Sodelovanje - najbolj zlorabljana beseda v zamejskem besednjaku

Z besedo "sodelovanje" pravzaprav ni nič narobe; je lepa, melodična, polna pomirjujočih samoglasnikov ... In ena najpogostejših v besednjaku zamejskih politikov, tudi kulturnikov in vseh, ki nenehno želijo ali morajo upravičevati svoje obstajanje na določeni poziciji. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to glagolnik od sodelovati; našteva cel kup primerov in kontekstualnih povezav, za nedovršni glagol sodelovati pa navede 3 osnovne pomene: 1. biti dejavno povezan zaradi skupne dejavnosti (delovati skupaj z nekom), 2. skupaj z drugimi biti udeležen pri kakem delu (sodelovati pri projektu), 3. spremljati kako dogajanje z mislimi, dejanji (učenci sodelujejo pri pouku). In ker je sodelovanje t. i. glagolnik, samostalniška glagolska oblika, ki pomeni dejanje ali stanje, bi SSKJ za zamejski kontekst lahko dodal še 4. osnovni slovarski pomen: stanje, trajajoče enega do neskončno mandatov, ko zamejski in čebelnomatični politiki soodvisno pomagajo drug drugemu do odhoda v izdatno, sladko penzijo ... Da je zanje stanje duha in blagajn desetletja tako kot spodnje nebo nad Porabjem: mirno, modro, s tu in tam kakšnim koprenasto nežnim oblačkom, zgolj za popestritev ... To je osnovni pomen glagolnika sodelovanje po zamejsko/predmejsko.

Pred davnimi leti, ko sem vsa naivna, zaupljiva in etično nedolžna prišla v Porabje, sem na vsakem koraku srečala nekoga, ki mi je ognjevito pripovedoval o svojem sodelovanju s tem, onim, tretjim, desetim, stotim ... človekom, društvom, institucijo; vau, to je to, sem rekla. Poglej jih! Vzorno sodelujejo s Slovenijo, Avstrijo, imajo, ideje, dejavnosti, odprti so ... Predvsem na šolskem področju so to bila veličastna sodelovanja: monoštrske šole z lendavsko, števanovska z genterovsko, seniška s prosenjakovsko ... Sodelovanje!!! In sem se malo poigrala z analiziranjem teh sodelovanj, seveda s stališča rabe jezika; slovenski učitelji gredo na strokovni dan v prekmursko dvojezično šolo, madžarski iz Prekmurja pridejo v Porabje ... Bila sem udeleženka nekaj teh strokovnih dni, opazovala, poslušala, gledala ... in se vedno bolj čudila ... Madonca, saj prav vsi vsepovsod govorijo samo - madžarsko! In ko sem enega izmed porabskih učiteljev malo glasneje vprašala, zakaj je z genterovskimi učitelji komuniciral samo madžarsko, mi je povsem mirno odgovoril: "Veste, tu v Prekmurju asimilacija precej napreduje in oni so veseli, da imajo priložnost ves dan z nami lepo komunicirati madžarsko ..." Tako neznosno lahko in brez kančka dvoma v svojo izjavo je to povedal, da sem ostala odprtih ust ... Vmes je preteklo 15 let ...

Danes se šolska sodelovanja še odvijajo, a aktualno na šolskem področju ni predmet moje tokratne zgodbe, zlorabljanje obravnavane besede se največ odvija na političnem področju. Imenuje se sporazum o sodelovanju med ... in se našteje, kdo bo s kom sodeloval, čemu in kako. V takih sporazumih seveda ni nič pravno zavezujočega, nič konkretnega, le bedaste abstrakcije s priljubljenimi abstraktnimi glagoli, nastanejo pa takrat, ko politikom zmanjka nekih koliko toliko realnih idej, časa do dokončanja mandata (črna luknja) pa je še preveč, pa mediji rabijo zgodbe in fotografije, pa fino je dobiti še šanso za naslednji mandat ...

