer pa je za naslednji sklic komisije, ki ga ni bilo, bila na vrsti Budimpešta, a tudi v Ljubljani se jim verjetno ni zdelo pomembno... S to papirologijo se ukvarja ministrstvo za zunanje zadeve - torej, gospe in gospodje, zmenite se!!! (A nimamo na Madžarskem, konkretno v vzhodni avstroogrski prestolnici, slovenskih diplomatskih predstavnikov??? Menda jih imamo...) Tu, na terenu, nas ne zanima prav nič drugega kot čim prej še kakšen slovenski učitelj, ki bo v madžarskem sistemu kot gostujoči učitelj za manjšinski pouk slovenskega jezika. Vse drugo je navaden blef in sprenevedanje! Ali - mogoče pa so ob velikodušni ponudbi iz Budimpešte ponudniki mislili, da Slovencev v Porabju to ne bo zanimalo??

Tako lepa pomlad, tako lepi in nežni cvetovi, ena sama milina in harmonija... Priložene fotografije sem naredila v Monoštru včeraj... Dan po zanimivem sestanku v Ljubljani, na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, kamor nas je, tri svetovalke za zamejsko šolstvo in predstavnika šolskega ministrstva, povabila na informativno spoznavni sestanek nova ministrica za to področje, Tina Komel. Na pogovoru se je pridružil še državni sekretar, naš stari znanec, velik poznavalec področja in prijatelj dr. Boris Jesih. Po predstavitvah in pogovorih o našem delu smo se zadovoljni razhajali, saj smo dobili vtis, da Urad končno vidi pomen in številne sinergije v večjem sodelovanju z nami vsemi, ki svoje delovne obveznosti opravljamo na terenu, in smo lahko, med drugim, tudi dragoceni viri informacij in podpore pri njihovem delu. To bomo z veseljem, če bodo želeli.

Današnje razmišljanje končujem s tem prelepim samotnim še nerazcvetenim cvetom, ki me simbolno asociira na zamejske/predmejske situacije. Ko imaš nek cilj, ko veš, da je to, kar počneš iskreno in čisto kot gorsko jezero - tudi če se večkrat počutiš kot samoten cvet magnolije v polmraku - lepota in plemenitost tvojih dejanj ostajata... In se dvigneta nad temo in - morda v daljavi zagledata še kakšen osamljen cvet. In sta dva... In še kakšnega... Pa so trije... A neskončno mnogo poguma, ljubezni in zaupanja je potrebno, da vztrajamo na Svoji poti...

****************************************************
Skoraj sem pozabila: Prav danes so moji blogi upihnili prvo svečko - praznujejo torej 1. rojstni dan!! Natančno pred letom dni je nastal v nekem samotnem večeru prvi zapis, doslej jih je čez 60, obiskali pa ste jih približno 5000-krat! Hvala vsem... In še droben namig - če mi imate kaj povedati, sporočiti, komentirati, če se z mano strinjate ali ne strinjate - sporočite mi!! To pogrešam in se že veselim!

Bo normalen pouk slovenščine v Monoštru?

Saj ne morem mimo teh prelepih prizorov pomladnega cvetenja! Ves čas hodim naokrog s fotoaparatom! Ja, vsaj s to lepoto lahko trenutno polnim svoje baterije, če se že drugod dogajajo manj lepe stvari. Ali pač?

Starši monoštrskih četrtošolcev smo minuli petek dobili pomembne papirje. Ni sicer bilo čisto jasno, ali so to prijave v 5. razred ali le anketni vprašalniki, zato sem poslala prijateljico v akcijo telefoniad odgovornim monoštrskim šolskim pomembnežem. Po kar nekaj poskusih je dobila odgovor, da ti papirji ne pomenijo dokončne prijave v eno izmed številnih variant, ampak so povpraševanje po preferencah staršev, kam bi želeli vpisati svojega četrtošolca, po končani razredni stopnji, v 5. razred osnovne šole. Kaj od ponujenega bo uresničljivo oziroma uresničeno 1. septembra, pa še menda nikomur ni jasno. Pa gremo k tem silnim papirjem! Predmetna stopnja monoštrske osnovne šole ponuja številne možnosti, med drugim: splošen madžarski 5. razred s tremi urami tujega jezika tedensko; razred z razširjenim poukom naravoslovja; razred z razširjenim nadaljevalnim poukom angleščine - 5 ur tedensko in razreda z narodnostnim poukom slovenščine ali nemščine - 5+1 uro tedensko + možnost krožka tujega jezika. Strašne možnosti, na zunaj prelepo, da bi bilo res. Kot sem v enem izmed svojih zapisov omenila, si je tudi gimnazija omislila t. i. elitni osnovnošolski razred, potem ko je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za 8-letni gimnazijski dvojezični program. In kaj ponujajo v tej svoji pogruntavščini? Ponujajo možnost razreda, kjer bi imeli učence, ki bi se ločili le pri jeziku, in sicer bi del razreda imel t. i. narodnostni pouk slovenščine, drugi del pa razširjeni pouk narodnostne nemščine, kar pomeni 5 ur tedensko, ponujen pa bi jim bil še pouk angleščine kot drugega tujega jezika, 2 uri tedensko, a iz obrazložitev ni jasno, ali bi to bil ocenjevan predmet ali krožek. Monoštrska šolska oblast nam je torej pripravila bogato ponudbo in zdaj je na nas, starših, da se odločimo, in zapečatimo usodo svojih otrok.

