četrtek, 19. februar 2015

Obožujem resolucije!

Resolucija je akt političnega pomena, ki ne vsebuje pravno zavezujočih norm, so me učili nekoč. Kolikor vem, se ta definicija vse do danes ni spremenila, zato se mi naježi koža, ko mi kdo pomaha pred nosom s kakšno resolucijo. Slovenska država je na tem področju izjemno produktivna, zato smo tam, kjer smo: brez odgovornosti, brez odločne politike, brez pravnih norm, le z grmadami resolucij, vse je mlačno in mlahavo, spoštovani gospodje kriminalci pa ribarijo v kalnem. Nas, navadne državljane, pa je samo vsak dan bolj sram, da smo, ne po svoji krivdi, del te brozge... To ni moja država! To niso moje sanje! Oropali so nas vsega, v kar smo verjeli, bog pa je že več kot dve desetletji na dopustu... Take misli me prevevajo, ko dobim poziv, da poročam, kaj sem v preteklem letu na svojem področju naredila v okviru kakšne resolucije, recimo Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018! Najprej sem debelo zaklela, potem sem si začela izpraševati vest...
Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko... Kaj pravzaprav ta klobasa pomeni??? Če vemo, da beseda resolucija pomeni nekaj nezavezujočega, političnega, nekaj, s čimer mahajo politiki, ko želijo zavesti naivne državljane, si kupiti mir in spokojno preživeti svoj mandat, lahko mirno sklepamo, da je ta kao dokument še ena takih potegavščin. Gremo dalje s seciranjem te skrivnostne besedne zveze: resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko... Nekaj političnega o nečem, kar ne obstaja in zaradi česar ne bo nikogar bolela glava, saj to ni niti pravilnik, niti sporazum, kaj šele zakon!!! Kje pa je nacionalni program??? Kakšna pa je jezikovna politika slovenske države?? Kdo jo vodi, kje se odraža v zakonodaji, kakšne so sankcije, če se ne izvaja...??? Hahaha! Gospa, vi ste res malo za luno, bi verjetno rekla tista četa birokratov na ministrstvu za kulturo, ki najprej štanca take papirje, potem pa se gre spremljanje uresničevanja resolucije... Saj jih razumem - gre za lastno preživetje! Nekaj pa vendarle moraš početi, če si zaposlen na ministrstvu!!!
 Saj vem, dragi birokrati, da ni tako preprosto, ampak ne morem si kaj, da ob vaših nebulozah ne bi bila vsaj malo cinična, če že ne sarkastična... Ste si kdaj ogledovali pravo življenje naroda in njegovega jezika? Se sploh zavedate, da le-tega pravzaprav ne poznate, saj stvari, če jih gledaš tam od zgoraj, izgledajo kar lepo rožnato in pisano! No, ob pozivu, naj zapišem, kaj sem postorila v okviru vaše veleresolucije (šele pred nekaj dnevi sem jo sicer dobila v branje), sem odgovorila takole:
"Včeraj zvečer sem si vzela čas in prebrala priloženo Resolucijo, pač z namenom, da bom vedela, v okviru še katerega papirja poteka moje delo v Porabju… Doslej so me namreč poučevali, da sta to dva meddržavna sporazuma; in ker vem, da resolucija ni enako zakonu ali sporazumu, sem se precej poglobila v ta larpurlartistični dokument, posebej v 17. in 18. stran. Vse to, kar je tam zapisano, se v zamejstvu izvaja že desetletja, brez resolucij, ampak v skladu s potrebami in možnostmi. In kar je najpomembnejše – recimo porabske narodnostne šole so del madžarskega šolskega sistema in madžarske šolske oblasti, se pravi, pod jurisdikcijo madžarske države in njene zakonodaje, torej mi ne moremo posegati v ta del. Za jezikovno politiko mora na prvem mestu skrbeti in si postaviti vsaj moralne in etične zaveze manjšina sama (no, da vas potolažim - do danes si jih ni, imeli boste še veliko dela), na drugem mestu je madžarska država, šele na tretjem mestu je matična država. Ker pa matična država – govorim za Porabje, ker to najbolj poznam – vodi že od osamosvojitve Slovenije dalje zgrešeno politiko do slovenske manjšine, smo v letu 2015 prišli do točke, ko si postavljamo vprašanje: Kako motivirati nekdanje Slovence, da morda začnejo razmišljati, da bi svoje vnuke in pravnuke učili slovensko?? Zato mi zgodbe o skupnih didaktikah zvenijo res pravljično…
Šole v Porabju in odsotnost javne rabe slovenščine v njih niso vzrok takega stanja, ampak posledica! Zato se na šolskem področju trudimo, kolikor gre, a smo brez podpore okolja, družin in še koga… in s tem zelo omejeni.

Odvijajo se izobraževanja za učitelje, slovenske dejavnosti za učence (med njimi ni niti enega učenca, ki bi obvladal vsaj minimalni nivo slovenske komunikacije!!!), pripravljamo učbenike za slovenski jezik in spoznavanje slovenstva, krovna organizacija Slovencev na Madžarskem, Državna slovenska samouprava, ki je vzdrževalka narodnostnih šol, in pod okriljem katere poteka tudi moje strokovno delo, si prizadeva za pridobivanje zadostnih sredstev iz madžarskega proračuna in evropskih sredstev… Aha, kaj ima s tem Resolucija? Žal, nič. O čem bi pravzaprav naj jaz poročala?"
O čem naj bi pravzaprav jaz poročala v okviru vaših zgodb in komu??? Preko nekoga tistim, ki nimajo pojma, kdo so na to temo legitimni sogovorniki v Porabju, kdo so tisti, ki so pravno in politično odgovorni za jezikovno politiko (tu mislim javno rabo jezika, šole in druge manjšinske institucije) manjšine, kdo so legitimno izvoljeni manjšinski predstavniki... Gospe, ki prihajate na velepomembne pogovore o jezikovni politiki v Porabje, pozanimajte se vendar tudi o tem!
Prepričana sem, da je izmišljenih zgodb o ohranjanju jezika v Porabju že dovolj, graditeljev Potemkinovih vasi pa vedno več... Že davno sem rekla, pa ne samo jaz, da so diagnoze v porabskih logih že postavljene, potrebujemo zdravila! Bo kdo v Sloveniji sploh kdaj poskušal kaj dojeti ali bo politika - zato, ker ji je vseeno, hoče pa mir - sprejemala vedno nove resolucije???
Pa tako lep dan je bil v Porabju danes...

Ni komentarjev:

Objavite komentar