Odličen seminar na Bledu - v živo!

 

Na Zavodu RS za šolstvo OE Murska Sobota že desetletja pripravljamo izobraževalne seminarje za porabske pedagoške delavce. Od leta 2015 so seminarji na njihovo željo na vsaki 2 leti, zadnji, z odlično udeležbo, je bil 2019. v Kopru. V teh negotovih časih smo letošnji seminar pripravljali v strahu, da ga ne bomo mogli izpeljati v živo (pripravili smo tudi verzijo izvedbe na daljavo), obenem pa v upanju, da se bomo lahko srečali na Bledu, ki je bil izbran kot letošnja lokacija. Ves avgust sem spremljala različne semaforje in napovedi takih in drugačnih omejitev. Nekako se je izšlo vsem srečanja, izobraževanja in druženja željnim udeležencem v prid in v ponedeljek, 23. avgusta, smo se zbrali v Hotelu Astoria na Bledu; 11 udeležencev, ki so morali izpolnjevati enega od PCT-pogojev, in avtorica tega zapisa, višja svetovalka I za šolstvo Slovencev v Porabju, kot vodja seminarja smo zadovoljni in polni pričakovanj v živo stopili v predavalnico, kjer nas je pričakala Miriam Stanonik, predstojnica OE Ljubljana, ki nas je popeljala na ogled blejskih znamenitosti. Z njeno pomočjo smo se vživeli v čase, ko je bil Bled turistično središče mondene Evrope. Vile ob jezeru, Riklijeva zgodba, romantični otok in še marsikaj, kar dela ta kraj tako poseben.

Drugi dan seminarja (torek) smo namenili odličnim pedagoškim delavnicam z naslovom Slovenščina kot drugi jezik: razvijanje vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti, ki jih je izvajala predavateljica dr. Mihaela Knez z ljubljanske Filozofske fakultete, Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Njene delavnice so prava pot do krepitve znanja jezika in do večje jezikovne samozavesti udeležencev.

Tretji dan, v sredo, so izobraževalne delavnice izvajale: Mojca Dolinar, svetovalka za razredni pouk, Miriam Stanonik, predstojnica – obe z OE Ljubljana, in predstojnica OE Murska Sobota Irena Kumer. Od jezikovnih tem, ki smo jih bili deležni v torek, so kolegice prešle k motivaciji za branje, glasbeni in plesni dejavnosti ter motiviranju učencev za sodelovanje pri pouku. Predstavile so številne metode in dejavnosti, ki so lahko v pomoč tudi porabskim učiteljem in vzgojiteljicam. Sredin večer smo namenili prav posebnemu druženju ob svečani večerji. Za kulinarično razvajanje so poskrbeli v hotelu, pridružili pa so se nam župan Bleda Janez Fajfar, predstavnik MIZŠ Roman Gruden in še nekateri gostje. Lep večer nam je vdihnil novo energijo in poskrbel za še lepšo povezanost.

Na naših seminarjih en dan namenimo poučni ekskurziji. Na slikovitem Gorenjskem ni težko izbrati zanimive poti, saj kamor koli se obrnemo, se lepote ponujajo kar same od sebe. Naš četrti dan (četrtek) je prinesel celodnevno ekskurzijo po prelepem delu Gorenjske. Z Bleda smo najprej mimo Kranja krenili do Škofje Loke. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro in ob pripovedovanju vodičke Erike spoznavali mestne zanimivosti. Sladoled v najboljši slaščičarni v mestu je bil lepa nagrada. Pot smo nadaljevali po Selški dolini, kjer smo se za krajši čas ustavili v Železnikih, nekdanjem železarskem mestu, kjer danes deluje več uspešnih tovarn, znano pa je tudi po klekljanih čipkah. Cesta nas je naprej vodila proti Soriški planini. Med slikovitim pogorjem smo prispeli v vas Sorica in si ogledali rojstno hišo slovenskega impresionističnega slikarja Ivana Groharja (vsi poznamo njegovo znamenito sliko Sejalec). 

Čas je bil za kosilo, ki nas je čakalo v gostišču ob vznožju smučišča na Soriški planini. Pot smo nadaljevali proti Bohinju. Kljub ne preveč obetavnim vremenskim napovedim nas je ves dan spremljalo sonce z nekaj oblački. Bohinjsko jezero s spomenikom štirim srčnim možem, ki so prvi osvojili vrh Triglava, in cerkvico svetega Janeza nas je pozdravilo s soncem in rahlimi sapicami. In za zaključek nismo krenili naravnost na Bled, temveč čez planoto Pokljuko, ki je znana po mogočnih gozdovih in biatlonskih smučarskih tekmovanjih. Ob zatrniškem smučišču smo za slovo od planinskih lepot nazdravili z okusi planin in se preko Gorij vrnili na Bled. Res lepa in doživeta ekskurzija.

Ostal nam je še petek, zadnji dan seminarja. Dopoldansko delavnico je izvedla Valentina Novak, pred slovesom pa smo se še pogovarjali o vtisih in občutjih po pravkar končanem seminarju (naredili smo evalvacijo, kot bi temu strokovno rekli). Udeleženci so izrazili veliko navdušenje in zadovoljstvo, da so se lahko kar pet dni strokovno spopolnjevali, bogatili svoja pedagoška znanja in se družili v živo. To »v živo« je po mesecih izolacije in komunikacije preko ekranov največja dodana vrednost seminarju. Škoda, da se nam niso pridružili še seniški učitelji. Velika hvala in zahvala gre vsem sodelujočim, predvsem pa udeležencem za pogum in odlično sodelovanje.

In kje bomo imeli seminar čez dve leti? Mi, morda, že vemo, bralci pa boste izvedeli takrat. Odločne in pogumne korake skozi šolsko leto želim prav vsem!

(Objavljeno v 36. številki tednika Porabje)

Invazivne tujerodne rastline - ambrozija (1. del)

Če se sprehodimo po naši ožji ali širši okolici in smo pozorni na rastline ob poteh, grmovjih, zaraščenih travnikih, močvirjih, bregovih rek in potokov kot tudi med poljščinami na njivah, iz leta v leto opažamo, da je vse manj takih, ki smo jih videvali in poznali nekoč. Ne glede na sušna ali mokrotna obdobja poleti in jeseni vidimo vedno več rastlin, ki po izvoru niso del našega okolja, ampak so se tu izjemno razširile in utrdile ter izpodrivajo domače rastlinske vrste. Prinešene so namreč – po naključju ali namerno – z drugih kontinentov in v našem okolju nimajo sovražnikov, zato lahko bujno rastejo. To so t. i. invazivne tujerodne rastlinske vrste (invazivke), ki vedno bolj predstavljajo eno največjih groženj upadanju biotske pestrosti v naravi. Primer: Na zapuščenem travniku, kjer je prej sobivalo stotine različnih rastlinskih vrst, se naseli ena izmed invazivnih tujerodnih rastlin; čez dve do tri leta bo tam samo še ta rastlina, vse druge bodo izumrle. (Oglejte si zapuščene travnike ob cesti med Dolnjim in Gornjim Senikom, ki jih je prerasla orjaška zlata rozga.)

Poimenovanje invazivne tujerodne rastlinske vrste (invazivke) pomeni, da gre za rastlinske vrste, ki so lahko le s človekovo pomočjo prispele na novo območje in se tam tako udomačile, da s svojim širjenjem povzročajo očitne spremembe, največkrat negativne, v zgradbi in delovanju naravnega okolja, nekatere pa tudi očitno gospodarsko škodo in ogrožanje zdravja ljudi. Tako v Porabju kot po Sloveniji so najbolj množično razširjene invazivke: ambrozija ali pelinolistna žvrklja (parlagfű), japonski dresnik (ártéri japánkeserűfű), orjaška zlata rozga (magas aranyvessző), žlezava nedotika (bíbor nebáncsvirág) in še nekatere druge. Seveda so mnoge med njimi na pogled lepe in dekorativne, a ob preveliki razširjenosti zelo nadležne, celo škodljive kot prva navedena (ambrozija), ki jo bomo podrobneje predstavili v pričujočem 1. delu članka.

Ambrozija ali pelinolistna žvrklja je ena najbolj alergenih rastlin v naravi. Njena domovina je severni del Amerike. Po Evropi se je začela širiti že v 60. letih 19. stoletja, močneje pa se je razširila v zadnjih treh desetletjih. Danes je najbolj prisotna v Vzhodni in Srednji Evropi. Poznamo 20-40 vrst ambrozije, ki so vse močno alergene, najbolj razširjena pa je pelinolistna ambrozija. Semena rastline so iz ZDA in Kanade prišla z uvozom semen detelj, žitaric in drugih poljščin, ki so vsebovala primesi semen ambrozije. Najpogosteje so le-ta prisotna kot primes sončničnim semenom in mešanicam semen za ptičjo hrano. Ambrozija je do 2 metra visoka rastlina, katere steblo je razvejano in pokrito z gostimi dlačicami. Listi so deljeni, svetlozeleni, rahlo dlakasti, podobni pelinovim. Cvetovi imajo obliko grozdastega socvetja, razvijejo se na vrhu stebla in stranskih vej. Je nezahtevna rastlina, ki uspeva na sončnih in prodnatih rastiščih, cestnih bankinah, poljskih poteh, železniških nasipih, celo v puščavah. Ogromne količine je najdemo na zapuščenih kmetijskih površinah, pojavlja se kot plevel na njivah med sončnicami, bučami, krompirjem, koruzo, sojo, sladkorno peso … Če je kmetje ne odstranijo, lahko popolnoma uniči pridelek, saj je njena rast veliko hitrejša od rasti poljščin. Največja njena rastišča so v vzhodni Evropi, kjer je ogromno neobdelanih kmetijskih zemljišč. Cveti od konca julija do novembra ali do prve slane, semena – ena rastlina jih lahko ima do 6000 – zorijo od avgusta. Zrnca cvetnega prahu, ki je vzrok alergij pri ljudeh, imajo odlične aerodinamične lastnosti, saj lahko s pomočjo vetra potujejo in povzročajo alergije tudi do 200 kilometrov od rastišča. Največja in najbolj škodljiva koncentracija cvetnega prahu je v krogu 1 kilometra okrog rastline. Zelo trdoživa so semena ambrozije, saj ostanejo v tleh kaliva tudi do 20 let.

Ambrozija kot alergena rastlina predstavlja zelo resno tveganje za zdravje ljudi. Njen cvetni prah spada med najpogostejše povzročitelje senenega nahoda, alergijskega rinitisa in povzroča hude simptome, podobne astmi. Stik z ambrozijo lahko povzroči preobčutljivostne kožne reakcije – izpuščaje, mehurje, srbenje. Simptomi alergijskih reakcij so: kihanje, srbenje in izcedek iz nosa, otečene veke, srbeče, pekoče oči, tudi oteženo dihanje. Ob takih znakih je potrebno obiskati zdravnika ali vsaj stopiti po nasvet in zdravilo v lekarno.

Ker ambrozija kot invazivna tujerodna rastlinska vrsta, ki se bliskovito hitro širi, povzroča veliko škodo tako v kmetijstvu kot za zdravje ljudi, bi bilo potrebno intenzivno preprečevati njeno razmnoževanje in širjenje. To bi bilo možno samo tako, če bi vsi lastniki zemljišč s svojih površin dejansko odstranili rastline in preprečevali nadaljnjo rast. V ta namen so ogrožene države (tudi Slovenija, Madžarska in Hrvaška) že pred leti sprejele zakone, po katerih lastniki zemljišč morajo odstranjevati ambrozijo. Če tega ne storijo, sledijo kazni. Zakon je – po videnem v naši ožji in širši okolici – mrtva črka na papirju, saj je ambrozije, tudi na vidnih površinah blizu cest in naselij, iz leta v leto več. Kako pa se ta invazivka odstranjuje? Izvesti je potrebno mehansko ali kemično zatiranje rastline. Mehansko zatiranje vključuje puljenje (pred cvetenjem), brananje njivskih površin, okopavanje poljščin, ko so še zelo majhne, košnjo (pri višini 10 centimetrov), rezanje, globoko oranje ter mulčenje. Kemično zatiranje s herbicidi se priporoča na velikih kmetijskih površinah, kjer ne gre za ekološko pridelavo poljščin. Rastline, ki še ne cvetijo in nimajo semen, se po puljenju lahko posuši in kompostira, cvetoče rastline in take s semeni pa je suhe potrebno sežgati. Cvetoče rastline je zaradi varnosti priporočljivo uničevati popoldne, saj se cvetni prah v glavnem sprošča v dopoldanskem času.

Ena najbolj nevarnih invazivnih tujerodnih rastlin je torej med nami. Noben zakon, uredba, predpis je ne bo izkoreninil, če ne bo prišlo ljudem v zavest, da lahko le oni kaj postorijo za čistejše in bolj zdravo lastno okolje.

(Objavljeno tudi v 34. številki tednika Porabje.)

Zala - mitska slovanska/slovenska reka

Vroče, sušno poletje, kot so vsa poletja zadnjih nekaj let; vmes prihrumijo divje nevihte, ki se jih najbolj bojimo, saj so samo še take, ki puščajo za sabo pravo razdejanje. Človek je s svojim pohlepom in nenehnimi željami po več dobrinah porušil naravna ravnovesja in priklical srd narave. Če se človeštvo ne spametuje in ne začne živeti bolj naravi prijazno, se nam slabo piše. V krajih, kjer živimo, imamo ta privilegij, da lahko občudujemo neokrnjeno naravo, ki je je še v izobilju. Narodni park Őrség v nekaterih pogledih (ne v vseh!) prav vzorno skrbi za ohranjanje te prelepe narave, ki sem jo v svojih porabskih letih dodobra spoznala in iz tedna v teden občudovala. Pisala sem že o nevsakdanjem živalskem svetu parka, o skrivnostnem močvirju Črna mlaka in ostala bralcem dolžna še eno pripoved – tisto o reki Zali. Njen izvir sem iskala kar dolgo, saj so podatki v poljudnih madžarskih in slovenskih zapisih skopi, v nekaterih celo zavajajoči. Reka Zala ne izvira iz Črne mlake, ampak iz jezerca brez imena, kakšen kilometer južno od omenjenega močvirja. Blizu Črne mlake izvira njen prvi pritok.

Izvir Zale sem obiskala nekajkrat, prvič ob prvomajskih praznikih. Gozdna cesta, prepovedana za ves promet, nas popelje v osrčje edinega pragozda (őserdő) v Őrségu. Mogočni hrasti, kakršnih ne vidimo nikjer drugje, so se odevali v nežno zeleno barvo, opojna tišina me je prevzela. Potoček, čez most katerega sem se zapeljala, je bil  - Zala! Zdaj je bilo potrebno slediti le toku potočka, mimo pravljične, a zapuščene gozdarske hišice, skozi grmovje in gozd, do cilja. Kmalu sem zagledala jezerce – iz njega pa teče droben potoček. To je rojstvo skoraj mitske slovanske/slovenske reke, ki je dolgo pred prihodom Madžarov na današnje ozemlje napajala slovansko/slovensko zahodno Panonijo, pod knezom Kocljem imenovano Spodnja Panonija ...

Zala je reka, ki se v celoti, od izvira do izliva, nahaja na Madžarskem. Po slovenskih podatkih meri 139, po madžarskih pa 126 kilometrov (nisem ugotovila, zakaj ta razlika v podatku), globoka je največ 80 centimetrov in proti izlivu široka do 16 metrov. Je glavni napajalni vodotok Blatnega jezera, njeno povodje je 45 % celotnega povodja jezera. To je dvanajsti največji površinski vodotok na Madžarskem po Donavi, Tisi, Dravi, Muri, Marosu, Rábi, Hármas-Körösu, Szamosu, Bodrogu, Sajó in Zagyvi. Izvira ob zaščitenem pragozdu med vasema Szalafő in Andovci, blizu slovensko-madžarske meje. Najprej teče proti vzhodu čez Őriszentpéter in kmalu priteče v Zalsko županijo, kateri je dala ime. Tok proti vzhodu se nadaljuje čez Zalalövő in Zalaegerszeg, kjer se najprej obrne proti severovzhodu, kmalu za tem pa proti jugu, kjer teče mimo Zalabéra. Kmalu po ponovnem zavoju proti vzhodu se južno od Keszthelyja izliva v Blatno jezero in predstavlja njegov edini pomembnejši pritok. (Vir: Wikipedija)

Ime reke izvira iz rimskih časov, Rimljani so jo poimenovali Solla. Tudi slovansko besedilo iz 9. stoletja reko poimenuje Sala. Porečje Zale, kot omenjeno, je bilo v 9. stoletju del Kocljeve kneževine Spodnje Panonije, zaradi močvirnatega terena ob njenem izlivu v Blatno jezero je med tam živečimi slovanskimi ljudstvi dobila ime Blatna. Ob njej je nastalo središče kneževine Urbs paludarum oz. Blatograd ali Blatenski kostel. Po 2. svetovni vojni so na domnevnem mestu prestolnice, nekaj kilometrov zahodno od Blatnega jezera, odkrili temelje in do meter visoke ostanke zidov triladijske bazilike s prizidanim prezbiterijem, ki segajo v čas kneza Koclja ali celo njegovega očeta Pribine. Lahko se zamislimo v čas, ko sta pred oltarjem te bazilike v slovanskem jeziku oznanjala blagovest davnim prednikom slavna apostola Ciril in Metod … Davni časi, ko slovanska beseda med prapredniki ni bila ogrožena, saj se je v njej govorilo, molilo, pelo, ljubilo, živelo …

Ustje reke Zale, močvirje, imenovano Kis-Balaton, so do sredine 20. stoletja izsušili za potrebe kmetijstva. Ker so se v Blatnem jezeru kmalu pokazali negativni vplivi zaradi povečanega dotoka fosfatov in nitratov (posledica intenzivnega kmetijstva na izsušenem porečju), so že v 80. letih prejšnjega stoletja začeli z obnovo mokrišča. Zgradili so več pregrad in vodnih zadrževalnikov. To naravno filtriranje vode že prispeva k izboljšanju razmer v jezeru.

Reka Zala je v preteklih stoletjih bila zelo vodnata reka z bogatim vodnim življem, ribami in raki. Že od srednjega veka so v Zali lovili ribe, predvsem pa t. i. zalske rake v velikih količinah. Menda so bili odlične kakovosti in zelo cenjeni tudi na dunajskem dvoru. Med letoma 1800 in 1804 so s posestva Széchényi letno dvoru dostavili 7000 rakov, leta 1807 pa celo 8000. Že konec 19. stoletja je zaradi prevelikega izlova količina rakov v reki znatno upadla, danes pa zalskega raka najverjetneje ni več.

Izvir Zale, te mitske, tudi slova/e/nske reke, sem spomladi obiskala kar nekajkrat. To so bila moja tedenska romanja. Narava je vedno bila nova, drugačna, povedna s svojo tišino in lepoto. Nazadnje sem bila tam konec maja (takrat so nastale fotografije) in zapisala naslednje:

»Šla sem v divjino, k izviru Zale, med stoletne hraste v pragozd ... In ob jezercu me je kot ostrica meča prešinilo: TO JE SLOVO! Sredi bujnega maja, v nedrjih nedotaknjene narave se poslavljam od rož, metuljev, dreves in lenobnih potočkov, milih bitij, ki me niso nikoli ranila ... Solze tlakujejo brezpotja in kot pečati puščajo spomine na cvetnih listih zlatic, zvončnic in marjetic ... Hvaležna stvarstvu rečem hvala metuljčku, ki radovedno strmi v moj objektiv. Vem, meni nihče ne bo rekel hvala ... Šla bom in to bo konec ... Človeška bitja brez duš in obrazov se ne zahvaljujejo ... Bil je težek dan, kljub neizmerni lepoti …«

Izvir Zale sredi omamne divjine, ta sveti kraj harmonije in miru, bo še en čudovit kamenček v mozaiku lepot, ki jih bom ohranila za vedno.

 

Hitro v gozd po smrekove vršičke!

Pomladni meseci so za vse ljubitelje narave nekaj posebnega. Občudujemo travniške rožice, kjer jih še niso uničila umetna gnojila – v Porabju travniki še pristno cvetejo – in pogledujemo proti gozdovom, ki nas vabijo z nešteto odtenki zelene barve. V maju se prebujajo iglavci, smreke, bori in jelke. In svetlozeleni vršički predvsem smrekovih vej bodo današnja tema mojega pisanja. Spomnim se svojih rosnih let, ko smo otroci šli z mamo v gozd in nabirali vršičke. Dali jih bomo v sladkor, potem na sonce, da bomo imeli sirup proti kašlju, nam je razlagala … Moja, žal, že pokojna mama se je spoznala na vse rožice, drevesa, gobe in še nešteto koristnih reči v naravi in vesela sem, da je vse to bogastvo znanja prenesla name. Že od otroštva me je vse v naravi zanimalo.

Gremo torej v gozd po smrekove vršičke, malo jih grizljajmo že tam, doma pa si pripravimo vsaj zdravilni sirup, če si ne upamo eksperimentirati z vršički v solati, sladici ali ob divjačinskem mesu … Nabiramo jih od začetka maja in vse do konca junija, odvisno od vremenskih razmer. Izogibamo se nabiranju po dežju, saj ta z vršičkov spere olja in smole. Zato počakamo dan ali dva, da jih obsije sonce in se znova naoljijo. Zelo pomembno je, da jih nabiramo v čistem okolju, vsaj 100 metrov od prometnih cest. Najboljši so zelo mladi vršički, ne daljši od 5 centimetrov. Ne poškodujmo smrekovih dreves! Nabirajmo s spodnjih vej starejših dreves, saj mlade smreke potrebujejo za rast in oblikovanje krošnje prav vse poganjke. V Porabju je veliko nasadov smrek, ki jih lastniki vzgajajo za prodajo ob božičnih praznikih; take nasade izpustimo, nabirajmo z dreves, ki ne bodo služila več temu namenu, ker so ga prerasla. Ne pretirajmo z nabiranjem z enega drevesa, saj bo to preprečilo njegovo rast, prav tako ne smemo mladih poganjkov trgati z vrha smreke. Vršički različnih vrst iglavcev imajo različne okuse. Nekateri so celo zelo grenki, to pa ne pomeni, da niso užitni. Priporočam nabiranje samo smrekovih vršičkov, ki jih je največ, in lepo dišijo po smoli iglavcev. Njihov kiselkast okus po citrusih nas prepriča, da so polni vitamina C, ki se obdrži tudi takrat, če jih posušimo ali damo v zmrzovalnik za poznejšo uporabo. Poleg C-vitamina vsebujejo še magnezij in kalij, ki prispevata k spodbujanju presnovnih procesov v jetrih, s tem pa k boljšemu počutju, in klorofil za zdravljenje dihal, zmanjševanje ravni škodljivega holesterola, blaženje vnetij, pomoč pri hujšanju in še bi lahko naštevali.

Smrekovi vršički ne pričarajo le okusa po pomladi, ampak v telo vnašajo obilo močnih antioksidantov. Z njihovim delovanjem se naše telo po hladnih in precej nedejavnih mesecih prebudi in okrepi. V čistem okolju gremo torej v gozd in grizljamo smrekove vršičke – to je najbolj preprost in najučinkovitejši način njihove uporabe. Ko vršički postanejo veje in jih ne moremo več nabirati, je gibanje v iglastem gozdu in vdihavanje zraka, prežetega s smolnimi hlapi, prav tako zdravilno. Dokazano je, da pljučni bolniki najbolje okrevajo v smrekovem ali borovem gozdu, zato so v taka okolja locirana zdravilišča zanje.

Še vedno je najbolj znan in priljubljen način uporabe smrekovih vršičkov priprava sirupa za čiščenje dihalnih poti, blaženje kašlja in krepitev splošne odpornosti. Postopek, da iz sestavin dobimo sirup, je nekoliko daljši, a se splača potrpeti. Naberemo torej mlade smrekove vršičke. Pripravimo večji kozarec za vlaganje, ki se lahko neprodušno zapre. Potrebujemo še sladkor, po možnosti beli, ker se bolje topi. Jaz sem naredila letos poskus tudi z rjavim sladkorjem, a na rezultate bo potrebno še dolgo čakati … Razmerje med sladkorjem in vršički naj bo 1:1. Na dno kozarca damo plast sladkorja, le s tem tudi zaključimo. Izmenično dajemo v kozarec plast sladkorja in plast vršičkov, malo stisnemo in naložimo do vrha. Potem kozarec zapremo in damo na sonce. Tam naj bo mesec in pol, do dva meseca, vmes malo pretresemo. Tekočino precedimo, dobro iztisnemo. Dišeč sirup nalijemo v manjše steklenice in dobro zapremo. Hranimo na hladnem in temnem mestu. Za boljše počutje ali čiščenje dihalnih poti si ga privoščimo žličko zjutraj in zvečer, lahko ga uporabimo v sadni solati, čaju ali z njim obogatimo kozarec vode.

Poznamo pa še več preprostih načinov uporabe smrekovih vršičkov; iz njih lahko pripravimo zdravilno vodo za pitje. Vršičke sesekljamo in prelijemo z navadno vodo. Pustimo stati uro do dve in v vodo se sprostijo zdravilne snovi. Tako obogateno vodo pijemo za žejo in dobro počutje.

Uporaba smrekovih vršičkov v kulinariki zaenkrat še ni splošno razširjena; prvič zato, ker so aktualni samo spomladi, drugič pa zaradi nevsakdanjega okusa, ki bi lahko prevladal v jedeh. Domišljija kuharskih mojstrov pa ne pozna meja, zato se smrekovi vršički pojavljajo kot začimbe ali sestavine jedi na gurmanskih krožnikih vedno pogosteje. Najbolj preprosto jih je dodati sadnemu smoothiju ali v spomladansko solato (redkvice, mlada solata, špinača, motovilec), a šele tik pred serviranjem, da ohranijo vse vitamine in minerale. Drobno sesekljane vršičke se lahko uporabi namesto rožmarina v zelenjavnih in mesnih jedeh, prav tako pred serviranjem, saj bi s kuhanjem izgubili vse zdravilne in kulinarične lastnosti. Njihov okus in vonj se odlično prilega jedem iz divjačine, ne smemo pa pozabiti na sladice. Kivijev ali pistacijin sladoled, okrašen ali posut z drobno sesekljanimi smrekovimi vršički je prava poslastica. Lahko pa spečemo biskvit z gozdnimi borovnicami in sesekljanimi smrekovimi vršički.

Dragi bralci, zdaj pa nam preostane samo, da se zapodimo v gozdove, do odraslih smrek, in se oskrbimo z vršički, zakladnico vitaminov in mineralov, ob tem pa utrjujemo telesno kondicijo na prostem, v zelenem, dišečem okolju. Brez mask. Naše telo nam bo hvaležno.

(Prva objava je bila v tedniku Porabje.)

 

Odkrivanje skrivnostnega sveta Črne mlake

Pomlad in njeno prebujanje je letos malo v zamudi; vremenoslovci pravijo, da je letošnji april bil najhladnejši v zadnjih desetletjih in tudi prva polovica maja ni prinesla stabilnega vremena. Za prvomajske praznike smo v preteklosti vedno načrtovali druženja, potovanja, piknike, a koronačas je naše navade korenito spremenil. Zdaj odkrivamo samotne, skrivnostne, a prelepe kraje, na katere v »normalnem času« verjetno ne bi pomislili. Ker je že mesece oteženo prehajanje državne meje, sem ob vikendih in praznikih v Monoštru. Po celotedenskem sedenju pred računalniškim zaslonom se prileže sobotni izlet v naravo in odkrivanje skritih kotičkov ter lepot Narodnega parka Őrség.

Za svoje prvomajsko potepanje sem si izbrala pohod v skrivnostno divjino na stičišču vasi Andovci, Farkašovci in Szalafő, imenovano Črna mlaka (Fekete-tó), o kateri sem slišala mistične zgodbe o skrivnostnem zloveščem močvirju, ki še danes buri duhove prebivalstva. Najbolj znana, z različicami, seveda, je tista o potopljeni cerkvi sredi močvirja. V Farkašovcih vedo, da je v davnih časih na mestu današnjega močvirja stala cerkev. Nekoč je neka ženska zamujala k božični polnočnici. Ko je stopila do praga cerkve, si je mislila, da bi se morala zaradi sramote skupaj s cerkvijo pogrezniti v zemljo. Njena želja se je izpolnila. Od takrat se na sveti večer vsakokrat sliši ob polnoči cingljanje zvončkov. Pravijo, da je starejši vaščan neko božično noč opazoval pojav in videl duhovnika in dva ministranta, ki tonejo v jezero (zapis Marije Kozar Mukič v e-documenta, PANNONICA).

Vedela sem, da lahko pridem do Črne mlake z andovske ali s farkašovske strani. Za slednjo sem se odločila po nasvetih Margit Čuk, ki mi je poslala tudi natančen zemljevid, za kar sem ji zelo hvaležna, ker pot ni kar tako. Bil je sončen prvomajski dan in pustolovščina se je začela. Odpeljala sem se po glavni cesti iz Monoštra skozi Farkašovce. Na hribu sredi gozda je križišče. Desna makadamska cesta vodi skozi gozd, med pašniki, mimo samotnih hiš vse do zadnje. Tu se vozna cesta konča in avto počaka ob robu gozda. Obstajajo sicer tudi dalje gozdne ceste, ki pa so zaradi težke mehanizacije za podiranje in spravilo dreves popolnoma uničene in kazijo podobo gozda. Že leta se sprašujem, zakaj je to tako …

Pot me je torej peljala po gozdu mogočnih, predvsem hrastovih in bukovih dreves v dolino. Del mladega gozda je ograjen, po dolini pa se vije ozek močvirni travnik, ob robu katerega bujno cvete strupen dlakavi mleček, ki je redka zaščitena rastlina na Rdečem seznamu. Kar dolgo sem hodila, travnika pa ni in ni bilo konec. Sem zašla? Sem preveč površno pogledala zemljevid? V daljavi so ob gozdu skakljale srne, nekje se je oglašal jastreb. Naj nadaljujem ali se vrnem? Ne, to pa že ne! Vztrajati bo treba še malo … In sem vztrajala in končno od daleč zagledala ograjo. To bo Črna mlaka! Res je bila, saj sem kmalu na notranji strani ograje opazila napis: Visoko zaščiteno naravno območje. Vstop samo z dovoljenjem. Tu sem! Ob ograji je shojena potka. Počasi sem naredila obhod in uživala sredi te enkratne divjine.

Črna mlaka je šotno barje, edinstvena botanična znamenitost z redkim rastlinskim in živalskim svetom. Z vseh strani je obdana z mogočnim gozdom, v katerem prevladujejo hrasti, bukve, bori in smreke. Opazujemo lahko različna drevesa, med njimi puhasto brezo, več vrst vrb in drugega grmičevja. Izmed rastlin najdemo mahove in lišaje ter vodne rastline, med katerimi je tudi žužkojeda okroglolistna rosika, med mahovi pa je pogost kijasti lisičjak. Iz šotnih črnih luž poganjajo gosti šopi prosenega šaša. Tu raste nekaj redkih praproti, ki jih ne najdemo nikjer drugje na Madžarskem. Tla so ponekod zakisana, na njih se pojavljajo nekatere redke vrste vresja, jeseni pa zacveti močvirski svišč. Živalski svet Črne mlake še ni dovolj raziskan, gotovo pa je potrebno omeniti, da je na tem območju edino gnezdišče črne štorklje v Őrségu, ki tukaj tudi prezimuje.

Pred nekaj stoletji je tu menda res bilo jezero, ki je bilo izvirsko območje reke Zale – napajal jo je vodnat potok iz jezera. Tudi danes kakšen kilometer vzhodno od Črne mlake izvira potoček, ki je prvi pritok Zale (o izviru reke Zale pa v naslednjem prispevku). Ta edinstvena neokrnjena narava pa se je taka lahko ohranila tudi zaradi precejšnje odmaknjenosti in nedostopnosti, saj je to bil po letu 1919 obmejni pas, s tem pa precej zaprto območje še zlasti po II. svetovni vojni. Leta 1990 so naravno znamenitost Črno mlako obdali z visoko žično ograjo, od takrat je obisk v notranjosti možen le s posebnim dovoljenjem in spremstvom. Naravni biser je torej zaščiten pred divjimi živalmi (in ljudmi), naravna grožnja njegovemu preživetju pa je globalno segrevanje (podatke sem povzela po Wikipediji).

Nobena slaba stvar ni tako slaba, da v njej ne bi bilo vsaj nekaj dobrega, pozitivnega. Koronačas nas je naučil, da so na dosego roke čudovite drobne lepote, ki jih v svetu brez omejitev sploh nismo opazili. Zapustila sem Črno mlako in se vračala počasi skozi prelep smrekov gozd in po travniku z bujno močvirsko travo. Srečna. Izpolnjena. Še nežne pesmi iz davnih časov svojega prepevanja sem se spomnila: Čez zelene trate – grem v hribe v svate. Že tam gozd šumi, potok žubori … Kaj bi jaz ne pela, svetu razodela, da res ljubim jo, tole zemljico … (Objavljeno v 19. številki Porabja, 2021.)

Bil je popoln dan in izlet, ki vam ga z veseljem priporočam.

Bi jedli omako ali omleto iz kopriv?

Hrana iz narave je med ljubitelji kulinaričnih posebnosti vedno bolj priljubljena, pomlad pa pravi čas za nabiranje divjih rastlin. Če smo v predhodnih prispevkih spoznavali čemaž in regrat, bomo danes odkrivali številne lastnosti in skrivnosti tretje vseprisotne spomladanske rastline – koprive. Če je doslej niste poznali po kulinaričnih in zdravilnih učinkih, jo je vsak izmed nas gotovo kdaj občutil na svoji koži, ko se je nehote dotaknil kakšnega lista. Ti dotiki pa, kljub pekoči in srbeči rdečici, ki jo pustijo, niso škodljivi, ampak celo zdravilni, saj so naši predniki verjeli, da valjanje v koprivah odganja revmo.

Kopriva (csalán) je rastlina trajnica z razvejanimi plazečimi podzemnimi poganjki in pokončnim štirioglatim steblom, na katerem so nanizani podolgovati jajčasti listi sivkasto zelene barve. Na spodnji strani so pokriti s krhkimi dlačicami, ki se ob dotiku zapičijo v kožo in spečejo. Izločajo strupeno snov, ki povzroči rdečico in mehurje. Če uporabimo pravilno tehniko prijema lista, nas ne bo opeklo: vršiček rastline z dvema ali tremi pari listov previdno odtrgamo in liste pogladimo po spodnji strani od peclja proti vrhu. To naredimo nekajkrat in nato cel vršiček povaljamo med dlanmi. Tako pripravljeno lahko koprivo surovo pojemo v solati ali kar tako, ker prav nič ne peče. Ločimo dve vrsti kopriv, in sicer velike in male – oboje imajo enake lastnosti. Poznamo pa še rastlino, ki je koprivam podobna le po obliki listov, imenuje se mrtva kopriva. Ima bele ali rožnate cvetove in ni pekoča na dotik. Kopriva je zelo razširjena rastlina, nadležni plevel, ki raste vsepovsod, in to v velikih količinah. Zato jo lahko namesto uničevanja brezmejno nabiramo in uporabljamo v vrtnarstvu, zdravilstvu in v kuhinji za pripravo odličnih obrokov. Koprivo so uporabljali v prehrani že v starem Egiptu. Kultivirali so jo v povrtnino, od njih pa so jo v prehranske in zdravstvene namene prevzeli tudi Grki in Rimljani. Hipokrat in Horacij sta pisala o koristnosti uživanja kopriv, Plinij starejši pa je zapisal, da mlade koprive spomladi dajejo dobro in zdravo hrano telesu. Tistega, ki jih uživa, celo leto varujejo pred boleznimi. Vse do 19.stoletja so iz koprivnih stebel izdelovali papir in trpežne tkanine s svilenim sijajem. Vlakna koprive so zelo močna in primerna tudi za izdelavo vrvi, nekoč so iz njih izdelovali ribiške mreže. 

Zdravilnost kopriv je torej znana že od davnine, so zastonj in rastejo za skoraj vsako hišo. Zdravilni in uporabni so vsi deli rastline, listi, steblo, korenine in semena. Najboljše koprive za nabiranje in uživanje so spomladi, ko začnejo poganjati mlade rastlinice. Naši predniki so zelo cenili koprivni čaj iz posušenih ali svežih kopriv. Priprava je preprosta. Zavremo liter vode, ga odstavimo in potopimo vanjo šopek mladih kopriv ali dve žlici posušenih. Pustimo pokrito 10 minut in odcedimo. Pijemo trikrat na dan, najmanj mesec dni. Tak čaj velja za edinstvenega odganjalca pomladne utrujenosti in nerazpoloženja, poleg tega pa pomaga pri vneti ustni votlini, angini, preveliki količini sladkorja v krvi, visokem krvnem tlaku, aftah in hujšanju. Pravijo, da ni rudnine, ki jo potrebuje naše telo, in je ne bi vsebovala tudi kopriva. Izstopa predvsem po vsebnosti kalcija (vsebuje ga do petkrat toliko kot kravje mleko) in magnezija, ki ga skoraj nobena divja, kaj šele gojena rastlina nima toliko kot kopriva. V njej je približno enaka količina železa kot v špinači, ob tem pa še vrsta drugih rudnin, vključno z mikroelementi. Vsebuje več beta karotena in vitamina C kot večina gojene zelenjave in niti drugih vitaminov ter mineralov ji ne manjka, ne gre pa zanemariti vloge klorofila. To je z beljakovinami ena najbolj založenih vrst zelenjave, saj jih vsebuje do okoli sedem odstotkov. Tudi zunanja uporaba ima številne namene in koristi. Koprive so odlične za nego las, v ta namen jih pripravimo enako kot zgoraj opisan čaj – z njim nato po umivanju izperemo lase. Takšna uporaba pomaga tudi proti prhljaju in redkih ter oslabelih laseh. Koprivin poparek je odličen tonik za obraz. Z zunanjo uporabo pripravka iz kopriv so si blizu tudi rastline v biodinamičnem vrtnarjenju, saj tam kopriva velja za eno od najbolj uporabnih rastlin za gnojenje in škropljenje za zaščito rastlin.

Na sliki je koprivov narastek. Smo v času, ko se začne sezona nabiranja kopriv, saj so mladi poganjki najbolj sočni in okusni. Zato predlagam še ščepec kulinaričnih biserčkov s koprivami, najprej pa povejmo nekaj o pripravi le-teh. Nabrane koprive potopimo v hladno vodo, da iz njih izperemo prah in morebitne žuželke. Medtem pristavimo lonec osoljene vode, in ko ta zavre, koprive v njej blanširamo kakšno minuto ali dve, vročo vodo odlijemo in jih spet potopimo v čim bolj hladno vodo. Tako bodo ohranile živo zeleno barvo, obenem pa nas med pripravo ne bodo opekle. Vodo, v kateri smo jih blanširali, pa prihranimo in uporabimo pri kuhanju. Zdaj pa trije zanimivi recepti!

Koprivna "špinača". Blanširane koprive zmešamo s paličnim mešalnikom. V ponvi raztopimo maslo, na njem na hitro prepražimo sesekljan česen, nato pa dodamo koprive in dolijemo malo vode. Posolimo, vmešamo nekaj žlic kisle smetane ter na hitro pokuhamo. Postrežemo z jajci na oko in s pire krompirjem.

Koprivna juha. Sesekljamo okoli pol kilograma blanširanih kopriv, nato na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo. Ko postekleni, dodamo še nasekljan strok česna, in ko ta zadiši, primešamo koprive ter dušimo okoli deset minut. Nato prilijemo zelenjavno jušno osnovo in kuhamo še deset minut. Juho zmešamo s paličnim mešalnikom, da postane kremasta, dodatno jo lahko začinimo s kislo smetano in postrežemo s popečenimi kruhovimi kockami.

Koprivna omleta. Šopek blanširanih kopriv drobno sesekljamo. V posodo ubijemo dve jajci, dodamo dva decilitra mleka in deciliter radenske ter štiri žlice moke. Stepemo, da dobimo gladko zmes. Vmešamo koprive, posolimo in popramo. V ponvi segrejemo malo olja, nato vanjo vlijemo koprivno maso. Ko omleta na spodnji strani porjavi, jo s pomočjo lopatice obrnemo in popečemo še na drugi strani. Dober tek!

Ob koncu pa še zanimivost, ki sem jo prebrala pred kratkim. Koprivi so že starodavna ljudstva pripisovala magične lastnosti in jo uporabljala kot zaščito pred zlimi duhovi, ki so poosebljali bolezni, nesreče, zlo, prekletstva in razne nevarnosti. Kot kadilo so jo uporabljali v obredih čiščenja in zaščite, ali pa kot darilo duhovom in bogovom, da bi si pridobili zaščito, moč in podporo. Ponekod še danes uporabljajo predpražnike, narejene iz koprivnih vlaken, kar naj bi preprečevalo vstop tako zlim duhovom kot tudi ljudem s slabimi nameni. Tudi koprive, položene pod običajni predpražnik, naj bi tistim, ki vstopijo v dom z zlimi nameni, vzele vso moč.

(Članek sem predhodno objavila v eni od aprilskih številk tednika Porabje.)

Čemaž - zdravo darilo pomladi

Končno smo dočakali pravo pomlad! Cvetejo spomladanske cvetlice, škoda, da je v Porabju tako malo belih cvetov zvončkov. V gozdu med Sakalovci in Ritkarovci jih lahko občudujemo, vmes se najde kakšen rožnat cvet pasjega zoba, tudi trobentice rumenijo travnike in sadovnjake. V Porabju pa ne najdemo zelenega spomladanskega zaklada, polnega odličnega okusa in vitaminov – čemaža. Pred leti mi je nekdo rekel, da je videl na nekem hribu rastline, ki so gotovo čemaž; seveda sem se šla prepričat in ugotovila, da gre za jesenski podlesek, zelo strupeno rastlino, ki nas ob nehotnem zaužitju lahko popelje »na drugi svet«. Zato je ob nabiranju rastlin v naravi potrebna izjemna previdnost.

Čemaž (medvehagyma), imenovan tudi divji česen, medvedji česen ali gozdni česen, je trajnica z zdravilnimi učinki, v zadnjem času pa tudi zelo iskana sestavina v kulinariki. Njegova številna imena kažejo na raznoliko in splošno razširjeno uporabo v preteklosti, povezana pa so z značilnostmi rastline: vonj po česnu, rastišča predvsem v gozdovih, prva hrana, ki jo iščejo in uživajo rjavi medvedi, ko se spomladi prebudijo iz zimskega spanja. Zaradi očiščevalnega učinka jim pomaga, da se prečistijo, iz telesa izženejo vse nezaželene snovi in poživijo organizem. Menda so čemaž poznali že stari Rimljani in ga uživali raje kot česen.

V čem je skrivnost čemaža, ki postaja vedno bolj priljubljen? Njegovo priljubljenost v prehrani lahko povežemo z vedno večjim zanimanjem ljudi za naravna in ekološka živila. Čemaž je odličen naravni antibiotik, še bolj aromatičen nadomestek česna, posebej tistega, ki ga kupujemo v trgovinah in je kemično konzerviran ter uvožen iz oddaljenih držav. Uvrščamo ga v rod lukov. Raste divje v delno senčnih hrastovih, gabrovih ali bukovih gozdovih kot tudi v močvirnih ravninskih gozdovih v bližini rek po vsej Evropi in v zahodni Aziji. Tudi v Sloveniji so bogata rastišča na Gorenjskem, Štajerskem, Dolenjskem in v prekmurskih ravninskih gozdovih ter v močvirnih predelih ob reki Muri (tam sem lani posnela objavljene fotografije). Seveda raste tudi na Madžarskem, nekaj malega v okolici Sombotela in v Zalski županiji, največja rastišča pa najdemo v porečju Donave, v Bakonyu in v okolici Peča. Je 10 do 40 centimetrov visoko trajno zelišče, ki ima v zemlji podolgovato čebulico, obdano z belo, prosojno kožico. Spomladi poženeta iz čebulice le dva dolga, dolgopecljata, suličasta lista, med njima pa golo, pokončno in robato cvetno stebelce. Veliki snežno beli zvezdasti cvetovi se razcvetejo v maju in juniju. Tvorijo pakobul, ki ga obdaja pred razcvetom kožnat tulec. Cela rastlina močno diši po česnu in po tem vonju jo najlažje spoznamo. Vedno več vrtičkarjev, ki nima naravnih zelenih preprog čemaža v bližini, le-tega sadi na senčna mesta v vrtovih, kjer lepo uspeva.

Vonj po česnu spomladi v gozdu ali v močvirnem predelu ob reki je najboljši znanilec, da bomo odkrili rastišče čemaža. Toda potrebna je skrajna previdnost in dobro poznavanje rastline. Vse, kar ji je podobno, a ne diši po česnu, ni čemaž. Podobni sta mu namreč dve zelo strupeni rastlini, ki velikokrat rasteta v bližini. Nepreviden ali ne dovolj poučen nabiralec pogosto utrga kakšen napačen list, ga zaužije in pristane na urgenci. Prva taka rastlina je šmarnica, katere listi se skoraj ne razlikujejo od čemaževih, cvetje pa je drugačno. Druga, smrtno nevarna, rastlina je jesenski podlesek, ki raste v rozetah. Listi so dolgi in ozki, spodaj v obliki žlebov, rastlina pa raste navpično. V rozeti je rjavi plod, katerega semena uporablja farmacevtska industrija. Tako šmarnični kot podleskovi listi so popolnoma brez vonja, kar nam pove, da nismo našli čemaža.

Tako kot čemaž pomaga medvedom, pomaga tudi ljudem. Mnogi namreč trdijo, da ni boljšega čistila za kri in prebavila, kot je čemaž. Ne le da ima vse značilnosti česna, ima tudi vse njegove učinkovine in pozitivne lastnosti. Hkrati pa je še boljši, še bolj zdrav in še bolj učinkovit. Njegove zdravilne učinkovine so flavonoidi, karotenoidi, klorofil, vitamini in rudnine.  Izjemno očiščuje telo in kri, pomaga zniževati in uravnavati krvni tlak in holesterol, učinkovit je celo zoper aterosklerozo. Priporoča se tudi osebam, ki imajo težave s prebavnimi motnjami vseh vrst: z diarejo, izgubo teka, slabo prebavo in celo vetrovi, odpravlja tudi glistavost. Odvaja odvečno vodo iz telesa, deluje kot antibiotik, čisti kožo. Pomaga pri težavah z dihali in določenih boleznih, povezanih z njimi. Izboljša splošno počutje in prežene spomladansko utrujenost. Poživlja (daje energijo). Sprošča mišice in krepi želodec.

Uporaba čemaža je nadvse priljubljena v kuhinji, saj ga priporočajo kot nadomestek česna. Užitna je cela rastlina, od gomolja do stebla, listov in celo cvetov. Uživali naj bi ga zmerno, kot dodatek ali kot začimbo. Najbolje je, da ga uživamo svežega, saj tako ohrani svoje zdravilne lastnosti. Dodajamo surovega kuhanim jedem, preden jih postrežemo, saj kuhan čemaž izgubi veliko učinkovin.

Čemaž lahko tudi shranimo. Drobno ga nasekljamo, vložimo v kozarce za vlaganje, zalijemo s hladno stiskanim oljčnim oljem in dodamo malo soli. Kozarce tesno zapremo. Vložen čemaž uporabljamo kot dodatek k solatam, namazom ali zelenjavnim jedem. Kot je bilo omenjeno, je čemaž vedno bolj priljubljen v kulinariki. Z nekaj domišljije lahko ustvarimo neskončno paleto jedi, saj je uporaben povsod, samo pri sladicah ne. Naredimo pesto, namaz, dodamo ga v špinačo, h krompirju, v rižoto ali mesno omako, pripravimo čemaževo kremno juho, čemažev kruh, različne pogače in prelive za solate. Ne pozabimo pa, da je čemaž najimenitnejši surov, saj tako najbolj pride do izraza njegov značilen okus in prodorna aroma. Po njegovem zaužitju ‘dišimo’ podobno kot po česnu ali čebuli, zdravi pa smo menda še bolj. Spomladi lahko liste dodajamo solatam in jih uporabljamo podobno kot drobnjak in peteršilj za zaokroženo dišavnost juh in drugih kuhanih ali pečenih jedi. Drobno zrezani ali s paličnim mešalnikom zmešani listi so izjemno okusni v namazih s skuto ali z zmletimi oreški. Uporabljamo lahko tudi popke, socvetne peclje, socvetja in mlade plodove čemaža.

Dragi bralci, pomlad bo s šopkom čemaža še lepša! Vsem, ki ga boste uspeli najti, želim dober tek in dobro zdravje. V gozdovih in ob rekah smo lahko še vedno svobodni in brez mask.

(Objavljeno v tedniku Porabje)