 ... Usodo, med drugim, teh 9 simpatičnih četrtošolcev slovenske skupine, ki so mi pred dobrim mesecem, skupaj z učiteljico, tako pozirali v razstavnem prostoru Slovenskega kulturnega centra v Monoštru, kamor so si prišli ogledat velikonočno razstavo... Kdo bo poučeval slovenščino tako na osnovni šoli kot v gimnaziji??? Moje odločno vprašanje je povsem na mestu, saj me kar strese, če pomislim, da bi na OŠ bila aktualna učiteljica, ki ima zdaj slovenščino kot izbirni predmet, njeni učenci pa še v šestem ali sedmem razredu ne razumejo niti vprašanja Kako ti je ime... Ker so vpisani k slovenščini zgolj zaradi zastonjkarstva - zastonj smučanje in druge radosti, ki jim jih plačuje Slovenija... Pa na gimnaziji? Oh, groza! Prijazna, domača učiteljica, pri kateri se ni treba učiti čisto nič in imaš petko že zato, ker si vpisan in ona ima službo. Pa še zastonjkarstva je tu bistveno več! In ob koncu gimnazije starši dajo otroke na študij v Slovenijo, ker so prepričani, da so se le-ti veliko naučili, saj so imeli 8 ali 12 let stotine ur slovenščine. Potem sledi šok. Vzgojitelj iz ljubljanskega dijaškega doma, kjer bivajo bodoči študenti, ki so na enoletni jezikovni pripravi, mi obupan piše: Gospa, ne vem, kako naj se vsaj osnovno sporazumem z vašimi dijaki - ti revčki ne govorijo, razen madžarščine, prav nobenega jezika... Potem se vpišejo na študij - pogoji, vsaj finančni - so ugodni - in glavnina njih - vsaj v zadnjem času - zaradi nezadostnega znanja slovenščine - pride domov... In gre na študij v Budimpešto, Sombotel, Šopron in še kam, polna travm in s prepričanjem, da je slovensko avanturo potrebno čim prej zradirati iz spomina... To je porabska resnica. Kdaj, hudiča, bo te učitelje, ki učencem zaradi lastnega preživetja ukradejo tisoče ur, in jih nič ne naučijo, kdo poklical na odgovornost????????????????

Čez vikend smo se torej družinsko ukvarjali z anketno vpisno tiskovino in jo izpolnili... Kljub navodilu, da lahko označimo le eno izbiro, smo si dovolili malo drugačen pristop: na prvem mestu je 5. razred v gimnaziji, in sicer slovenščina kot narodnostni jezik, 5 ur tedensko, a v primeru, če bosta izpolnjena naslednja pogoja: Prvič, da narodnostno slovenščino v tem razredu poučuje učitelj iz Slovenije, in drugič, da je angleščina kot tuji jezik, 2 uri tedensko, ocenjevan predmet in ne zgolj krožek. Če ta pogoja ne bosta izpolnjena, bo moj sin septembra v 5. razredu na OŠ Szechenyi v skupini razširjenega pouka angleščine!!! Pa ne recite, da sem izdala slovenske interese v porabskem šolstvu!! Nisem jih, saj bom za sinovo slovenščino, kot sem doslej, še naprej skrbela sama... Srce pa mi bo krvavelo zaradi osmih sinovih sošolcev, ki jih bo ob prijazni in domači slovenščini čakala žalostna usoda... A tega, preprosto, ne smemo dopustiti!!!

Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru (drugič)???

