Praznik samostojnosti in enotnosti se imenuje slovenski državni praznik dan po božiču; po malo več kot dveh desetletjih vemo, da je vse skupaj farsa... Samostojnost in enotnost; takrat in edino takrat - ob osamosvojitvi je bilo tako. Spomnim se evforije, ki nas je prevevala, občutkov zmage in odločenosti, da bomo poslej sami krojili lastno usodo. Toda - prišli so novi dnevi in sanje so postajale umazana realnost... Slovenci smo narod brez državotvorne podstave, nimamo voditeljev, karizmatičnih osebnosti, ki bi nas združile, smo pač ovce, ki potrebujejo pastirja. Od zunaj, seveda. Bruselj! To je to!!! Ampak - saj smo nekaj podobnega že imeli in tam bili glavni! Res ne vem, zakaj je bilo potrebno razj..... Jugoslavijo... Sem huda jugonostalgičarka in to priznam bogu in vragu! Bruselj mi ni všeč...
Kaj torej čaka nesamostojno in neenotno mojo državo Slovenijo? Po iztekajočem se letu sodeč nič lepega. Če smo se letos ograjevali z žičnatimi ograjami, najprej obsojali, nato pa občudovali in posnemali soseda Viktorja, transportirali migrante in begunce in se panično bali, da nam jih nekega dne začnejo Nemci vračati, izigravali državo, pravo in državljane, postajali še večje ovce od ovc ter nazadnje dodali kandirano češnjo na plesnivo torto - referendum o družinskem zakonu. Za ali proti? Debela večina ni vedela, zakaj ZA ali zakaj PROTI. Grozne manipulacije, ki so se jih šli nekateri, menda bodoči politični povzpetniki, so se mi kar gnusile... Nekaj dni pred tem bednim referendumom sem bila slučajno v družbi nekega župnika.
Kaj pa referendum? Boste glasovali? - me je povprašal. Seveda bom in to ZA! - sem kar izstrelila.
Kaj? Za? Za to, da ne boste več ženska, ampak oseba? Vaš pobožni oče se gotovo obrača v grobu... - je bil zgrožen. Jaz ne. Le nasmehnila sem se in pomislila na tisto njihovo: Blagor ubogim na duhu... Po novem se v Sloveniji večina odloča o pravicah minimalne manjšine, ki nikomur noče nič, le živeti svoje običajno življenje... Grozno. In je večina - skupaj s politično desnico in Cerkvijo - odločila, da se istospolni pari nimajo pravice poročiti in prevzeti vseh obveznosti življenja... Slovenčki torej ne marajo, da bosta njihova soseda miren in tih zakonski par Janez + Francelj; si pa zatisnejo ušesa, če iz sosednjega stanovanja, kjer živita Jožek + Micka z 10-letno hčerko Mojco, slišijo Mickine krike na pomoč, ko jo kreposten mož Jožek premikasti do krvi, ali Mojčine krike: ati nočem tega, ne mi tega delati... ko se Jožek zvali na hčerko, ker je Micka v nočni izmeni... Oni so pač družina po družinskem zakonu, temeljna celica družbe, in za otroke gre! Res je te dni v Sloveniji ogabno... Kaj naj bi torej praznovali???
Slovenija postaja država praznih politikov in praznih praznikov. Kako naj verjamemo v samostojnost in enotnost, če poslanci ene, najbolj destruktivne stranke vseh časov, obstruirajo svečano sejo parlamenta v čast prazniku??? Kakšno sporočilo državljanom je to? To pač ni več moja država, v katero sem verjela! Vem, da je država le neka pravno-upravna tvorba. Toda - večinsko prebivalstvo države smo pripadniki naroda. Slovenci. Slovenski narod, ki se je skozi stoletja ohranjal na osnovi skupnega jezika, ki so ga naši predniki razvijali in branili vse do današnjih dni. Jezik je osebna izkaznica naroda. Je čustvo, znak, pečat v naših dušah. Je res? Pravzaprav vedno manj... Že večinski slovenski narod se v enormnem številu ne identificira z jezikom, jezika kot občutja pripadnosti ne prenašamo na potomce. Kaj bo ostalo od nas??? Vemo, da bo večinski slovenski jezik v Sloveniji še nekaj časa živ, kaj pa slovenščina zunaj meja Slovenije???
V božično-novoletnem času sem se udeležila treh božičnih šolskih prireditev v Porabju. Vse so bile prisrčne, pozitivne, šolarji so peli, plesali, recitirali, prave mojstrovine na odrih. Seveda nikoli ne pozabim pozorno opazovati tako nastopajočih kot obiskovalcev. Posebej na eni od proslav je bilo zelo vidno, da učenci mehanično recitirajo naučena slovenska besedila, brez kakršnih koli čustev do tega, kar govorijo. Enaka je bila reakcija obiskovalcev. Povsem drugače so se oboji obnašali ob madžarskih recitacijah in petju... To pač pomeni, da bi namesto v slovenščini lahko recitirali tudi v kitajščini... Verjetno bi bilo za poslušalce celo bolj zabavno... Ne le jezik kot sredstvo sporazumevanja, celo jezik kot čustvo, občutenje pripadnosti skupnosti, je v Porabju pri najmlajših popolnoma mrtev... Bo kdo kdaj dojel???
Porabsko zaskrbljujočo jezikovno situacijo pri najmlajših seveda poznam in nanjo brezuspešno opozarjam že dolga leta. V teh dneh pa se mi je zgodilo pravo presenečenje - v Lendavi, na uradnem dvojezičnem območju, kjer že več kot pol stoletja delujejo dvojezične šole in se slovenska politika hvali z vzorno manjšinsko politiko do avtohtone madžarske skupnosti v Prekmurju... Včeraj sem z možem in sinom šla k družinski maši v lendavsko cerkev. Maša je bila dvojezična. Daroval jo je župnik, sicer Slovenec, ki se je že solidno naučil madžarsko, somaševal pa je gostujoči kaplan iz Madžarske. Pridigo oziroma pogovor z otroki je začel madžarski kaplan. Preprosta vprašanja, na katera naj bi otroci odgovarjali. Žal, ni dobil niti enega odgovora, nastala je mučna tišina, ki jo je kot spreten retorik lepo prekinil. Takoj me je prešinilo: ne razumejo ga ali pa ne znajo madžarsko odgovoriti... Potem je bil na vrsti slovenski župnik. Komunikacija je takoj stekla, otroci so se razživeli... Enako je bilo, ko se je molilo... Zelo podobna scena kot na porabskih proslavah...
Ne, to niso naključja; to ni le moj pregovorni pesimizem, to je rana, ki se poglablja in krvavi. A kdo, razen mene, še vidi vse to? A kdo, razen mene, še razmišlja o prihodnosti skupnosti, ki jim pravimo zamejski Slovenci, zamejski Madžari? A kdo, razen mene, še pomisli na to, da je usoden določevalec teh skupnosti prav njihov jezik in njegovo prenašanje na potomce??? Ko izgine jezik, izgine skupnost! Tu ni odpustkov, izgovorov in sprenevedanja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar