Dobrodušni velikani v narodnem parku, 3. del

Še tretjič se ozrimo na naravne lepote Porabja in Őrséga … V 1. delu predstavitve markantnih prebivalcev Narodnega parka Őrség smo spoznavali „najbolj madžarske” predstavnike, madžarsko sivo govedo, v 2. delu smo odkrivali zanimivosti o velikanu, poimenovanem zober ali evropski bizon (európai bölény), 3. del pa bo posvečen najbolj »eksotičnemu« sostanovalcu zobrov v Pityerszeru, evrazijskemu divjemu konju (eurázsiai vadló) ali konju przewalskega (izg. pševalskega).

Naravni rezervat v Pityerszeru obiskujem kar pogosto, saj predstavlja opazovanje ne prav vsakdanjih živali v naravnem okolju pravo sprostitev. Narodni park je ob robu rezervata postavil zanimivo razgledno ploščad, s katere so živali še lepše vidne. Poleg zobrov so torej tu še trije evrazijski divji konji, ki z zobri niso v preveč prijateljskih odnosih. Ves čas se oboji trudijo, da se izognejo bližnjim srečanjem. Ko sem nazadnje obiskala rezervat, sem imela srečo, da so oskrbniki živalim pripeljali vrečo zrnja, in sem lahko opazovala, kako se le-te obnašajo, ko se borijo za najboljše položaje pri hrani. Vse živali so ob znanem avtomobilskem zvoku od vsepovsod drvele proti določenemu mestu in čakale. Ko je hrana bila raztresena, so zobri, morda zaradi številčne premoči, pregnali konje in se namestili okrog zrnja. Konji so nemirno poskušali prebiti blokade, a ni šlo. Počakati so morali, da so se zobri najedli. Saj je za vse bilo dovolj …

Konj przewalskega ali takhi, kot mu pravijo v Mongoliji, je zadnji divji konj evrazijske stepe, edina še živeča vrsta divjega konja na svetu. V Narodni park Őrség, natančneje v rezervat v Pityerszer, so jih pred petimi leti priselili iz Narodnega parka Hortobagy, ki je eden od štirih največjih rezervatov, kjer živijo divji konji, na svetu. Ostali trije so še: La Villaret v Franciji, Buchara v Uzbekistanu in zaščiteno območje v Černobilu v Ukrajini. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je ta vrsta konja v naravi popolnoma izumrla, posamezni primerki so bili ohranjeni le še v živalskih vrtovih po vsem svetu. Za izumrtje v naravi je bilo več razlogov: prekomerno pobijanje, tekmovanje za vire hrane z domačimi živalmi in ekstremne vremenske razmere. Skrbna vzreja v ujetništvu je pred tremi desetletji omogočila večje število konj, ki so jih spet začeli naseljevati v naravo: najprej v Mongolijo, od koder izvirajo, potem v Kazahstan, na Kitajsko in v Rusijo. Danes je še vedno na rdečem seznamu ogroženih vrst, po vsem svetu pa v naravi živi nekaj čez 1000 teh zanimivih živali, ki so konji in niso, kot bomo spoznavali v nadaljevanju.

Čeprav sta si zelo podobna, konj przewalskega ni prednik sedanjega domačega konja, saj se od njega, tako po videzu kot genetsko, precej razlikuje. Genetske raziskave so pokazale, da so se njuni skupni predniki ločili pred približno 45.000 leti. Konj przewalskega je manjše, debelušne postave, približno tako velik kot zebra, tehta pa med 300 in 400 kg. Med najbolj opazne razlike z domačim konjem sodi griva, ki je kratka in pokončna. Glava in vrat sta temnejša, spodnji del trebuha pa svetlejši od ostalega telesa. Gobec je kratek in bel, rep je podoben oslovemu repu. Če konja bolje pogledamo, opazimo nesorazmerje v velikosti glave in trupa; glava izgleda nekako prevelika. Posebnost je tudi tanka temna črta na vrhu hrbta med grivo in repom. Verjetno najpomembnejša razlika med domačim konjem in konjem przewalskega je v številu kromosomov. Domači konji jih imajo 64, konji przewalskega pa 66, kar pomeni, da je razlika med različnimi pasmami domačih konjev bistveno manjša kot je razlika med domačim in konjem przewalskega. Tudi po temperamentu se razlikujeta – slednji se namreč ne da udomačiti.

Zahodnjaki so konje przewalskega odkrili dokaj pozno; šele v 18. stoletju je John Bell, škotski zdravnik ruskega carja Petra Velikega, kot prvi zahodnjak opazil te konje na območju kitajsko-mongolske meje in to zapisal. Zahod pa je potreboval še stoletje in pol, da je vrsta bila odkrita. Leta 1879 je ruski raziskovalec, polkovnik Nikolaj Przewalskij, med vračanjem z odprave v Aziji prejel prav posebno darilo, glavo in kožo neznanega konja. Darilo je poslal v pregled v Zoološki muzej Ruske akademije znanosti v Sankt Peterburgu, kjer so zoologi ugotovili, da gre za novo, do tedaj neopisano vrsto azijskega divjega konja. Vrsto so v čast ruskemu raziskovalcu poimenovali konj przewalskega. Znanstveniki so se odkritja zelo razveselili, saj so bili prepričani, da so vse vrste starodavnih azijskih divjih konj že izumrle.

Po tem odkritju so se številne odprave iz Evrope podale na lov za divjimi konji. Prodajali so jih po živalskih vrtovih in zasebnih zbirkah. Divje konje pa so preganjali in pobijali tudi prebivalci njihove poselitve, na eni strani zaradi mesa in kož, na drugi strani pa zaradi vedno več pašne živine, ki je potrebovala hrano in vodo. Tudi ekstremne mrzle zime in vroča poletja so pripomogla k drastičnemu majšanju števila konj v naravnem okolju. Zadnji konj przewalskega je bil v divjini opažen leta 1969 na jugozahodu Mongolije.

Skrbno začrtan program obnovitve vrste in vzreje so znanstveniki naredili na osnovi konjev iz živalskih vrtov. Skrbeli so za čistost vrste in v treh desetletjih vzgojili lepo število konj, ki so jih začeli vračati v naravno okolje, najprej v Mongolijo, na Kitajsko in v Kazahstan, nekaj tudi v rezervate v evropske države. V divjini živeča populacija konjev je še vedno majhna in prostorsko omejena na majhen del nekdanje razširjenosti. Danes je to popolnoma zaščitena živalska vrsta, ki bo dolgoročno potrebovala še veliko pozornosti, da se bo ohranila. Lahko smo veseli in ponosni ter hvaležni narodnemu parku, da imamo ta edinstvena bitja tako blizu. (Vsi trije deli zapisa o dobrodušnih velikanih v narodnem parku so bili objavljeni v tedniku Porabje.)

Dobrodušni velikani v narodnem parku, 2. del

Spet se podajmo raziskovat naravne lepote Porabja in Őrséga … V 1. delu predstavitve markantnih prebivalcev Narodnega parka Őrség smo spoznavali „najbolj madžarske” predstavnike, madžarsko sivo govedo, 2. del pa odkriva zanimivosti o velikanu, prav tako radovednem, a malo bolj plahem, poimenovanem zober ali evropski bizon (európai bölény). 

Odkrila sem jih lani v poznojesenskem času blizu vasi Kondorfa. Tik ob cesti, seveda za zaščitno ograjo, je skupinica nenavadnih velikanov, zleknjenih v travi, lovila sončne žarke. Seveda sem prelepe prizore ovekovečila s fotoaparatom. Pridružil se mi je domačin, ki je s traktorjem oral bližnjo njivo. Povprašal me je, če fotografiram za kakšno revijo, češ da imam precej resno opremo. Rekla sem mu, da sem samo ljubiteljica narave, in pogovor je stekel. Pojasnil mi je, da so 6 živali pripeljali na to območje leta 2017 s Slovaške, da bi tem krajem vrnili podobo iz davnine, ko so zobri pred tisočletjem tu živeli avtohtono. Domačini imajo pomisleke, da se bo teritorij spremenil v zanemarjeno, zaraščeno krajino, ker je površina prevelika za to število živali. Zdaj jih je že 9, saj so se lani skotili trije mladiči. Ob koncu mi je omenil, da je 6 zobrov tudi v Pityerszeru. Vedela sem, da bom naslednjič zavila tja …

Prve informacije so bile zbrane, moje raziskovanje se je lahko začelo. Kar nekajkrat sem že obiskala oba rezervata, pozorno opazovala, fotografirala in zbrala veliko zanimivosti o teh nenavadnih živalih, največjih evropskih kopenskih sesalcih, ki so pred tisočletjem svobodno lomastili po evropskih gozdovih, saj zaradi svoje mogočne pojave niso imeli naravnih sovražnikov. Človek bi mislil, da se tako mogočnim živalim ne more pripetiti prav nič, kar bi ogrozilo njihov obstoj, saj naj bi velikost in moč pomenila samoumevno nadvlado in varnost. Velikemu in mogočnemu se pač umakne vse na njegovi poti. Vendar je velikost včasih lažna zaščita, ki lahko bitje ogrozi ali ga spravi v neprijeten položaj, ko ne more biti nevidno takrat, ko bi moralo biti. Lahko ga privede celo na rob izumrtja in to se je pred kakšnim stoletjem zgodilo zobrom.

V začetku 20. stoletja so bili zobri v naravi popolnoma iztrebljeni. Ljudje so jih pobijali predvsem zaradi kožuha in mesa. Hud udarec zadnji večji populaciji naj bi zadali lačni nemški vojaki, ki so se po prvi svetovni vojni vračali z ruske fronte. Čisto zadnjega prostoživečega zobra v Evropi pa naj bi leta 1919 ustrelil divji lovec v pragozdu Bialowieza na severovzhodu Poljske. Šele ob teh dogodkih se je javnost zavedla, da je vrsta pred skorajšnjim izumrtjem. Prav na območju tega edinstveno ohranjenega nižinskega evropskega pragozda, kjer je bil nekoč lovski rezervat, rezerviran za ruske carje – od leta 1979 pa je osrednji del gozda pod zaščito Unesca –, so leta 1923 poljski in nemški strokovnjaki ustanovili prvi center za ohranitev evropskega bizona. Skozi desetletja so ob skrbno načrtovanem skupinskem delu in ob natančnem vodenju rodovnikov iz preživelih zobrov, ki so jih še našli v različnih živalskih vrtovih po Evropi, vzgojili zdravo in stabilno populacijo nekaj tisoč živali. Zobre so znova naselili v rezervate in živalske vrtove na Poljskem, Češkem, v Nemčiji, Švici, Angliji, Rusiji, Belorusiji, Španiji, na Nizozemskem, Švedskem, tudi v Sloveniji se iščejo možnosti za njihovo naselitev. Največji rezervat z zobri je obsežen gozd Bialowieza na Poljskem, na meji z Belorusijo, po številu zobrov pa Poljski sledita Rusija in Švedska. Danes populacija zobra šteje približno 6000 živali.

Zober ali evropski bizon je bil prvotno razširjen v gozdovih Evrazije in severne Afrike in je poleg ameriškega bizona ena od dveh še živečih vrst bizonov. Ima masivno, do 3,5 m dolgo telo, zraste do 2 metra višine v plečih, ker je glava spuščena k tlom. Samec tehta od 800-1000 kg, samica pa 400-600 kg. Kožuh je temno rjav, po sprednjem delu telesa ima dolgo dlako, zadaj pa nekoliko krajšo. Glava je široka s trikotno brado. Tako samci kot samice imajo kratke, ukrivljene roge. Živi v čredah, aktiven pa je podnevi in ponoči. Bizoni postanejo spolno zreli pri starosti 4 let. Samci so aktivni do starosti približno 8-10 let. Samice vsako leto skotijo eno tele vse do svojega 20. leta starosti. Mladiči pol leta sesajo mleko, potem se začnejo prehranjevati z rastlinsko hrano. Zobri za svoje bivanje in prehranjevanje potrebujejo zelo obširne travniške in gozdne površine, saj poleg velikih količin trave in različnih zelišč zaužijejo tudi drevesne poganjke, listje, lubje dreves in gozdne plodove, ki jih najdejo v podrasti. Radi se povaljajo v suhem pesku. S prašno kopeljo preženejo iz gostega kožuha zajedavce, v blatu pa se ne valjajo. Prilagojeni so na skrajne zimske razmere, ki jim druge vrste živali le stežka kljubujejo. S krepkimi parklji zlahka razbrskajo sneg, da pridejo do trave, pri tem si lahko pomagajo tudi z rogovi. Kljub svoji navidezni okornosti pa lahko tečejo s hitrostjo dirkalnega konja in preskočijo 2 metra visoko oviro.

Tudi v Narodnem parku Őrség so zobri na prostem vse leto. To so živali, ki aktivno oblikujejo svoje okolje in mirno sobivajo z drugimi živalskimi prebivalci parka. Zober se je tisočletja uspešno branil pred volkovi in medvedi, preživel je poledenitve, pokleknil pa je pred našo vrsto. Usoda celotne populacije zobrov je v človeških rokah. Na srečo je z večanjem števila živali stanje spodbudno.

In ob koncu še zanimivost: z zobrom je povezana tudi tradicionalna poljska suha vodka Żubrówka, ki jo izdelujejo v mestu Białystok na vzhodu Poljske. Vodki je namreč dodana bizonova trava (Hierochloe odorata), ki raste v bližnjem narodnem parku Beloveška pušča, v katerem živijo zobri.

(Nekateri podatki so povzeti po Wikipediji.)

Dobrodušni velikani v narodnem parku, 1. del

V Porabju in Őrségu je veliko prostora za uživanje v naravi … Gozdovi, travniki, z grmovjem zarasle površine so kraji, kjer se lahko odklopimo od vsakdanjega vrveža, predvsem pa naj bi se odklopili od ekranov. Ne razumem ljudi, ki s telefoni v rokah, očmi na ekranu in slušalkami v ušesih hodijo po gozdnih poteh, travnikih ali okoli jezera. Takih srečujem vedno več. Vračanje v naravo in k njej je danes, v tem kaotičnem času, edina prava, naravna sprostitev in pomiritev za ljudi odprtih oči, ušes in src.

Imeti v bližini narodni park, ki se trudi vrniti pokrajini prvobitnost, je privilegij. Odpravimo se le nekaj kilometrov iz mesta in že nas objame neokrnjena narava. Od ptic na nebu, ki sem jih predstavila v 1. delu, se bom tokrat ozrla na zemljo, na največje živalske prebivalce Narodnega parka Őrség, ki jih lahko občudujemo na širnih pašnih površinah, nekatere kar vse leto, nekatere pa spomladi, poleti in jeseni, ker zimo preživljajo v zavetju hlevov. Moji izbranci za predstavitev so: madžarsko sivo govedo (magyar szürke szarvasmarha), zober ali evropski bizon (európai bölény) in evrazijski divji konj (eurázsiai vadló). Ker o njih lahko izvemo mnogo zanimivega, kar bi preseglo dolžino tega članka, bom tokrat predstavila prvega izmed treh mogočnih prebivalcev narodnega parka, madžarsko sivo govedo.

Gotovo je že vsak izmed nas na katerem koli koncu Madžarske, posebej pa na območjih narodnih parkov, naletel na nepregledne črede goveda sive barve in pomislil, da so to živali, ki so tesno povezane z Veliko ravnico. Nekako so vraščene vanjo. Tudi blizu Porabja, v okolici Őriszentpétra, lahko naletimo na velike črede te govedi. So prijazne in zelo radovedne živali, prav nič plašne. Ko ustavim avto in se jim približam s fotoaparatom, imam občutek, da so navajene pozirati radovednim obiskovalcem. Predvsem kravice in telički so zelo zvedavi. (Hm, ni nam to znano pri neki drugi vrsti sesalcev? J)

V madžarskih poljudnih in strokovnih člankih o sivem govedu najdemo zapise, da so te živali bile ponos madžarske živinoreje, v tem prostoru prisotne in izjemnega pomena že stoletja. Malo bolj romantični avtorji pišejo, da so prišle v Karpatski bazen v 9. stoletju skupaj z osvajalci Madžari. Raziskave so pozneje te trditve ovrgle in dokazale, da je njihova prisotnost tukaj prvič izpričana v 14. ali 15. stoletju. Njihov izvor torej še danes ni jasen. Madžarsko sivo govedo je ena od zakonsko zaščitenih avtohtonih domačih živali na Madžarskem. Država je pri Evropski komisiji že leta 2011 zaščitila njegovo geografsko poreklo, od leta 2015 pa je na seznamu hungarikumov. Med 13. in 18. stoletjem je bilo meso sivega goveda važen madžarski izvozni artikel, saj so ga zelo cenili v vsej Evropi. Danes v prehrani nima posebne vloge, saj kljub povečanemu številu čred živali veljajo predvsem za turistično zanimivost v narodnih parkih, manj je reje za proizvodnjo mesa.

Odrasle živali madžarskega sivega goveda imajo čokato telo, njihovi glavni značilnosti pa sta siva – v različnih odtenkih – barva dlake in dolgi, navzgor zavihani rogovi. Pri bikih so lahko dolgi tudi do enega metra. Barva živali se razlikuje glede na starost. Dlaka telet je ob rojstvu rjavkasto rdeče barve, od temno rdeče, do svetlejše, celo rožnate. Najdejo pa se tudi telički, ki so ob rojstvu beli. Pri dveh do treh mesecih začne barva dlake svetleti in nato siviti. Ko so teleta stara 4 do 6 mesecev, so že popolnoma sive barve. Barva dlake se lahko razlikuje tudi od sezone do sezone. Živali imajo pozimi gostejšo in temnejšo, lahko tudi neenakomerno obarvano dlako. Njihova barva je najlepša spomladi. Odrasli biki tehtajo 700-900 kg, krave 500-600 kg. Sivo govedo je inteligentna in nezahtevna žival, izjemno odporna na bolezni. Krave se zelo navežejo na svoje mladiče in predano skrbijo zanje. V primeru odvzetja mladiča dneve, celo tedne tavajo okrog in ga iščejo.

Poleg tržne in prehranske vrednosti je v kulturno-zgodovinskem okviru madžarsko sivo govedo igralo vsestransko pomembno vlogo v vsakdanjem kmečkem življenju. Iz govejih kosti so kmetje pripravljali zelo uporabno naravno lepilo, klej, namesto dragih voščenih sveč so v kmečkih gospodinjstvih izdelovali sveče iz govejega loja. Poleg mesa, ki so ga konzervirali na specifičen način, so bile pomembne surovine za marsikaj goveje kože. Za dobro ceno so jih prodajali usnjarjem, le-ti so jih ustrojili, čevljarji pa so iz njih šivali obutev. Tudi pastirji so iz kož sami izdelovali preprosta oblačila, toke, držala in druge pripomočke. Ker v nižinskem svetu ni bilo na voljo veliko lesa, najdemo tukaj manj lesenih predmetov, ki so jih izdelali pastirji. Namesto lesa ima osrednjo vlogo v preprosti pastirski umetnosti rog madžarskega sivega goveda. Enostavno ga je bilo obdelovati, saj se ob segrevanju zlahka zmehča. Izdelovali so različne okrasne in uporabne predmete, ki so jih okraševali z rezbarijami. Iz rogov so bili izdelani tudi glavniki in gumbi. Pomemben pastirjev pripomoček je bil pastirski rog. Ta zgodovinski čas je že davno mimo in dediščino pastirjev sivega goveda danes lahko vidimo le še v muzejih, govedo pa »pasejo« električni pastirji. Paša je še vedno najpomembnejši element gojenja in hranjenja madžarskega sivega goveda. Rejci računajo na povprečno 215 pašnih dni na leto, vendar je to zelo odvisno od vremena. Paša običajno traja do prvega snega, v tem času govedo ne dobiva nobenih dodatkov k prehrani. Vsaka žival potrebuje zase površino od 1 do 10 hektarjev, odvisno od kakovosti trave. Napajanje se še vedno izvaja iz vodnjakov, kjer to ni možno, pa iz posebnih cistern. Odrasla žival poleti popije 50-100 litrov vode na dan, pozimi pa 20-50 litrov na dan. Pozimi jedo seno, krmno slamo in stebla koruze. Sivo govedo ne sme biti krmljeno z nobeno hrano ali izdelkom industrijskega izvora, saj je le tako mogoče zagotoviti popolno zaščito pred okužbo z BSE. Ohranjevalci čiste pasme in njeni skrbniki so tako predvsem narodni parki. (Fotografije sem posnela lani v bližini Őriszentpétra.)

Madžarskega sivega goveda trenutno ne moremo opazovati v naravi, ker zimo preživlja v zavetju hlevov. A pomlad ni daleč!

Ptice, naše prijazne spremljevalke

Letos sem za tednik Porabje začela pisati serijo člankov o življenju narave v Porabju in predvsem v bližnjem Narodnem parku Őrség. Sem raziskovalka in oboževalka narave. Sami presodite! 😊

Kjer ni ptic, ni življenja, pravijo. Ko občudujemo čudeže narave, vse to življenje, rast, cvrčanje, petje in še nešteto drugih glasov, se zavemo, da občutek živosti vsemu, kar nas obdaja, dajejo glasovi ptic: drobni vrabčki se glasno podijo za drobtinicami, na trati pred hišo poje kos, v parku se sliši malce nadležno krakanje vran. Ko pa se podamo iz naselij v gozdove ali na travnike, pa nam polnost užitkov v naravi spet nudijo prijetni glasovi in pogledi na ptice, posebej tiste redke, ki jih vidimo, kaj šele fotografiramo, morda le enkrat v življenju. Moji pohodi v naravo so povezani s prav takim zadovoljstvom. Na travniku, ob reki ali v gozdu ujamem v objektiv zelo posebno ptico, ki je redka ali neobičajna za Porabje in Őrség. V moji fotografski zbirki sta to brinjevka in kormoran, vedno pa sem navdušena nad srečanji z belimi štorkljami in sivimi čapljami. Vse omenjene so, poleg jastreba, fazanov in jerebic, največje ptice v teh krajih, posebej brinjevka (tudi brinovka) je prava redkost.

Brinjevka (Turdus pilaris) je ptica, ki jo danes v Porabju srečamo izjemno redko. Meni se je sreča nasmehnila le enkrat, in sicer blizu Porabja, ob vasi Szalafő, kjer sem pred dvema letoma videla jato teh ptic. V preteklosti jih je gotovo bilo več, saj je lov na brinjevke v poznojesenskem in zimskem času bil v Porabju dopolnilna dejavnost na kmetijah, po Avgustu Pavlu, ki ga je prikazal leta 1942 v delu (v madžarskem jeziku in z vložki v porabščini) Lov na brinjevke v Porabju in v Őrségu, nekakšen ljudski poklic. Pavel je natančno opisal tehnike lova, namene, trgovanje s pticami, prenašanje znanj na potomce, nepisana pravila in šege. Posebej zanimiv del je družbeno vrednotenje tega lova: porabski ptičarji, ki so brinjevke lovili, a večinoma le za prodajo, so se norčevali iz gospode, ki je ptiče jedla – zelo cenjena specialiteta je bilo klobasasto črevo, polno brinovih jagod – češ »ka gospoda drek djej«. Iz tega posmehovanja veje občutek moralne premoči socialno šibkih nad socialno močnejšimi (gospodo). Lov na brinjevke je bil razširjen tudi v Sloveniji, posebej na kraških območjih, kjer je bila populacija ptic zelo številčna, saj je tu raslo mnogo brina.

Brinjevka je pisan ptič iz družine drozgov. Njeno čokato telo je dolgo od 22 do 27 cm, malo daljše od kosa. Spoznali jo bomo po sivi glavi, hrbtu in trtici, medtem ko so njena pleča in zgornja stran kril rdečerjave barve. Ima umazano bel trebuh, ki prehaja v okraste prsi, posute s črnimi pegami, njene boke pa krasijo črna peresa s svetlo rjavim robom. Kljun je okraste barve s črno konico. V letu brinjevka razkrije črno belo spodnjo stran kril in dolg rep. To je podnevi aktivna, družabna ptica, ki se najbolje počuti v skupinah. V toplem delu leta se hrani pretežno z ličinkami in odraslimi žuželkami ter deževniki, jeseni in pozimi pa presedla na rastlinsko hrano. Teknejo ji plodovi brina, jerebike in črnega trna ter drugo sadje in jagodičje.

Seli se le iz najbolj hladnih predelov, zato lahko pozimi, če imamo srečo, opazujemo velike jate brinovk, ki so gnezdile na severu Evrope. Takrat jih bomo največkrat videli na travnatih površinah in poljih, omejenih z grmovnatimi mejicami. Brinovka gnezdi kolonijsko, saj se tako počuti bolj varno. Gnezda, ki jih iz vej zgradijo tik ob deblu visoko v drevesnih krošnjah, brinovke s skupnimi močmi in prav brez strahu branijo pred vsiljivci, predvsem vrani. Ocenjujejo, da v Evropi živi več kot 50 milijonov odraslih brinovk, in zato ni neposredno ogrožena, vendar pa je tako v Sloveniji kot v Porabju danes zelo redka, saj se tu v večjem številu pojavlja le kot zimski gost.

Kormoran (Phalacrocorax carbo) ali veliki kormoran je ptica, ki ji ribiči pravijo »črna smrt naših voda«. Vedno sem mislila, da to ptico lahko vidimo le v obmorskih krajih (na školjčiščih v strunjanskem zalivu so cele jate), nakar sem nekaj prav mogočnih primerkov prvič pred tremi leti zagledala v zimskem času na skoraj suhi vrbi nad Rabo. Je zelo velik ptič, ki od kljukasto zavite konice kljuna do konca zaobljenega repa meri od 77 do 94 cm, razpon njegovih peruti pa znaša od 121 do 194 cm. Odrasli kormorani so skoraj v celoti črni, le njihova lica porašča svetlo perje, ob bazi spodnje čeljusti pa imajo še rumeno zaplato gole kože. Mladi kormorani so bolj bledi, predvsem po vratu, njihov trebuh pa je pogosto povsem bel. Za kormorane je značilno posedanje po drevesih, rogovilah in skalah z razpetimi krili. Takrat si sušijo perje, ki se jim je namočilo med potopi, ko spretno lovijo ribe, rake in žabe. Kormoran ima zelo obsežno območje razširjenosti in živi na vseh celinah, razen v Južni Ameriki in na Antarktiki. Naseljuje tako celinske vode kot priobalni pas morja. V zmernem pasu severne poloble navadno gnezdi med aprilom in junijem, drugje pa glede na lokalne podnebne razmere. Populacije kormoranov, ki živijo v južnih krajih, se ne selijo, medtem ko se severne populacije pred zimskim mrazom umaknejo proti jugu.

Kot pretežno ribojeda vrsta je kormoran prišel v nemilost ribogojcev in ribičev, ki ga zato ponekod še vedno neusmiljeno preganjajo. Tudi kormorani ob Rabi so tukaj najverjetneje le zimski gostje, saj jih poleti ni videti.

Bela štorklja (Ciconia ciconia) je največja evropska ptica. Gotovo jo vsi dobro poznamo, zato je ni potrebno posebej opisovati. Navedla bom le nekaj zanimivosti o njej. Štorkljo lahko vidimo tudi v Porabju, še pogosteje v Őrségu, že od nekdaj pa velja za simbol Prekmurja, kjer ji je pokrajina ob reki Muri nudila zadostne količine hrane. Štorklje so izjemni jadralci (razpon kril je od 180 do 220 cm) in večino svoje selitvene poti prejadrajo z izkoriščanjem toplih vzgonskih vetrov. Otto Lillienthal, ki je kot prvi človek uspešno poletel z letalno napravo, je to osnoval prav na študiji letenja bele štorklje. Za razliko od splošnega prepričanja, da se štorklja hrani le z žabami, glavnino plena štorkelj predstavljajo velike žuželke (kobilice, hrošči) in mali sesalci (miši, voluharice, krti itd.). Tudi deževniki in plazilci (kače, kuščarji) so pogost plen štorkelj. Pogosto lahko več štorkelj v skupini opazimo na pravkar košenem travniku ali sveže orani njivi, kjer sledijo traktorju in izkoriščajo kratkotrajno obilje plena. Hrano iščejo v neposredni bližini gnezda. Je dolgoživeča ptica, ki v povprečju živi do 22 let, lahko pa dočaka tudi več kot 30 let. 

Bele štorklje gnezdijo na električnih drogovih in le redko še na kakšnem dimniku ali slemenu strehe, zelo redko pa na drevesih. Ogromno, do 2,5 m visoko in do 2 m široko gnezdo je zgrajeno iz večjih vej, trave in zemlje. Zaradi vsakoletnega dograjevanja je lahko gnezdo staro več deset let in tehta tudi več kot 500 kg. Par ali vsaj eden od partnerjev se pogosto vrača na isto gnezdo. Sprva samec, nato par intenzivno branita gnezdo pred morebitnimi vsiljivci. Pri tem lahko pride do bojev med štorkljami, ki se neredko končajo tudi s poškodbami, uničenjem gnezda in jajc ali celo poginom. Prve štorklje se vrnejo konec marca. Pariti se prične par takoj, ko sta obnovila gnezdo. Samica znese 3-5 jajc. Jajca vali pretežno samica in po 31-34 dneh po začetku valjenja se izvalijo mladiči. V primeru slabega vremena par izvrže iz gnezda mladiče, ki jih ne more prehraniti, in ves napor usmerja v preživetje tistih mladičev, katerim lahko zagotovi zadostno količino hrane. Gnezdo mladiči zapustijo po 54-70 dneh. V zadnjih dveh tednih lahko mladiče opazujemo na gnezdu med treniranjem kril in poskusi letenja. Štorklja je selivka, ki se seli izključno zaradi pomanjkanja hrane in mraza v zimskih mesecih. Ptice iz naših krajev se selijo čez Balkanski polotok in Bospor v podsaharsko Afriko. Pred selitvijo se bele štorklje združujejo v velike jate že avgusta. Tisoče selečih se štorkelj lahko občudujemo med jadranjem nad Bosporsko ožino. Štorklje so kljub rahlemu naraščanju števila parov tako v Sloveniji kot na Madžarskem zaščitene in varovane s posebno naravovarstveno zakonodajo. Imajo pa tudi mitološki in simbolni pomen, saj predstavljajo znanilce pomladi, prinašalce sreče v kraju, kjer gnezdijo, še posebej v hiši, na katere dimniku so zgradile gnezdo. Nekoč pa so starši otrokom razlagali, da so jih prinesle štorklje. (Opisi ptic so povzeti po Wikipediji.)

Narava, to zimo nič bela in romantična, temveč siva in deževna, je lahko lepa tudi v sivini … Prisluhnimo oglašanju ptic, ki so ostale z nami, in poglejmo v krošnje dreves s srcem.