Štiri mesece po mojem prvem zapisu na to temo smo v Monoštru v položaju, kot ga ponazarja zgornja sposojena fotografija ... Starši četrtošolcev se še vedno zgroženi in zaskrbljeni sprašujemo, kam naj čez nekaj dni vpišemo svoje otroke, saj na monoštrskih potencialnih šolah še vedno ne vedo, kaj nam bodo ponudili. No, osnovna šola se je že skoraj odločila, da bosta to angleški jezik po 5 ur za učence, ki so se ga doslej učili, in narodnostni slovenski jezik po 6 ur tedensko za t. i. narodnostne učence. In na šoli trdijo, da le-tem lahko ponudijo samo krožek angleščine, ker nimajo zakonske podlage za ocenjevan pouk angleščine. A res? Zakaj pa imajo take podlage v Števanovcih in na Gornjem Seniku??? A to ni ista država? Ali je to pač prefinjena oblika asimilacije oziroma onemogočanje učenja tujega jezika za slovenske učence? V Monoštru se to dogaja že leta in desetletja. Učencem ponudijo pouk slovenščine, po navadi z učiteljem, ki jih nič ne nauči (ker edina kompetentna učiteljica slovenščine v Monoštru pač ne more učiti vseh), razložijo, da se tujega jezika ne morejo učiti, če imajo slovenščino, in starši se, logično, odločijo za nemščino ali angleščino, kjer so uspehi bistveno boljši ... Na monoštrski gimnaziji ne bo obljubljenega 8-letnega programa, želijo pa si kakšen osnovnošolski peti razred odličnjakov, torej nekaj elitnega, in ti učenci bodo prisiljeni sprejeti pouk nemščine, najmanj 6 ur tedensko! Aha, slovenščina? Ah, kaj bi to! Mogoče krožek, mogoče narodnostna slovenščina z domačo in prijazno učiteljico, pri kateri se ni treba čisto nič učiti, in imaš petko, mogoče nič ...

V tem čudaškem madžarskem šolskem kaosu se nihče več ne znajde. Monoštrske šole je od občine prevzela država in postavila okrajno šolsko oblast. Oblast? Ha, ha! Oblast si predstavljam bistveno drugače. Tri matrone s plašnicami na očeh in ušesih, ki nimajo konkretnega odgovora na nobeno vprašanje, za vse pa je kriva država. Še manj odgovorov ima njihov šef, sicer bivši ravnatelj seniške šole, malo Slovenec, z diplomo, med drugim iz slovenščine. In ta lepo oranžna oblastna druščina naj bi menda reševala šolske probleme, a po mojih izkušnjah jih ustvarja, s svojo nefleksibilnostjo in nerazumnim vztrajanjem pri diskriminaciji slovenskih učencev! Da se narodnostni učenci v državi, ki je članica EU, ki se razglaša za napredno in odprto svetu, v 21. stoletju do konca osnovnega šolanja ne morejo učiti tujega jezika - to je srednji vek. Ah, ne srednji vek - to bi bila žalitev za tisti čas - to je sindrom Severne Koreje ... Ali umska omejenost ali nesramna diskriminacija!!! Še vedno ne verjamem, da tega ne dopušča zakonodaja, ampak so zakon vzeli v roke lokalni šerifi, ki so se očitno odločili iztrebiti Slovence v Monoštru!!! Kaj naj si mislim drugega???

A se bo kakšen slovenski narodnostni politik zganil in malo zarohnel glasneje? A je komu v Monoštru - razen meni in še osmim brezmočnim staršem sinovih sošolcev - sploh mar, da ti sicer skoraj vsi odlični učenci dobijo priložnost dobrega pouka slovenskega jezika - z učiteljem iz Slovenije, se razume - plus vsaj dveh do treh ur tedensko pouka tujega jezika??? Res me skrbi. In ponovno poudarjam: skrbi me, kaj bo s perspektivnimi slovenskimi učenci 4. narodnostnega razreda, ki se bodo za naslednje leto odločali za pouk kakšnega tujega jezika in ne slovenščine ... In hudo mi je, da je pred leti bilo tem staršem obljubljeno vse kaj drugega ... Ja, svojega sina bom že lahko odpeljala kam drugam ali vpisala k pouku angleščine in sama poskrbela za ustrezno slovenščino. Drugi, žal, tega ne morejo, ker večina staršev več ne govori slovensko ... Hudiča, bo kdo, razen mene, še kakšno rekel ali boste kar čakali in tiščali glave v pesek???????????? Ali bomo čakali čudeže? Če verjamemo, se baje zgodi ... Jaz težko, ker so me že velikokrat pripeljali žejno čez morje ... To se dogaja v tem anarhičnem svetu naivnežem in vernikom ...

Rdeči alarm za Slovence na Madžarskem??

Končno so na Madžarskem znani rezultati popisa prebivalstva leta 2011, o katerem sem pisala pred kakšnim letom:
http://iskriceizporabja.blogspot.com/2012/05/popisprebivalstva-2011-na-madzarskem.html

Že takrat sem se - ob vsej grenkobi, da je oblast pripadnike manjšin spet pripeljala žejne čez vodo - spraševala, kaj bo način popisa, predvsem dejstvo, da na vprašanja o narodnosti in maternem jeziku ni bilo obvezno odgovoriti, prinesel Slovencem na Madžarskem. Po objavi podatkov je vse jasno. Čeprav oba predsednika krovnih organizacij pravita, da ni tako hudo - če pomislimo, da je v Porabju samem bistveno več ljudi umrlo, kot se jih je rodilo (na Madžarskem so popisi vsakih 10 let) - sem globoko prepričana, da gre za rdeči alarm!!! In se bojim, da bo oblast te podatke izkoristila v negativno smer, ker so že govorice, da v Andovcih, najmanjši slovenski vasi v Porabju, kjer je slovensko narodnost označilo 29 prebivalcev, ne bo več pogojev za slovensko samoupravo, kjer mora biti najmanj 30 pripadnikov manjšine, da pride do ustanovitve le-te.

Pa pojdimo k številkam: Oktobra leta 2011 je na Madžarskem živelo 9.937.628 ljudi, to je 261.000 manj kot pri predhodnem popisu leta 2001, ta številka pa bi bila še višja, če ne bi popisali tudi začasnih prebivalcev (kot sva recimo midva s sinom, ki sva v kvoto Slovencev prispevala + 2 osebi). Je pa na neobvezna vprašanja o narodnosti in maternem jeziku odgovorilo le 85 % popisanih oseb, 10 let prej pa kar 94 %. Odgovor na vprašanje, zakaj, je težko najti. Iz podatkov popisa pa je razvidno, da je med prebivalci Madžarske približno 6,5 % pripadnikov manjšin... In da je številčno, med 13 priznanimi manjšinami na Madžarskem, slovenska najmanjša!!!

Leta 2001 se je za slovensko narodnost izreklo 3040 prebivalcev Madžarske, leta 2011 pa 2820, torej 220 manj!!! Slovenščino kot materinščino je označilo kar 72 % Slovencev, kar je v primerjavi z drugimi narodnostmi visok odstotek (npr. Romi - 315000 - 17 % govori materinščino, Nemci - 185000 - 20 %, Romuni - 35000 - 40 %; zanimivi pa so Armenci, katerih število je v desetih letih naraslo za več kot 200 %, materinščino pa jih govori le 12 %). Kjer so odstotki tistih, ki govorijo materinščino, zelo nizki, število pripadnikov narodnosti pa zelo narašča, lahko najverjetneje govorimo o etnobiznisu, ki ga nekateri dobro obvladajo, drugi pač ne.

 

In če povzamem Marijano Sukič, urednico Porabja, ki je zapisala nekako takole: Pred desetimi leti se je za Slovence na Madžarskem izreklo 3040 oseb. Če bi gledali samo to sorazmerje, bi lahko rekli, da nas ni veliko manj. Po naših vaseh je nasplošno manj ljudi, prebivalstvo se stara, več ljudi umre, kot se rodi. In če dodamo, da nas še 72 % govori slovensko, pri drugih manjšinah pa največ polovica ali mnogo manj, 20, 12 %, bi lahko rekli, da ni tako slabo. Ampak če pomislimo, da smo izmed vseh narodnosti na Madžarskem postali po številu najmanjši, pa se moramo globoko zamisliti... Zamisliti predvsem nad tem, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi pridobili tudi tiste, ki se ob popisu niso izrekli za Slovence. Saj so tudi ti naši.. 

 

Zanimivo bi bilo vedeti, kdo so tisti naši..., ki molčijo, ki se niso izrekli za Slovence. In zakaj se niso? So še vedno na delu namišljeni patološki strahovi preteklosti ali je to vseenost ali apatičnost ali popolna asimiliranost? Res se je v desetih letih število vseh prebivalcev v Porabju, skupaj z Monoštrom, zmanjšalo (od 11.105 leta 2001 na 10.509 leta 2011) za približno 600 prebivalcev, kar je za desetletje ogromno. Iz statističnih podatkov lahko razberemo, da se je število Slovencev v samem Porabju od leta 2001, ko jih je bilo uradno 1534, v letu 2011 celo zvišalo na 1609 oseb. Slovencev je po podatkih popisa več tudi v Sombotelu, bistveno manj pa v drugih madžarskih mestih, recimo v Budimpešti. Kljub vsemu številke niso spodbudne in prepričana sem, da bodo Slovenci na Madžarskem morali strniti vrste in se zamisliti nad tem, kaj bo potrebno storiti, da se bodo negativni trendi obrnili v pozitivno smer.

