Vroče, sušno poletje, kot so vsa poletja
zadnjih nekaj let; vmes prihrumijo divje nevihte, ki se jih najbolj bojimo, saj
so samo še take, ki puščajo za sabo pravo razdejanje. Človek je s svojim
pohlepom in nenehnimi željami po več dobrinah porušil naravna ravnovesja in
priklical srd narave. Če se človeštvo ne spametuje in ne začne živeti bolj
naravi prijazno, se nam slabo piše. V krajih, kjer živimo, imamo ta privilegij,
da lahko občudujemo neokrnjeno naravo, ki je je še v izobilju. Narodni park Őrség v
nekaterih pogledih (ne v vseh!) prav vzorno skrbi za ohranjanje te prelepe
narave, ki sem jo v svojih porabskih letih dodobra spoznala in iz tedna v teden
občudovala. Pisala sem že o nevsakdanjem živalskem svetu parka, o skrivnostnem
močvirju Črna mlaka in ostala bralcem dolžna še eno pripoved – tisto o reki
Zali. Njen izvir sem iskala kar dolgo, saj so podatki v poljudnih madžarskih in
slovenskih zapisih skopi, v nekaterih celo zavajajoči. Reka Zala ne izvira iz
Črne mlake, ampak iz jezerca brez imena, kakšen kilometer južno od omenjenega
močvirja. Blizu Črne mlake izvira njen prvi pritok.
Izvir Zale sem obiskala nekajkrat, prvič
ob prvomajskih praznikih. Gozdna cesta, prepovedana za ves promet, nas popelje
v osrčje edinega pragozda (őserdő) v Őrségu. Mogočni hrasti, kakršnih ne vidimo nikjer drugje, so se odevali v
nežno zeleno barvo, opojna tišina me je prevzela. Potoček, čez most katerega
sem se zapeljala, je bil - Zala! Zdaj je
bilo potrebno slediti le toku potočka, mimo pravljične, a zapuščene gozdarske
hišice, skozi grmovje in gozd, do cilja. Kmalu sem zagledala jezerce – iz njega
pa teče droben potoček. To je rojstvo skoraj mitske slovanske/slovenske reke, ki
je dolgo pred prihodom Madžarov na današnje ozemlje napajala
slovansko/slovensko zahodno Panonijo, pod knezom Kocljem imenovano Spodnja
Panonija ...
Zala je reka, ki se v celoti, od izvira do
izliva, nahaja na Madžarskem. Po slovenskih podatkih meri 139, po madžarskih pa
126 kilometrov (nisem ugotovila, zakaj ta razlika v podatku), globoka je največ
80 centimetrov in proti izlivu široka do 16 metrov. Je glavni napajalni vodotok Blatnega jezera, njeno povodje je 45 % celotnega
povodja jezera. To je dvanajsti največji površinski vodotok na Madžarskem po
Donavi, Tisi, Dravi, Muri, Marosu, Rábi, Hármas-Körösu, Szamosu, Bodrogu, Sajó
in Zagyvi. Izvira ob zaščitenem pragozdu med vasema Szalafő in Andovci, blizu
slovensko-madžarske meje. Najprej teče proti vzhodu čez Őriszentpéter in kmalu priteče v Zalsko županijo, kateri je dala ime. Tok
proti vzhodu se nadaljuje čez Zalalövő in
Zalaegerszeg, kjer
se najprej obrne proti severovzhodu, kmalu za tem pa proti jugu, kjer teče mimo
Zalabéra. Kmalu po ponovnem zavoju proti vzhodu se južno od Keszthelyja izliva
v Blatno jezero in predstavlja njegov edini pomembnejši pritok. (Vir:
Wikipedija)
Ime reke izvira iz rimskih časov, Rimljani
so jo poimenovali Solla. Tudi slovansko
besedilo iz 9. stoletja reko poimenuje Sala. Porečje Zale, kot omenjeno, je
bilo v 9. stoletju del Kocljeve kneževine Spodnje Panonije, zaradi močvirnatega
terena ob njenem izlivu v Blatno jezero je med tam živečimi slovanskimi
ljudstvi dobila ime Blatna. Ob njej je nastalo središče kneževine Urbs paludarum
oz. Blatograd ali Blatenski kostel. Po 2. svetovni vojni so na domnevnem mestu
prestolnice, nekaj kilometrov zahodno od Blatnega jezera, odkrili temelje in do
meter visoke ostanke zidov triladijske bazilike s prizidanim prezbiterijem, ki
segajo v čas kneza Koclja ali celo njegovega očeta Pribine. Lahko se zamislimo
v čas, ko sta pred oltarjem te bazilike v slovanskem jeziku oznanjala blagovest
davnim prednikom slavna apostola Ciril in Metod … Davni časi, ko slovanska
beseda med prapredniki ni bila ogrožena, saj se je v njej govorilo, molilo,
pelo, ljubilo, živelo …
Ustje reke Zale, močvirje, imenovano Kis-Balaton, so
do sredine 20. stoletja izsušili za potrebe kmetijstva. Ker so se v Blatnem
jezeru kmalu pokazali negativni vplivi zaradi povečanega dotoka fosfatov in
nitratov (posledica intenzivnega kmetijstva na izsušenem porečju), so že v 80.
letih prejšnjega stoletja začeli z obnovo mokrišča. Zgradili so več pregrad in
vodnih zadrževalnikov. To naravno filtriranje vode že prispeva k izboljšanju razmer
v jezeru.Reka Zala je v preteklih stoletjih bila
zelo vodnata reka z bogatim vodnim življem, ribami in raki. Že od srednjega
veka so v Zali lovili ribe, predvsem pa t. i. zalske rake v velikih količinah.
Menda so bili odlične kakovosti in zelo cenjeni tudi na dunajskem dvoru. Med
letoma 1800 in 1804 so s posestva Széchényi
letno dvoru dostavili 7000 rakov, leta 1807 pa celo 8000. Že konec 19. stoletja
je zaradi prevelikega izlova količina rakov v reki znatno upadla, danes pa
zalskega raka najverjetneje ni več.Izvir Zale, te mitske, tudi slova/e/nske reke, sem spomladi obiskala kar
nekajkrat. To so bila moja tedenska romanja. Narava je vedno bila nova,
drugačna, povedna s svojo tišino in lepoto. Nazadnje sem bila tam konec maja
(takrat so nastale fotografije) in zapisala naslednje:»Šla sem v
divjino, k izviru Zale, med stoletne hraste v pragozd ... In ob jezercu me je
kot ostrica meča prešinilo: TO JE SLOVO! Sredi bujnega maja, v nedrjih
nedotaknjene narave se poslavljam od rož, metuljev, dreves in lenobnih
potočkov, milih bitij, ki me niso nikoli ranila ... Solze tlakujejo brezpotja
in kot pečati puščajo spomine na cvetnih listih zlatic, zvončnic in marjetic
... Hvaležna stvarstvu rečem hvala metuljčku, ki radovedno strmi v moj
objektiv. Vem, meni nihče ne bo rekel hvala ... Šla bom in to bo konec ...
Človeška bitja brez duš in obrazov se ne zahvaljujejo ... Bil je težek dan,
kljub neizmerni lepoti …«
Izvir Zale sredi omamne divjine, ta sveti kraj harmonije in miru, bo še en
čudovit kamenček v mozaiku lepot, ki jih bom ohranila za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar