sobota, 23. januar 2016

Na Vzhodu nič novega... Ali pač?

Ne, nisem nehala pisati bloga in tudi ne mislim! Le neko malodušje me je zagrabilo v tem poprazničnem času, ko pospravimo okraske, ugasnemo lučke in se vse začne od začetka. Že dobra polovica prvega letošnjega meseca je za nami, prav danes se je zaključilo prvo šolsko polletje. Pred prazniki in po njih, ko sem obiskovala šole in vrtce, kar nisem mogla pregnati nekaterih misli, odgnati neštetih vprašanj in dilem... V porabskih vrtcih je skoraj sto otrok, ki se spoznavajo s prvimi slovenskimi besedami; nekaj se naučijo - upajmo, da se bodo sedaj, ko imajo po dva dneva v tednu vzgojiteljico iz Slovenije, bistveno več - in gredo v šolo...
To obiskujejo osem let in čisto vsak dan je na urniku slovenščina. Ne le predmet, uradno sta seniška in števanovska šola dvojezični! Teoretično vemo, kaj to pomeni, razhod med teorijo in prakso pa je tako velik, da se velikokrat s strahom sprašujem, kdaj in kdo in v kakšnem kontekstu bo to mešano solato s poprom razvozlal... Glavno da so papirji urejeni, ko pride kontrola... Dragi moji, a res nočete videti in priznati, da je sedeti 1580 ur pri slovenščini, na koncu pa skoraj nič vedeti, čista norost??? Meni ni potrebno lagati, jaz vem...
Saj ni samo šola ta, ki bi morala hudičevo premisliti o svojem smislu; šola je pač vsem na očeh in vsem se zdi, da se nanjo popolnoma spoznajo. Eni bi korenite reforme, drugi znanstvene konference, tretji projekte zaradi projektov, četrti kar ene dolgotrajno brezposelne učitelje preko javnih del, peti študente, tako za popestritev... Madona, kaj res ne vidite bistva problema? Nič od tega ne potrebujejo porabske šole, gotovo pa ne simpozijev, konferenc in hyde parkov... Tudi s programi ni nič narobe. Naj za vse, ki imajo kratek spomin in medlo dojemanje, ponovim še enkrat: porabske šole rabijo dobre slovensko govoreče in čuteče učitelje, ki bodo znali učence tudi naučiti, predvsem pa z doslednostjo, lastnim zgledom in pozitivnim odnosom do jezika in narodnosti doseči zanimanje za slovenščino pri učencih in posredno pri starših... Tu in tam se najde kakšen tak učitelj v Porabju, a jih je bistveno premalo. Na šolah že dolgo vlada prepričanje, da se slovenščine pač ne da naučiti... Težko je, ne vem, kam to pelje, vse je zaman, nikoli ne bo boljše - mi tarnajo učitelji... In nobeden se ne vpraša, kaj ima s tem on; no, prepričanje, da je možno v takih okoliščinah le odtrpeti svoje - do penzije... Ko sem lani hodila opazovat pouk, sem prav vse poskušala spodbujati v nasprotni smeri od njihovih trdovratnih prepričanj... Brezupno... In kaj imajo od takega pouka učenci??? ... Na nek žalosten način razumem tudi učitelje. Pri kom pa imajo oni oporo in podporo? Pri vodstvih šol? Ne dovolj. V sami skupnosti? Sploh ne. In če še ne znajo prav spretno s starši, je njihovo malodušje logično. Ampak - to ne bi smelo biti tako. Čemu pa potem služi vse, čemur rečemo skrb matične države za najbolj ogroženo slovensko zamejsko skupnost? Samo poklicnežem????
Popolnoma jasno mi je, zakaj se učenci v porabskih šolah ne naučijo slovenščine vsaj za osnovno sporazumevanje. Pred deset in več leti me je ravnatelj na eni od šol, sicer Slovenec, skoraj nadrl: Kaj nas toliko silite s to slovenščino? Tega je preveč! Deca morajo dobro znati madžarsko... Še vedno mi v spominu odzvanjajo te besede, vsakič, ko ga srečam, se spomnim nanje... Seveda je sam svoje prepričanje o nekoristnosti slovenščine uspešno izvedel tudi v lastni družini... Facebook pa je zame prav tako pokazatelj odnosa do lastne materinščine, posebej v manjšinskih okoljih. Pri omenjenem gospodu z njegovega profila seveda ne bi mogli ugotoviti, da je Slovenec ali celo manjšinski kulturnik in funkcionar, saj so njegove objave skoraj samo madžarske. Ko sem se lani malo obregnila ob eno izmed njih, ki me je posebej zbodla, me je odprijateljil. No, ni mi žal, ampak to mi je povedalo o njem prav vse... Na vse to sem se spomnila, ko sem pred časom prebrala, da je dobil najvišjo manjšinsko nagrado za dosežke na manjšinskem gledališkem področju - to mu priznavam in čestitam - in za prispevek k ohranjanju manjšinskega jezika. Halo???
"Za tau, ka bi se gnesden gezik bole ohrano, pa po njegovi rečaj bi šaula več pomoči držin nücala: »Gda se narodi dejte, bi mogli doma z njim po domanje gučati. Samo tak, ka do se vö s knjig, z beril včili gezik, nede pomagalo. Z mlajšimi trbej gučati, gučati in ške ednauk gučati, po domanje, v narečji, v šauli pa knjižno slovenščino tö. Če se gezik ne guči, se ga ne da navčiti,« ške pove sogovornik." ...
Citat iz časopisne predstavitve nagrajenca je več kot zgovoren, jaz pa gospodu na tem mestu (ne le njemu - vsem, katerih besede so eno, dejanja pa drugo) postavljam javno vprašanje: Kdo so tisti starši, ki naj bi z otroki "po domanje gučali, gučali in ške ednouk gučali"??? Katere družine so to, če ni bila vaša, njegova, njena, njihova...??? To je bistvo porabskega samoukinjanja. Da vidiš, ne potrebuješ sej, konferenc in simpozijev... Da vidiš, poglej med ljudi, predvsem tiste, ki se imajo za predstavnike skupnosti, in tiste, ki so prisesani na čebelo matico. Ne bi me motili, če bi bili minimalno korektni, dosledni in lojalni obrtniki, pripadnosti in čustev tako ali tako nimajo, in če bi vsaj lastne otroke naučili slovensko. Pa jih niso... To bi zahtevalo malo več od besedičenja in leporečja na pravih mestih, ob pravem času in s pravimi ljudmi... 
 Pa vendar je zima v Porabju prelepa, čeprav brez snega... In prelepo je srečati sredi Monoštra starejše ženice, ki se glasno pogovarjajo po porabsko, a lastnih otrok svoje materinščine niso naučile... Prelepo mi je bilo, ko sem spoznala družino mojega dijaka, kjer mi je mama ponosno rekla: Veste, jaz se s sinom vedno pogučavam slovensko... Je v Porabju še kakšna taka mama???

3 komentarji:

  1. Absolutno se strinjam z ugotovitvijo gospe prof. Valerije Perger glede problematike, ki je povezana z neznanjem jezika. »Madona, kaj res ne vidite bistva problema? Nič od tega ne potrebujejo porabske šole, gotovo pa ne simpozijev, konferenc in hyde parkov... Tudi s programi ni nič narobe. Naj za vse, ki imajo kratek spomin in medlo dojemanje, ponovim še enkrat: porabske šole rabijo dobre slovensko govoreče in čuteče učitelje, ki bodo znali učence tudi naučiti, „«
    Pred kratkim sem napisala spis o umetnosti učenja besed. To bi bilo problematično prevesti v slovenščino, ker je precej dolg, in presega moje znanje slovenščine. Nanaša se na učenje nemškega jezika, ker je to del serije z naslovom, kaj je vzrok neuspešnosti učenja nemškega jezika. Sem pa premišljevala o tem, da to ni specifični problem učenja nemščine, temveč pravzaprav kakršnega-koli jezika. Problemi so enaki. Samo eno stvar želim omeniti. Idealno je število ur slovenskega jezika (1580). Ameriški jezikoslovec Emil Dapprich piše, da mora biti vsak dan ura tujega jezika, katerega se učenec uči v šoli. To je pogoj, ki je v slovenskih šolah realnost. Imam pa občutek, da tudi takrat ne bi bil pouk uspešen, če bi trikrat toliko učnih ur imeli na razpolago. Ne želim sedaj omenjati vseh pogojev, ki so važni pri pouku jezika, samo eno stvar, ki je po mojem izvedljiva, in tudi vodi k rezultatu. Mislim, da so slovenski učbeniki v redu, ne tako, kakor nemški, ki so napisani za vse države Evrope, ne glede na materinščino učenca. To je bistvena napaka, kajti drugi jezik se mora naslanjati na jezikovni sistem, katerega učenec obvlada, torej na tisti jezik, ki je pri njem primaren. Če je to uniformiziran učbenik za neolatinske, za slovanske in germanske materinščine, že samo zaradi tega ne more biti optimalen. Če sem dobro obveščena, pri slovenskih učbenikih tega problema ni, kajti napisani so specialno za naše učence.
    .....

    OdgovoriIzbriši
  2. In tu je nadaljevanje: To, kar bi pravzaprav želela dodati, je nekaj podatkov, kar je mislim zanimivo, in mislim, da je značilno tudi za slovenščino. Danes nemški diplomant obvlada pribl. 20tisoč leksikalnih enot pasivno in 10 tisoč aktivno. Tisti, ki nimajo univerzitetne izobrazbe, uporabljajo polovico, torej pet tisoč. V nemško govorečem prostoru uporabljajo ljudje povprečno vsakodnevno 750 najpogosteje uporabnih besed. PO MNENJU JEZIKOSLOVCEV JE POTREBNO OBVLADATI 2500 DOBRO IZBRANIH BESED, DA BO ČLOVEK SPOSOBEN NA SPLOŠNO KONVERZACIJO. Jaz mislim, da je to tisti besedni zaklad, ki ga realno lahko pričakujemo tudi pri učencih, ki imajo 1580 ur. Specialisti menijo, da je realno in optimalno, da se človek nauči dnevno 3-4 novih besed, maksimalno šest. Več nima smisla, ker zahteva ponavljanje veliko časa. (eksperimenti dokazujejo, da je potrebno 24kratno ponavljanje…). In kaj je najvažnejše: pomoč učitelja pri tem, na podlagi česa si lahko učenec zapomni eno ali drugo leksikalno enoto, torej besedo ali izraz v DOLGOROČNEM SPOMINU. Ko je to uspelo ohraniti, potem sledi vaja priklicevanja novih informacij iz dolgoročnega spomina. Čim večkrat prikličemo izraze iz dolgoročnega spomina, se njuna pot krajša, torej s časom lahko dosežemo optimalno hitrost aktiviranja naučenih besed, ali kar – koli drugega. Tako se popravlja spomin (memorija), kar pravzaprav ni nič drugega, kakor skupina treh dejavnosti: spoznanje, ohranitev v dolgotrajnem spominu, ter njihov priklic, torej aktiviranje. Tu se potem uporabljajo različne vaje. Učitelj mora skrbeti za to, da se besede pri pouku dovoljkrat ponavljajo, in to v različnih intervalih. Besedni zaklad, ki ga sestavlja 2500 besed, je torej realna zahteva – po mojem – tudi v porabskih šolah. http://www.tani-tani.info/a_szotanulas_muveszete


    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga Suzana, najlepša hvala za ta strokovni in zelo umetelni dodatek mojemu razmišljanju. Točno o tem sem razmišljala, ko sem pripravljala nekatera berila, točno to razlagamo učiteljem že leta in leta. Ampak - kjer je volja, je pot, kjer ni volje, ni poti. Še enkrat hvala in moj poklon tvoji več kot odlični slovenščini!

      Izbriši