 

Sporazum o sodelovanju torej; manjšinski politiki z levega in desnega brega nekdanje državne meje morajo podpisati sporazum o medsebojnem sodelovanju, privleči državna predsednika, medije in drugo naivno publiko, da imajo dogodek. Natanko pred tremi leti so ga imeli - dogodek namreč, in sporazum o sodelovanju med prekmurskimi Madžari in Porabskimi Slovenci (seveda krovniki, ne ljudstvo, da ne bo pomote). Veledogodek torej, ki sta mu botrovala predsednika obeh držav, rezultat pa je danes brezvreden in verjetno v krovniških predalih pozabljen papir, s katerim so takrat mahali. To je bil eden najbolj smešnih sporazumov, kar sem jih videla ... Abstrakcije, pogojniki, domišljijski, nezavezujoči glagoli, nobene zadolžitve, termina, odgovornosti; bljak! Kako lahko nekateri počnejo take brezveznosti in so za svoje početje še mastno plačani??? A se je potrebno javno sporazumevati, da boš z nekom res sodeloval??? In kaj je v treh letih konkretnega nastalo v tem sodelovanju? Kot produkt famoznega papirja gotovo nič, saj bi šolski projekt, ki uspešno poteka med manjšinama, lahko nastal tudi brez takih papirjev. Aha, pa v sporazumu imajo, da bodo obiskovali prireditve drug drugega. A ne moreš na prireditev čisto človeško, prijateljsko - brez sporazuma???

Sicer pa omenjeni sporazum ni edini tak biser v porabski manjšinski praksi; vsake toliko časa se kaj podpisuje, da imajo dvorni člankarji delo, da je dogodek in da se obnavljajo vaje iz retorike: to sodelovanje bo izjemno pomembno za našo organizacijo; moramo se povezovati, moramo se boriti za ohranjanje skupnosti, naš edini cilj je, da ohranimo jezik ... (Madonca, s kom se tokrat povezujemo???) In tako iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, posebej intenzivno pred volitvami ... Asistenca diplomacije neposredno in čebele matice posredno v popolnosti zagotovljena!!!

Koliko pa je resničnega sodelovanja v polnem pomenu te besede znotraj manjšine kot celote - sodelovanja med organizacijami, društvi, institucijami, recimo, da se usedejo za isto mizo predstavniki Državne slovenske samouprave, Zveze Slovencev, Društva slovenskih upokojencev, Društva mladih, dvojezičnih šol, slovenskih samouprav, društev, župani porabskih krajev in še kdo - vsi ti namreč od pamtiveka lajnajo mantro o sodelovanju in o edinem svojem cilju, ki je ohranjanje slovenskega jezika in identitete - in pripravijo strategijo sodelovanja za ta, doslej abstrakten cilj; kdo bo kaj konkretnega naredil, v sodelovanju s kom, pripravijo časovnico in terjajo drug od drugega odgovornost za izpolnjene naloge. Tako korak po koraku in se po nekem časovnem obdobju spet usedejo in pregledajo opravljeno delo ter spregovorijo o novih nalogah, vse to nadgrajujejo in tudi pri sebi stvari spreminjajo. Znanstvena fantastika, bi rekli, a to bi bila edina optimalna pot naprej, nekakšen strateški manjšinski sosvet, ki bi imel konkretne naloge ... Aha, kdo bi vse to vodil in urejal? Bi ga že našli v svojih vrstah, gotovo pa bi morala dejavno vstopiti diplomacija, da končno dobi neko konkretno nalogo. Jaz vidim porabsko slovensko prihodnost samo tako, ker zdaj (in do zdaj) takega sodelovanja ni in ga nikoli ni bilo in to je po moje največji porabski problem. Vsak skrit sam zase okopava svoj vrtiček ali se skriva v lastnem plevelu, nekateri celo javno izjavljajo, da z določenimi nimajo stikov. Sodelovanje je zgolj najbolj zlorabljana beseda ali kakšna priložnostna gasilska akcija, nič več. In ker usodnega pomena sodelovanja za skupnost še nihče ni ponotranjil, smo na robu prepada, česar se nihče ne zaveda ...

Poglejte v šole, pojdite med mlade, opazujte mlade družine! Niti ene slovenske besede nikjer! Sicer pa prisluhnite sebi: kolikokrat se na samoupravi, Zvezi in še kje pogovarjate med sabo slovensko? Ah, retorično vprašanje ... Slovenščina, vaša materinščina, tisočletna dediščina vaših prednikov, bo pokopana z vami ... In vaši potomci, ki ste jih kratkovidno prikrajšali zanjo, ji ne bodo postavljali spomenikov, ker to več ni njihov jezik, to ni njihov svet, to niso njihova čustva, njihove duše ... Tisočletna dediščina Železnih Slovencev bo pokopana z vami ... Ker ste jo zavestno ali vsaj delno zavestno pokopali sami s seboj ...

Ampak - še je čas, čeprav ga je malo; in vi še živite, nekateri imate funkcije ali moč odločanja, marsikaj še lahko spremenite, zaustavite, zaobrnete, če to res želite. In - začnite, za božjo voljo, konkretno, vsebinsko sodelovati - že danes!!!