 

Povezovanje Slovencev preko Bruslja - dobra ideja!

Kot zvončki, obdani s snegom, a vseeno prve spomladanske rožice, ki živijo in preživijo, tudi če jih pokrije sneg; pomlad je vendar neizbežna!!!

Ta pomladna fotografija mladih Porabcev in Prekmurcev v Evropskem parlamentu je prav impresivna; ideja o povezovanju Slovencev preko Bruslja je menda zrasla v logih slovenskega dela Evropske ljudske stranke, konkretno v kabinetu slovenskega evroposlanca Lojzeta Peterleta... Evropsko prestolnico so že obiskali mladi Slovenci iz Italije in Avstrije, pred velikonočnimi prazniki pa še Slovenci iz Porabja in Prekmurja. Seveda je glavnino obiska organiziral naš prijatelj Klemen Žumer. Obisk naše skupne prestolnice je verjetno res nekaj posebnega. Ko sem jo pred leti obiskala sama (bila sem na simpoziju o manjšinskih jezikih), nisem imela občutka "našosti", še manj zavedanja "prestolničnosti". Verjetno sem prestara za take identifikacije. Za mlade pa je to gotovo posebno doživetje. In - prepričati mlade Porabce, da slovenščina lahko funkcionira kot koristen in enakovreden jezik tudi v Bruslju, evropski prestolnici, je velik izziv...

Bo ta izziv uspešen? In v kakšni meri? Res bi bila vesela, če bi se to zgodilo. Načrti za naprej so menda taki, da bi se mladi Slovenci srečevali v Bruslju vsako leto. Lepo. Verjetno je Bruselj bolj privlačen kot Ljubljana, izžareva svetovljanskost, evropskost... Upam, da boste organizatorji uspešni in da mlade Slovence od vsepovsod združite predvsem ob skupnem - slovenskem jeziku! In upam, da bo v bodoče - če bo še kakšen obisk - imel kakšno minutko časa za mlade iz Porabja in Prekmurja tudi kateri izmed evropskih poslancev iz Slovenije. Kolikor mi je znano, ni imel časa zanje niti pobudnik tega povezovanja, Lojze Peterle, za vse druge slovenske poslance pa mi ni znano, če so o tem obisku sploh kaj vedeli. Vsaj ob takih dogodkih bi slovenski poslanci v Bruslju lahko presegli svojo strankarskost in delali za slovenskost. Ne vem, koliko jim to uspeva... Gotovo pa je mlade Slovence, ki svoje slovenskosti več ne doživljajo romantično in patriotsko, kot so jo svojčas njihovi predniki, davni ali nedavni, potrebno na nek privlačen način usmerjati h koreninam... Zavedati se pač moramo, da ne gre le za jezikovne prepreke, mladi v Porabju so vzgojeni v madžarskem patriotizmu, bolje rečeno, nacionalizmu, kar sem ničkolikokrat dokazovala... Potreba po učenju slovenščine ne bo nikoli več imela romantičnih vzgibov, ampak praktične in ekonomsko priložnostne... Sicer pa smo zdrav patriotizem, ljubezen do lastnega jezika in pripadnosti slovenstvu zakockali tudi v matični Sloveniji... Povprašajte mlade v šolah, kaj jim vse to pomeni. Večini, žal, nič!! Ker vzgojno-izobraževalni sistem pravočasno (takoj ob osamosvojitvi Slovenije) ni znal ali ni hotel narediti velike slovenske zgodbe, ki bi temeljila na skupnih vrednotah (ljubezen do domovine, jezika, pripadnosti narodu), enotnosti in povezanosti. Nič od tega nismo dali mladim in zdaj se čudimo, kako jim naše namišljene in dejanske vrednote nič ne pomenijo. V državi, kjer njenim voditeljem ni nič sveto (mislim na pred kratkim preminulo vlado, o novi še ne morem govoriti, ker je preveč nova), se človek vpraša: Zakaj smo se pravzaprav osamosvojili??? Se še kdo spomni?