Vedela sem, da bo moj zapis o jezikovnih počitnicah porabskih učencev v Fiesi naletel na ogromen odziv. Takšen in drugačen... To je bil tudi moj namen - da razmišljamo skupaj, kaj bi bilo potrebno storiti, da trend ugašanja manjšinske materinščine zaobrnemo v nasprotno smer. Ali z vsem preprosto nehamo. Čemu prizadevanja številnih ljudi od Ljubljane do Budimpešte, čemu vse parade in politične maškarade, če bo na koncu le velik nič??? Čemu dvojezične šole, če jih učenci po osmih letih zapuščajo brez znanja slovenščine??? No, ta problem ni od včeraj, samo danes je tako ogromen, da ga ne boste mogli več tlačiti pod preproge. V šolah ni niti enega učenca (razen mojega sina), ki bi bil zmožen tekoče osnovne slovenske komunikacije! Ali pač? Ja, toda s pridržki... Žal mi je dveh krasnih seniških fantov na srednji šoli, ki sta pred letom dni vedela mnogo več kot letos... Žal mi je dijakinj monoštrske gimnazije, ki kljub vsemu že leta vztrajajo pri slovenščini, a njihov napredek je enak ničli... In žal mi je seniških šesto- in sedmošolcev, ki so pred leti vedeli mnogo več, kot vedo danes... V Fiesi pa so bili trije učenci, o katerih bom tokrat pisala. Z njimi se nekaj malega da skomunicirati slovensko; vsaj dva sta na šolah čisto povprečna ali še manj, ker se - posebej z deklico - nihče pretirano ne ukvarja. Ne doma, ne v šoli. A v Fiesi je bilo drugače...
Zalan je monoštrski šestošolec, priden in brihten fant, odličnjak, vsestranski športnik in še kaj. Hodi k pouku slovenskega jezika od prvega razreda OŠ. Ima slovenske korenine po babici, mamini materi. Žal je eden tistih nesrečnikov (kot moj sin), ki mu je bilo ukradenih stotine ur slovenščine prva štiri leta. V petem razredu ga je začela poučevati učiteljica iz Slovenije. Iz ničle. In v dveh letih je toliko napredoval, da zdaj skoraj vse razume in veliko tudi pove. Vpraša, odgovarja slovensko, rad se uči in tudi v Fiesi mu je šlo vsak dan bolje. Če bo tako nadaljeval, se ni bati zanj - želi študirati v Sloveniji. Vedno je poskusil povedati po slovensko in v njegovem primeru lahko vidimo, kako se da jezikovno napredovati, če je učitelj dosleden in zahteven.
Balint (najmanjši na fotografiji) je končal šesti razred števanovske dvojezične osnovne šole. Tudi njega poučuje slovenščino učiteljica iz Slovenije. Pred dvema letoma, ko je začela, so bile velike težave, kajti učenci so kazali odpor, celo sovraštvo do predmeta. Toda po trdem delu in vztrajanju ter lastnem pozitivnem odnosu do jezika je dosegla, da so učenci predmet vzljubili. Balint je ob prihodu v Fieso bil rahlo zmeden in se je izogibal situaciji, da bi ga kdo kaj vprašal po slovensko. No, čez dva ali tri dni je sam začel iskati stik - po slovensko seveda. Beseda ali dve, kakšen odgovor ali samo prava reakcija in že se je videlo, da bistvo razume. Ko smo se poslavljali, je bil celo že zgovoren in je zatrdil, da spet pride, ker je bilo super! Pa - fino se je učiti slovenščino...
Karolino (prva z desne) poznam že od vrtca, ki ga je obiskovala v Monoštru. Živi v Slovenski vesi, v skromni in številni slovenski družini, kjer se še sliši slovenska beseda. Deklica je edina med vrstniki - sicer bolj tiha in zadržana - ki še govori porabsko narečje. Ker je bila z nami prvič, je nekaj dni kar molčala. Potem sem jo nekaj vprašala in je v lepi porabščini odgovorila, da knjižno ne razume, zna pa "po domanje"... Sedem let se uči v šoli slovenščino... Vsak dan je prišla do mene, mi razlagala o družini in o marsičem zanimivem. Po domanje... Tudi jaz sem ji poskušala odgovarjati kar v narečju in zelo se je čudila, kako da znam tudi tako... "Veš, vse se lahko naučiš, če imaš voljo, če te nekaj zanima," sem ji rekla. Po osnovni šoli želi iti v poklicno, in sicer za kuharico. "Pa slovenščino se bom učila tudi tam," mi je z nasmehom povedala... Ja, Karolina ima glede domačega jezika srečo... Prinesla ga je iz družine, škoda, da ga ne more nadgraditi v šoli...
Ko smo se poslavljali in si obljubili, da se čez leto dni spet srečamo, se mi je kot ničkolikokrat doslej obudila misel: Jezikovne počitnice so nam dale nekaj lepih dni sonca, morja in slovenske govorice. Porabski učenci se bodo vrnili v svoja čista popolnoma pomadžarjena okolja, mesec in pol ne bo o slovenščini ne duha, ne sluha... In prvega septembra se bo začelo vse znova. Tako, kot doslej... ali bomo malo pomislili, da smo učitelji na šolah zato, da učence kaj NAUČIMO??? In da seniška in števanovska šola obstajata zaradi slovenske manjšine in pouka za ohranjanje manjšinske materinščine... Enkrat bo potrebno prenehati s staro madžarsko tradicijo 19. in 20. stoletja, ko so manjšinske šole bile namenjene učenju - madžarščine! (Manjšinci je ob vstopu v šolo namreč niso obvladali.) Zdaj, dragi moji, je obratno...
Ni komentarjev:
Objavite komentar