Porabski neskončni nočni pomisleki ...

😔

Morda so moji pogledi na ohranjanje jezika, kulture in narodne identitete res malo zastareli. Nepraktični. Naporni. Ali fundamentalistični, kot mi je neki dan pisal prijatelj z zahodnega konca slovenstva... Ali pa nič ni resnično, vse je dovoljeno, če si malo sposodim Vladimira Bartola... Morda je jezik le zbir znakov, pisnih, slušnih, kakršnih koli že, morda smo le brezčutni in nečustveni roboti in morda bom morala priznati poraz, spoznati, da je imeti v sebi v okolju, kjer živim in delam, nekaj človeškega, srčnega - napaka... In začeti trobiti v isti rog z moderno sociološko znanostjo, ki je iznašla tudi take trditve: "V luči sodobnih znanstvenih spoznanj se pojavljajo novi pogledi na pojmovanje etničnosti. Anthony Smith poudarja, da v samem bistvu etničnosti pripada poseben prostor “kvartetu mitov, spominov, vrednot in simbolov”. Ti subjektivni dejavniki, v interakciji z objektivnimi faktorji, oblikujejo tisto pomembno občutje solidarnosti, ki člane dane skupnosti povezuje v skupino, ločeno od drugih primerljivih skupin, s čimer se uveljavlja temeljna razločevalna funkcija etničnosti." Torej - miti, spomini, vrednote in simboli so dovolj... Tudi brez jezika in mojega vztrajanja pri učenju le-tega za ohranjanje skupnosti... A tega kvarteta ne bi mogli aplicirati še na kakšno skupino, recimo vrtičkarje, mafijce, gobarje...? Lahko bi ga... Gospod, ki je iznašel ta kvartet, je bil Anglež! Oni pa pač nimajo težav z ogroženostjo lastnega jezika...

  "...Ko bi tisti, ki se bahajo, da so najbolj množična slovenska organizacija, upoštevali moje pobude, bi se danes Slovencem v Italiji godilo mnogo bolje. Ob drugi priložnosti še kaj. Le pogum! Le pogumno naprej! Drži se trdno. Češke krone (bankovci) so imele napis "pravda vitezi". Prav prisrčen pozdrav..." ... se zaključuje obsežno pismo podpore, ki mi ga je poslal profesor Samo Pahor z zahodne meje slovenstva... Človek, ki ga iskreno občudujem in spoštujem... Tudi v Porabju je nekaj takih ljudi - njihova sporočila prav tako hrani moj bogat arhiv... 

 

Hodim po Monoštru med vsem tem cvetjem in razmišljam. Srečujem znance, danes, na primer, vzgojiteljico iz monoštrskega vrtca. Seveda jo vprašam, kako in kaj razmišljajo o učenju slovenščine v šoli starši otrok, ki hodijo v slovensko skupino in bodo jeseni prvošolci. Nič ne razmišljajo... Zaenkrat le to, naj otroci ne bodo preveč obremenjeni... Potem pa malo nemščine, malo angleščine in morda nekoč kakšen krožek slovenščine... Spet izgubljena generacija, kot tri pred njo in, kdo bi vedel, koliko krat tri za njo... V Monoštru je z učenjem slovenščine pri najmlajših dokončen konec...

»Programi, ki smo jih pripravili za leto 2014, so različni in bodo služili vsem generacijam, tako mladim kot starejšim. Obsegajo vsa področja življenja, temeljijo na ohranjanju naše bogate tradicije in skrbijo za ohranjanje slovenskega jezika ter naše kulture,« se je slišalo z narodnostne govornice pred kratkim, seveda iz ust narodnostnega politika... Kako pa boste to počeli, namreč skrbeli za ohranjanje slovenskega jezika??? Ja, sliši se dobro - kot pač zadnjih dvajset let s številnih odrov in govornic... Le tisti kako ostaja neodgovorjen, cela embalaža pa votla, brez vsebine. In vsem je prav... 

Če sem se še v začetku meseca zgražala nad političnimi izbirami na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, se mi zdaj nekako poraja misel, da so ljudje, ki o resorju, ki ga zasedejo, nimajo pojma, morda čisto v redu izbira. Minister ali državna sekretarka, ki nista okužena z zamejskim svetoboljem - in če bosta zastavila naloge korektno in strateško optimalno - lahko dobro peljeta neke zadeve, ob pogoju, da poslušata in slišita več plati predmejskih zgodb, ne le non stop dežurne krovnike z do potankosti izdelano strategijo branjenja lastnih okopov, brez podpore ljudstva; ker dokler imajo vsi ti čebelo matico, lastnega ljudstva in dobro zastavljene politike ohranjanja jezika, zaradi katerega so na položajih - pač ne potrebujejo...

Kako pa na monoštrski gimnaziji? Vse po starem, jasno. Prijazni in domači učiteljici do penzije manjka še nekaj dolgih let, pouk slovenščine pa je tako ali tako zavožen do konca... Le peti razred, kjer se dan za dnem poti naša pridna učiteljica iz Slovenije, odlično napreduje. Upam, da si tega uspeha ne bo pripisala ona, ki slovensko učiteljico le gleda iz zadnje klopi in tu in tam daje učencem potuho ali kaj prišepne... Tragikomedija pač... Onih 13 dijakov od 8. do 12. razreda pa je tako ali tako zgubljenih... Škoda ur, ki jih presedijo pri zabavni slovenščini brez učenja...

Prihaja pomlad in z njo lepote življenja... Dolgi sprehodi, beg v svet narave, preusmerjanje misli tja, kjer ni zakajev in kakojev... Se bom kdaj navadila? Bojim se, da ne, saj je v meni preveč iskrenih hotenj, da kdo začne razumeti... Da je edini pogoj za ohranitev vzhodne slovenske etnične meje ohranitev živega slovenskega jezika... Ki ga boste lahko ohranili le tako, da boste jezik govorili... Ne pa blebetali z odrov puhle, obrabljene fraze...

V Porabju je vse krasno (če jaz utihnem)

Dragi moji bralci, takole simbolična slikca za uvod. Pranger. Sramotilni steber ali pranger (iz nemško Pranger) je steber, na katerega so predvsem v srednjem veku za kazen privezovali storilce nekaterih sramotnih dejanj in jih izpostavljali javnemu posmehu in sramotenju. Včasih so bili prangerji pogosti in so bili znamenje nižje sodne oblasti. Ohranilo se jih je malo, piše v Wikipediji...

Ker je bil to srednji vek, danes pa smo v 21. stoletju, te metode niso več priročne. Danes imamo številne medije, kjer se lahko razpišemo, kolikor hočemo, ali pa ne... Ker nekateri zapis resnice doživijo kot žalitev! Tudi meni se pravkar dogaja nekaj podobnega...

Čeprav nisem nobena funkcionarka, diplomatka ali političarka, ampak le navadna javna uslužbenka v 38. plačnem razredu (z 8/1-stopnjo izobrazbe), se name in na moja dejanja gleda, kot da sem 24 ur neka VIP-persona, ki ne sme niti pisniti, ne imeti svojega mnenja, ne česarkoli videti ali slišati, kaj šele komentirati... To, da mladi in najmlajši v Porabju ne govorijo več slovensko, so verjetno le moje blodnje... To, da je vsem ljuba šank politika prevladujoči način delovanja, so prav tako moje blodnje... In to, da je organizacija, ki se ima za krovno, le društvo s 100 člani, in torej pokriva le 3,5 % tistih, ki so se na Madžarskem izrekli za Slovence, je tudi moja blodnja... V Porabju je vse krasno!!

Redno spremljam številne medije (Gospodje, ponižno vprašam, a tega tudi ne bi smela?), kakšne zanimivosti mi posredujejo tudi moji fb-prijatelji iz Slovenije, Avstrije, Italije, Amerike, Brazilije, Rusije, Ukrajine... In med številnimi drugimi komentatorji tudi sama poskrbim za kak odziv. Kot običajna državljanka seveda, preko svojih treh privatnih e-naslovov, preko facebooka itd. In neki dan sem komentirala tudi članek na portalu Slovencev v Italiji; nekaj vrstic in konotacija na porabsko žalost... Komentar je nekaj dni bil na moji fb-strani (seveda je še vedno!!), veliko ljudi ga je bralo, nekateri so mi tudi sporočali, kako resnično je, kar sem zapisala... In - tišina. Vsi smo pozabili, svet se je vrtel dalje, z novimi zgodami in prigodami. Vse dokler...

 

Vse dokler nisem dobila za lekturo za časopis Porabje člančiča o sestanku predsednikov osmih organizacij/društev Slovencev iz t. i. zamejstva, združenih pod imenom SLOMAK... Zapis se končuje nekako takole: Rudi Pavšič iz SKGZ je prisotne seznanil s člankom VP, objavljenim na Slomedii, o SKGZ in predsedniku ZSM; soglasno mnenje prisotnih - avtorica je presegla mejo dobrega okusa in pristojnosti, zato bo SLOMAK mnenje o neprimernosti posredoval avtorici in slovenskemu šolskemu ministrstvu... Sodoben pranger torej, za tiste, ki nekaj opazijo in to povedo ali zapišejo, in ne za tiste, ki neprimernosti, ki so jih ti drugi opazili, počnejo! Razumi, če moreš!! Smešno, tragikomično, rumeno, so bile moje prve misli... In sem vprašala urednico: Kaj imajo bralci od tega rumenega dodatka? (Med drugim, odkrila sem dva članka o tem sestanku - nobeden ni imel tega rumenila na koncu, ker objektiven poročevalec ve, da take čenče ne spadajo v resen članek!!!) Rekla mi je, da informacijo o tem, kaj se je dogajalo na sestanku... Žal - je res in ni res!!! Iz takega invalidnega sporočila bralci pač ne morejo izvedeti, kaj je huda VP ušpičila, ampak je člankar vrgel le neužitno kost v smislu "spet je nekaj ušpičila"! Na pranger z njo! Zakaj se to mora pojaviti samo v Porabju, je jasno... Zato, ker rabijo preusmeritev pozornosti na to, kaj nekdo (beri VP) reče o tem, kar ni v redu. Da pa določena dejanja nekaterih res presegajo meje dobrega okusa in pristojnosti že zelo dolgo, pa je nepomembno... Mi bomo dalje s harfami na oblakih, klinc gleda ljudstvo v solzni dolini!

Prvič, gospodje, bodite malo bolj natančni: To ni bil članek, ampak nekajvrstični facebook komentar, med kakšnimi 30 drugimi, ki ga je prinašalec grozne informacije na sestanek iztrgal iz konteksta in prekvalificiral kar v članek na Slomedii! Drugič, meje dobrega okusa so v Porabju že davno presežene, pa ne s facebook komentarji državljanov, ki jim ni vseeno, ampak z dejanji in delovanjem odgovornih za stanje duha in jezika tu na Vzhodu!!! Tretjič, moje pristojnosti??? Seveda! Delam strokovno od pike do vejice, od klicaja do dvopičja, vse, kar imam zapisano v pogodbi o strokovnih nalogah. Strokovno, natančno, korektno - odlično torej! Tako menijo tisti, ki sem jim odgovorna za svoje strokovno delo, in jih imam za kompetentne pri presojanju le-tega... Nobenih pristojnosti kot javna uslužbenka nisem presegla! Ali - sem morda javna uslužbenka, robot, delujoč 24 ur na dan??? Nisem, gospodje, in nikoli ne bom! Četrtič, ljubi bog, saj ste v svoji zanesenosti vse pomešali! Da boste o nečednostih državljanke VP poročali kar šolskemu ministrstvu??? Sancta simplicitas!! A mislite, da sem tako zelo pomembna, da se bo le-to ukvarjalo s tem, kaj počne ena od stotisočih javnih uslužbenk ob desetih zvečer na facebooku??? Gospodje, slovensko šolsko ministrstvo ima ogromno pomembnejšega dela... In, petič, kot državljanka VP imam pravico videti, vedeti, slišati, misliti in povedati!! Ali - mi jo boste vzeli??? Ali bomo šli vse do Severne Koreje? Gospodje, cesar je nepreklicno gol - preberimo spet in spet dobrega starega Andersena!

 

In kot sem zapisala v pismu koordinatorki SLOMAK:

"Spoštovana gospa in gospodje v SLOMAK, če je vaše primarno poslanstvo

branje fb-komentarjev in poglobljena analiza le-teh ter ukrepanje proti

piscem, se Slovencem pred mejo pišejo žalostni prihodnji časi... In bo

ohranjanje edine pomembne svetinje vseh - slovenskega jezika - le še

pobožna želja nas, sanjačev in naivnežev..."

__________________________________________________

 

Ps.: Danes, 20. 3., je ta člančič objavljen kot uvodnik v Porabju in zadnji odstavek precej trapasto spremenjen; ni več govora o pritoževanju na šolsko ministrstvo, ampak se zadeva zaključi takole: "... zato bo SloMaK soglasno izrazil svoje mnenje (soglasnost zahteva nov pravilnik) o neprimernosti objavljenega teksta." ... Razumi, če moreš...







Razmišljanje o kritičnem položaju jezika v Porabju

Avtorstvo današnjega zapisa pa ni moje - objavljam namreč razmišljanje moje fb-prijateljice Suzane G., Slovenke, ki že 5 desetletij živi na Madžarskem, a še vedno brezhibno govori in piše slovensko! Moj poklon, Suzana!!!

Oprosti, Valerja, da se vmešavam v vaše zadeve. Predvsem od Tebe sem spoznala bolj natančno položaj v Porabju, in dosti premišljujem o vzrokih, zakaj imaš Ti tam tako težko in naporno delo. Prosim Te, preberi, in če se ne strinjaš s tem, potem mi enostavno sporoči, in jaz bom takoj odstranila moj prispevek. Zares je težko poznati vse probleme, ki so povezani z zamejskimi Slovenci. Jaz, kot prof. dveh tujih jezikov (slovenski ni med njimi), vidim le probleme, ki so povezani z uporabo jezikov. Politična vprašanja mene v glavnem ne zanimajo. Prispevek Dejana Valentinčiča mi je pojasnil, da spadam med izseljence, kar sem nekoč res sama vedela, sem pa s časom - več kot pol stoletja je od tega minilo - to popolnoma pozabila. Saj to za mene niti ni važno vedeti. Važno je pa vedeti, v kako izredno težki jezikovni situaciji se nahajajo Porabski Slovenci.
Porabje je jezikovno področje, za katero je po mojem mnenju značilna triglosija, eden zelo redkih pojavov na svetu. Diglosija ni redka. Za narodnostno mešano območje je značilna diglosija, kjer živi v glavnem bilingvalno prebivalstvo. Toda v Porabju so navzoči trije jeziki: slovenski, porabsko narečje (ki se močno razlikuje od slov. knjižnega jezika – ravno zato govorimo tu o tri- in ne o diglosiji) in madžarski jezik. Pri tem pojavu ima vsak jezik svojo vlogo. V primeru, ko eden od njih svojo vlogo izgubi, začne izumirati, in nobena politika zaščite narodnosti ga ne more reanimirati. Dva – slovenski in madžarski sta knjižna jezika, porabski je dialekt ali narečje. (Mislim, da med obema pojmoma ne obstaja velika razlika). Ravno tako porabsko, kakor tudi prekmursko narečje, so nekoč ocenili kot knjižni jezik. Jaz se ne spuščam v to analizo, ker se s tem ne ukvarjam. Dovolim si pa, da v to močno dvomim, kajti knjižni jezik kot pojem ima več kriterijev, ne le to, da je Sveto pismo, in še nekaj leposlovnih knjig objavljenih na teh dveh jezikih. Knjižni jezik mora biti nenehno reguliran, in prilagojen zahtevam izražanja tudi strokovnega besednega zaklada. To je mislim odločilno pri teh dveh jezikih – sedaj že gotovo samo narečjih, da jih ne moremo opredeliti kot knjižni jezik. V pozitivni razvojni stopnji se kakšen jezik lahko povzpne na raven knjižnega jezika, toda ta dva omenjena jezika se sedaj nahajata v stadiju degresivnosti.

Jezikovni situaciji v Prekmurju in Porabju se bistveno razlikujeta. Jezik, ki ga obvlada avtohtono prebivalstvo v Porabju, in se večinoma z ustnim izročilom prebija skozi stoletja, je narečje, ki se v neregulirani obliki (sklanjatve, spregatve uporablja vsak po svoje…to trdim le na podlagi svoje impresije –brez analize) udejstvuje tudi v mediju. Ta jezik se v tolikšni meri razlikuje od ostalih narečij na območju Slovenije (z izjemo Prekmurja), da ga enostavno nikjer ne razumejo (izjema so tisti, ki obvladajo več slovanskih jezikov) razen območja, kjer nositelji teh jezikov živijo. Uporabljajo ga (so ga) v glavnem v družinskem krogu. Danes žal pojema njegova raba tudi v vsakdanji konverzaciji. Vzrok te tendence je kristalno čist. Večkrat lahko beremo oziroma nam pripovedujejo, kako so živeli naši predniki. Nekateri so umrli brez tega, da bi v svojem dolgem življenju kdaj zapustili meje svoje vasi. Kvečjemu v sosednjo vas so šli obiskat sorodnike. Mukič Franc je dostikrat opisoval tudi politične razmere, kako hermetično so bili oddvojeni od matične Slovenije, da niti v smer meje pogledati niso smeli. Madžari pa so bili oddvojeni od njih, kajti brez posebnega dovoljenja niso smeli tja. Tako v glavnem niti z Madžari niso prišli v stik, in se zato njihovi predniki dolgo niso mogli asimilirati, kljub takratnim asimilacijskim prizadevanjem. Zanimivo je, da se je asimilacija začela predvsem takrat, ko so pridobili pravico uporabe svoje materinščine, ko se je začela zaščita narodnostnih manjšin….To se je dogajalo zlasti za to, ker so mladi začeli drugače živeti kot njihovi starši. Dobili so delovna mesta v madžarskih mestih, in so začeli svoj jezik zamenjevati z jezikom večinskega naroda. Soočali so se s problemi, ki jih v porabskem narečju niso mogli izraziti, in so sčasoma skoraj popolnoma prešli na večinski jezik. Zakaj to ni bil slovenski? Enostavno zato, ker na slovenskem območju niso dobili delovnih mest, in še danes niso dobili množično slovenskega državljanstva. V tem oziru je Madžarska dosti bolj naklonjena svoji diaspori. Prej desetletja te možnosti ni bilo, danes obstaja, in kljub temu nikjer ne vidim niti sledu izkoriščanja te možnosti, nikjer nobene ponudbe, nikjer nobene reklame niti glede prostih delovnih mest, niti glede državljanstva. Prepričana sem, da bi to bila edina možnost, ki bi to tendenco naravne asimilacije še pravočasno lahko radikalno ustavila. Zakaj se ljudje po svetu učijo enega ali drugega jezika? Zato, da bi v tujini lahko študirali, ker se tam lažje zaposlijo, če dobro obvladajo njihov jezik, oziroma pridobili dostop do kulture nekega naroda, kar je predvsem pretenzija akademsko izobraženih. 

Tudi dvojezične šole v Porabju bi se kmalu napolnile, ker bi se učenci potegovali za sprejem, če imajo kakšne perspektive. Kot tuji jezik bi bil najbolj primeren nemški, in sicer zaradi bližine avstrijske meje. Na monoštrski gimnaziji bi slovenski jezik moral igrati posebno vlogo, vlogo sestavnega dela lastne kulture, v uporabi bi postal skoraj popolnoma enakovreden madžarskemu jeziku. »Skoraj« le zato, ker bi v uradih tudi v bodoče uporabljali madžarski jezik, ki ga kot državljani morajo obvladati, ker drugače enostavno ne gre. Celo nekatere predmete bi se lahko učili v nemškem, druge v slovenskem in madžarskem jeziku. Angleški jezik se počasi začne umikati nemškemu jeziku, ker v državah, kjer so naši ljudje večinoma zaposleni, zahtevajo v prvi vrsti znanje nemškega jezika, in le v drugi vrsti angleškega.
Kaj bi pa bilo z narečjem? Po mojem mnenju bi tudi zaživelo, ker bi dobilo malo infuzije, malo sveže krvi iz slovenskega knjižnega jezika, ki ga do sedaj iz omenjenih razlogov ni dobivalo, ravno nasprotno, dobivalo ga je iz madžarskega in se je s tem pospeševala tudi asimilacija.

Kako je mogoče, da teh in podobnih problemov ni v Sloveniji, niti v Prekmurju, niti v Lendavi. Gospa Teodora Grca pravi, da je pogovorni jezik v Lendavi madžarski ali narečje, ki pa je slovenskemu jeziku izredno blizu. To pomeni, da se Madžari, ki tako lepo hranijo tam svojo materinščino, ne mučijo s tremi jeziki, ker od doma, »von Haus aus«, kot bi lahko lepo slovensko izrazili, obvladajo oba jezika, ki sta obenem pogovorna in knjižna. Vidijo, da ko prestopijo madžarsko mejo, je njihovo znanje madžarskega jezika polnovredno, povsod uporabno, ravno tako tudi slovenski jezik. Tega občutka, tega privilegija Porabski Slovenci nikoli niso imeli. Torej je Lendava območje, ki ga lahko imenujemo diglosalno, ker ima in uporablja dva, popolnoma enakovredno uporabna jezika, kjer je manjšinsko prebivalstvo bilingvalno. V Prekmurju je malo težje, ker se njihov pogovorni jezik zelo razlikuje od slovenskega knjižnega jezika. Bistvena razlika v primerjavi s Porabskimi Slovenci je v tem, da se prekmursko narečje bliža slovenskemu knjižnemu jeziku, kajti neologizmi prihajajo od tam, ne pa iz madžarskega jezika, zraven tega sta pa še oba uporabna, eden v konverzaciji, drugi pa v uradnem življenju. To je na kratko moje mnenje, moja absolutno zasebna analiza tega, zakaj je jezikovno vprašanje in s tem vprašanje identitete v Porabju tako kritično.

Ja, to je del zgodbe o kritičnem položaju slovenščine v Porabju. Diagnozo smo vsi skupaj postavili, zdaj pa bi moralo priti zdravljenje. Pa - bo???

Ima Slovenija kakšno realno strategijo v zvezi s Porabjem???

Nobene strategije, nobene realne ideje, nobene zaveze, ničesar!!! O tem razmišljam v teh dneh, ko se v Vladi RS kadruje, ko stranke vladne koalicije kupčkajo brez pameti in morale, ko ugotavljamo, da je minister brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu lahko ČISTO VSAK!!! Kandidatu sploh ni potrebno vedeti, kdo so Slovenci po svetu in kdo so Slovenci v sosednjih državah, ki jih sicer še vedno imenujejo z neumnim poimenovanjem zamejci. Ko sem gledala posnetek parlamentarnega zaslišanja upokojenskega kandidata, me je res skoraj kap, saj so Slovenci po svetu v njegovem besednjaku tujci, ki naj malo vlagajo v Slovenijo!!! Recimo kot Kitajci s kapitalom ... Na ostro reakcijo nekoga izmed članov komisije se je kandidat sicer terminološko popravil, a so naprej bili pač zamejci po svetu!!! ... Pa še marsikaj bodo in ne bodo ... Predvsem ne bodo ... Urade, ki so jim namenjeni taki kadri, bi preprosto bilo potrebno ukiniti, saj so nenamenski porabniki davkoplačevalskega denarja ... Tudi strankarsko kombinatoriko, ki tako državljane v Sloveniji kot rojake Slovence v sosednjih državah in svetu žali ter ponižuje!!! Kaj se dogaja s slovensko predsednico vlade, ki je ob svojem nastopu funkcije tako zelo obetala??? Če sem se takrat z marsikom kregala in jo branila ter hvalila njen inavguracijski govor, sem danes toliko bolj razočarana, zmedena, jezna ... Še bolj zaničujem strankarsko politiko, še bolj me je sram, da sem - kljub svoji večni skeptičnosti - nasedla ...

Imamo torej ministra, ki ne ve, komu in zaradi česa ministruje. Skrbel bo menda za kontinuiteto na Uradu ... Kontinuiteto - česa? Niča!!! Upala sem, da bo ob sebi imel še dalje vsaj dosedanjega državnega sekretarja, ki se kot raziskovalec vse življenje ukvarja z manjšinami, in pozna področje, čeprav se včasih z njegovimi pogledi nisem strinjala; ker je velikokrat - žal - bil le politik, celo oportunist, in preslišal dejstva, da je za ohranjanje narodnosti najbolj pomemben jezik … Toda - NE!!! Resor pripada upokojencem in oni že vedo, da je vseeno, kdo je državni sekretar - glavno, da je njihov ... Pač vsak, kdor ima malo časa in nič morale ter odgovornosti ... Čisti obup!!! Že doslej smo tisti, ki delamo na narodnostnem področju, velikokrat čutili, kako prekleto sami smo, kako je onim v beli Ljubljani prav vseeno, kaj se dogaja tu, na vzhodni meji slovenstva, daleč od prestolničnih oči in src ... Zdaj vemo, da je res tako!!! O, saj ne rečem - VIP-politične procesije rade prihajajo sem na romanja; malo obljubijo, malo potarnajo, da je tudi v Sloveniji hudo, a že za Srebrnim bregom pozabijo, kje so bili in zakaj ... To je naša realnost. Od lanskega čarovniškega procesa, ki se je na slovenskem konzulatu v Monoštru vodil proti meni (seveda na pobudo avtohtonih funkcionarjev, torej domače "organiziranosti"), se VIP-procesij ne udeležujem več. Škoda je časa in energije ...

Danes je sicer pustni torek, a nisem čisto nič pustovanjsko razpoložena ... O Sloveniji in strategiji do Porabja razmišljam, to pa zame ni pustna tema - za slovensko politiko pač je. Če govorimo o tem, da bodočnost narodnosti temelji na ohranjanju jezika in kulture, bi matična država morala prisluhniti glasovom, ki že leta kričijo po tem, da se pomaga na predšolskem in šolskem področju - ne le s tonami knjig, ampak z dobrimi učitelji!!! Mladi so menda prihodnost skupnosti, mladi, ki naj bi se v vrtcih in šolah naučili slovensko materinščino, ker se je v družinah niso. Toda - kako??? Že dolga leta pripovedujemo, da so porabski pedagoški kadri premalo in velikokrat prešibki v znanju in zavesti in da nujno potrebujemo nekaj učiteljev in vzgojiteljic iz Slovenije!!! Po strokovnih pregledih, ki sem jih opravila v dveh šolah, ugotavljam, da so dobri kadri iz Slovenije usodnega pomena za ohranjanje in razvoj jezika kot tudi pogostejšo javno rabo le-tega. In - kaj imamo v Porabju??? V kaj vlaga sredstva Slovenija?? V zidove in kravice, ki, žal, nikoli ne bodo spregovorile slovensko ... Tudi njihovi lastniki premalo, da bi upravičili radodarnost donatorjev ... Od davna zagovarjam vlaganje v človeške vire. Koliko bi Slovenijo stali letno 3-4 kompetentni učitelji? Tretjino proračuna ene od organizacij, ki jo financira Slovenija!!!

Torej - kaj imamo /nimamo/ v Porabju danes??? Od 1. januarja 2014 nimamo slovenske vzgojiteljice asistentke, ker se je zgoraj omenjeni Urad za Slovence odločil, da se delo le-te financira projektno, kar pomeni, da bi bil njen delodajalec skoraj pol leta brez finančnega vira za njeno plačo!!!! In dosedanja vzgojiteljica je - razumljivo - našla drugo zaposlitev. Pogodba učiteljici asistentki je nekako za določen čas podaljšana. Ja, prav ste prebrali, za določen čas ... Ki je zaenkrat stabilen ... In sanje o še kakšnem stalnem učitelju iz Slovenije??? So sanje ... Ker tam v daljni prestolnici, kjer je pomembno, da si v pravi stranki, se menda ja ne bodo ukvarjali z minornimi problemi izumiranja slovenščine v Porabju ... Tam bodo reševali svet in krizo v Ukrajini ...

Danes jo lahko rešujete, jutri pa - zaboga - se malo spustite na zemljo!!!