O praznih praznikih in pogledih v negotov manjšinski jutri

Praznik samostojnosti in enotnosti se imenuje slovenski državni praznik dan po božiču; po malo več kot dveh desetletjih vemo, da je vse skupaj farsa... Samostojnost in enotnost; takrat in edino takrat - ob osamosvojitvi je bilo tako. Spomnim se evforije, ki nas je prevevala, občutkov zmage in odločenosti, da bomo poslej sami krojili lastno usodo. Toda - prišli so novi dnevi in sanje so postajale umazana realnost... Slovenci smo narod brez državotvorne podstave, nimamo voditeljev, karizmatičnih osebnosti, ki bi nas združile, smo pač ovce, ki potrebujejo pastirja. Od zunaj, seveda. Bruselj! To je to!!! Ampak - saj smo nekaj podobnega že imeli in tam bili glavni! Res ne vem, zakaj je bilo potrebno razj..... Jugoslavijo... Sem huda jugonostalgičarka in to priznam bogu in vragu! Bruselj mi ni všeč...

Kaj torej čaka nesamostojno in neenotno mojo državo Slovenijo? Po iztekajočem se letu sodeč nič lepega. Če smo se letos ograjevali z žičnatimi ograjami, najprej obsojali, nato pa občudovali in posnemali soseda Viktorja, transportirali migrante in begunce in se panično bali, da nam jih nekega dne začnejo Nemci vračati, izigravali državo, pravo in državljane, postajali še večje ovce od ovc ter nazadnje dodali kandirano češnjo na plesnivo torto - referendum o družinskem zakonu. Za ali proti? Debela večina ni vedela, zakaj ZA ali zakaj PROTI. Grozne manipulacije, ki so se jih šli nekateri, menda bodoči politični povzpetniki, so se mi kar gnusile... Nekaj dni pred tem bednim referendumom sem bila slučajno v družbi nekega župnika. Kaj pa referendum? Boste glasovali? - me je povprašal. Seveda bom in to ZA! - sem kar izstrelila. Kaj? Za? Za to, da ne boste več ženska, ampak oseba? Vaš pobožni oče se gotovo obrača v grobu... - je bil zgrožen. Jaz ne. Le nasmehnila sem se in pomislila na tisto njihovo: Blagor ubogim na duhu... Po novem se v Sloveniji večina odloča o pravicah minimalne manjšine, ki nikomur noče nič, le živeti svoje običajno življenje... Grozno. In je večina - skupaj s politično desnico in Cerkvijo - odločila, da se istospolni pari nimajo pravice poročiti in prevzeti vseh obveznosti življenja... Slovenčki torej ne marajo, da bosta njihova soseda miren in tih zakonski par Janez + Francelj; si pa zatisnejo ušesa, če iz sosednjega stanovanja, kjer živita Jožek + Micka z 10-letno hčerko Mojco, slišijo Mickine krike na pomoč, ko jo kreposten mož Jožek premikasti do krvi, ali Mojčine krike: ati nočem tega, ne mi tega delati... ko se Jožek zvali na hčerko, ker je Micka v nočni izmeni... Oni so pač družina po družinskem zakonu, temeljna celica družbe, in za otroke gre! Res je te dni v Sloveniji ogabno... Kaj naj bi torej praznovali???

Slovenija postaja država praznih politikov in praznih praznikov. Kako naj verjamemo v samostojnost in enotnost, če poslanci ene, najbolj destruktivne stranke vseh časov, obstruirajo svečano sejo parlamenta v čast prazniku??? Kakšno sporočilo državljanom je to? To pač ni več moja država, v katero sem verjela! Vem, da je država le neka pravno-upravna tvorba. Toda - večinsko prebivalstvo države smo pripadniki naroda. Slovenci. Slovenski narod, ki se je skozi stoletja ohranjal na osnovi skupnega jezika, ki so ga naši predniki razvijali in branili vse do današnjih dni. Jezik je osebna izkaznica naroda. Je čustvo, znak, pečat v naših dušah. Je res? Pravzaprav vedno manj... Že večinski slovenski narod se v enormnem številu ne identificira z jezikom, jezika kot občutja pripadnosti ne prenašamo na potomce. Kaj bo ostalo od nas??? Vemo, da bo večinski slovenski jezik v Sloveniji še nekaj časa živ, kaj pa slovenščina zunaj meja Slovenije???

V božično-novoletnem času sem se udeležila treh božičnih šolskih prireditev v Porabju. Vse so bile prisrčne, pozitivne, šolarji so peli, plesali, recitirali, prave mojstrovine na odrih. Seveda nikoli ne pozabim pozorno opazovati tako nastopajočih kot obiskovalcev. Posebej na eni od proslav je bilo zelo vidno, da učenci mehanično recitirajo naučena slovenska besedila, brez kakršnih koli čustev do tega, kar govorijo. Enaka je bila reakcija obiskovalcev. Povsem drugače so se oboji obnašali ob madžarskih recitacijah in petju... To pač pomeni, da bi namesto v slovenščini lahko recitirali tudi v kitajščini... Verjetno bi bilo za poslušalce celo bolj zabavno... Ne le jezik kot sredstvo sporazumevanja, celo jezik kot čustvo, občutenje pripadnosti skupnosti, je v Porabju pri najmlajših popolnoma mrtev... Bo kdo kdaj dojel???

Porabsko zaskrbljujočo jezikovno situacijo pri najmlajših seveda poznam in nanjo brezuspešno opozarjam že dolga leta. V teh dneh pa se mi je zgodilo pravo presenečenje - v Lendavi, na uradnem dvojezičnem območju, kjer že več kot pol stoletja delujejo dvojezične šole in se slovenska politika hvali z vzorno manjšinsko politiko do avtohtone madžarske skupnosti v Prekmurju... Včeraj sem z možem in sinom šla k družinski maši v lendavsko cerkev. Maša je bila dvojezična. Daroval jo je župnik, sicer Slovenec, ki se je že solidno naučil madžarsko, somaševal pa je gostujoči kaplan iz Madžarske. Pridigo oziroma pogovor z otroki je začel madžarski kaplan. Preprosta vprašanja, na katera naj bi otroci odgovarjali. Žal, ni dobil niti enega odgovora, nastala je mučna tišina, ki jo je kot spreten retorik lepo prekinil. Takoj me je prešinilo: ne razumejo ga ali pa ne znajo madžarsko odgovoriti... Potem je bil na vrsti slovenski župnik. Komunikacija je takoj stekla, otroci so se razživeli... Enako je bilo, ko se je molilo... Zelo podobna scena kot na porabskih proslavah...

Ne, to niso naključja; to ni le moj pregovorni pesimizem, to je rana, ki se poglablja in krvavi. A kdo, razen mene, še vidi vse to? A kdo, razen mene, še razmišlja o prihodnosti skupnosti, ki jim pravimo zamejski Slovenci, zamejski Madžari? A kdo, razen mene, še pomisli na to, da je usoden določevalec teh skupnosti prav njihov jezik in njegovo prenašanje na potomce??? Ko izgine jezik, izgine skupnost! Tu ni odpustkov, izgovorov in sprenevedanja...

Trideset let šole, ki nikoli ni bila to, za kar so jo zgradili

 

Pred tridesetimi leti se je v Monoštru gradila nova šola - moderna, prostorna, trijezična! Vsaj tako se je govorilo, ko so jo odprli in sprejeli prve učence. Ker sta v tem prostoru prisotni slovenska in nemška narodnost (tudi romska, a Romi so avtomatsko bili uvrščeni v slovenske skupine), so si pouk za njune pripadnike zamislili tako, da bodo le-ti v b-razredu, vsi predmeti naj bi se sicer poučevali madžarsko, pri narodnostnem jeziku pa bi se skupina delila na nemško in slovensko. Uradno seveda to nikoli ni bila dvo- ali trijezična, ampak le narodnostna šola s slovenščino in nemščino kot predmetoma. O dvo- in trijezični šoli v Monoštru se je demagoško razpravljalo v Sloveniji, ne na Madžarskem! Vodstvo je bilo ideji narodnostne šole zelo naklonjeno, nekoliko bolj pouku nemščine kot slovenščine, se razume. Za poučevanje nemščine so zaposlili učitelja iz Avstrije, slovenščino pa so - ob pomoči slovenskega svetovalca - poučevale domače učiteljice. Šola je imela veliko stikov s prekmurskimi dvojezičnimi šolami; na teh srečanjih so vsi lepo komunicirali - madžarsko... Nekaj let je to nekako šlo, morda prvih pet, do t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem. Kaj kmalu se je začela v Monoštru graditi Oplova tovarna in nemščina je postala jezik številka ena. No, avstrijski lektor pa ni vztrajal dolgo, kakšnih šest, sedem let. Na mojem začetku sem ga še srečevala, potem pa mi je nekega dne resignirano rekel, da ta pouk nima smisla, saj se ti otroci ne naučijo čisto nič... In je šel, pouk nemščine pa so prevzele domače učiteljice, ki jih banalnosti okrog neučinkovitosti pouka še danes ne motijo...

Osnovna šola Istvána Széchenyija, kot se imenuje še danes, je bila vedno le madžarska šola z zanemarljivo majhnimi narodnostnimi elementi, sicer pozitivnim odnosom skoraj vseh vodstev do slovenščine, a Slovenci te naklonjenosti nikoli niso izkoristili v svoj prid. Prav nasprotno! Spominjam se sestanka, ki je bil organiziran na pobudo slovenskih staršev, da se razčisti, zakaj učenci nimajo 5 ur slovenščine tedensko. Kriv naj bi bil, po mnenju staršev, slovenščini nenaklonjen ravnatelj. Po začetnih pojasnjevanjih, tudi obtoževanjih, smo prišli do bistva: vsak razred je imel 3 paralelke, športno, narodnostno in splošno usmeritev. Ker so nekateri starši videli svoje otroke v prihodnosti kot vrhunske športnike, so jih dali v športni razred. Hoteli pa so še to in ono, tudi slovenščino. Ravnatelj je pojasnil, da vse pač ne gre, število ur na razred je zakonsko določeno - treba se je odločiti. Torej? Odločili so se, a ne za slovenščino. Slovenski starši. To se je dogajalo iz leta v leto, razredi so se krčili in po kakšnih dvajsetih letih je narodnostni pouk ugasnil. Ostal je krožek slovenščine, kjer se učenci ne naučijo niti pravilno pozdravljati po slovensko...

Od prihoda v Porabje davnega leta 1992 je bila to moja t. i. matična šola. Dodelili so mi prostor - kabinet, ki sem ga delila s čistilkami. Poleg moje omare, mize in stola so tu domovali pripomočki za pranje, likanje in čiščenje. Šok, ki sem ga doživljala na začetku, je sčasoma izzvenel, saj ni bilo druge opcije... To je trajalo nekaj let, vmes so mi dali za poučevanje slovenščine tudi 7. razred, v katerem je bilo 13 učencev, ki so imeli za sabo tisoč ur slovenskega pouka, a razen enega, ki je jezik prinesel od doma, ostali niso znali prav nič!!! To je bilo pred dvajsetimi leti... Nekaj malega sem jih poskušala naučiti, pa podkupovala sem jih s čokoladami in sladoledi... Ne bi dalje o tem... Ko sem se neke jeseni vrnila z dopusta, je na mojem kabinetu bila zamenjana ključavnica; šla sem vprašat, kaj se je zgodilo in kje so moje stvari. Šola je imela novo vodstvo, ravnatelj je postal sedanji monoštrski župan... Hodila sem od enega do drugega, spraševala, moledovala. V tisti omari so bili dragoceni dokumenti, ki jih res ne bi želela izgubiti... Kje so? Komu so bili napoti??? Nihče ni nič vedel... Prostor so napolnili z nekimi drugimi rekviziti... Moj dragocen arhiv pa je izginil za vedno... Ne, tega jim ne bom oprostila nikoli!!! Kaj je vse to pomenilo? Je šlo zgolj za nevednost, za pobalinstvo ali namerno uničenje nečesa, kar je bilo dragoceno zame in za slovensko skupnost...?

Ta šola je ob dograditvi bila zamišljena kot osrednja narodnostna izobraževalna institucija za Porabske Slovence. Otroke iz celega Porabja naj bi vozili v Monošter - tu bi bil dvojezični pouk, vaške šole pa bi zaprli... Hvala bogu, to se ni zgodilo; videli smo, kaj pomeni zaprtje narodnostne šole v vasi, na primer zaprtje sakalovske podružnice pred skoraj desetimi leti, potem zaprtje vrtca v Slovenski vesi... Življenje v vaseh se nekako ustavi, ostane tišina, nič se ne dogaja. To opažam povsod, kjer ni vrtcev ali šol... Nič ne more nadomestiti otroškega živžava, pa prisotnosti na prireditvah, druženja ljudi... Brez šol ali vrtcev so vasi, kot so porabske, mrtve... Danes je monoštrska šola s 30-letno tradicijo le še del enotne osnovne šole - po zmanjšanju števila učencev nekaj let nazaj sta se osnovni šoli združili - na starejši so učenci od 1. do 4. razreda, tu pa tisti od 5. do 8. razreda (na Madžarskem je še vedno - in prav je tako - osemletna osnovna šola).

Vsak ki je predvsem v Sloveniji mislil, da je velik poznavalec narodnostnega šolstva v Porabju, je najprej omenil monoštrsko velikodušnost in trijezični - madžarski, slovenski in nemški - napis na pročelju znamenite monoštrske, v resnici nikoli zares narodnostne šole. Danes, ko sem hotela fotografirati to čudo, je nastala zgornja fotografija - na zidu so le še obrisi slavnih tabel, le-teh pa nikjer. Jih barvajo v barbika-rdeče ali bledo turkizno, kot so po novem stene??? Bo v bodoče le ena tabla samo z madžarskim napisom? Ali? Bomo videli...

Po tridesetih letih je šola dobila novo, seveda samo zunanjo podobo, za moje pojme prav bizarno. Stoji v najlepšem "baročnem" delu mesta, saj so njeni neposredni sosedi gledališče, baročna cerkev, samostan, prelep park in še kaj bi se našlo. Vse zgradbe so lepo urejene, tudi na zunaj usklajene... Za nemogoče barve šolske fasade, ki zbanalizira in naredi kičast ves prostor, pa so se menda odločili - starši! Halo?? Kaj pa imajo starši s tem? So mogoče dali denar za barvo?? Štiri leta imajo tu otroke in kar odločijo, da bo barva po njihovem okusu kazila prostor nadaljnjih 30 let? To je bolno. Sicer pa - mestna oblast pač mora preložiti odgovornost na nekoga drugega ali tretjega...

Danes je narodnostni pouk slovenščine na šoli le še v 7. razredu za 3 učence. Menda obstaja tudi slovenski krožek. Že nekaj let sicer ni znano, koliko učencev ga obiskuje in kaj pri krožku počnejo - po učinkih, ki so enaki ničli, gotovo nič... A nekomu verjetno manjkajo ure... Pred kratkim mi je mama enega izmed teh nesrečnih učencev, ki je kar 8 let hodil k slovenskemu krožku, rekla: Da bi se sin naučil vsaj slovensko brati in pisati in nekaj stavkov, pa se ni. Čisto nič ne zna... To so porabski fenomeni, zdaj že vem... Tudi to vem, da je zaradi takih učiteljev slovenščina v Monoštru skoraj mrtev jezik... Nove barve fasade, žal, ne bodo rešile problema...



Diplomacija - kaj je pravzaprav to?? (1)

Ob besedah diplomacija in diplomat sem nekoč čutila neko strahospoštovanje; to so bili pretežno gospodje, malo skrivnostni, uglajeni, načitani, poligloti, ki so premnogokrat s pogledi povedali več kot z besedami. Če pomislim samo na njihove ekselence Iva Andrića ali, malo bliže, Rudija Čačinoviča ali konec koncev čisto blizu - Ferenca Hajosa... Da je diplomacija umetnost sprenevedanja, seveda že dolgo vem, vem pa tudi to, da je to veščino potrebno do potankosti izpiliti, biti velik in majhen obenem, prepričati in stati za tem, istočasno uglajeno ugajati in pridobivati za interese tistega, v imenu kogar si tam, kjer si. Tako sem si nekoč predstavljala diplomate... Danes - prav nič več...

Misterioznost diplomacije je v mojih predstavah začela preraščati v bizarnost kmalu po tem, ko je Slovenija odprla generalni konzulat v Monoštru, sicer davnega leta 1998. Vsi smo gojili prav posebna pričakovanja: da bo konzulat košček matične Slovenije v Porabju, da bo konzul človek, tudi profesionalec, ki bo diplomatska vez med Slovenijo in obema županijama, za kateri je pristojen, predvsem pa trdna vez in pomoč Porabcem na poti ohranjanja jezika in identitete... Da bo povezoval nje same, jim v nekem smislu kazal pot... Malo čudaški gospod, ki je bil na to funkcijo imenovan prvi, ni bil poklicni diplomat, ampak mu je zdaj že pokojni predsednik Janez Drnovšek, s katerim sta bila skupaj v Beogradu, obljubil mirno diplomatsko službico pred penzijo. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko je iskal lokalne sodelavce; kolegica me je prosila, naj sem zraven, ko se bo pogovarjal z njimi... Sprva sploh nisem dojela, kaj jih sprašuje; znal je tri madžarske besede in kandidate je testiral, če razumejo, kaj besede pomenijo... Tip je namreč mislil, da ne znajo dobro madžarsko, in ko sem rekla, da je tu obratno, je samo zinil... Kaj je počel v Monoštru? Vrhunsko je dal opremiti konzulat - hišo duhov, na prireditvah je sicer bil zgovoren in poskrbel je, da je sin v Sombotelu diplomiral, pa uredil je, da ima mesto Monošter slovensko topografsko tablo... Potem je šel v penzijo... In zdaj je, žal, že med pokojnimi... Naj počiva v miru...

Drugi konzul v Monoštru je bil človek z zunanjega ministrstva, ki je na začetku naredil dober vtis. Vse ga je zanimalo, bil je pravnik in tudi po tej plati kar razgledan; no, Monošter ni bila njegova sanjska služba, saj je hrepenel po - Zagrebu! Ampak - bolje išta nego ništa - in je bil v Monoštru, dokler se ni pojavila možnost v sanjski destinaciji... Rad se je pogovarjal, delil nasvete, vzgajal, nekateri so sicer bili mnenja, da je prikriti homofob; sama nisem imela takega občutka. Organiziral je celo neke sestanke z učitelji, na konzulatu smo se večkrat sestajali in poskušal je, kljub svojim drugim preferencam, biti vsaj malo koristen... mandat je končal predčasno, ker je bila pač želja po službi v Zagrebu močnejša od vsega drugega. Nekaj smo mu pa vsi zamerili - odšel je takorekoč brez slovesa... Menda so ga po nekem času Porabci iskali, da bi ga pozdravili, pa ni imel časa zanje...

Ko sem zvedela za ime naslednjega kandidata, mi je šlo pošteno na smeh... Pravzaprav nisem vedela, če naj se smejem ali zgražam... A je prvi april ali še kakšen podoben dan?? Na t. i. diplomatskih mestih se pojavljajo tudi strankarski zaslužneži (ni bil prvi in edini), ki kot nagrade za zvestobo stranki ali kar vodji dobivajo družinske pakete ugodnosti; to je bil takšen patron. Kot je sam bil prepričan, je njegova največja referenca, prednost pred komerkoli, bila ta, da govori prekmurščino. Pa zvestoba bogu Janezu, ki je takrat bil predsednik vlade, je bila odločilna... Prekmurščina ni samo poseben knjižni, temveč je z njim postala tudi diplomatski jezik! In kaj je v Monoštru počel? Marsikaj! S svoje na novo pridobljene sanjske pozicije je poskušal delati red, tako po domače. Turbo diplomacija pač... Gradil je cesto, obnavljal šole, urejal kulturo - vsaj tako se mu je zdelo, učencem uredil, da so se z Janševo Urško slikali na morju, imel je več časa za strankarske prijatelje po Prekmurju, gospa konzulova pa čas za diplomiranje na višji gostinski šoli... Največji dosežek njegovega mandata pa so trije lonci - piskri v njegovem diplomatskem jeziku, ki jih je nabavil iz denarja za štartnino na nekem pohodu, ki ga je organiziral. Predaja piskrov kuhinji na Gornjem Seniku je bila ena najbolj medijsko pokritih slovesnosti v tistem času. Prisotnih je bilo 8 medijev, TV Slovenija, recimo, je prispevek objavila kar v osrednjem dnevniku!!! Vse to je bilo sicer pospremljeno s komentarji, da je seniška kuhinja končno dobila ustrezno opremo, saj revčki še vedno kuhajo v ruskih loncih iz druge svetovne vojne!!! Za komentar teh laži in bizarnosti bi potrebovala kar nov zapis, zato bom tu nehala... Resnica o piskrih pa je taka, da se je kmalu ugotovilo, da so neuporabni, saj kuhanje za nekaj sto ljudi dnevno zahteva primerno kuhinjsko opremo... In smo preživeli in hitro pozabili številko tri na generalnem konzulatu v Monoštru...

In verjeli, da niže ne gre... Pa je šlo!!! Prihajal je konzul številka štiri... Uf, uglajen gospod, brezhibna angleščina, prejšnje mesto - Moskva! Vauu! Moja tema... Ja, o Rusiji je bilo dosti zgodb, vse lepe in velike. In zdaj se je znašel v tem mrtvem kotu... Od začetka mu ni bilo všeč, nam v Porabju pa tudi ne; kmalu se je izkazalo, da je glede obljubljanja vsega mogočega in nemogočega še hujši od ostalih - pa še z resnico je bil hudo skregan; lažnivi kljukec... No, jaz sem ga kmalu začela doživljati kot inkarnacijo Grigorija Potemkina. Umetnost laganja in lažnega prikazovanja stvari je imel izpiljeno do potankosti, kult samopomembnosti pa tudi... Oboževal je dogodke s kamerami in fotoaparati in lepo pletel zgodbe - sebi v prid... Zadnji dve leti smo ga bolj malo videli, saj smo mu šli vsi že grdo na živce! Nekajkrat sem mu prav divje povedala svoje mnenje o njegovih zahrbtnih igricah, posebej po tistem klevetalnem sestanku za mojo odstranitev, ki ga je organiziral na pobudo krovnikov kar on, jaz pa nisem smela biti zraven. S tem mi je povedal o sebi prav vse... Potem sem se samo še trudila, da ga ignoriram in preziram. Nisem bila edina... Tistih, ki jim je vse mogoče obljubljal, se je pozneje izogibal... In grozno trpel... Sicer pa - tudi če se nekaj časa ni pojavil, ga nihče ni pogrešal; morda je bilo tako celo bolje... Tudi odšel je menda tako - brez slovesa, izginil kot kafra... Ob tej zadnji monoštrski konzulatski izkušnji lahko mirno rečem, da Porabje takega konzulata ne potrebuje. Naj Slovenija nameni ta denar za kaj pametnejšega!!!

Diplomacija - kaj je pravzaprav to? Moja fiksna ideja o uglajenih, kulturnih, altruističnih gospodih, pripravljenih poslušati, povezovati, pozitivno in iskreno reševati probleme, služiti vsem ljudem, ne le poklicnežem? Ja, tako naivno sem si vse to predstavljala in verjela, da je tako... Pa ni... Dosedanja izkušnja mi namreč jasno pravi, da konzuli potrebujejo Monošter, ne pa Monošter konzule... Saj ne trdim, da kateri izmed njih ni naredil česa pozitivnega... In če sem mislila, da je bil številka tri najslabša izbira, lahko zdaj mirno zapišem, da ni bil; številka štiri ga je v marsičem negativnem hudo prehitel... In serija se bo tako nadaljevala. Sicer pa je tudi vse to le odraz gnile slovenske politike, ki že desetletja ne ve, kaj bi počela s Porabskimi Slovenci (kot tudi Slovenci v drugih sosednjih državah)...

Nekaj dni je v Monoštru že novi konzul. Številka pet. Porabje (predvsem krovnike) pozna že dolgo, tudi vse odprte rane in brazgotine. Naivna kot vedno upam, da se je iz napak predhodnikov vsaj kaj malega naučil in da se bo v prihodnje morda pisala neka nova, lepša zgodba... In - Porabje so vsi ljudje, ki še vsaj malo čutijo slovensko in to želijo še naprej... Vsem jim je potrebno nameniti pozornost, zaupanje in upanje, ne le tistim, ki si le-tega največkrat ne zaslužijo...  







Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru (tretjič)?

Mesec in pol šolskega leta je za nami, porabske šole so na srečo polne otrok; vsak se trudi po svojih močeh in zmožnostih, a moje današnje razmišljanje bo osredotočeno - že tretjič - na poučevanje slovenščine v monoštrskih šolah; še vedno ali celo vedno bolj je to umiranje na obroke, posebej na monoštrski gimnaziji, ki ji bom posvetila malo več pozornosti.

Najprej nekaj svetlih, upanja polnih misli! Na monoštrski nižjerazredni osnovni šoli je zaživel krožek slovenščine, ki ga obiskuje 6 simpatičnih učencev; le-ti z učiteljico Ildiko spoznavajo prve slovenske besede na igriv način in se veselijo novega znanja. Bravo! Verjamem, da bo nova ravnateljica vložila veliko truda, da pridobi za naslednje šolsko leto učence za slovensko skupinico v prvem razredu. Z veseljem bom pomagala. Tudi na višjerazredni OŠ je še v šestem in sedmem razredu slovenščina kot redni predmet, a pri njej je samo 6 učencev, čeprav se učiteljica Agica zelo trudi. Peščica tistih, ki se učijo slovenščino v monoštrski osnovni šoli, ne more dati zadostnega števila učencev za narodnostno slovenščino na srednjih šolah... In v Monoštru živi lepo število družin s slovenskimi koreninami kot tudi starimi starši, ki še odlično govorijo slovensko... Kaj pravzaprav tu počne slovenska organiziranost? Ne bi bila to njena temeljna naloga - namreč pritegniti starše in jih motivirati, da vsaj otrokom v šoli omogočijo učenje slovenščine, če so jo sami opustili???

Gimnazija Monošter... Pred leti prenovljena in dograjena z denarjem, namenjenim slovenski gimnaziji, ki je tu nikoli ni bilo. Gimnazijo, ki je kot osrednja izobraževalna srednješolska ustanova tu začela delovati že konec 19. stoletja, so obiskovali tudi številni prekmurski izobraženci tistega časa. Slovenščina kot predmet se na njej poučuje že nekaj desetletij, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je to postal narodnostni jezik, a s pridihom diskriminacije narodnostnih učencev, ki se dogaja še danes. Ne samo diskriminacija, tudi kršenje zakonodaje. Dijaki, ki obiskujejo pouk slovenščine, se ne morejo učiti tujega jezika! In kaj naredijo slovenski starši? Otroke vpišejo k nemščini. Pred časom, ne ve se natančno, kdaj, pa so slovenskemu jeziku celo spremenili status: to ni več narodnostni, ampak tuji jezik!!! In tu je kritje za diskriminacijo. Slovenci pa nič...

Skozi desetletja se je tu izmenjalo kar nekaj učiteljev slovenščine, vse do nekega usodnega leta 2007, ko je poučevala odlična učiteljica, ki pa zaradi doslednosti in strogosti, česar se nekateri še danes spominjajo s spoštovanjem, ni bila vsem po volji. Na šoli so hitro našli formulo, kako se je znebiti. In so se je znebili... Kljub številnim našim argumentiranim nasprotovanjem, kljub opozorilom, da tista, ki so jo premaknili z OŠ na gimnazijo, še zdaleč ne bo kos strokovnemu poučevanju v teh razmerah. "Pa je prijazna in domača!" mi je zabrusila ravnateljica. Ja, to je bilo merilo. Vse, kar je ustvarila prejšnja in dala slovenščini kot predmetu težo, je ta v nekaj letih zapravila. Slovenščina je na gimnaziji predmet, kamor se vpisujejo pretežno madžarski dijaki, ki vedo, da brez znanja dobijo odlične ocene, nemščina pa velja za resen in zahteven predmet. Sramotno nizek nivo pouka, kjer si takoj sovražnik, če kaj pripomniš, je osebna izkaznica slovenskega jezika na šoli. Svetla izjema je le sedmi razred, kjer poučuje učiteljica iz Slovenije. In kaj je tu za narediti? Vedno bolj sem prepričana, da gre za načrtno uničenje pouka slovenščine na monoštrski gimnaziji!!! Zadevo spraviti na dno, da nikogar več ne bo zanimala, in bo izzvenela sama po sebi. In pred dvema tednoma - kot strela z jasnega - udari novica, da je učiteljica v bolnišnici z resnimi zdravstvenimi težavami! Daljši čas je ne bo. In kaj sedaj?

Dijaki uživajo svobodico, menda se telefonari in raziskuje, kje je kdo, ki ima diplomo in bi šel učit. Tistih, ki se malo spoznamo na zadeve, pa nihče nič ne vpraša. Dragi moji, v Monoštru je na desetine takih, ki imajo diplome iz slovenščine, ampak še ob slovenskem pozdravu se jim besede zadrgnejo v grlu, ker niso prepričani, da ga še znajo. Tisti, ki imajo diplomo in znanje, niso brezposelni. Ta stihija in norčevanje iz slovenskega jezika na tak način sta zame še en dokaz, da se tu načrtuje čim prejšnje izginotje slovenskega pouka. Po teh neuspešnih amaterskih manevrih bodo pač ugotovili, da ni učitelja, ki bi začasno prevzel delo bolne kolegice, in zato je potrebno s poukom slovenščine kar nehati ali pripeljati kakšnega diplomiranega analfabeta, ki ima čas... In dijakom priskutiti slovenščino do konca... Ne bi bil zdaj čas, da ravnateljica pomisli na pomoč iz Slovenije in ponovno zaprosi zanjo???

Neznosno je biti nemočen opazovalec te vseenosti... To je pot na dno... Se kdo sploh zaveda???
***
P.s.: Štiri dni pozneje: Danes sem izvedela dobro novico; pouk slovenščine na gimnaziji bo spet tekel, izbor začasne učiteljice pa je dober. Ni iz plejade zgoraj omenjenih, ampak z odličnim znanjem slovenščine. Vsaj nekaj lepega v nelepem času...

Porabskemu novemu šolskemu letu na pot...

Prvi september pomeni tudi na Madžarskem začetek šolskega leta; svečano oblečeni osnovno- in srednješolci se najprej zberejo v skupnih šolskih prostorih in ob državni himni, prijaznih nagovorih, blagoslovitvah in recitacijah skupaj z učitelji slovesno "vstopijo" v novo šolsko leto; lepa, spoštljiva in dostojanstvena navada, ki mi je od nekdaj všeč... V porabskih šolah se madžarski himni pridruži slovenska, pa slovenski pozdrav in kakšna pesem... Tako tudi mora biti! Skupno število učencev v narodnostnih šolah ostaja podobno lanskemu, na gornjeseniški šoli je nekoliko višje. Tudi vzgojiteljice v seniškem vrtcu so vesele, saj bo število malčkov blizu dvajset, kar je razveseljiv podatek... Državna slovenska samouprava kot vzdrževalka vzorno skrbi za materialne pogoje na narodnostnih šolah, to pa je skoraj zadnje pozitivno sporočilo mojega zapisa... Ne bom tokrat o kvaliteti pouka in rezultatih jezikovnega znanja, o sprenevedanjih in prepričevanjih prepričanih... Moja srčna želja je le ena: da porabski učitelji dojamejo, da je slovenščino potrebno učence tudi NAUČITI!!! Da ni dovolj, da imajo učence, službe in statuse...

V tokratnem zapisu se bom dalje spraševala, kaj bo s poukom slovenščine v Monoštru in širše v Porabju... Slovenska država vodi do Porabja zgrešeno politiko že 25 let; če so se ob osamosvojitvi pisale velike zgodbe - prizadevanja za mejne prehode in s tem povezovanje ljudi na obeh straneh meje, urejanje statusa manjšinskega slovenskega jezika, boj za narodnostne šole, organiziranje manjšine... in še marsikaj - je danes popolnoma drugače... V dveh desetletjih in pol se je ob vseh teh velikih zgodbah - žal, velikih samo za peščico "Slovencev" - odvijala majhna, tiha, a usodna zgodba ugašanja slovenskega jezika in zavesti... Zgodba, ki smo jo čutili tisti v zakulisju, poskušali opozarjati, kaj narediti, ozaveščati... Skoraj brez uspeha... V želodcu me zvije, če pomislim, koliko raznobarvnih političnih delegacij iz Slovenije - od vratarjev na ministrstvih do ministrov in predsednikov - se je doslej šlo ekskurzije po Porabju, trosilo obljube brez pokritja, reševalo uboge, male Slovenčke na vzhodni etnični meji in si nespodobno pripenjalo medalje za take in drugačne lažne zasluge... Slovensko državo in vse njene vlade bi moralo biti pošteno sram! Ampak politiki brez državniškega čuta pač nimajo sramu, jasno...

Kronično pomanjkanje dvojezičnih učiteljev, v zadnjem času in v prihodnosti pa tudi učiteljev slovenskega jezika, je stalnica; tudi pogovorov s falangami političnih turistov... Kaj se je premaknilo v pozitivno smer? Skoraj nič. Imamo učiteljico in vzgojiteljico asistentko iz Slovenije, torej dve krvavo potrebni sodelavki. Rabili bi še vsaj dva učitelja in kakšno vzgojiteljico, a izgovori slovenske strani, še bolj pa odgovori na prošnje za pomoč, so ponižujoči: Veseli smo, da želite nadaljevati pouk slovenskega jezika, da učence zanima slovenščina; a Slovenija je v težkem gmotnem položaju, zato vam želimo vse dobro in poskušajte sredstva najti kje drugje... Nekaj takega je pisalo v enem od odgovorov pristojnega ministrstva... Slovenske politike v resnici ne zanima ohranjanje jezika in identitete večine pripadnikov skupnosti, ampak jo zanima ohranjanje peščice lojalnih poklicnežev, ki bodo v njeno čast in slavo polnili medije z demagogijo, kot to z vici o ohranjanju kmetijstva in slovenstva počnejo slovenski politiki, pristojni za Slovence v zamejstvu in po svetu... Kmetijstvo in slovenstvo, res krasna besedna zveza, a za nek drugi čas, v nekem drugem stoletju... Kot njeni avtorji...

Danes me je na razgovor povabila nova ravnateljica monoštrske OŠ razredne stopnje, torej prvega do četrtega razreda. Šola ponovno želi organizirati letos vsaj krožek slovenskega jezika, saj se starši, tako slovenski kot madžarski, zanimajo za to možnost. Bila sem navdušena! Potem me je zasula z razmišljanji in vprašanji: "Veste, želim, da se na naši šoli spet organizira narodnostni pouk slovenščine. Potrudila se bom, da dobimo 8 učencev za skupino v prvem razredu. Mi boste pomagali pri promociji v vrtcu? Boste skupaj z mano na sestankih s starši? Je kaj možnosti za učitelja iz Slovenije?..." In še in še je bilo njenih vprašanj... Medklic: gospa je čista Madžarka odprtega duha in inteligentnih nazorov... Podobno je bilo pred dnevi na srednji šoli... Izjemno vesela sem, ko hodim po šolah in vidim to iskreno naklonjenost in zanimanje za pouk slovenščine... A na jok mi gre, ko jim nimam česa ponuditi, dati vsaj malo upanja, da bo na njihove prošnje kdaj prišel pozitiven odgovor... Slovenščina v Porabju je med mladimi in najmlajšimi mrtva; v Monoštru že zelo dolgo... In danes, ko so možnosti, je interes in pripravljenost v šolah, Slovenija ne zmore niti toliko politične volje, da bi našla pot in pomagala... Na pravi način, z nekimi sistemskimi rešitvami, recimo sistemizacijo treh učiteljev in dveh vzgojiteljic za potrebe porabskega manjšinskega izobraževanja na eni ali dveh bližnjih goričkih šolah...

Pred časom me je nekdo v Sloveniji spraševal, kako in kaj je s konzulatom v Monoštru... Konzulat? Aha, tista hiša duhov tam na oni ulici v moji bližini... Neobljudena in pregrešno draga vila, povsem nepotreben strošek Slovenije - ta sredstva bi se lahko namenila, recimo, za financiranje učiteljev... Pred dobrimi petnajstimi leti je odprtje slovenskega konzulata v Monoštru bilo za tisti čas pomembno dejanje; z leti se je to razvodenelo, sicer pa take institucije dobivajo ali zgubljajo pomen z ljudmi, ki jih vodijo... V Monoštru se je zgodilo slednje. Konzulov za odprtja razstav in obiskovanje proslav pač nihče ne potrebuje... Ampak naziv je zveneč in nekaj časa ljudje verjamejo, da so za takimi nazivi načelne in zaupanja vredne osebe... V šolskih krogih smo hitro spregledali, ko iz silnih obljub ni bilo čisto nič... Ali se je izcimila kakšna debela laž ali pomoč pri zahrbtnih poskusih odstranjevanja tistih, ki prisegamo na resnico...

 Kako torej s poukom slovenščine v Porabju naprej in ne nazaj??? Tako, da bodo v Sloveniji tisti, ki odločajo o sredstvih, namenjenih zamejstvu, dojeli, kaj so prioritete... Pa so zmožni???

Tri porabske zvezdice v Fiesi

Vedela sem, da bo moj zapis o jezikovnih počitnicah porabskih učencev v Fiesi naletel na ogromen odziv. Takšen in drugačen... To je bil tudi moj namen - da razmišljamo skupaj, kaj bi bilo potrebno storiti, da trend ugašanja manjšinske materinščine zaobrnemo v nasprotno smer. Ali z vsem preprosto nehamo. Čemu prizadevanja številnih ljudi od Ljubljane do Budimpešte, čemu vse parade in politične maškarade, če bo na koncu le velik nič??? Čemu dvojezične šole, če jih učenci po osmih letih zapuščajo brez znanja slovenščine??? No, ta problem ni od včeraj, samo danes je tako ogromen, da ga ne boste mogli več tlačiti pod preproge. V šolah ni niti enega učenca (razen mojega sina), ki bi bil zmožen tekoče osnovne slovenske komunikacije! Ali pač? Ja, toda s pridržki... Žal mi je dveh krasnih seniških fantov na srednji šoli, ki sta pred letom dni vedela mnogo več kot letos... Žal mi je dijakinj monoštrske gimnazije, ki kljub vsemu že leta vztrajajo pri slovenščini, a njihov napredek je enak ničli... In žal mi je seniških šesto- in sedmošolcev, ki so pred leti vedeli mnogo več, kot vedo danes... V Fiesi pa so bili trije učenci, o katerih bom tokrat pisala. Z njimi se nekaj malega da skomunicirati slovensko; vsaj dva sta na šolah čisto povprečna ali še manj, ker se - posebej z deklico - nihče pretirano ne ukvarja. Ne doma, ne v šoli. A v Fiesi je bilo drugače...

Zalan je monoštrski šestošolec, priden in brihten fant, odličnjak, vsestranski športnik in še kaj. Hodi k pouku slovenskega jezika od prvega razreda OŠ. Ima slovenske korenine po babici, mamini materi. Žal je eden tistih nesrečnikov (kot moj sin), ki mu je bilo ukradenih stotine ur slovenščine prva štiri leta. V petem razredu ga je začela poučevati učiteljica iz Slovenije. Iz ničle. In v dveh letih je toliko napredoval, da zdaj skoraj vse razume in veliko tudi pove. Vpraša, odgovarja slovensko, rad se uči in tudi v Fiesi mu je šlo vsak dan bolje. Če bo tako nadaljeval, se ni bati zanj - želi študirati v Sloveniji. Vedno je poskusil povedati po slovensko in v njegovem primeru lahko vidimo, kako se da jezikovno napredovati, če je učitelj dosleden in zahteven.

Balint (najmanjši na fotografiji) je končal šesti razred števanovske dvojezične osnovne šole. Tudi njega poučuje slovenščino učiteljica iz Slovenije. Pred dvema letoma, ko je začela, so bile velike težave, kajti učenci so kazali odpor, celo sovraštvo do predmeta. Toda po trdem delu in vztrajanju ter lastnem pozitivnem odnosu do jezika je dosegla, da so učenci predmet vzljubili. Balint je ob prihodu v Fieso bil rahlo zmeden in se je izogibal situaciji, da bi ga kdo kaj vprašal po slovensko. No, čez dva ali tri dni je sam začel iskati stik - po slovensko seveda. Beseda ali dve, kakšen odgovor ali samo prava reakcija in že se je videlo, da bistvo razume. Ko smo se poslavljali, je bil celo že zgovoren in je zatrdil, da spet pride, ker je bilo super! Pa - fino se je učiti slovenščino...

Karolino (prva z desne) poznam že od vrtca, ki ga je obiskovala v Monoštru. Živi v Slovenski vesi, v skromni in številni slovenski družini, kjer se še sliši slovenska beseda. Deklica je edina med vrstniki - sicer bolj tiha in zadržana - ki še govori porabsko narečje. Ker je bila z nami prvič, je nekaj dni kar molčala. Potem sem jo nekaj vprašala in je v lepi porabščini odgovorila, da knjižno ne razume, zna pa "po domanje"... Sedem let se uči v šoli slovenščino... Vsak dan je prišla do mene, mi razlagala o družini in o marsičem zanimivem. Po domanje... Tudi jaz sem ji poskušala odgovarjati kar v narečju in zelo se je čudila, kako da znam tudi tako... "Veš, vse se lahko naučiš, če imaš voljo, če te nekaj zanima," sem ji rekla. Po osnovni šoli želi iti v poklicno, in sicer za kuharico. "Pa slovenščino se bom učila tudi tam," mi je z nasmehom povedala... Ja, Karolina ima glede domačega jezika srečo... Prinesla ga je iz družine, škoda, da ga ne more nadgraditi v šoli...

Ko smo se poslavljali in si obljubili, da se čez leto dni spet srečamo, se mi je kot ničkolikokrat doslej obudila misel: Jezikovne počitnice so nam dale nekaj lepih dni sonca, morja in slovenske govorice. Porabski učenci se bodo vrnili v svoja čista popolnoma pomadžarjena okolja, mesec in pol ne bo o slovenščini ne duha, ne sluha... In prvega septembra se bo začelo vse znova. Tako, kot doslej... ali bomo malo pomislili, da smo učitelji na šolah zato, da učence kaj NAUČIMO??? In da seniška in števanovska šola obstajata zaradi slovenske manjšine in pouka za ohranjanje manjšinske materinščine... Enkrat bo potrebno prenehati s staro madžarsko tradicijo 19. in 20. stoletja, ko so manjšinske šole bile namenjene učenju - madžarščine! (Manjšinci je ob vstopu v šolo namreč niso obvladali.) Zdaj, dragi moji, je obratno...

Porabsko šolsko poletje z jezikovnimi počitnicami v Fiesi...

Ta zapis bo pa res malo drugačen... Odločila sem se za nizanje zanimivih okruškov tedna, ki sem ga skupaj s porabskimi učenci preživljala na slovenskem morju - v Fiesi... Z nami sta bila učitelja iz Porabja Zoli in Szilvia, pa učiteljice Petra in Suzana s šestimi učenci s prekmurske prijateljske OŠ Kuzma in naša "porabska" učiteljica Metka... In letos samo 20 porabskih učencev in dijakov... Samo 20, sem zapisala... A jih nimamo več? A skoraj nikogar ne zanimajo 8-dnevne brezplačne počitnice na slovenskem morju? So porabski starši tako bogati, da svojim otrokom lahko v dolgih poletnih počitnicah privoščijo kaj boljšega??? Nič izmed naštetega...

V Porabju so korenine problemov v odnosu večine učiteljev in drugih odgovornih do učenja jezika... Ko smo se začeli pogovarjati o učiteljih spremljevalcih otrok v Fieso, smo naleteli na težave. Učenci bi šli, a pravilo je tako, da jih mora spremljati učitelj iz njihove šole. Kdo bo spremljevalec??? Na seniški šoli so že lani imeli probleme s tem, letos še večje. "Povejte staršem, da otroci ne morejo na jezikovne počitnice, ker se nobenemu učitelju ne da iti z njimi," sem malo cinično rekla ravnateljici. Tudi na drugih šolah je bilo podobno... Učiteljev take stvari pač ne zanimajo... Minevali so dnevi in moje čakanje je postajalo nestrpno... Prijazna domača učiteljica z gimnazije tudi ne bi šla, ker je "stara in to ni več zanjo" - je rekla. Med drugim - le nekaj mesecev prej se je rodila kot jaz...

Za spremljevalca monoštrskih in števanovskih učencev sem prosila kolega z gimnazije, sicer profesorja nemščine, slovenskih korenin, z odličnim znanjem slovenščine. S seniške šole so mi dali učiteljico, pri njih zaposleno nekaj mesecev, ki je končala študij slovenščine... Pa še učiteljici s partnerske slovenske šole sta prišli in naša učiteljica asistentka... Zanimiva ekipa, o kateri pred tednom dni nisem imela nobenega mnenja, le malo skepse...

 



Z mešanimi občutki sem šla, celo o odpovedi vsega sem razmišljala... Moja zahteva ob takih dejavnostih je, da učitelji komunicirajo z učenci slovensko. Pretekla leta se je to uresničevalo več ali manj le v moji prisotnosti... Že ob prihodu smo se temeljito pogovorili o vsem. Vedela sem, da je učitelj Zoli dosleden in resen kolega, moje največje pozitivno presenečenje pa je bila učiteljica Szilvia! Njena slovenščina je tekoča, dosledno jo uporablja in ni bilo nobenih problemov s pravili. Dopoldneve smo preživljali na plaži, popoldnevi pa so vedno namenjeni različnim delavnicam, predvsem jezikovnim...

"A se ti učenci skoraj vsi šele začenjajo učiti slovenščino?" me je po prvi jezikovni delavnici vprašala izvajalka... Vedela sem, da bo prišlo do takih vprašanj... Pretekla leta je eden od spremljevalcev vedno znova razlagal izvajalcem delavnic, da so ti otroci začetniki pri jezikovnem pouku... Ja, v prvem razredu so res, v osmem pa verjetno ne... In smo spet pri nikoli končani zgodbi: Kaj počnejo porabski učitelji 8 let krat pet ur tedensko v razredih??? Vem: prva tri ali štiri leta pri dveh učiteljicah v seniški šoli še gre. Sta zahtevni, otroci se morajo kaj naučiti... Potem je zgodbe konec in do osmega razreda - seveda že prej - pozabijo čisto vse! V takih primerih me je res pošteno sram, saj sem prepričana, da se kaj podobnega ne dogaja nikjer drugje kot v porabskih šolah... In se učitelji čudite, zakaj starši hočejo, da gredo otroci k nemščini; kristalno jasno je, da se tiste nekaj malega naučijo, slovenščine pa, žal, nič... Vsako leto je huje... Ves teden sem poskušala prav s seniškimi učenci, tistimi, za katere vem, da imajo slovenske korenine in stare starše ali starše, ki govorijo slovensko, komunicirati vsaj o povsem elementarnih stvareh... Kako se počutiš? Kaj ti je bilo danes najbolj všeč? Kaj boš delal doma? Kaj ti je všeč v Piranu? Kaj si si zapomnil v akvariju? O čem ste govorili pri slovenščini? ... Odgovori na vsa ta vprašanja so bili: DOBRO... Za zjokati se... Enaka žalost in bes me prevzameta ob misli na vse zgubljene ure slovenščine na gimnaziji...

"Moj bog, ti učenci ne vedo čisto nič! Tako se je gospa z njimi trudila, a oni ne obvladajo niti osnovnih slovenskih poimenovanj za, recimo, predmete v prostoru... To je snov prvega razreda... Čisto v šoku sem... Zdaj razumem, zakaj starši vedno bolj želijo tudi na gimnaziji, da se otroci učijo druge jezike, ne slovenščino..." To je bilo naslednje mnenje popolnoma nevtralnega opazovalca... In še eno: "Veste, prav čudno se počutim; dve uri govoriš, izbiraš osnovne besede, kaj vprašaš in ugotoviš, da nimajo pojma, o čem si govoril... Žalostno, res... Prav zanima me, kakšen je ta vaš pouk tam v Porabju, da se učenci nič ne naučijo..." Še nekaj takih mnenj sem slišala v tem tednu, še nekajkrat sem zardevala in ostala brez besed...

Na začetku tedna smo torej imeli slovenski komunikacijski mrk... A ob koncu - ob vztrajanju učiteljev spremljevalcev pri slovenščini - je bilo že malo drugače; nekateri so že kaj slovensko vprašali, tudi razumeti so se trudili... PO SAMO ENEM TEDNU!!! Kaj bi vas stalo, dragi učitelji, če bi počeli vsi vi enako vsak dan, skozi vse šolsko leto??? Kako se počutite, ko ob koncu šolanja - po 1580 urah slovenščine - učenci ne razumejo niti osnovnih slovenskih fraz??? Pred kratkim mi je nekdo omenil, da je neka porabska družina, katere otroci se leta in leta učijo slovensko, šla na izlet po Sloveniji. Mama teh otrok, sicer Madžarka, je šele takrat ugotovila, koliko šolskih ur je šlo v prazno... "Hčerka hodi že šesto leto k slovenščini; bila sem prepričana, da obvlada vsaj osnovno slovensko komunikacijo - v trgovini, restavraciji, v hotelu... Nič se ni znala pogovoriti, zato smo morali komunicirati nemško... Kakšen je ta pouk? Kaj počnejo učitelji v razredih? Čemu je treba zapravljati ure, če učenci ob koncu šolanja ne vedo prav nič???" Tudi jaz se sprašujem enako... Po vseh teh letih res ne morem razumeti vaše vseenosti...

Ker so počitnice, si morda, dragi učitelji, lahko vzamete čas in premislite, če ima takšen pouk smisel... No, za vas ga ima, saj imate službe... Toda - vi ste v službi učencev, ki jih MORATE kaj tudi NAUČITI!

P.s.: Jezikovne počitnice v Fiesi so kot celota bile čudovite! Ogromno vsega lepega, nova poznanstva, druženje s starimi in novimi prijatelji... Krasen tim spremljevalcev in gostiteljev... Da je Zoli izjemno dober pedagog, sem že vedela, Szilvia pa je res pravo odkritje! Upam, da bodo na seniški šoli, kjer je zaposlena, to priznali... Z učenci se da lepo delati, če ima učitelj pravi odnos do tega, kar dela... Če je tako, so tudi rezultati - in to sem vam želela povedati!

Ko starši želimo od učiteljev kaj boljšega za svoje otroke...

Res je! Starši želimo za svoje otroke najboljše! A tu niti slučajno ne mislim, da bi se neupravičeno prepirali z učitelji za boljše ocene, da bi ščitili otroke pred nasiljem šolskih obveznosti ali da bi otrokom dajali potuho. Nikoli! Sem hudo starokopitna mama, ki do konca brani delavnost, vztrajnost, poštenost, pridobivanje otrokovih delovnih navad in samostojnosti ter odgovornosti, predvsem pa zahteva, da so učitelji strokovno kompetentni, dosledni in pravični. Je to sploh možno??? Je moj svet malo - čuden ali čudaški???

Moj tokratni zapis je razmišljanje mame... Mame 12-letnega malega gimnazijca, ki je pravkar z odličnim uspehom končal 6. razred, oziroma 2. razred 8-letne monoštrske gimnazije... Ja, z odličnim uspehom in grenkim priokusom, da je on ob maminih in očetovih naukih, strogosti in doslednosti dobil pravzaprav enake petice kot tisti, ki so jih izsilili tako in drugače... Veliko stvari v sinovi šoli mi ni všeč oziroma sem zgrožena nad njimi; že od lani se ubadamo z menjavanjem učiteljic za matematiko... Stalna gre, poučuje začasna, pride tretja, ki ni prijazna in domača (stalen sindrom vodstva monoštrske gimnazije!!), je stroga, daje veliko nalog; jamrajo učenci, se vmešajo trapasti starši in ravnateljica popusti... Nesrečnica mora oditi! Nekateri besnimo, a nič ne pomaga... Moj sin je pri njej vse razumel in krasno napredoval v znanju... Ampak to nikogar ne zanima... Pride četrta sveža učiteljica z diplomo, staro nekaj dni. Takoj smo vedeli, da bo to polom. Nihče nič ne razume, kaos v razredu, kazenske kontrolke, ki jih potem niti ne popravi, neresnost do skrajnosti! Ravnateljice in dušebrižniških staršev pa nikjer... Zaključijo se petice, kljub temu da niso zaslužene, vsaj pri večini niso... Ja, res sva s sinom bila razočarana... Pa ne le midva; iz razgovorov s sinovimi vrstniki sem ugotavljala enako...

Glavnina mojih skrbi v zvezi s sinovo šolo pa je že nekaj let namenjena jezikovnemu pouku - tako pouku angleščine kot pouku slovenščine... Na Madžarskem se še vedno ubadajo z bolj ali manj slabim poučevanjem tujih jezikov - vsaj v perifernih šolah - in s stereotipi, kako se le-teh ni mogoče naučiti. O tem, da se na monoštrski gimnaziji diskriminira učence, ki obiskujejo pouk slovenščine, pa sem že pisala. Le-ta je namreč po tihem, zahrbtno in gotovo s soglasjem Prijazne Domače učiteljice dobil status samo 2. tujega jezika! Učenci, ki so pri slovenščini, se torej redno prva 4 leta 8-letne gimnazije ne morejo učiti tujega jezika. Zato se starši odločamo za privatne ure in izpite v šoli. In nekako gre... Boj za jezikovni prestiž je neusmiljen in učitelji slovenščine v Porabju se pravzaprav ne zavedajo, da če bo pouk slab, bodo učenci šli drugam. In se že dogaja. Na gimnaziji je slovenščina na dnu! Od časa, ko jo je poučevala odlična učiteljica - za njen odhod je poskrbel nekdo iz slovenskih vrst, ki ni prenesel, da ima njegova hčerka oceno, ki si jo zasluži - je minilo 7 let... Potem so se dijaki kar vpisovali, nihče ni razmišljal o znanju, temveč o dobri oceni brez truda. Ampak je že drugače. V tekočem šolskem letu sta se vsaj dve učenki prepisali na nemščino... Tudi moj sin ne bi bil del slovenske skupine, če bi ga učila Prijazna Domača. Na srečo jih poučuje učiteljica iz Slovenije in upam, da bo še dalje tako... Kajti moj sin je zaradi mamine slovensko-fanatične zgodbe že ves čas žrtev...

Če sem v predhodnem zapisu omenjala 1580 šolskih ur, ki jih učitelji v osnovni šoli ukradejo učencem s slabim in neučinkovitim poučevanjem slovenščine, je od 1. do 4. razreda mojemu sinu bilo ukradenih 790 ur!!! Če se ne bi z njim sama jezikovno ukvarjala, če ne bi bil - po zaslugi družine - uravnoteženo dvojezičen, bi ostal na nivoju dober dan, na svidenje, dobro - kot njegovi sošolci po 790. urah!!! In za izjemne dosežke v poklicni karieri so gospo še nagradili!! Res izjemen dosežek, da v 790 urah učence naučiš 5 - bodimo prizanesljivi in recimo 15 - slovenskih besed!!! To seveda ni samo monoštrska specialiteta, tudi iz drugih šol poznam te izjemne dosežke! In ko se pogovarjamo, kaj storiti, kako izboljšati učinkovitost pouka, mene kot mame ne zanima v podrobnosti pot, ampak cilj! Znanje! Pozitiven odnos, zavzetost, strokovnost in lojalnost učitelja do tega, kar dela. Njegov trud, da nauči, ne le predeluje snov, dobiva plačo in hrepeni po penziji...

Dragi porabski slovenski učitelji! Kot mama sem globoko zaskrbljena nad usodo slovenskega jezika pri šolarjih, sinovih vrstnikih, mlajših, najmlajših in starejših učencih. Učiteljevanje v narodnostnem okolju ne sme biti le služba, ampak v prvi vrsti poslanstvo... Le-to pa lahko širite in utrjujete, če ga dosledno živite tudi sami... Samospraševanje o tem, zakaj kot narodnostni učitelj ne naučiš materinščine lastnih otrok, bi bil prvi korak... In potem - pot k spremembi, namreč vaša trdna odločitev, da bom poskušal še bolj paziti in biti dosleden pri otrocih, ki so mi jih starši zaupali, da jih naučim slovenščino. Naučim, ne le učim in ubijam čas... Učenje in poučevanje pa nista le šolska snov, največ šteje odnos do tega, kar delate. Če otroci zunaj učilnic ne slišijo, da bi se učitelji med seboj ali z njimi pogovarjali slovensko, je to zanje še en nebodigatreba predmet na urniku. To je temeljni problem. In prav pomanjkanje slovenščine v neuradnih govornih položajih je tisto, zaradi česar se noben porabski učenec ne identificira z njo... Se kateri izmed učiteljev identificira s slovenščino in jo je pripravljen braniti in dosledno prenašati na učence???

Odločitev je v vaših rokah, časa pa zmanjkuje...