Tudi mi smo na svetu!

 

"Niti za trenutek nisem podvomila, da si je Društvo porabskih slovenskih upokojencev s svojim aktivnim, več kot 18-letnim delom zaslužilo vsaj toliko, da bi se štelo med porabske civilne organizacije (društva). Saj prav ta generacija nosi v sebi najbolj izvirno, pravo slovenstvo, se največ druži, pozna in upošteva vse vrednote, ki jih Porabski Slovenci še imamo. Sodelujejo vsepovsod, od kulturnega do gastronomskega področja, vedno so prisotni na prireditvah, ki jih pripravljajo porabska slovenska društva. Zanje pa je najpomembnejši porabski materni jezik. In vse to z veseljem predajajo, če imajo komu. Zdaj, ko sem tudi sama članica in imam malo več dolžnosti ter skrbi v društvu, vidim, da sem sama še v tistih starih časih, ko smo veliko dali na to, da upoštevamo njihovo delo. Danes, na žalost, se sploh ne omeni naše ime, ko se naštevajo druga društva ... Vodstvo ali predstavniki društva niso sploh nikamor povabljeni, kot so drugi ali kot je bilo nekoč. Nikjer se ne omenja in ne spoštuje delo društva, še ob koncu leta ne ... " To je del članka, ki ga je za časopis Porabje napisala predsednica Društva porabskih slovenskih upokojencev Klara Fodor (seveda v lepem porabskem narečju, jaz pa sem ga prestavila - za boljše razumevanje - v knjižno slovenščino). Ker je tako zelo karakterističen za obstoječo porabsko situacijo, sem ga uporabila za svoje današnje razmišljanje.

Kdo je kdo in zakaj je to, kar je, so v zamejskih logih vedno težave, ki jih nihče noče reševati, ker je tistim trem ali štirim pri skledi tako prav, tudi njihovim neposredno podrejenim je prav in slovenski čebeli matici je prav, pa diplomatom, ki se v Porabju pojavljajo bolj samo takrat, ko so kakšni dogodki (tisti, ki jih spremljajo kamere, mikrofoni in fotoaparati, seveda) ... Da bi kdo izmed naštetih hotel kaj vedeti o resničnem stanju jezika, odnosa do le-tega in še kaj, ne moremo niti sanjati! Zakaj pa bi? Ohranjanje slovenskega jezika in kulture je pač mantra, ki jo kot papige ponavljajo politiki - največkrat sploh ne pomislijo, kaj naj bi to pomenilo. Problem je tudi v dejanskem sodelovanju med društvi, ki je več ali manj le v sporazumih zaradi sporazumov; še o osnovni komunikaciji se ne morejo dogovoriti, kaj šele kaj več! Zato popolnoma razumem predsednico upokojenskega društva in njeno razmišljanje; društvo ima blizu 150 - SLOVENSKO GOVOREČIH - članov, skoraj vsi so na kakšnem področju aktivni. Potem pa prihajajo visoki, višji in najvišji obiski, predstavljajo se slovenska, poklicno slovenska in fiktivno slovenska društva, kuje se v zvezde tiste, ki so že davno padli kometi, na to, resnično slovensko društvo pa se nihče ne spomni!!! Saj se tudi na kaj drugega ne spomnijo ... V Sloveniji ni razčiščeno niti to, kdo je v pravno-političnem smislu predstavnik Porabskih Slovencev; za takega se še vedno izdaja društvo, ki v resnici to ni in ne more biti ... Za hvalilce lastne preteklosti pa je veliki C. G. Jung že davno zapisal, da so to osebnostno ali kako drugače moteni ljudje ... Se na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu sploh kdo vpraša, koliko verodostojnosti imajo zgodbe (skoraj pravljice) o položaju Porabskih Slovencev, ki jim jih v porabskem primeru 20+ let pripoveduje ena in ista oseba??? ... Oseba, ki je doma že davno neverodostojna in ji je davno potekel rok trajanja ...

Kriva je Slovenija, slišim po Porabju največkrat ... Ja, res je. Graditi ali obnavljati neke palače in ne razmišljati, kako jih bomo napolnili z neko SLOVENSKO vsebino, je norost ... Ljudje, ki to počnejo, so zadnji, ki bi jih zanimalo ohranjanje jezika. Pred kratkim sem v tem smislu nekaj komentirala na facebooku in gospa, ki pripada tej poklicno slovenski srenji, mi je napisala: "Meni to ni jasno, da ohraniti KATERI jezik? Ker ljudje, ki živijo v Porabju, ne govorijo knjižno slovenščino, in nikdar niso govorili. Tukaj bi morali ohraniti porabsko slovenščino! In to porabsko slovenščino ne bodo se otroci naučili v šolah, ampak če bodo prišli v take prireditve, kjer se sliši tukajšnji jezik. In žal, prireditve ne moremo delat samo zunaj. Moramo imet različne hiše, kam lahko grejo..." Ob tem komentarju res nisem vedela, naj se jočem ali na vse grlo smejem ... Nekdo, ki živi od "slovenstva", ne ve, kateri jezik naj ohranja!!!! To je resnično Porabje! Upam, da sem komentatorki kaj pomagala z naslednjim odgovorom: "To pa je res zanimivo, da tebi kot slovenski mami ni jasno, KATERI jezik ohraniti, kateri jezik učiti lastne otroke, da boš verodostojna, če si to iskreno želiš ... Za boga svetega, SLOVENSKI JEZIK!!! PORABSKO SLOVENSKO NAREČJE!!! Veš, koliko bi bilo učiteljem lažje, če bi vsi vi, ki imate otroke, z njimi govorili porabsko, ne da se šola muči, ko pridejo otroci tja, in ne znajo niti besede. Pišeš: "Ker ljudje, ki živijo v Porabju ne govorijo knjižno slovenščino, in nikdar niso govorili. Tukaj bi morali ohraniti porabsko slovenščino!" To pa je res smešno!!! Seveda bi morali ohraniti porabsko slovenščino v prvi vrsti tako, da jo govorite in učite svoje otroke, ne pa samo s prireditvami in hišami!!! A misliš, da smo mi v družini ali v vasi govorili knjižno slovensko? Ne, nismo. Govorili smo prleško narečje, ki je daleč od knjižne slovenščine. Le-to sem se začela učiti v šoli... "In to porabsko slovenščino ne bodo se otroci naučili v šolah..." Seveda ne! Šola ni namenjena učenju narečja, ampak če bi vi starši otroke naučili narečje, bi šola gradila na tem in učila knjižni jezik!!! "ampak če bodo prišli v take prireditve, kjer se sliši tukajšnji jezik." A res? Žal se samo na prireditvah še živ krst ni naučil jezika!!! Ne rečem, da ne rabite različnih hiš, ampak najprej se mora porabsko narečje slišati v vaših domačih hišah, šele potem imajo smisel še kakšne XY-hiše!!! To je bistvo vaših problemov!"

Res je, to je bistvo porabskih problemov, pri poglabljanju katerih ves čas s svojo zgrešeno politiko do zamejstva asistira matična Slovenija ...