Mineva 130 let od rojstva in 70 let od smrti Avgusta Pavla, znanstvenika, eminentnega jezikoslovca, pisca etnoloških študij, prevajalca slovenske književnosti v madžarščino, slovničarja, pesnika... in še bi lahko naštevali. Prav tako mineva 80 let (1936) od prihoda Janoša Küharja, porabskega Čedermaca, skoraj pol stoletja seniškega župnika, v faro Gornji Senik (umrl 1987. leta). In konec koncev mineva letos 200 let, odkar je župnik Jožef Košič začel delovati v Porabju. Tri imena, trije veliki možje, trije Prekmurci (nobeden ni rojen v Porabju), a slednjih dveh se v Porabju letos nihče ni posebej spomnil. (Pokrajinska in študijska knjižnica iz Murske Sobote je v Monoštru sicer pripravila spominsko razstavo o Jožefu Košiču, ki jo je obiskala le peščica ljudi.) Pa sta prav onadva bila resnična narodna buditelja, ohranjevalca jezika in slovenstva, prav tako vsak po svoje v težkih časih pokončna, srčna in do konca jeziku ter rodu zvesta moža, ki sta služila v prvi vrsti slovenskim vernikom. Iz zgodovine vemo, da če jezik izgine iz cerkve, utihne tudi ob domačih ognjiščih... In če jezik opustijo tisti, ki bi ga morali ohranjati s svojim zgledom, je to prav tako pot k pozabi in zatonu...
Mistificiranje in glorificiranje Avgusta Pavla kot izjemno pomembnega za preživetje jezika in identitete Porabskih Slovencev, kot je bilo rečeno na cankovskem simpoziju in velikokrat zapisano ter izgovorjeno v številnih medijih, me vedno bolj čudi, da ne rečem, moti. Veliko sem o njem slišala in prebrala, morda veliko vsega ne vem, toda povezovanje Pavla tako močno s Porabjem in Porabskimi Slovenci je rahlo smešno. Res se je rodil prekmurskima mami in očetu na Cankovi, res je obiskoval madžarsko gimnazijo v Monoštru - saj so jo številni Prekmurci - pa študiral na Madžarskem, bil tam zaposlen, najdalj časa v Sombotelu, kjer si je ustvaril dom, res še danes velja za najpomembnejšega slovenskega znanstvenika na Madžarskem. Poročil se je z Madžarko, imel hčerko, ki je šla po očetovih stopinjah v pedagoški poklic. Gospa še vedno živi, tekoče govori madžarsko in nemško ter še kakšen jezik, žal pa nič slovensko... Zakaj ne, ve le njen pokojni oče... Pa ne mi govoriti spet o težkih časih!!! Nihče ni branil nikoli nikomur učiti lastnega sina ali hčerke v zavetju domače hiše lastne materinščine! To velja za vse!
Veliko dejstev v zvezi z Avgustom Pavlom je protislovnih. Če si res "zvesti sin dveh narodov", kot ga je poimenoval eden izmed njegovih madžarskih učencev, imaš do obeh narodov in jezikov popolnoma enak odnos - tudi v dejanjih, ne le v besedah in posthumnih slavospevih. Pavel je sprva pisal pesmi v prekmurščini in jih objavljal v prekmurskih nabožnih časopisih. Pozneje je pesnil v madžarščini in izdal dve pesniški zbirki. Skoraj vsa njegova znanstvena zapuščina je v madžarskem jeziku, prevedel je na primer Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter roman Na klancu v madžarščino, bil je neutrudni kulturni posrednik med Slovenci in Madžari. V madžarščini je napisal slovnico prekmurskega jezika, Vend nyelvtan. Ob tem naslovu vas bo mnoge verjetno zbodla v oči beseda "vend"; najverjetneje v tem kontekstu ni imela slabšalnega prizvoka - tako so namreč Madžari imenovali prekmurski narečni jezik (vend nyelv - še danes Madžari tako imenujejo porabsko narečje). Da ga ne bi povezovali z matično slovenščino??? Tudi to je eden od vidikov... Bolj žalostno in vsega zgražanja vredno pa je namreč dejstvo, da je še danes uraden madžarski geografski naziv za Porabje - Vendvidék!!!
In po vsem, zgoraj navedenem se vprašam: Kaj in koliko ima vse to s Porabjem in Porabskimi Slovenci??? Avgust Pavel je res etnološko raziskoval po porabskih vaseh, in sicer odprta ognjišča v porabskih domovih in lov na ptice brinjevke. Napisal in objavil je dva strokovna članka na omenjeni temi. Česa drugega nisem zasledila. No, še gornjeseniški slovenski pevski zbor nosi njegovo ime, prav tako pa etnološki muzej Slovencev na Madžarskem v Monoštru. A pri slednjem ni to več uraden naziv, saj so modri mestni očetje (brez Slovencev) pridružili muzej mestni knjižnici, ki seveda ne nosi Pavlovega imena... Kakšna bo usoda muzeja, menda tudi ni čisto jasno...
Zakaj naj bi torej Avgust Pavel bil porabska ikona??? Ne vem. In še mnogi in mnogi ne vedo, le da si o tem ne upajo na glas spregovoriti... Moje zelo osebno mnenje - po vsem, kar sem v vseh svojih porabskih letih o njem izvedela - je, da je Avgust Pavel bil bolj Madžar kot Slovenec, morda je celo trpel zaradi neljube bolezni - krize identitete. Morda pa ni... Nisem raziskovalka Pavlovega življenja in dela, le skozi določeno vedenje in logiko stvari lahko sklepam, da si Porabski Slovenci za svoj jezikovni in narodnostni obstoj morate izbrati resnično ikono - to pa je lahko poslednji porabski Čedermac, Janoš Kühar. Naslednje leto bo 30. obletnica njegove smrti; postavite mu spomenik in se spomnite vseh njegovih dejanj za ohranjanje jezika in narodnosti ter preroških besed... Vprašajte tiste, ki so ga poznali in preživeli z njim lepa, iskreno slovenska leta... In - sledite njegovemu, ne Pavlovemu vzoru!
Ni komentarjev:
Objavite komentar