Ko se ob koncu leta ozremo malo nazaj in naprej (2. del)...

Julij... Če je poletje, je to v Piranu in drugih biserih slovenske obale! Letos smo uživali na že 10. jezikovnih počitnicah v CŠOD Breženka v Fiesi. Porabski učenci in dijaki so počitnikovali skupaj z učenkami iz prijateljske OŠ Kuzma. Mnogo morskih radosti in pestre delavnice, pa druženje in vsakodnevni sprehodi ob obali do Pirana... Deset srečanj, desetletje morskih počitnic, na katerih nekateri porabski učenci prvič doživijo morje; veliko se jih je tu naučilo plavati, seveda pa so naš cilj nove slovenske besede...

 Avgust... Mesec, v katerem se odklopim, lebdim nekje daleč, ob mojem južnem morju, z vonjem po lavandi... Brez telefonov in računalnika, le diham svobodo in mir... A proti koncu meseca sem se vrnila v Porabje. Vsa prelepa sta me pričakala moja najljubša porabska motiva - Števanovci in jezero Harsas... Bilo je res pravo omamno poletje...

September... Šolska vrata so se na stežaj odprla, živžav na hodnikih in v učilnicah je naznanil, da je poletja nepreklicno konec in da se začenja novo šolsko leto; tudi v učilnicah porabskih dvojezičnih šol je nekaj več učencev kot v preteklem šolskem letu, upajmo, da bo ob novih pozitivnih spodbudah in kadrovskih rešitvah tudi slovenskih besed in stavkov več, tako pri učencih kot pri učiteljih.
Drugo fotografijo sem posnela v slikoviti vasici Plešce v Gorskem kotarju na Hrvaškem, kamor sem konec septembra bila povabljena na simpozij o družinskem jeziku; že vrsto let namreč sodelujem z gibanjem Slovenščina v družini, katerega pobudnik in izvajalec je Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Naslednji simpozij bo predvidoma v Monoštru.

Oktober... Mesec barvne lepote, dolgih popoldanskih sprehodov in obilja jeseni; kot zaljubljenka v naravo in živali pač v svoj pregled leta moram vključiti našo mucico Lily, ki smo jo dobili prav v tem mesecu; muce so čarobna bitja, ki imajo posebno energijo in moč... Naj nas dolgo razveseljuje!
V oktobru sem obiskovala vrtce in jim delila darila Mladinske knjige - številne čudovite revije, ki so jih malčki z veseljem listali.

 

November... Letos posebej zanimiv mesec; če so zaradi celoletnih čudnih vremenskih razmer bili gozdovi prazni, so radovedne gobarske duše dobile zadoščenje v novembru. Kar nekajkrat sem tako obogatila svojo gobarsko košarico...
Če naše porabske narodnostne šole nemoteno delajo, ker jim država (Madžarska, seveda) to preko vzdrževalca, krovne organizacije Slovencev na Madžarskem Državne slovenske samouprave, omogoča, je skrb za izobraževanje in dvig kvalitete pouka slovenskega jezika tudi v rokah Slovenije, vseh nas, ki delujemo na tem področju. Novembra smo se tako sestali na strokovnem srečanju z učitelji in soglasno sklenili, da bomo z izobraževanji skrbeli za kvalitetnejši pouk slovenščine, najbolj potrebna in dobrodošla pomoč iz Slovenije pa je tista v človeških virih.

 December... Čudovit predpraznični čas, poln pričakovanj, vznemirjenja, delanja inventure, samospraševanja, predvsem pa praznovanja. Porabske šole so pripravile prelepe praznične dvojezične programe, potem so se začele božično-novoletne počitnice. Čez 24 ur se bomo poslovili od leta 2016 in zapisali novo letnico. V tem pregledu sem želela prikazati pozitivne utrinke iztekajočega se leta, delček tega, zaradi česar je vredno, da smo še dalje s srci in dušami v Porabju... Morda se včasih res počutim kot neumorna medicinska sestra v oddelku paliativne oskrbe, toda ko me prešinejo take misli, se hitro ozrem po pozitivnih utrinkih... Drobcih trenutkov, ko me malčki v vrtcih navdušeno pozdravijo po slovensko, ko je enako v šolah in ko si s katerim od učencev izmenjam stavek ali dva po slovensko. Edini problem, ki me žalosti, je dejstvo, da recimo večina Porabcev v mojih dobronamernih opozorilih vidi kritiziranje. Ne gre za to, dragi moji! Vsak človek z razvito samokritiko in občutkom do lastne odgovornosti bi se moral najprej poglobiti vase; se vprašati: Kakšen pa je moj odnos do ohranjanja jezika? Delam to, kar pričakujem od drugih??? ... In si pošteno odgovoriti...

In naprej?
Veliko poti vodi naprej, veliko jih bomo skupaj prehodili ali na novo odkrivali. Le obupati ne smemo in pozabiti na posvečene cilje. Te pa lahko dosežemo, če smo pravični, iskreni in vztrajni. Najprej do sebe, potem do drugih. Vse dobro v letu, ki prihaja, želim! Prav vsem, z ljubeznijo...

Ko se ob koncu leta ozremo malo nazaj (1. del)...

Približujejo se prazniki, zamenjali bomo koledarje, trosili obljube in zaobljube, malo proslavljali in malo žalovali za starimi, dobrimi časi. Gotovo pa so to trenutki, ko se ozremo nazaj in naredimo majhen pogled vase in svet okrog nas. Pa tudi danes in jutri sta tu, in predvsem o njiju bi morali razmišljati; in o sebi, o tem, kaj bom JAZ naredil, da nam bo vsem lepše...

Januar... V porabskem šolskem vsakdanu je mineval v znamenju 30-letnice vrtca v Števanovcih, zasneženih porabskih pejsažev in razmišljanja o letu, ki je bilo pred nami...

Februar... Prvi zvončki in praznik slovenske kulture; prisrčno skupno praznovanje porabskih narodnostnih šol v monoštrski gledališki dvorani pod geslom "Žive naj vsi narodi" ... France je že vedel...

Marec... Prve letošnje gobice marčevke, cvetoči grmički, bližajoča se pomlad; pa naše veselje z Mickom, divjim muckom, ki smo ga oboževali. Žal ga je ljubezen do predrznosti odpeljala v smrt... Še velika noč je bila in veselje ob pisanih pirhih...

April... Obilje čemaža v obmurskih mrtvicah, cvetenje najlepše magnolije v Monoštru, lepota narave in pričakovanje pomembnega dogodka za Porabje: gostili smo 7. vsezamejsko srečanje slovenskih pedagoških delavcev, že drugič v Porabju; imamo kaj povedati in pokazati!

 

Maj... Mesec ljubezni, dišečih gozdnih jagod in prav posebnih rožic, ki jih občudujem že nekaj let na goričkih in porabskih travnikih; kukavice - divje orhideje so prebivalke nedotaknjene narave... V najlepšem mesecu je potekalo tudi recitacijsko tekmovanje - porabski učenci so se pomerili v recitiranju slovenske poezije... Maja in v začetku junija so porabski šolarji potovali po Sloveniji in v živo preizkušali znanje slovenščine...

Junij... Juhuhu, konec šolskega leta je tu! Za vedno so se od porabskih šol poslovili osmošolci, vsi drugi učenci in učitelji pa le za dva meseca; poletje je pred vrati! Omamno so dišale češnje, maline, borovnice... In sivka, ki jo naravnost obožujem...
Tako je minilo prvega pol leta 2016. Druga polovica in nekaj za naprej sledi v naslednjem zapisu. Pa - lep božič vsem!

Avgust Pavel - porabska ikona - zakaj???

Mineva 130 let od rojstva in 70 let od smrti Avgusta Pavla, znanstvenika, eminentnega jezikoslovca, pisca etnoloških študij, prevajalca slovenske književnosti v madžarščino, slovničarja, pesnika... in še bi lahko naštevali. Prav tako mineva 80 let (1936) od prihoda Janoša Küharja, porabskega Čedermaca, skoraj pol stoletja seniškega župnika, v faro Gornji Senik (umrl 1987. leta). In konec koncev mineva letos 200 let, odkar je župnik Jožef Košič začel delovati v Porabju. Tri imena, trije veliki možje, trije Prekmurci (nobeden ni rojen v Porabju), a slednjih dveh se v Porabju letos nihče ni posebej spomnil. (Pokrajinska in študijska knjižnica iz Murske Sobote je v Monoštru sicer pripravila spominsko razstavo o Jožefu Košiču, ki jo je obiskala le peščica ljudi.) Pa sta prav onadva bila resnična narodna buditelja, ohranjevalca jezika in slovenstva, prav tako vsak po svoje v težkih časih pokončna, srčna in do konca jeziku ter rodu zvesta moža, ki sta služila v prvi vrsti slovenskim vernikom. Iz zgodovine vemo, da če jezik izgine iz cerkve, utihne tudi ob domačih ognjiščih... In če jezik opustijo tisti, ki bi ga morali ohranjati s svojim zgledom, je to prav tako pot k pozabi in zatonu...

Mistificiranje in glorificiranje Avgusta Pavla kot izjemno pomembnega za preživetje jezika in identitete Porabskih Slovencev, kot je bilo rečeno na cankovskem simpoziju in velikokrat zapisano ter izgovorjeno v številnih medijih, me vedno bolj čudi, da ne rečem, moti. Veliko sem o njem slišala in prebrala, morda veliko vsega ne vem, toda povezovanje Pavla tako močno s Porabjem in Porabskimi Slovenci je rahlo smešno. Res se je rodil prekmurskima mami in očetu na Cankovi, res je obiskoval madžarsko gimnazijo v Monoštru - saj so jo številni Prekmurci - pa študiral na Madžarskem, bil tam zaposlen, najdalj časa v Sombotelu, kjer si je ustvaril dom, res še danes velja za najpomembnejšega slovenskega znanstvenika na Madžarskem. Poročil se je z Madžarko, imel hčerko, ki je šla po očetovih stopinjah v pedagoški poklic. Gospa še vedno živi, tekoče govori madžarsko in nemško ter še kakšen jezik, žal pa nič slovensko... Zakaj ne, ve le njen pokojni oče... Pa ne mi govoriti spet o težkih časih!!! Nihče ni branil nikoli nikomur učiti lastnega sina ali hčerke v zavetju domače hiše lastne materinščine! To velja za vse!

Veliko dejstev v zvezi z Avgustom Pavlom je protislovnih. Če si res "zvesti sin dveh narodov", kot ga je poimenoval eden izmed njegovih madžarskih učencev, imaš do obeh narodov in jezikov popolnoma enak odnos - tudi v dejanjih, ne le v besedah in posthumnih slavospevih. Pavel je sprva pisal pesmi v prekmurščini in jih objavljal v prekmurskih nabožnih časopisih. Pozneje je pesnil v madžarščini in izdal dve pesniški zbirki. Skoraj vsa njegova znanstvena zapuščina je v madžarskem jeziku, prevedel je na primer Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter roman Na klancu v madžarščino, bil je neutrudni kulturni posrednik med Slovenci in Madžari. V madžarščini je napisal slovnico prekmurskega jezika, Vend nyelvtan. Ob tem naslovu vas bo mnoge verjetno zbodla v oči beseda "vend"; najverjetneje v tem kontekstu ni imela slabšalnega prizvoka - tako so namreč Madžari imenovali prekmurski narečni jezik (vend nyelv - še danes Madžari tako imenujejo porabsko narečje). Da ga ne bi povezovali z matično slovenščino??? Tudi to je eden od vidikov... Bolj žalostno in vsega zgražanja vredno pa je namreč dejstvo, da je še danes uraden madžarski geografski naziv za Porabje - Vendvidék!!!

In po vsem, zgoraj navedenem se vprašam: Kaj in koliko ima vse to s Porabjem in Porabskimi Slovenci??? Avgust Pavel je res etnološko raziskoval po porabskih vaseh, in sicer odprta ognjišča v porabskih domovih in lov na ptice brinjevke. Napisal in objavil je dva strokovna članka na omenjeni temi. Česa drugega nisem zasledila. No, še gornjeseniški slovenski pevski zbor nosi njegovo ime, prav tako pa etnološki muzej Slovencev na Madžarskem v Monoštru. A pri slednjem ni to več uraden naziv, saj so modri mestni očetje (brez Slovencev) pridružili muzej mestni knjižnici, ki seveda ne nosi Pavlovega imena... Kakšna bo usoda muzeja, menda tudi ni čisto jasno...

 Zakaj naj bi torej Avgust Pavel bil porabska ikona??? Ne vem. In še mnogi in mnogi ne vedo, le da si o tem ne upajo na glas spregovoriti... Moje zelo osebno mnenje - po vsem, kar sem v vseh svojih porabskih letih o njem izvedela - je, da je Avgust Pavel bil bolj Madžar kot Slovenec, morda je celo trpel zaradi neljube bolezni - krize identitete. Morda pa ni... Nisem raziskovalka Pavlovega življenja in dela, le skozi določeno vedenje in logiko stvari lahko sklepam, da si Porabski Slovenci za svoj jezikovni in narodnostni obstoj morate izbrati resnično ikono - to pa je lahko poslednji porabski Čedermac, Janoš Kühar. Naslednje leto bo 30. obletnica njegove smrti; postavite mu spomenik in se spomnite vseh njegovih dejanj za ohranjanje jezika in narodnosti ter preroških besed... Vprašajte tiste, ki so ga poznali in preživeli z njim lepa, iskreno slovenska leta... In - sledite njegovemu, ne Pavlovemu vzoru!

Če ne znaš odlično madžarsko, ne moreš narediti izpita iz slovenščine!

Ko sem se soočila s trditvijo iz zgornjega naslova, nisem vedela, naj kolnem ali se smejem... Ali je slovenski jezik na Madžarskem res nekaj tako podcenjenega in obskurnega, da absolutno ni važno, če se ga kandidat kaj nauči? Ali je Madžarska tako zelo svet zase (zaplankana), da nekaterih trapastih tukajšnjih navad ne bom nikoli dojela? Pa gremo po sledeh te nedoumljive in obenem groteskne zgodbe o izpitih iz slovenščine na Madžarskem...

Izpiti iz tujih jezikov po raznih evropskih jezikovnih okvirih, domačih potrebah in zaslužkarstvu neštetih jezikovnih šol so na Madžarskem zelo vroča roba. Vsi bi hodili na neke tečaje, pridobivali take in drugačne papirje, toda ko kakšna resna agencija za merjenje npr. znanja tujih jezikov dela raziskave, Madžari dosegajo hudo neslavna mesta; v Evropi so nekje na repu... Ko sem pred časom pridobila izpitne pole za slovenski jezik, mi je bilo kristalno jasno, zakaj so rezultati katastrofalni. Izpiti iz slovenskega jezika na nižji srednji stopnji (B1) se lahko opravljajo v Budimpešti in Sombotelu, morda še kje. Kdo jih opravlja? Recimo učitelji Madžari, ki poučujejo na dvojezičnih šolah, dijaki in študenti pa vsi zainteresirani. Ker vem, da so izpitne pole za angleščino v angleščini, za nemščino v nemščini, celo padeš lahko na izpitu, če ne razumeš navodila ali vprašanja, sem bila prepričana, da so tudi izpitne pole za slovenščino v celoti v slovenskem jeziku. Ampak niti približno ni tako. Pole so - v madžarščini! Čemu - razen izvajalcem zaslužkarjem - lahko služi tak predpotopen izpit? To je, dobesedno, norčevanje iz znanja slovenskega jezika!! Ni čudno, da tisti, ki bi potrebovali znanje, ne le papir, tega nimajo.

Kolikor mi je znano, je izpit iz slovenščine kot tujega jezika (tudi drugih tujih jezikov) v Sloveniji sestavljen iz: razumevanja zapisanih besedil, razumevanja govorjenih besedil, poznavanja slovničnih struktur, tvorjenja pisnih besedil (praktično besedilo, esej) in govornega sporazumevanja. Seveda so vsa navodila v slovenskem jeziku, prav tako vsa komunikacija z izpraševalcem. Na Madžarskem pa na primer jaz ne bi mogla narediti izpita iz slovenščine, saj ne znam dovolj dobro - madžarščine!!!

Po pripovedovanju tistih, ki so bili na izpitu, je bilo nekaj slovničnih nalog (z ogromno napakami, da so se kandidati lahko malo nasmejali) in nekaj komunikacije na različne teme. Vsa navodila so bila v madžarščini. Šokantno pa je nadaljevanje - pole, ki jih imam pred seboj. Prva stran - z madžarskim navodilom - je slovensko besedilo - pol strani, ki ga kandidat mora prevesti v madžarščino. (A je to izpit za prevajalca?) Druga stran - uf, tu bi mogoče padla na izpitu iz slovenščine - je čisto cela v madžarščini!!! Gre za podrobna navodila v zvezi s tvorjenjem pisnega besedila: kandidat naj piše slovenskemu prijatelju e-pismo. Navodila so podrobna in natančna, v nekaterih stavkih ne razumem, kaj želijo, ker bi za tako razumevanje potrebovala znanje madžarščine na C1! Iz katerega jezika se opravlja izpit? Ah, iz neke slovenščine... Tretja stran sta spet slovenski besedili, seveda z madžarskim navodilom. Gre sicer za bralno razumevanje. Navodilo je približno tako: Pozorno preberite dani besedili, potem pa po madžarsko odgovarjajte na vprašanja! Halo? Prebereš slovensko besedilo, dobiš vprašanja za razumevanje v madžarščini (jasno, zakaj bi se mučil z glupo slovenščino?!) in nanja odgovarjaš prav tako v madžarščini. Simple! In ko vso to ceremonijo zdrdraš v madžarščini, imaš B1 izpit iz slovenskega jezika!!! Za bruhati! In kaj, razen papirja, imaš od tega izpita? Lahko greš v razred in poučuješ dvojezično? Lahko si uspešen na študiju v Sloveniji? Lahko se zaposliš v podjetju, kjer rabijo, recimo, korespondenta z znanjem slovenščine? Žal, nič od tega. Imaš le papir, za katerim ni skoraj ničesar.
P. s.: Poučila sem se še natančneje in ugotovila, da ta srednjeveška metodologija ne velja samo za izpit na B1 ravni, ampak enako je za B2 in C1! Res katastrofa!!

A se tvorci takih svinjarij sploh zavedajo, kakšno škodo delajo ljudem, ki bi se jezika morda želeli naučiti, ker ga potrebujejo? Zakaj je vse, zgoraj navedeno v madžarščini? A kandidat (ali izpraševalec) res ni sposoben tega razumeti v slovenščini? Tvorci takih svinjarij - razglejte se malo naokrog, kako se opravljajo izpiti iz tujih jezikov! Na Centru za slovenščino v Ljubljani imate kupe sodobnih priročnikov za opravljanje izpitov iz slovenščine kot tujega jezika na treh ravneh.

Res se ne čudim, da je slovenščina na Madžarskem postala jezik, ki mu je skoraj zmanjkalo življenjskosti. Opuščajo jo Slovenci, ne morejo se je naučiti Madžari, ne živi niti v slovenskih okoljih. Kam vse to pelje??? Nekaj časa bodo dežurni demagogi še razlagali o ogromnem optimizmu in neverjetni želji okolja po ohranjanju jezika in kulture. Za lastno preživetje. A kaj bo čez nekaj let??? Morda to zanima samo mene?

Moj sin je toliko Madžar kot Slovenec in obratno

Usvajanje jezika se začne, preden otrok izreče prvo besedo. Prične se v trenutku, ko novorojeno dete in mati vzpostavita vez, ki bo podlaga za komuniciranje s svetom, in iz katere bo izhajala otrokova sposobnost, da obvlada tako glasovno kot slovnično zgradbo jezika, da prične razumevati svet, ki ga obkroža, in da kot del tega sveta uresničuje svoje želje in potrebe z oblikovanjem jezikovnih sporočil. V dvojezični družini bi bilo naravno enakovredno usvajanje dveh jezikov in oblikovanje otrokove dvojezičnosti kot materinščine. V pričujočem razmišljanju želim osvetliti lasten družinski primer, kako se z ogromno truda cele družine, vztrajnosti in doslednosti ter še več zgleda in ljubezni da doseči zastavljene cilje. Morda bo moj zgled dal komu misliti, morda se bo kdo odločil pri svojem otroku za enako pot…

Dvo- in večjezičnost je moj način življenja že več kot tri desetletja… Prej o tem nisem razmišljala, saj sem bila prleško narečno in knjižno slovensko »zaporedno dvojezična« - če ne štejem učenja tujih jezikov – brez predsodkov in čustvenih ovir. To sta bila moja prva jezika do takrat, ko sem dobila zaposlitev na narodnostno mešanem območju, na dvojezični srednji šoli v Lendavi. Moja prva bližnja srečanja z madžarščino so bila deprimirajoča. Jezik, ki ga ne moreš primerjati z nobenim znanim jezikom, nobene jezikoslovne pomoči ali potuhe nimaš. Učenje od začetka. Tisto moje skoraj desetletje na lendavski šoli mi pri učenju madžarščine ni kaj dosti pomagalo, saj je v zbornici vladalo pravilo znajdi se – nismo krivi, če nas ne razumeš. To gotovo ni bila pozitivna motivacija za učenje jezika. Harmoničnih odnosov in spoštovanja drugačnosti se tam prav tako nisem mogla učiti, sem pa vedno spoštovala pripadnike manjšine, preproste ljudi, ki so ohranjali svojo materinščino in jo učili lastne otroke iz prepričanja in srčnih vzgibov, brez dodatnih računic.

Nakar me je službena pot zanesla v Porabje… Moja osnovna naloga je bila in je še vedno strokovna pomoč slovenski skupnosti, prvenstveno na šolskem področju, pri učenju, poučevanju in ohranjanju slovenskega jezika. Stikov z madžarskimi govorci je bilo malo, s tem pa tudi učenja madžarščine. No, nekaj malega, preživetveno raven madžarščine, sem usvojila… Pri tem so mi bile v največjo pomoč kolegice učiteljice na monoštrski šoli, ki razen madžarščine niso govorile nobenega drugega jezika. Spomnim se ene izmed njih, ki mi je najbolj pomagala brisati predsodke do lastnih napak; velikokrat mi je rekla: »Ti samo povej, četudi napačno. Pomisli, koliko si v prednosti – ti mene razumeš, poskušaš odgovoriti, jaz pa tebe ne bom nikoli.«

Potem sem si ustvarila družino. Bila sem ena tistih srečnih mam, ki sem se lahko zavestno odločila, da bo moj sin dvojezičen. S partnerjem, prekmurskim Madžarom, sva se že pred sinovim rojstvom dogovorila, kako ga bova od začetkov zavedanja sveta vpeljevala v skrivnosti najinih materinščin, mož madžarščine, jaz slovenščine. To se nama je zdelo tako naravno in samoumevno, da nikoli nisva podvomila v najino odločitev. Prav tako sva vedela, da bo sin živel malo v madžarskem, malo v slovenskem govornem okolju in tudi v dvo- ter večjezičnem, zato se nama je nenehna prisotnost obeh jezikov v družini zdela nujna.

Partnerjeva družina živi v dvojezičnem okolju: on odlično obvlada madžarščino (njegov prvi jezik) in slovenščino (tudi tri tuje jezike), njegova mama je popolnoma madžarsko enojezična, oče pa poleg madžarščine pasivno govori mešanico slovenščine in hrvaščine (imel je sodelavce Hrvate). Že pred rojstvom sina Samuela sva se veliko pogovarjala o jezikovnih izbirah in preferencah za najinega otroka. Naša družinska komunikacija je bila že pred sinovim rojstvom nekako takšna: oče in mati govorita s sinom, mojim partnerjem, samo madžarsko, partner z mano slovensko; tašča se name obrača madžarsko, tast v mešanici slovensko-hrvaško-madžarskega jezika, jaz obema odgovarjam in ju ogovarjam slovensko. V skrajnem primeru komunikacijskih šumov uporabim kakšno madžarsko besedo. Pri njiju je močno madžarsko, t. i. hetéško narečje, ki ga sprva nisem nič razumela. Z leti je tak način naše komunikacije postal nekaj naravnega, tašča že dobro razume mojo slovenščino, jaz pa sem v madžarščini že precej dalje od osnovne ravni. (Madžarski jezik še zdaleč ni tako narečno razvejan kot slovenščina, narečja so bolj izrazita v madžarskem zamejstvu – ločenost od matičnega naroda. V Prekmurju je madžarščina pri govorcih madžarske skupnosti narečno zelo pisana, posebej po vaseh, medtem ko je v samem mestu Lendava čutiti močne, predvsem glasovne interference s slovenskim jezikom.)

Rojstvo otroka naših družinskih govornih navad ni spremenilo, tako da je odločitev za sinovo dvojezičnost kot prvi jezik bila samoumevna. (Dvo-/večjezičnost kot prvi jezik pripisujemo tistim govorcem, ki so se dveh/več jezikov učili/naučili simultano, od rojstva ali vsekakor pred 3. letom.) S partnerjem pa sva se morala odločiti za strategijo, kako bova želen cilj poskušala doseči. Po vsem, kar sva o pridobivanju otrokove dvojezične jezikovne kompetence vedela, se nama je zdela najbolj optimalna metoda usvajanja dveh jezikov »en človek – en jezik« od otrokovega rojstva. Skozi strokovno znanje in izkušnje namreč vem, da le zavestna odločitev, vztrajnost in doslednost pri rabi jezika prinesejo rezultate. Prepuščanje jezikovnih izbir stihiji ali prelaganje družinske naloge na vrtec ali šolo vodi v opustitev jezika, kar se je zgodilo v Porabju.

Odločila sva se, da bova v komunikaciji z otrokom že pred njegovo govorno fazo uporabljala vsak svoj materni jezik. Tako se jezika ne mešata, kajti vsak je vezan na določeno osebo. Prednost sva videla tudi v tem, da bo sin dobival od naju avtentičen input, vsak od staršev bo lahko govoril svoj materni jezik in tako vzpostavil naraven čustven odnos z otrokom. Po tej metodi – ob doslednosti in vztrajnosti – naj bi otrokova izgovorjava v obeh jezikih bila avtentična, poleg tega pa bi se vzporedno razvijali morfologija in sintaksa. Kdaj se otroci zavedo svoje dvojezičnosti? Po ugotovitvah raziskovalcev v zelo različnih obdobjih. Opisala bom primer svojega sina.

Sin je bil izpostavljen dvema jezikoma od rojstva: mojemu slovenskemu in očetovemu (tudi babičinemu in dedkovemu) madžarskemu. Bil je živahen in radoveden otrok, rad je glasovno, s kretnjami in mimiko komuniciral z nami in se odzival na naša sporočila. Pri osmih mesecih je začel oblikovati glasove, potem zloge in sčasoma besede, prva njegova beseda je bila madžarska – nem (slov. ne), ki ji je sledila slovenska mami. Nadaljevala se je faza oblikovanja besed, madžarskih in slovenskih, jezikovna sistema sta bila spojena. Med njegovim prvim in drugim letom sem bila veliko odsotna, čez teden je bil z madžarsko govorečima babico in dedkom. Njegov dominanten jezik je postal madžarščina. Čez vikend, ko sva bila skupaj, sem vztrajala pri svoji slovenščini, poskušala govoriti čim več, zelo preprosto in nazorno. Ob njegovem nem értem (ne razumem) me je včasih malo stisnilo pri srcu; poskušala sem mu na različne načine razložiti, pokazati… Hudo mi je bilo tudi ob pogledu na njegovo stisko, ko me ni razumel; a sem vztrajala na začrtani poti, ob absolutnem zavedanju, da to počnem za njegovo dobro, enako je razmišljal moj partner.

Konec drugega leta je sin začel razlikovati madžarščino in slovenščino; nekega dne me je vprašal, zakaj z atijem govoriva z njim vsak drugače. Razložila sem mu, da je atija njegova mama učila tako, kot on govori z njim, mene pa moja tako, kot jaz; in želiva, da bi on znal oboje. Potem ni več spraševal. Začel je obiskovati madžarski vrtec v Monoštru, kjer je nekaj malega bilo tudi slovenščine, ampak on je tam z vzgojiteljico ni hotel govoriti. Ko mi je to omenila, sem seveda razumela, ona pa nekako ne. Sin je jezik vezal na osebe in vzgojiteljičina dominantna komunikacija je bila v madžarščini. Celo smešno se mu je zdelo, ko je govorila slovensko, saj je ta jezik enačil samo z mano. V tem obdobju tudi ni posvečal pozornosti temu, da midva z njegovim očetom med sabo komunicirava slovensko. V vrtcu je dnevno preživel 7-8 ur, komunikacija – med vrstniki in z vzgojiteljicami – je bila madžarska. Ko sva prišla domov, mi je pripovedoval, kaj so delali v vrtcu, seveda madžarsko. Svet vrtca je bil zanj svet madžarskega jezika, zato sem ga pustila, da pove, in začela povzemati, kar je povedal, in spraševati po slovensko. Tako sva prihajala do slovenskih poimenovanj njegove madžarske predstavnosti v vrtcu, širila besedišče in na nezavedni ravni oblikovala dva jezikovna sistema.

Sprva je jezika mešal, dopolnjeval slovenske stavke z manjkajočimi besedami v madžarščini in šele postopno, pri štirih letih, začel jezika ločevati. Seveda so njegova jezika nekaj let spremljale interference na oblikoslovni in skladenjski ravni, eden od dveh jezikov je redno bil dominanten. Čeprav je simultano usvajal dva jezika, je v splošnem njegov jezikovni razvoj potekal kot pri enojezičnem otroku. Razlike so bile pogojene z razmerami v okolju, socialnimi interakcijami, najpomembnejši pa se mi je zdel pozitiven odnos do obeh jezikov v družini, doslednost in vztrajnost, svoje pa je prispevala tudi tolerantnost v okolju in v družbi vrstnikov, ki so sina gledali z občudovanjem, češ, Samuel pa je res frajer, saj govori dva jezika. Do zaključka vrtca (pri šestih letih) in vstopa v šolo je moj sin aktivno, svoji starosti primerno obvladal oba jezika in imel sorazmerno uravnotežen sistem njune rabe. Ko govorimo o simultani dvojezičnosti, ugotavljamo, da so bistvene razlike med jezikovnim razvojem enojezičnega in dvojezičnega otroka. Dvojezični otrok se mora naučiti razlikovati dva jezika in uporabljati elemente dveh jezikovnih sistemov. Prav zaradi razlikovanja teh dveh sistemov je usvajanje jezika za dvojezičnega otroka dolgotrajnejši proces kot pri enojezičnih otrocih.

V osnovni šoli, kamor smo ga vpisali, je učni jezik pri vseh predmetih madžarščina, slovenščina je le učni predmet, 5 ur tedensko, za prijavljene učence. Rednega pouka tujega jezika za učence, ki obiskujejo slovenščino, do konca 8. razreda ni. Šola namreč zlorablja slovenščino in jo prikazuje kot tuji jezik, čeprav gre za narodnostno mešano okolje. Moj sin je star 13 let, trenutno osmošolec, ki zaključuje madžarsko osnovno šolo, obiskuje pouk slovenščine kot učnega predmeta in 8. leto privatni pouk angleščine, 4 ure tedensko. Dvojezičnosti kot materinščini smo torej dodali 3. jezik, ki ga usvaja z veseljem in brez bistvenih težav, razgleduje pa se še po 4. in 5. jeziku, čisto spontano, radovedno in vedoželjno. Prepletanje dveh jezikov in kultur je pri njem povsem naravno, ve, da je toliko Slovenec kot Madžar in obratno… Ker je pozitiven odnos do dvokulturnosti in dvojezičnosti primarno pridobil v družini…

V svoji več kot dvajsetletni šolski strokovni praksi v Porabju sem velikokrat opozarjala na dejstvo, da je idealna skupnost za dvojezično in dvokulturno vzgojo otrok prav narodnostno mešana družina. V Porabju je večina takih družin, a se odločajo za samo en jezik, seveda dominantno madžarščino, s tem pa otroke prikrajšajo za naravno dvojezičnost, in pričakujejo, da jih bosta opuščeno slovensko materinščino naučila vrtec in šola; to je iluzija, saj se otrokov odnos do jezika primarno gradi v družini. Moj sin je edini uravnoteženo dvojezični otrok v Porabju, medtem ko so prav vsi otroci iz slovenskih in narodnostno mešanih, tudi tistih politično, kulturniško in drugače predstavniških, družin madžarsko enojezični. Desetletja je namreč v Porabju bila prisotna zmotna miselnost, če se otroci učijo dveh jezikov hkrati, bodo imeli velike primanjkljaje pri obeh, ali, še huje, če jih bodo starši doma učili slovenščino, ne bodo znali madžarščine.

V sodobnem svetu je znanje dveh ali več jezikov nujnost, še več, izjemna prednost in dodana vrednost za vsakega posameznika in skupnost. Trenutni svet sicer hrepeni po t. i. elitni dvojezičnosti z angleškim jezikom, mikrosvetovi ob administrativnih mejah evropskih držav pa se še vedno končujejo z mejami jezikovnega neznanja. Zakaj slovenske šole, npr. na Goričkem v Prekmurju ne pomislijo, da bi kot šolski krožek učencem ponudile učenje madžarskega jezika in za to nalogo povabile učitelja s katere od šol čez mejo? Zakaj madžarske šole v obmejnem prostoru ne ponudijo učencem krožka slovenskega jezika? … Zakaj eden izmed naših jezikov ne bi bil jezik partnerja, soseda, znanca ali prijatelja? Beseda dviga človeka nad siceršnje življenje in človek je sploh človek šele po besedi…