Porabsko šolsko poletje z jezikovnimi počitnicami v Fiesi...

Ta zapis bo pa res malo drugačen... Odločila sem se za nizanje zanimivih okruškov tedna, ki sem ga skupaj s porabskimi učenci preživljala na slovenskem morju - v Fiesi... Z nami sta bila učitelja iz Porabja Zoli in Szilvia, pa učiteljice Petra in Suzana s šestimi učenci s prekmurske prijateljske OŠ Kuzma in naša "porabska" učiteljica Metka... In letos samo 20 porabskih učencev in dijakov... Samo 20, sem zapisala... A jih nimamo več? A skoraj nikogar ne zanimajo 8-dnevne brezplačne počitnice na slovenskem morju? So porabski starši tako bogati, da svojim otrokom lahko v dolgih poletnih počitnicah privoščijo kaj boljšega??? Nič izmed naštetega...

V Porabju so korenine problemov v odnosu večine učiteljev in drugih odgovornih do učenja jezika... Ko smo se začeli pogovarjati o učiteljih spremljevalcih otrok v Fieso, smo naleteli na težave. Učenci bi šli, a pravilo je tako, da jih mora spremljati učitelj iz njihove šole. Kdo bo spremljevalec??? Na seniški šoli so že lani imeli probleme s tem, letos še večje. "Povejte staršem, da otroci ne morejo na jezikovne počitnice, ker se nobenemu učitelju ne da iti z njimi," sem malo cinično rekla ravnateljici. Tudi na drugih šolah je bilo podobno... Učiteljev take stvari pač ne zanimajo... Minevali so dnevi in moje čakanje je postajalo nestrpno... Prijazna domača učiteljica z gimnazije tudi ne bi šla, ker je "stara in to ni več zanjo" - je rekla. Med drugim - le nekaj mesecev prej se je rodila kot jaz...

Za spremljevalca monoštrskih in števanovskih učencev sem prosila kolega z gimnazije, sicer profesorja nemščine, slovenskih korenin, z odličnim znanjem slovenščine. S seniške šole so mi dali učiteljico, pri njih zaposleno nekaj mesecev, ki je končala študij slovenščine... Pa še učiteljici s partnerske slovenske šole sta prišli in naša učiteljica asistentka... Zanimiva ekipa, o kateri pred tednom dni nisem imela nobenega mnenja, le malo skepse...

 



Z mešanimi občutki sem šla, celo o odpovedi vsega sem razmišljala... Moja zahteva ob takih dejavnostih je, da učitelji komunicirajo z učenci slovensko. Pretekla leta se je to uresničevalo več ali manj le v moji prisotnosti... Že ob prihodu smo se temeljito pogovorili o vsem. Vedela sem, da je učitelj Zoli dosleden in resen kolega, moje največje pozitivno presenečenje pa je bila učiteljica Szilvia! Njena slovenščina je tekoča, dosledno jo uporablja in ni bilo nobenih problemov s pravili. Dopoldneve smo preživljali na plaži, popoldnevi pa so vedno namenjeni različnim delavnicam, predvsem jezikovnim...

"A se ti učenci skoraj vsi šele začenjajo učiti slovenščino?" me je po prvi jezikovni delavnici vprašala izvajalka... Vedela sem, da bo prišlo do takih vprašanj... Pretekla leta je eden od spremljevalcev vedno znova razlagal izvajalcem delavnic, da so ti otroci začetniki pri jezikovnem pouku... Ja, v prvem razredu so res, v osmem pa verjetno ne... In smo spet pri nikoli končani zgodbi: Kaj počnejo porabski učitelji 8 let krat pet ur tedensko v razredih??? Vem: prva tri ali štiri leta pri dveh učiteljicah v seniški šoli še gre. Sta zahtevni, otroci se morajo kaj naučiti... Potem je zgodbe konec in do osmega razreda - seveda že prej - pozabijo čisto vse! V takih primerih me je res pošteno sram, saj sem prepričana, da se kaj podobnega ne dogaja nikjer drugje kot v porabskih šolah... In se učitelji čudite, zakaj starši hočejo, da gredo otroci k nemščini; kristalno jasno je, da se tiste nekaj malega naučijo, slovenščine pa, žal, nič... Vsako leto je huje... Ves teden sem poskušala prav s seniškimi učenci, tistimi, za katere vem, da imajo slovenske korenine in stare starše ali starše, ki govorijo slovensko, komunicirati vsaj o povsem elementarnih stvareh... Kako se počutiš? Kaj ti je bilo danes najbolj všeč? Kaj boš delal doma? Kaj ti je všeč v Piranu? Kaj si si zapomnil v akvariju? O čem ste govorili pri slovenščini? ... Odgovori na vsa ta vprašanja so bili: DOBRO... Za zjokati se... Enaka žalost in bes me prevzameta ob misli na vse zgubljene ure slovenščine na gimnaziji...

"Moj bog, ti učenci ne vedo čisto nič! Tako se je gospa z njimi trudila, a oni ne obvladajo niti osnovnih slovenskih poimenovanj za, recimo, predmete v prostoru... To je snov prvega razreda... Čisto v šoku sem... Zdaj razumem, zakaj starši vedno bolj želijo tudi na gimnaziji, da se otroci učijo druge jezike, ne slovenščino..." To je bilo naslednje mnenje popolnoma nevtralnega opazovalca... In še eno: "Veste, prav čudno se počutim; dve uri govoriš, izbiraš osnovne besede, kaj vprašaš in ugotoviš, da nimajo pojma, o čem si govoril... Žalostno, res... Prav zanima me, kakšen je ta vaš pouk tam v Porabju, da se učenci nič ne naučijo..." Še nekaj takih mnenj sem slišala v tem tednu, še nekajkrat sem zardevala in ostala brez besed...

Na začetku tedna smo torej imeli slovenski komunikacijski mrk... A ob koncu - ob vztrajanju učiteljev spremljevalcev pri slovenščini - je bilo že malo drugače; nekateri so že kaj slovensko vprašali, tudi razumeti so se trudili... PO SAMO ENEM TEDNU!!! Kaj bi vas stalo, dragi učitelji, če bi počeli vsi vi enako vsak dan, skozi vse šolsko leto??? Kako se počutite, ko ob koncu šolanja - po 1580 urah slovenščine - učenci ne razumejo niti osnovnih slovenskih fraz??? Pred kratkim mi je nekdo omenil, da je neka porabska družina, katere otroci se leta in leta učijo slovensko, šla na izlet po Sloveniji. Mama teh otrok, sicer Madžarka, je šele takrat ugotovila, koliko šolskih ur je šlo v prazno... "Hčerka hodi že šesto leto k slovenščini; bila sem prepričana, da obvlada vsaj osnovno slovensko komunikacijo - v trgovini, restavraciji, v hotelu... Nič se ni znala pogovoriti, zato smo morali komunicirati nemško... Kakšen je ta pouk? Kaj počnejo učitelji v razredih? Čemu je treba zapravljati ure, če učenci ob koncu šolanja ne vedo prav nič???" Tudi jaz se sprašujem enako... Po vseh teh letih res ne morem razumeti vaše vseenosti...

Ker so počitnice, si morda, dragi učitelji, lahko vzamete čas in premislite, če ima takšen pouk smisel... No, za vas ga ima, saj imate službe... Toda - vi ste v službi učencev, ki jih MORATE kaj tudi NAUČITI!

P.s.: Jezikovne počitnice v Fiesi so kot celota bile čudovite! Ogromno vsega lepega, nova poznanstva, druženje s starimi in novimi prijatelji... Krasen tim spremljevalcev in gostiteljev... Da je Zoli izjemno dober pedagog, sem že vedela, Szilvia pa je res pravo odkritje! Upam, da bodo na seniški šoli, kjer je zaposlena, to priznali... Z učenci se da lepo delati, če ima učitelj pravi odnos do tega, kar dela... Če je tako, so tudi rezultati - in to sem vam želela povedati!