Če se sprehodimo po naši ožji ali širši okolici in smo pozorni na rastline ob poteh, grmovjih, zaraščenih travnikih, močvirjih, bregovih rek in potokov kot tudi med poljščinami na njivah, iz leta v leto opažamo, da je vse manj takih, ki smo jih videvali in poznali nekoč. Ne glede na sušna ali mokrotna obdobja poleti in jeseni vidimo vedno več rastlin, ki po izvoru niso del našega okolja, ampak so se tu izjemno razširile in utrdile ter izpodrivajo domače rastlinske vrste. Prinešene so namreč – po naključju ali namerno – z drugih kontinentov in v našem okolju nimajo sovražnikov, zato lahko bujno rastejo. To so t. i. invazivne tujerodne rastlinske vrste (invazivke), ki vedno bolj predstavljajo eno največjih groženj upadanju biotske pestrosti v naravi. Primer: Na zapuščenem travniku, kjer je prej sobivalo stotine različnih rastlinskih vrst, se naseli ena izmed invazivnih tujerodnih rastlin; čez dve do tri leta bo tam samo še ta rastlina, vse druge bodo izumrle. (Oglejte si zapuščene travnike ob cesti med Dolnjim in Gornjim Senikom, ki jih je prerasla orjaška zlata rozga.)
Poimenovanje invazivne tujerodne rastlinske vrste (invazivke) pomeni, da gre za rastlinske vrste, ki so lahko le s človekovo pomočjo prispele na novo območje in se tam tako udomačile, da s svojim širjenjem povzročajo očitne spremembe, največkrat negativne, v zgradbi in delovanju naravnega okolja, nekatere pa tudi očitno gospodarsko škodo in ogrožanje zdravja ljudi. Tako v Porabju kot po Sloveniji so najbolj množično razširjene invazivke: ambrozija ali pelinolistna žvrklja (parlagfű), japonski dresnik (ártéri japánkeserűfű), orjaška zlata rozga (magas aranyvessző), žlezava nedotika (bíbor nebáncsvirág) in še nekatere druge. Seveda so mnoge med njimi na pogled lepe in dekorativne, a ob preveliki razširjenosti zelo nadležne, celo škodljive kot prva navedena (ambrozija), ki jo bomo podrobneje predstavili v pričujočem 1. delu članka.
Ambrozija ali pelinolistna žvrklja je ena najbolj alergenih rastlin v naravi. Njena domovina je severni del Amerike. Po Evropi se je začela širiti že v 60. letih 19. stoletja, močneje pa se je razširila v zadnjih treh desetletjih. Danes je najbolj prisotna v Vzhodni in Srednji Evropi. Poznamo 20-40 vrst ambrozije, ki so vse močno alergene, najbolj razširjena pa je pelinolistna ambrozija. Semena rastline so iz ZDA in Kanade prišla z uvozom semen detelj, žitaric in drugih poljščin, ki so vsebovala primesi semen ambrozije. Najpogosteje so le-ta prisotna kot primes sončničnim semenom in mešanicam semen za ptičjo hrano. Ambrozija je do 2 metra visoka rastlina, katere steblo je razvejano in pokrito z gostimi dlačicami. Listi so deljeni, svetlozeleni, rahlo dlakasti, podobni pelinovim. Cvetovi imajo obliko grozdastega socvetja, razvijejo se na vrhu stebla in stranskih vej. Je nezahtevna rastlina, ki uspeva na sončnih in prodnatih rastiščih, cestnih bankinah, poljskih poteh, železniških nasipih, celo v puščavah. Ogromne količine je najdemo na zapuščenih kmetijskih površinah, pojavlja se kot plevel na njivah med sončnicami, bučami, krompirjem, koruzo, sojo, sladkorno peso … Če je kmetje ne odstranijo, lahko popolnoma uniči pridelek, saj je njena rast veliko hitrejša od rasti poljščin. Največja njena rastišča so v vzhodni Evropi, kjer je ogromno neobdelanih kmetijskih zemljišč. Cveti od konca julija do novembra ali do prve slane, semena – ena rastlina jih lahko ima do 6000 – zorijo od avgusta. Zrnca cvetnega prahu, ki je vzrok alergij pri ljudeh, imajo odlične aerodinamične lastnosti, saj lahko s pomočjo vetra potujejo in povzročajo alergije tudi do 200 kilometrov od rastišča. Največja in najbolj škodljiva koncentracija cvetnega prahu je v krogu 1 kilometra okrog rastline. Zelo trdoživa so semena ambrozije, saj ostanejo v tleh kaliva tudi do 20 let.
Ambrozija kot alergena rastlina predstavlja zelo resno tveganje za zdravje ljudi. Njen cvetni prah spada med najpogostejše povzročitelje senenega nahoda, alergijskega rinitisa in povzroča hude simptome, podobne astmi. Stik z ambrozijo lahko povzroči preobčutljivostne kožne reakcije – izpuščaje, mehurje, srbenje. Simptomi alergijskih reakcij so: kihanje, srbenje in izcedek iz nosa, otečene veke, srbeče, pekoče oči, tudi oteženo dihanje. Ob takih znakih je potrebno obiskati zdravnika ali vsaj stopiti po nasvet in zdravilo v lekarno.
Ker ambrozija kot invazivna tujerodna rastlinska vrsta, ki se bliskovito hitro širi, povzroča veliko škodo tako v kmetijstvu kot za zdravje ljudi, bi bilo potrebno intenzivno preprečevati njeno razmnoževanje in širjenje. To bi bilo možno samo tako, če bi vsi lastniki zemljišč s svojih površin dejansko odstranili rastline in preprečevali nadaljnjo rast. V ta namen so ogrožene države (tudi Slovenija, Madžarska in Hrvaška) že pred leti sprejele zakone, po katerih lastniki zemljišč morajo odstranjevati ambrozijo. Če tega ne storijo, sledijo kazni. Zakon je – po videnem v naši ožji in širši okolici – mrtva črka na papirju, saj je ambrozije, tudi na vidnih površinah blizu cest in naselij, iz leta v leto več. Kako pa se ta invazivka odstranjuje? Izvesti je potrebno mehansko ali kemično zatiranje rastline. Mehansko zatiranje vključuje puljenje (pred cvetenjem), brananje njivskih površin, okopavanje poljščin, ko so še zelo majhne, košnjo (pri višini 10 centimetrov), rezanje, globoko oranje ter mulčenje. Kemično zatiranje s herbicidi se priporoča na velikih kmetijskih površinah, kjer ne gre za ekološko pridelavo poljščin. Rastline, ki še ne cvetijo in nimajo semen, se po puljenju lahko posuši in kompostira, cvetoče rastline in take s semeni pa je suhe potrebno sežgati. Cvetoče rastline je zaradi varnosti priporočljivo uničevati popoldne, saj se cvetni prah v glavnem sprošča v dopoldanskem času.
Ena najbolj nevarnih invazivnih
tujerodnih rastlin je torej med nami. Noben zakon, uredba, predpis je ne bo
izkoreninil, če ne bo prišlo ljudem v zavest, da lahko le oni kaj postorijo za
čistejše in bolj zdravo lastno okolje.
(Objavljeno tudi v 34. številki tednika Porabje.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar