Srečen božič! Iz Porabja, z ljubeznijo...

Srečen božič vsem!!!

Malo miru, malo lepote, božično drevo, nasmejani sinček Samuel, družinski dnevi...
Porabske šole so se pred dnevi za nekaj časa zaprle, učenci in učitelji so zase, za starše in prijatelje pripravili čudovite praznične prireditve; dvojezične. Tudi sama praznike preživljam družinsko, daleč od skrbi in razmišljanja o vsakdanjih problemih, daleč od hrupnega sveta... Vsaj nekaj dni je potrebno izklopiti, oditi v drugačen svet, brez neodgovorjenih vprašanj, dvomov in skrbi... Čisto moj svet...
Predpraznični čas pa je bil lep in zabaven tudi v Porabju; celo ravnateljici seniške in števanovske šole, Ildika in Agica, sta se sprostili... Skupaj s svojimi učitelji...

In tako veselo so z učiteljico asistentko Metko pozirali seniški učenci 2. razreda, za katere velja, da so tudi pri slovenščini zelo zelo dobri... Največ zaslug za to pa ima gotovo njihova razredničarka Ibolya, pa babice in dedki, ki z vnuki kakšno rečejo po slovensko...

Naj bo vse lepo, pa ne le med prazniki...

Podpisovanje sporazumov kot družabna igra politike - tretjič

 

Nisem pozabila, da mi v zbirki slovensko- madžarskih izštevank, pardon, meddržavnih sporazumov, manjka kandirana višnja na tortici - najbolj znamenit izmed vseh znamenitih sporazumov, tisti, ki ima zveneč naslov Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini v Republiki Madžarski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji. Za uvod v komentar: ta prelep naslov sem zapisala pravilno, ker preprosto ne prenesem slovnične šlamparije, ki jo nosi že 20 let originalni naslov; neštetokrat sem raznoraznim pomembnežem razlagala, da glagolska zveza zagotoviti pravice zahteva v tem kontekstu ob sebi dopolnilo v 3. sklonu - komu, čemu? in nikakor koga, česa?, kot je zapisano v originalnem naslovu tega sanjskega sporazuma!!! Vsi veleumi, ki so stikali modre glave in pred dvema desetletjema kreirali te zgodovinske pomembnosti, žal niso premogli (a le v slovenskem jeziku, ker je madžarska verzija pravilna!) niti osnovnošolskega znanja slovenske slovnice ali pa je že takrat ta šlamparija kazala odnos slovenske strani do tega papirja... (Tudi to, gospodje in gospe, spada k domoljubju!!! Ne le floskule o ljubezni do jezika!!! Vsak, ki javno nastopa - govorno ali pisno - bi se tega moral zavedati!!! Takih zmazkov pač ne bodo rešili festivali domoljubnih pesmi, ki v teh časih in okoliščinah zvenijo kot sarkazem, čeprav z domoljubno poezijo ni nič narobe... Moti me, kdo, kdaj in kako jo ponuja...)

 



Pa se vrnimo v romantično preteklost, tako lepo, kot prepevanje monoštrskih srednješolcev na zaključku šolskega leta... Pred natanko 20. leti, 6. novembra 1992. leta v Ljubljani, sta zunanja ministra Slovenije in Madžarske, dr. Dimitrij Rupel in Geza Jeszensky, podpisala Sporazum o recipročni zaščiti slovenske in madžarske manjšine v obeh državah, se je istega dne glasilo tiskovno sporočilo slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve. Seveda niso pozabili dodati, da bo ta sporazum, ki je prvi take vrste s katero izmed sosednjih držav, kjer živi slovenska manjšina, in zato tako zelo pomemben, rešil vse kompleksne probleme zaščite jezika in identitete, pospešil razvoj šolstva, gospodarstva, obmejnega sodelovanja... Indija Koromandija, torej. Mediji so poročali, politiki se trkali po junaških prsih; a kajkmalu smo mi, ki bi morali iz teh grandioznih stavkov črpati kakšne praktične konsekvence, začeli ugotavljati, da so sporazumski spektakel potrebovali le politiki, ki svoje mandate odsanjajo in se jih zamenja... Večkrat sem javno rogovilila z besedo recipročnost, a so me hitro utišali, češ, da je govoriti o osnovnem slovarskem pomenu te besede pač nespodobno in nediplomatsko! Torej, naj pozabim, kaj ta beseda v resnici pomeni, kajti slovenski politiki so fini, spodobni, olikani ljudje, in ne morejo kar tako očitati madžarski strani, da česa za Slovence v Porabju ni naredila, saj imata državi vendarle odlične medsebojne odnose, naravnost ljubezensko razmerje!!!

In se malo pozabavajmo z vsebino obravnavanega sporazuma, tako lepo, kot je ta zimska idila na zgornji sposojeni fotografiji... Sporazum ima zelo poveden uvod, ki mu sledi 17 členov. Vsebinsko se dotika vseh področij manjšinskega življenja, pozornega bralca - pa naj mi pravniki oprostijo - pa vseeno zmotijo abstraktni glagoli, ki se nenehno ponavljajo: spodbujati, podpirati, priporočati. Iz slednjega je tudi samostalnik priporočila, ki naj bi jih sprejemala Slovensko-madžarska mešana komisija za spremljanje uresničevanja določil sporazuma. Torej priporočila, ne zaveze, na kar so me pred leti glasno opozorili na nekem sestanku v Budimpešti, češ, to so samo priporočila, kar pač pomeni, da uresničevanje ni nujno. No, da ne bom krivična; pojavljata se tudi glagola zagotavljati, zavezovati se (seveda v nedovršni obliki, zato se lahko zavezujemo in zagotavljamo vedno znova...).

Že v 1. členu državi, podpisnici zagotavljata možnost za ohranitev in razvoj ter svobodno izražanje kulturne, jezikovne, verske in celovite slovenske oz. madžarske identitete manjšin in njunih pripadnikov. Kako lepo! V ta namen bosta sprejeli in uveljavljali ustrezne ukrepe na vseh področjih življenja, v 2. členu piše, da bosta podpirali pouk v maternem jeziku in učenje materinščine v vsej šolski vertikali, pa izmenjavo gradiva, učencev, učiteljev, študentov, štipendij, spodbujali učenje manjšinskega jezika, kulture in zgodovine tudi pri večinskem narodu... Zagotavljali bosta tudi enakopravno javno rabo manjšinskega jezika na narodnostno mešanih območjih (4. člen), zagotavljali lastno informacijsko dejavnost manjšin (5. člen), podpirali ustanavljanje, delovanje in sodelovanje manjšinskih raziskovalnih organizacij in znanstvenih ustanov (6. člen), podpirali tak gospodarski razvoj regij, ki bo preprečeval izseljevanje prebivalstva ter spremembo etničnega sestava avtohtonega ozemlja manjšin (7. člen), zagotavljali manjšinsko politično predstavništvo na vseh ravneh (8.-9. člen), skrbeli za prometne povezave (10. člen), zagotavljali materialno in drugo podporo (12. člen). In še 13. člen dobesedno: Nobene določbe tega sporazuma ni dopustno razlagati ali uresničevati tako, da bi se s tem znižala raven zagotovljenih in že doseženih pravic... Ta, prav poetična vsebina je dajala naivnim upanje, realistom pa zbujala dvome. Saj je tako lepo, da ne more biti res! In ni bilo. Zelo dolgo. Dvajset let drobtinic in tu in tam kakšen večji grižljaj. Pa poglejmo!

Malo teme, še več oblakov in tam nekje daleč sonce... Šele po dveh desetletjih se nekako ureja status narodnostnih šol, s prevzemom ima manjšina več vpliva in pristojnosti, večje so teoretične možnosti sodelovanja z matico, mislim na gostujoče vzgojiteljice, učitelje... Teoretične možnosti pravim, ker se ob konkretnih rešitvah ves čas spotikamo ob zakonske ovire ene ali druge države, ki jih po romantičnem sporazumu tudi ne bi smelo biti, pa so. Največkrat nepremostljive. Nekaj smo na šolskem področju torej pridobili, še več pa izgubili, namreč učence, ki bi od doma prinesli vsaj nekaj slovenskih besed. To seveda ni stvar sporazuma, ampak pogojev, predvsem gospodarskih, ki bi jih le-ta naj zagotavljal. Kaj se je v Porabju v dveh desetletjih zgodilo, da bi slovenščina lahko bila zanimiv jezik in bi starši otroke k pouku vpisovali s pozitivno motivacijo? Skoraj nič ali celo nič. Prometne povezave?? An, ban, pet podgan... Manjšinski poslanec v madžarskem parlamentu? Ni šans. Slovenski duhovnik v porabskih vaseh? Je bil in ga ni več, aktualnemu madžarskemu pa se to res ne da... Skrb za gospodarski razvoj, ki bi preprečil izseljevanje Slovencev in priseljevanje prebivalcev večinskega madžarskega etničnega porekla? Kje pa! Razglejte se malo po lepih andovskih, veriških in drugih gričkih! Obnovljene stare ali novozgrajene hiške so vikendi madžarskih meščanov...

Da ne bom dolgovezila: sporazumi, kar nekaj njih, se podpisujejo še dalje; ob vsakem pomembnem državniškem ali ministrskem ali sekretarskem obisku, ker gospoda pač mora kameram in fotoaparatom pokazati kaj konkretnega. Porabci pa morajo živeti dalje, tudi takrat, ko ugasnejo kamere in bliskavice fotoaparatov in ko podpisovalci že davno pozabijo, kam vse so dali svoje podpise... Zato sem globoko prepričana, da je podpisovanje vseh teh meddržavnih sporazumov, ki v veliki večini sploh niso usklajeni z zakonodajo države, kjer naj bi veljali, zgolj družabna igra politike...

Slovenija, duhovna domovina vseh Slovencev?

Slovenija je/bo res duhovna domovina vseh Slovencev???

Že nekaj večerov se ukvarjam s pripravo referata, ki ga bom imela na omenjeno temo čez dva dni; ampak naslovna vprašalna poved je tam zapisana vzklično ali velelno, ni povsem jasno. No, kar se Slovencev za mejo tiče, to gotovo ne bo držalo. Za Porabce pa stoodstotno ne... Dvajset let samostojne Slovenije, v katero sem najiskreneje verjela, izzveneva v čudno mešanico pelina, kaosa, neizpolnjenih obljub, osovražene vlade in parlamenta z nekaj primerki poslancev s ponarejenimi diplomami, s korupcijo, mafijskimi posli, sodstvom, ki to ni, z anarhijo, protesti, zmedo... Kdo v tej godlji, imenovani država Slovenija, ima še kaj kredibilnosti, časti in odgovornosti? Ne poznam ga, junaka, ki bi to premogel... In jaz naj razmišljam o Sloveniji kot duhovni domovini vseh Slovencev... ?! In Porabci naj razmišljajo o Sloveniji kot duhovni domovini vseh Slovencev...?!?

Moji Porabci so zaskrbljeni, jaz prav tako; vedo, da sta za obstoj in preživetje vsakega naroda najbolj pomembna jezik in kultura in da je lepši in prijaznejši svet odvisen od nas vseh, od slovenš'čne cele, po Prešernu... Tudi od Porabskih Slovencev... ki jih prav nič ne zanima, ker se nikoli niso politično opredeljevali ali strankarsko uvrščali, katera slovenska resnica, desna ali leva, rdeča ali črna, je prava... ki jih ne zanima, kdo v Sloveniji je za kaj bolj zaslužen... in jih ne zanimajo postulati 19. stoletja o narodovi omiki in zgodovinskih vrednotah, pa tista Cankarjeva, kdo je narod in kdo ljudstvo; prav tako jih ne zanima, kdaj smo postali/nastali narod - ali v času NOB ali v času zgodovinsko dokazane naselitve... In - gospodje - kaj pomeni, da Slovenija v evropskem smislu še vedno ni nacionalna država? Tega res ne razumem... Sicer pa Slovencev v Porabju in tudi mene to gotovo ne zanima... Ker sem menila, da sem nepoučena, in veleumnih trditev o Sloveniji, ki še vedno ni nacionalna država, ne razumem, sem se malo razgledala po literaturi: splošno izobraževalni, sociološki, politološki... in ugotovila, da verjetno tisti, ki take trditve zapisujejo v 21. stoletju, razumejo še manj... Zdaj sem pomirjena... V mislih pa se pridružujem tistim, ki pišejo, da je razglabljati o nacionalni državi danes anahronizem... Posebej če pomislimo, kako zvesto in dosledno kimamo - tudi na škodo nacionalne države - evropski nadnacionalni integraciji...

Veste, kaj je za Slovence v Porabju, ta usodno pomemben branik slovenstva na skrajnem severovzhodu naše jezikovne in etnične meje, pomembno? Ne veste, ker potem ne bi razglabljali o abstraktnih pomembnostih, ki jih že od davna v Ljubljani pripisujete zamejskim/predmejskim (po Miranu Košuti) Slovencem. Tudi tone knjig, ki jih kakšna založba - zaradi pomanjkanja prostora v skladišču - odpiše in podari Slovencem za mejo, ne bodo ohranile jezika, kulture, slovenske duše...

Ta drobčkan porabski trikotnik in ljudje, moji Porabci, v njem potrebujejo malo drugačno skrb in pozornost matice; kakšno skromno gospodarsko osnovo, slovenski kruh in sokove slovenske besede, da bodo začutili, da vemo, da so pomembni... Knjige na policah šolskih knjižnic, podstrešij in skladišč jih ne bodo rešile, na veliko žalost darovalcev... Nekaj dobrih dodatnih učiteljev slovenščine, zavzetih govorcev in zaljubljencev v slovenstvo pa je že nekaj drugega! Ja, slovenščino moramo prinašati Porabcem ljudje, ne papir. No, da ne bom razumljena narobe: ljubim knjige, predvsem slovenske, in bi bila zelo srečna, če bi jih tudi vsi Porabci. In ker ni tako, jim je potrebno dati to, kar trenutno najbolj potrebujejo: učitelje, posredovalce žive slovenske besede! In nekaj sredstev za nakup ribiških palic... Ne rib... Saj znajo... In - je Slovenija res duhovna domovina vseh Slovencev??? Še ne. Morala se bo - za svojo verodostojnost - zelo zelo potruditi...

Porabska zimska tihožitja

Pa jo imamo! Prav tako zimo z belino in modrino in mrazom. Pravzaprav je ne maram preveč, ker mi neočiščene porabske ceste podaljšajo pot za nekaj deset kilometrov - namesto po porabskem snegu in ledu potujem iz Monoštra v Slovenijo čez Avstrijo. Tako na slovenski kot avstrijski strani pa se - zaenkrat - recesija na cestah ne pozna...

V zgodbi o jesenskih tihožitjih sem ostala dolžna 3. del - ker ga pač ni bilo. Danes ga lahko uvrstim na prvo mesto med zimska tihožitja! Mislim na nadaljevanko o učiteljici asistentki in plačilu za njeno delo. Končno, bi rekla. Miklavž je na njen bančni račun prinesel prav na svoj godovni dan plačilo za minule 3 mesece, tudi za december bo - takrat že Božiček. In kaj bo po teh štirih mesecih, za katere je sredstva zagotovil Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu? To pa je naslednji del nadaljevanke. Pogovori in dogovori tečejo, nekako verjamem, da bo zadeva rešena. Za eno učiteljico, a mi v Porabju krvavo potrebujemo dve! Iz vseh razlogov, ki sem jih zapisala pred kratkim in še številnih drugih, prav tako usodno pomembnih...

... Zato, da bodo Fani, Cintia in Ester - rožice na fotografiji - in še mnogo takih in podobnih imeli ustrezen pouk slovenščine in se kaj naučili... Zato, da bo slovenščina v porabskih šolah jezik, ki ga bodo starši izbrali kot dobro priložnost za svoje otroke... Zato, da se bo slovenščina ohranjala kot jezik, ki se ga da naučiti, govoriti in z njim kaj pametnega v življenju početi; in da se vsem slovenskim učencem da priložnost, da se zavedo svojih korenin, če so jih že starši in stari starši prikrajšali za zgodnje učenje slovenščine v družinskem krogu...

Drugo zimsko tihožitje je prav gotovo vesela novica, da je madžarsko šolsko ministrstvo nakazalo manjkajoča denarna sredstva za letošnje leto za dvojezični šoli, ki sta v upravljanju Državne slovenske samouprave. Vsaj zaenkrat smo si oddahnili, potem pa vodstvo organizacije, poleg neštetih drugih obveznosti, čaka boj za ureditev finančnih obveznosti v prihodnje. Na koncu se po navadi vse uredi, a pot je vedno zelo težka in negotova. Na zgornji fotografiji je učilnica 4. razreda na gornjeseniški šoli, lepa in sodobna, ena od štirih, ki smo jih v preteklih letih opremili s pomočjo slovenskega šolskega ministrstva, za kar so na šoli zelo hvaležni, saj občina, ki je do nedavna bila vzdrževalka šole, tega ne bi zmogla. Porabski učitelji bodo torej mirno lahko pričakali Božička... Tudi učenci, ki skupaj z njimi pripravljajo božične prireditve in pridno krasijo svoje šole...

Le dobre tri tedne, bogate in naporne, nam je ostalo do konca leta... Snežni pogled na Števanovce je prav romantičen... In kaj nam bo prineslo leto, ki se končuje na številko 13???

Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru?

Skozi dve desetletji se je v Porabju odnos do učenja in ohranjanja slovenščine bistveno spremenil. Če je takrat bila slovenščina nekaj samo po sebi umevnega, edini jezik porabskih babic in dedkov, eden od dveh jezikov njihovih otrok in šibkejši jezik vnukov, ki so se ga le-ti, brez posebnih občutij in utemeljitev ter z malo podedovanega sramu, učili in ne dovolj naučili v šoli, je danes slika povsem drugačna. Starši današnjih šolarjev so ti, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sami kot šolarji doživljali čas toliko opevanih demokratičnih sprememb, čas, ki je odprl meje na Zahod, gradil v Monoštru Oplovo tovarno kot simbol nove, kapitalistične dobe, z nemščino kot zaželenim jezikom sporazumevanja. Prišla je še internetna doba s »surfanjem, lajkanjem in tvitanjem«, z neobhodnim učenjem angleščine, čas bega, izbire, svobode in iskanja priložnosti zase in za otroke… Čas hrepenenja po lepšem in boljšem življenju, kar je neodtujljiva in legitimna pravica vsakega posameznika, čas, ko je bilo potrebno samo razpreti krila in poleteti. Proti zahodu, se razume, ker je na jugu, od koder so prihajali vabni klici matične domovine Slovenije, bilo malo ali skoraj nič priložnosti… Matična domovina Slovenija je prihajala v Porabje s kulturo, knjigami, izobraževanjem, obljubami, romantičnim pojmovanjem slovenstva in občasnimi opozorili, da je pravo le slovenstvo, kakršnega si za Porabce zamišljajo gospe in gospodje v Ljubljani. A od vsega naštetega se, žal, ne da živeti! Porabcem režejo kruh madžarska, avstrijska ali nemška podjetja, in dober delavec mora biti tudi jezikovno lojalen. Le redki srečneži lahko na svojih delovnih mestih kot jezik sporazumevanja uporabljajo slovenščino. Zakaj le redki? To je zgolj retorično vprašanje za politike, gospodarstvenike in diplomate z obeh strani administrativne meje. Številni inicialni gospodarski projekti, konference, simpoziji in forumi so zaživeli in umrli v neštetih in prenapihnjenih medijskih prispevkih. Ko si zaželim malo zabave, razvedrila in smeha, listam po številkah časopisa Porabje izpred pet, deset ali več let in prebiram veleumne članke o gospodarskih povezavah in praviloma bodočih slovenskih naložbah v Porabje; neverjetno, kaj vse prenese ubogi papir!
Danes se v porabskih šolah poučuje slovenščina, celo madžarski starši jo izberejo kot jezikovno priložnost za svoje otroke. Imamo učence, imamo dvojezični šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih, slovenščina se poučuje na osnovni in v srednjih šolah v Monoštru, a umestno vprašanje staršev, če bo za njihove otroke slovenščina res priložnost, ostaja mnogokrat neodgovorjeno.

V monoštrski osnovni šoli Aranya Janosa, na razredni stopnji, smo pred skoraj štirimi leti uspeli uvesti t. i. narodnostni program pouka slovenščine, torej slovenščino kot predmet, 5 ur tedensko za prijavljene učence. Takratna slovenska skupina v 1. razredu je štela 9 učencev, katerih starši so vpisali otroke k slovenščini z namenom, da se le-ti resno kaj naučijo. Naša prizadevanja pod sloganom Slovenščina kot priložnost za vaše otroke so obrodila sadove, Državna slovenska samouprava je celo izdala mojo avtorsko dvojezično knjižico in zgoščenko pod istim naslovom z aktualnimi informacijami in spodbudami za starše. Uspelo nam je prav tako pridobiti učiteljico, za katero smo menili, da bo primerna za to izredno zahtevno nalogo...

Tudi naslednje leto se je vpisalo 6 učencev, pridobili smo še eno učiteljico, ki je izjemna, taka, kakršni bi morali biti prav vsi narodnostni učitelji ... Tretje leto, na žalost, nismo dobili dovolj prijav za narodnostno skupino... Poleg teh dveh razredov sta na isti šoli bili še 2 skupini učencev, ki sta se učili slovenščino v krožku...



In velika slovenska skupina malčkov v monoštrskem vrtcu... Vse to je bilo - pretekli čas, pa malo sedanjika - v prihodnosti bo, na naše razočaranje, drugače, če se ne bodo zganili tisti, ki so v prvi vrsti za to odgovorni, to pa so: najprej slovenske organizacije, potem šole in kot tretja matična Slovenija. V vrtcu bo slovenska skupina seveda tudi v prihodnje, žalostno je le to, da ti otroci ob vstopu v šolo preprosto poniknejo in se učijo nemščino ali angleščino, le slovenščine ne... Aha, zakaj?? Ja, tu smo! Z žalostjo in razočaranjem, ker se čutim soodgovorna, ugotavljam, da bo t. i. slovenska skupinica sedanjih četrtošolcev verjetno v 5. razredu ukinjena, saj starši (tudi sama sem v tem primeru še v tej vlogi, kar je še težje) ugotavljajo, da ta 4-letni pouk slovenščine ni izpolnil njihovih pričakovanj in ni prinesel nobenih rezultatov, saj učenci, ki so skoraj vsi odličnjaki, po štirih letih ne obvladajo niti najbolj preprostih komunikacijskih vzorcev (pesmice in seznami besed brez uporabne vrednosti pa jim gredo), ker je učiteljica z njimi najraje govorila madžarsko in poučevala slovenščino v madžarščini... Seveda sem velikokrat intervenirala, celo tako daleč, da je gospa trenutno globoko užaljena in ne govori z mano... Po štirih letih razredne stopnje se šolarji na Madžarskem odločijo za še 4-letno nadaljevanje šolanja na osnovnošolski predmetni stopnji ali se vpišejo v 8-letno gimnazijo (seveda je možna tudi oblika 4-letne gimnazije po osmem razredu osnovne šole).

In kaj čaka slovensko skupinico monoštrskih četrtošolcev? Na našo veliko žalost, nič dobrega. Na gimnaziji slovenščina zaradi popolnoma nekompetentne učiteljice - oh, groza, ki je prepričana, da dela dobro - umira na obroke. Odgovorni pa nič! Kot da je nekomu to v interesu... Če hočemo stanje spremeniti, krvavo potrebujemo učitelja iz Slovenije, ker ustreznega domačega za gimnazijo v Monoštru nimamo. Na predmetni stopnji osnovne šole Istvana Szechenyija je še slabše, tam praktično vsaj minimalno ustreznega učitelja slovenščine sploh ni. Potrebujemo učitelja iz Slovenije!!! Torej?? Bomo pustili, da zaradi birokratskih zank, nesposobnosti reševanja problemov, nekritičnosti in nesamokritičnosti odgovornih slovenščina v monoštrskih šolah - v osnovni šoli in na gimnaziji - umre???

P.s.: Moj sin je eden izmed teh nesrečnih četrtošolcev; še sreča, da ima mamo, ki je tudi namesto učiteljice postorila vse in še več. Grozno mi je zaradi tistih osmih sinovih sošolcev ...