Očiščenje in pomlajenje ali "išče se predsednik"...

Ne bom kradla misli mojega ljubega Ivana Cankarja, katerega predavanje Tržačanom o očiščenju in pomlajenju prebiram znova in znova, temveč le s kotičkom misli tu in tam zajela bogastvo izraznih sredstev, ki nam jih je genialni Ivan podaril za večnost ...

Išče se predsednik, je drugi del naslova mojega tokratnega razmišljanja ... Tako šepetaje, skrivnostno, drug drugemu za hrbtom iščejo alternativo za predsedniški tron ene od organiziranih skupnosti, ki je pravzaprav reprezentativno kulturno-informacijsko društvo in ne krovna organizacija, kot se zavajajoče še vedno pridušajo v Sloveniji. Saj biti prvo ali krovno civilno kulturno društvo v manjšinski sredini ni nič slabega ali niže vrednotenega, ne vem, zakaj se te stvari ne razjasnijo in zakaj se ne reče bobu bob; torej krovno kulturno društvo, imenovano Zveza Slovencev na Madžarskem, z nekaj čez 100 člani, s 25-letno tradicijo, z veliko preteklimi uspehi in pozitivnimi dejanji v preteklosti, bo imelo občni zbor, menda v maju. Vsa ta leta sem spremljala delo društva, njihova prizadevanja, uspehe, veselje ob različnih trenutkih; veliko je bilo narejenega, veliko truda vloženega. Takole prvih petnajst let sem verjela, da Slovenci v Porabju,  v prvi vrsti njihov jezik, pod okriljem Zveze, imajo prihodnost ... Potem so se stvari začele lomiti, pri vrhu, seveda ... Besede so bile eno, dejanja drugo; pridigati o tem, da je tvoj glavni cilj ohranjanje slovenskega jezika in identitete, lastnih otrok pa ne naučiti slovensko (pa to ni edina katastrofa, so še večje), je, iskreno rečeno, neetičnost, demagogija, laž! In če predsednik govori eno, dela pa čisto drugo, je iz dneva v dan bolj neverodostojen ... Stvari tukaj so dobivale vedno bolj groteskne razsežnosti in jih še dobivajo; res mislite, da so tisti, ki vas gledajo in poslušajo, gluhi, slepi ali neumni? Nis(m)o!!!

Išče se predsednik ... Že nekaj mesecev se išče, menda se išče, no, obstajajo razni gospodje in gospe, ki si prizadevajo za očiščenje in pomlajenje vodstva krovnega kulturnega društva; o uspehih ne govorijo, saj gre za zelo skrivnostna početja. Toda - zakaj se ne igra odkrita igra? Zakaj se večnemu in, razen enkrat, edinemu kandidatu odkrito in argumentirano ne pove, da Zveza potrebuje opravilno zmožno, etično in moralno nesporno vodstvo, ki bo to, kar bo govorilo in zapisalo, udejanjalo, tudi z lastnimi zgledi??? Zakaj se ne dela odkrito???

Išče se predsednik ... Tak, ki ne bo hvalilec lastne preteklosti, ampak vizionar in uresničevalec skupnostne prihodnosti ... Tak, ki se ne bo šel ohranjanja slovenskega jezika in identitete le v svojih govorih, ampak bo to dosledno živel v lastnem življenju ... Tak, ki bo povezovalec slovenske skupnosti ... Tak, ki bo jasno videl in vedel, da to, kar govoriš, moraš najprej živeti sam in dajati zgled, šele potem ti bodo drugi sledili ... Tak, ki bo videl prihodnost skupnosti v vseh njenih pripadnikih, od družin, vrtca, šol, kulturnih skupin do upokojencev ... Tak, ki mu sodelovanje ne bo le ena od najpogosteje zlorabljenih besed, ampak bo že naslednji dan po izvolitvi sklical predstavnike cele skupnosti, naredil načrt za prihodnost skupaj z vsemi in na prvo mesto postavil lasten zgled, pokončnost in načelnost; in ne bo ostal le pri načrtu, temveč vztrajal do končnih rezultatov ... Tak, ki si ne bo zatiskal oči pred kruto resničnostjo ugašanja slovenstva, preusmerjal pozornost na marginalnosti in gradil Potemkinovih vasi, ampak bo problemu odkrito pogledal v dušo in se takoj "spopadel" z njim ... Tak, ki za lastne neuspehe ne bo krivil drugih, ampak skozi temeljito samorefleksijo prevzel odgovornost za lastne napake in svoj delež neuspehov ... Tak, ki se bo častno umaknil, ko bo za to čas in njegova vloga vse prej kot pozitivna ... Tak, ki bo s svojim delovanjem dokazoval, da taka funkcija zahteva odgovornega, načelnega in treznega človeka ... Tak, ki bo s svojim delom in zgledom dokazoval vedno znova, da mu je slovenski jezik najvišja vrednota in da le-ta ne bo pokopan z njim ... Tak, ki mu osnovni delovni pripomočki ne bodo kozarci, ampak slovenske knjige, računalnik in slovenski jezik, vedno in povsod ... Tak, ki bo povezoval in ne razdvajal, ki bo vzor in ki bo imel karizmo ... Se v porabskih logih to lahko zgodi???

Velikokrat mi kdo v Porabju, nezadovoljen s stanjem duha in jezika, reče: Naj oni iz Slovenije kaj ukrenejo, da se bo tu kaj spremenilo ... Ne, dragi Porabski Slovenci, ne morejo oni iz Slovenije ničesar ukreniti. Posebej ne namesto vas; vi ste tisti, ki morate kaj ukreniti!! Ne more cela skupnost biti ujetnik nekoga, ki ne zna oditi … (In nekoga, ki hoče po nekem diktatu priti.) Vi - če bi radi spremembe - boste morali najprej sami. Jasno, iskreno, dostojanstveno, kajti pozitivne stvari se lahko zgodijo le takrat, ko drug drugemu povemo, kaj nas teži. Odgovornost do sebe, bližnjega in skupnosti nam narekuje, da povemo. Je v Porabju čas zrel za iskrenost, pogovarjanje iz oči v oči ali se boste še dalje šli tajne čarovniške procese brez čarovnic? In trpeli, blazno trpeli, in jadikovali, kako je cel kup sovražnikov povzročilo vaše trpljenje ... Mislim, da je čas, da s tem nehate, če res želite ohraniti slovensko skupnost, vsaj malo verodostojnosti in dostojanstva ... Očiščenje in pomlajenje ene od interesnih skupin bi lahko bil začetek, vsaj pomežik gledanju v slovensko prihodnost Porabja ... Ali vam ni mar za prihodnost??? Sicer pa - zakaj to društvo sploh potrebuje poklicnega predsednika?? Res ne vidim nobenega utemeljenega razloga!

"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. — Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja.
Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: »Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?« — Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam!" (Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje)