Pred tridesetimi leti se je v Monoštru gradila nova šola - moderna, prostorna, trijezična! Vsaj tako se je govorilo, ko so jo odprli in sprejeli prve učence. Ker sta v tem prostoru prisotni slovenska in nemška narodnost (tudi romska, a Romi so avtomatsko bili uvrščeni v slovenske skupine), so si pouk za njune pripadnike zamislili tako, da bodo le-ti v b-razredu, vsi predmeti naj bi se sicer poučevali madžarsko, pri narodnostnem jeziku pa bi se skupina delila na nemško in slovensko. Uradno seveda to nikoli ni bila dvo- ali trijezična, ampak le narodnostna šola s slovenščino in nemščino kot predmetoma. O dvo- in trijezični šoli v Monoštru se je demagoško razpravljalo v Sloveniji, ne na Madžarskem! Vodstvo je bilo ideji narodnostne šole zelo naklonjeno, nekoliko bolj pouku nemščine kot slovenščine, se razume. Za poučevanje nemščine so zaposlili učitelja iz Avstrije, slovenščino pa so - ob pomoči
slovenskega svetovalca - poučevale domače učiteljice. Šola je imela veliko stikov s prekmurskimi dvojezičnimi šolami; na teh srečanjih so vsi lepo komunicirali - madžarsko... Nekaj let je to nekako šlo, morda prvih pet, do t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem. Kaj kmalu se je začela v Monoštru graditi Oplova tovarna in nemščina je
postala jezik številka ena. No, avstrijski lektor pa ni vztrajal dolgo, kakšnih šest, sedem let. Na mojem začetku sem ga še srečevala, potem pa mi je nekega dne resignirano rekel, da ta pouk nima smisla, saj se ti otroci ne naučijo čisto nič... In je šel, pouk nemščine pa so prevzele domače učiteljice, ki jih banalnosti okrog neučinkovitosti pouka še danes ne motijo...
Osnovna šola Istvána Széchenyija, kot se imenuje še danes, je bila vedno le madžarska šola z zanemarljivo majhnimi narodnostnimi elementi, sicer pozitivnim odnosom skoraj vseh vodstev do slovenščine, a Slovenci te naklonjenosti nikoli niso izkoristili v svoj prid. Prav nasprotno! Spominjam se sestanka, ki je bil organiziran na pobudo slovenskih staršev, da se razčisti, zakaj učenci nimajo 5 ur slovenščine tedensko. Kriv naj bi bil, po mnenju staršev, slovenščini nenaklonjen ravnatelj. Po začetnih pojasnjevanjih, tudi obtoževanjih, smo prišli do bistva: vsak razred je imel 3 paralelke, športno, narodnostno in splošno usmeritev. Ker so nekateri starši videli svoje otroke v prihodnosti kot vrhunske športnike, so jih dali v športni razred. Hoteli pa so še to in ono, tudi slovenščino. Ravnatelj je pojasnil, da vse pač ne gre, število ur na razred je zakonsko določeno - treba se je odločiti. Torej? Odločili so se, a ne za slovenščino. Slovenski starši. To se je dogajalo iz leta v leto, razredi so se krčili in po kakšnih dvajsetih letih je narodnostni pouk ugasnil. Ostal je krožek slovenščine, kjer se učenci ne naučijo niti pravilno pozdravljati po slovensko...
Od prihoda v Porabje davnega leta 1992 je bila to moja t. i. matična šola. Dodelili so mi prostor - kabinet, ki sem ga delila s čistilkami. Poleg moje omare, mize in stola so tu domovali pripomočki za pranje, likanje in čiščenje. Šok, ki sem ga doživljala na začetku, je sčasoma izzvenel, saj ni bilo druge opcije... To je trajalo nekaj let, vmes so mi dali za poučevanje slovenščine tudi 7. razred, v katerem je bilo 13 učencev, ki so imeli za sabo tisoč ur slovenskega pouka, a razen enega, ki je jezik prinesel od doma, ostali niso znali prav nič!!! To je bilo pred dvajsetimi leti... Nekaj malega sem jih poskušala naučiti, pa podkupovala sem jih s čokoladami in sladoledi... Ne bi dalje o tem... Ko sem se neke jeseni vrnila z dopusta, je na mojem kabinetu bila zamenjana ključavnica; šla sem vprašat, kaj se je zgodilo in kje so moje stvari. Šola je imela novo vodstvo, ravnatelj je postal sedanji monoštrski župan... Hodila sem od enega do drugega, spraševala, moledovala. V tisti omari so bili dragoceni dokumenti, ki jih res ne bi želela izgubiti... Kje so? Komu so bili napoti??? Nihče ni nič vedel... Prostor so napolnili z nekimi drugimi rekviziti... Moj dragocen arhiv pa je izginil za vedno... Ne, tega jim ne bom oprostila nikoli!!! Kaj je vse to pomenilo? Je šlo zgolj za nevednost, za pobalinstvo ali namerno uničenje nečesa, kar je bilo dragoceno zame in za slovensko skupnost...?
Ta šola je ob dograditvi bila zamišljena kot osrednja narodnostna izobraževalna institucija za Porabske Slovence. Otroke iz celega Porabja naj bi vozili v Monošter - tu bi bil dvojezični pouk, vaške šole pa bi zaprli... Hvala bogu, to se ni zgodilo; videli smo, kaj pomeni zaprtje narodnostne šole v vasi, na primer zaprtje sakalovske podružnice pred skoraj desetimi leti, potem zaprtje vrtca v Slovenski vesi... Življenje v vaseh se nekako ustavi, ostane tišina, nič se ne dogaja. To opažam povsod, kjer ni vrtcev ali šol... Nič ne more nadomestiti otroškega živžava, pa prisotnosti na prireditvah, druženja ljudi... Brez šol ali vrtcev so vasi, kot so porabske, mrtve... Danes je monoštrska šola s 30-letno tradicijo le še del enotne osnovne šole - po zmanjšanju števila učencev nekaj let nazaj sta se osnovni šoli združili - na starejši so učenci od 1. do 4. razreda, tu pa tisti od 5. do 8. razreda (na Madžarskem je še vedno - in prav je tako - osemletna osnovna šola).
Vsak ki je predvsem v Sloveniji mislil, da je velik poznavalec narodnostnega šolstva v Porabju, je najprej omenil monoštrsko velikodušnost in trijezični - madžarski, slovenski in nemški - napis na pročelju znamenite monoštrske, v resnici nikoli zares narodnostne šole. Danes, ko sem hotela fotografirati to čudo, je nastala zgornja fotografija - na zidu so le še obrisi slavnih tabel, le-teh pa nikjer. Jih barvajo v barbika-rdeče ali bledo turkizno, kot so po novem stene??? Bo v bodoče le ena tabla samo z madžarskim napisom? Ali? Bomo videli...
Po tridesetih letih je šola dobila novo, seveda samo zunanjo podobo, za moje pojme prav bizarno. Stoji v najlepšem "baročnem" delu mesta, saj so njeni neposredni sosedi gledališče, baročna cerkev, samostan, prelep park in še kaj bi se našlo. Vse zgradbe so lepo urejene, tudi na zunaj usklajene... Za nemogoče barve šolske fasade, ki zbanalizira in naredi kičast ves prostor, pa so se menda odločili - starši! Halo?? Kaj pa imajo starši s tem? So mogoče dali denar za barvo?? Štiri leta imajo tu otroke in kar odločijo, da bo barva po njihovem okusu kazila prostor nadaljnjih 30 let? To je bolno. Sicer pa - mestna oblast pač mora preložiti odgovornost na nekoga drugega ali tretjega...
Danes je narodnostni pouk slovenščine na šoli le še v 7. razredu za 3 učence. Menda obstaja tudi slovenski krožek. Že nekaj let sicer ni znano, koliko učencev ga obiskuje in kaj pri krožku počnejo - po učinkih, ki so enaki ničli, gotovo nič... A nekomu verjetno manjkajo ure... Pred kratkim mi je mama enega izmed teh nesrečnih učencev, ki je kar 8 let hodil k slovenskemu krožku, rekla: Da bi se sin naučil vsaj slovensko brati in pisati in nekaj stavkov, pa se ni. Čisto nič ne zna... To so porabski fenomeni, zdaj že vem... Tudi to vem, da je zaradi takih učiteljev slovenščina v Monoštru skoraj mrtev jezik... Nove barve fasade, žal, ne bodo rešile problema...
Ni komentarjev:
Objavite komentar