Kakšna bo porabska, predvsem jezikovna prihodnost??? Je kdo v beli Ljubljani že kdaj resno pomislil na to??? Je sploh komu v Porabju (in v Ljubljani) do tega, da se na tem prostoru ohranita slovenski jezik in identiteta??? Tako sem se v teh kulturno-nekulturnih prešernovanjskih dneh spraševala pred letom dni, tako se sprašujem tudi danes, spraševala se bom jutri, a odgovorov ni ... Sploh kdaj bodo? In - kakšni??
V Porabju se vsako leto pripravljamo na praznovanja slovenskega kulturnega praznika, letos sta bili kar dve proslavi; nekateri so se spraševali, zakaj, jaz pa se zelo strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi bilo najlepše, če bi lahko imeli proslavo v vsaki vasi in mestu, kjer še živijo Slovenci. Ja, še živijo Slovenci, in to so predvsem tisti nepoklicni, neizložbeni, a srčni ... Videvamo in slišimo jih dan za dnem, pogovarjam se z njimi na vogalih trgovin, na ulicah Monoštra, po vaseh ... Pijem kavo z njimi, potožijo se mi, pohvalijo, delijo z mano svoje radosti in žalosti ... Vendar priznam, da nobeden, ki mu lepa, domača porabščina teče kot žuboreča rečica, ni mlajši od 35, 40 let ... Živijo in še vedno govorijo slovensko, čeprav me v teh dneh nekdo prepričuje, da v Porabju ni več Slovencev. So! Brez dvoma so! Tisti, ki jih hočemo videti in slišati, vemo zanje in verjamemo vanje ... Čeprav so tihi in skromni in neradi komur koli na očeh ...
Prešernovanje porabskih učencev in dijakov se je odvijalo v monoštrskem gledališču; mnogo petja in plesa, pa Pepelka, ki je našla svojega princa ali on njo ... Kdaj bo Pepelka - porabska slovenščina - našla svoje prince, ki jo bodo popeljali v nekoč slovenske družine???
Drugo porabsko prešernovanje s petjem in domačo besedo. Doživeto in prisrčno! Koliko teh izrečenih lepih misli bo šlo med ljudi? Koliko upanj, želja in pričakovanj bo uresničenih? Koliko teh srčnih mož in žena nese to, kar nam izpovedujejo na odru, v svoje domove???
Pravljice se vedno končajo srečno ... Kako se bo končala (ali nadaljevala) porabska, ne ravno pravljica?
Ni komentarjev:
Objavite komentar