Porabski šolski zapleti ali kako daleč bodo šli birokratski nesmisli

Danes sem začela z zanimivo fotografijo, ki je nastala pred nekaj meseci na gornjeseniški šoli, v eni izmed lepih učilnic, opremljenih s finančno pomočjo slovenskega šolskega ministrstva, ki so si jo - in uro slovenščine v njej - z zanimanjem in naklonjenostjo ogledovali slovenski parlamentarci, člani Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Skrajno levo je slovenska učiteljica asistentka v porabskih šolah. Svoje uspešno in s strani porabskih šolnikov izredno pozitivno sprejeto poslanstvo je začela pred nekaj meseci, natančneje v drugem polletju iztekajočega se šolskega leta. V Porabju, posebej v števanovski šoli, je kmalu od opazovanja pouka in asistence učiteljem prešla na samostojno delo. Prav tako se je vključila v številne šolske in zunajšolske dejavnosti in zaživela s Porabje, šolami, učenci in učitelji...

Porabske šole poleg finančnih, jezikovnih in drugih problemov pesti hudo pomanjkanje ustreznih kadrov. Dober, zaveden, strokovno in jezikovno kompetenten učitelj je steber vsake šole. In kako je s tem v Porabju? Mladi, ki gredo študirat, se redko odločajo za pedagoške poklice, ker so le-ti tudi na Madžarskem necenjeni, mizerno plačani (neto plača porabskih učiteljev doseže približno tretjino slovenske, življenjski stroški pa so skoraj enaki) in odrinjeni na rob družbe. V porabskih šolah skoraj ni mladih učiteljev, v naslednjih letih se bodo številni upokojili, žal, je med njimi veliko takih, ki poučujejo slovenščino ali vsaj dobro govorijo slovensko. In kaj nas čaka potem? Kaj bomo počeli z velikimi besedami politikov, poklicnih in ljubiteljskih dušebrižnikov in priložnostnih funkcionarjev, ki Porabcem vedno znova obljubljajo skoraj raj na njihovi mali zemljici, z besedami vseh tistih, ki prihajajo in odhajajo, povedo v novinarske mikrofone nekaj neumnih puhlic in se sčasoma spet vrnejo na kakšno proslavo ali konferenco ali simpozij in vso zgodbo ponovijo. A Porabci nimajo od tega čisto nič. Šole se skupaj s svojimi vzdrževalci desetletja borijo za osnovno preživetje, trenutno za spodoben začetek novega šolskega leta, saj staršev ne zanimajo njihovi problemi, ampak dobra izobrazba otrok. V Števanovcih so kljub enormnim prizadevanjem vodstva dobiti ustrezne učitelje tudi za naslednje leto ostali praznih rok. Dvojezičnih učiteljev za razredni pouk in tudi za slovenščino na Madžarskem preprosto ni. In kaj storiti v takem primeru? Nekako se znajti in vključiti tiste, ki lahko pomagajo.

Učiteljica asistentka iz Slovenije! Mogoče ne samo ena, mogoče še ena ali dve in problem bi bil vsaj začasno rešen, pa še slovenščina bi se veliko več slišala na šoli. Navdušena je ravnateljica, veseli so starši in učenci in narodnostne organizacije, da bo osnovno poslanstvo slovenske narodnostne šole začelo počasi pa vendarle dobivati vsebino in obliko. Sedanja učiteljica asistentka, ki se ji pogodba izteče čez dva dni, na prošnjo ravnateljice in s soglasjem delodajalcev z veseljem sprejme poučevanje slovenščine v 3., 4. in 5. razredu - to je 15 ur tedensko - v števanovski šoli. Več slovenščine, več slovenskega duha, več možnosti, da se končno začno stvari premikati v pozitivno smer. Tudi na drugih šolah, posebej na monoštrski gimnaziji, bi bilo to življenjskega pomena. Vodijo se pogovori, porabski predstavniki obiskujejo ministre, državne sekretarje, pišejo se pisma, telefoni pregorevajo...

Veš, slabo kaže, nekje se je nekaj zalomilo in pogodba za asistentko v Porabju kot tudi nova možna sistemizacija ne bo podpisana prav kmalu - se je glasilo sporočilo s slovenskega šolskega ministrstva včeraj... Kaj naj naredimo, s kom naj se še pogovarjamo?? - sem moledovala v telefon. Ne vem... je bil odgovor na drugi strani... menda so neki zapleti... računsko sodišče pravi, da je to nenamensko trošenje denarja iz državnega proračuna... In tu se uradniška zgodba brezsramno konča...

Potem mi je pa res prekipelo...

Resignirano smo skupaj s predsednikoma slovenskih krovnih organizacij ugotavljali, da smo po dvajsetih letih samostojne Slovenije, tonah besed in obljub z najvišjih vrhov slovenske politike tu v Porabju le še postavka, ki ji bo računsko sodišče izreklo mnenje s pridržkom... Nikogar ne bo zanimalo, da trije števanovski razredi čez nekaj dni ne bodo imeli učiteljice slovenščine. Nikogar ne bo zanimalo, da se bo čudovito začeto poslanstvo banalno končalo. Prišli bodo novinarji in se čudili in zapisali, da se v Porabju vedno manj uči slovenščina, da je tu nekaj hudo narobe, znašel se bo še kakšen pisun in z mastnimi črkami v rumenčku objavil novico, da madžarska država ukinja slovenski jezik v porabskih šolah... Svet meče s tečajev, vam rečem... Kaj storiti, na koga se obrniti se sprašujemo v Porabju. Bo kdo vendarle začel poskušati razumeti?????????????  

Še nekaj misli k novi porabski šolski jeseni

Zgodaj spomladi sem naredila to fotografijo dela gornjeseniške šole in cerkve sv. Janeza Krstnika. Zgodnja pomlad torej, še malo snega na šolski strehi, kot trenutno dogajanje v porabskem šolstvu... Spomladi, vse do konca preteklega šolskega leta, smo samozavestno in drzno sanjali o tem, kako pozitivno in spodbudno bo vplival prevzem seniške in števanovske dvojezične šole s strani Državne slovenske samouprave na izvajanje narodnostnega programa, kako drugače bo vse, kako se bodo učitelji začeli zavedati v večji meri svojega poslanstva... prevzem se je uspešno zgodil, vsi smo mislili, da lahko gremo v miru na počitnice. In smo šli. Danes, nekaj dni pred začetkom šole, nismo prav nič več mirni. Ne ve se točno, kako bo s financiranjem, madžarska država zamuja pri marsičem. Kot vedno. Sicer pa: Ali ni o nejasnostih in kaosu pred začetkom šolskega leta v Sloveniji neki dan govoril glavni šolski sindikalist??? Se morda v trenutni slovenski politiki zgledujejo po strankarskih madžarskih bratih?? Jejžešna, res bodo prišli daleč. Toda Madžari imajo vsaj svoj ponos, svoje magične simbole, ki so trenutno edini opij za ljudstvo, kolikor ga še ujamejo na take finte, svoj divji nacionalizem, ki se razrašča v vse pore družbe, in močno izražen kalimerovski sindrom, ki jih prav tako navidezno rešuje. Prav tako imajo, vladajoča politična opcija namreč, dvotretjinsko večino v parlamentu in lahko počnejo, kar se jim zljubi. To pa je predvsem skrb za lastne stolčke in nič več. Ni nam nekaj podobnega znano tudi v Sloveniji??? Ja, dve tretjini jim, na srečo, manjka...

Še več učencev kot lani bo letos sedlo v lepe šolske klopi obeh dvojezičnih šol. Še več jih bo vpisanih k slovenskemu jeziku in še bolj bom težila, da se le-tega ne samo učijo, ampak tudi naučijo!

In se moram vrniti na praznike, tokrat ne slovenske, temveč madžarskega, največjega, 20. avgust, dan prvega madžarskega kralja, svetega Štefana, ki ga zelo slovesno proslavljajo tudi prekmurski Madžari. Kot sem omenjala v prejšnjem zapisu, sta se v Lendavi srečala superministra, slovenski in madžarski, in pred slovesnostmi imela tehtne pogovore. Slovenski je menda madžarskega opozoril, kljub prazničnemu dnevu, naj malo bolje skrbijo za Porabske Slovence, vsaj tako kot Slovenija za prekmurske Madžare. Seveda bomo, je pametno rekel madžarski minister, Porabski Slovaki bodo dobili svojega poslanca v Parlamentu. Ja, super, superminister!! Slovaki na Madžarskem, ker jih je mnogo več kot Slovencev, bodo verjetno res dobili svojega poslanca v Parlamentu, Slovenci nikoli. Toliko o ministrskem poznavanju manjšin in njihovih problemov na Madžarskem. Res spodbudno za začetek novega šolskega leta! Pa vendar: Vedno znova si dopovedujem, da so ministri ljudje, za katere pač ni važno, da kaj vedo ali da so pametni in razgledani, ampak da so lojalni tistemu, ki jih je postavil. Ta madžarski primerek zagotovo je to drugo. Pa Porabje? Superministre bomo držali za besedo, ki sta jo dala, da bosta slovenski kulturni praznik skupaj praznovala v Monoštru. In kakšno rekla tudi o Porabskih Slovencih in ne o Slovakih...

Vračanje ali nova šolska jesen v Porabju

 Sredi vročega poletja in z mislimi na skorajšen začetek šolskega leta se prileže spokojen pogled na Števanovce. Mogočna cerkev na hribu, obdana z neverjetno tišino in grobovi, ki imajo napise na spomenikih obrnjene proti cerkvi, torej vstran od gomil pokojnih (menda zato, da bi jih na sodni dan Odrešenik lažje opazil in izbral za nebesa), je zaščitni znak vasi. Prav romantično jo je gledati v soncu s severne ali južne (kot na fotografiji) strani. Tista sramežljiva majčkena zgradba pred njo - sicer lepo obnovljena in urejena - je šola. Osemletka v Števanovcih, kjer imajo dvojezični pouk, od 1. do 8. razreda pa jo obiskuje skoraj 50 učencev. To je za te razmere impozantna številka, če pomislimo, da jih je še ne dolgo nazaj bilo komaj 27. Aha, kako so pridobili nove? Zelo različno. In če jih bodo znali obdržati, če bodo starši dobili potrditev, da to, kar ponujajo na dnevih odprtih vrat, res izvajajo, potem se ni bati za prihodnost te idilične šole. Jaz bi pa vseeno dodala, da bo potrebne malo več slovenščine in z drugačnim odnosom do le-te. Pri učiteljih in učencih.

Šole v Porabju, predvsem po strokovni in tudi materialni plati, so zelo odvisne od pomoči matične Slovenije. Desetletja se ubadajo s problemi osnovnega preživetja in životarijo na robu bankrota. Desetletja Porabje izumira, saj mladi, ko končajo šolo, v veliko primerih tu nimajo kaj početi. Desetletja razlagam vsem mogočim politikom in dušebrižnikom levih, desnih in nikakršnih barv, da bi Porabje, lepo, neokrnjeno in še vedno vsaj malo slovensko, potrebovalo, razen skrbi za šole in kulturo, kakšna sredstva za nek skromen gospodarski razvoj (recimo ekoturizem, zeliščarstvo, sadjarstvo in še kaj), da je ljudem treba najprej zagotoviti osnovno preživetje, šele potem se bodo šli vse drugo. Ali pa bodo šli iskat zaslužek v Avstrijo, tam pa bodo rabili znanje nemškega jezika... Malo je takih, ki razumejo ali pa vse ostane pri načelnih političnih floskulah, kako mora madžarska država slovenski manjšini v Porabju nameniti več finančnih sredstev za delovanje njenih inštitucij, za ohranjanje jezika in identitete... Ha, ha, ha!!! To, da Madžarska slabo skrbi za manjšine na svojem ozemlju, lastne državljane drugih narodnosti torej, vemo že ves čas. Toda - kdaj bo kdo, kakšen politik iz Slovenije, "imel jajca" to zgodbo pripeljati do konca??? Obstajajo meddržavni sporazumi, eden izmed njih je tudi namenjen zaščiti manjšin, slovenske na Madžarskem in madžarske v Sloveniji, za pregled uresničevanja določil sporazuma obstaja slovensko madžarska mešana komisija, ki je pač že dve desetletji skoraj v celoti sama sebi namen. Je to normalno??? Zame, ki sem opazovalka tega političnega cirkusa že skoraj dvajset let, pač ni normalno. Če Porabski Slovenci še dalje ne bodo imeli trdne opore v političnih predstavnikih matične Slovenije, če bodo slovenski politiki še dalje mencali in okolišali po Budimpešti, bo vse samo še slabše. Kolikor je meni znano, se slovenska politika (in v nekaterih obdobjih tudi diplomacija) ni prav nič izkazala. Poslušali smo dve desetletji prazne obljube in politične puhlice, naivni in včasih poneumljeni mediji so iz bedastih obiskov, srečanj, konferenc, simpozijev in forumov delali veličastne zgodbe, že dan po takih znanstvenofantastičnih dogodkih pa je bilo vse pozabljeno. In ko moram biti soudeleženka takih in podobnih predstav, se kar nekaj dni hudo slabo počutim.

Nova šolska jesen je pred nami, nove zgodbe, nova spoznanja. Slovenski superminister je pred kratkim sprejel predstavnike Porabcev in se na madžarskem prazniku v Lendavi pogovarjal z madžarskim superministrom tudi o problematiki slovenskega šolstva v Porabju. Madžarski kolega je slovenskemu zagotovil, da se bodo stvari uredile... (Koliki po vrsti madžarski minister je to obljubil slovenskemu in kolikokrat???) Ostane mi pač le še večji cmok v grlu, ker sem si obljubila, da ne bom "šimfala" čez politiko... Do nadaljnjega. Sicer pa je tudi ta minister ugotovil, da imata Slovenija in Madžarska naravnost odlične medsebojne odnose, brez kakršnih koli problemov. Torej? Porabci in jaz - a je z nami kaj narobe, da vidimo malo drugače??? Verjetno, bi rekli aktualni politiki...

Klara - veliko več kot bivša sekretarka Zveze Slovencev

Po dveh tednih skoraj popolnega odklopa sem se vrnila v Slovenijo. Skoraj popolni odklop pomeni, da sem na dopustu brez računalnika, z zgolj tremi hrvaškimi TV-programi, ki jih gledam zelo redko, telefon za nujne primere sicer imam, a ga uporabim v nujnih primerih. Samo družinica, kristalno čisto morje, mediteranski vonji in okusi. Letos sem si privoščila tudi obisk koncerta klape Maslina in mnogo rib ter rdečega vina. Slovenija in Madžarska sta bili daleč, skoraj neresnični. In prav je tako. Vsaj za dva tedna …

Danes sem dobila spet v lekturo članke za Porabje - to pomeni, da se je potrebno spet vklopiti - med njimi tudi prispevek skromne dolžine o tem, da se je pred nekaj dnevi poslovila in odšla v pokoj sekretarka Zveze, Klara. Hm - poslovila? Zaboga, to besedo uporabljamo kot sopomenko besedi - umrla!! A ste jo izbrisali?? Sramotno, res … O njej in svojih občutkih ob njenem odhodu bom pisala danes, saj se mi prispevek za Porabje zdi skoraj žaljiv. O nekom, ki je več kot desetletje iskreno in pošteno goreče delal za ohranjanje slovenstva v Porabju, le nekaj suhoparnih vrstic - žalostno …

Klaro sem kot zavzeto in priljubljeno učiteljico spoznala ob svojem prihodu v Porabje na gornjeseniški šoli. Ne le da je govorila vedno in povsod slovensko, tudi na kulturnem področju je bila uspešna. Tako so jo po odhodu zdaj že pokojne Irene Barber povabili na Zvezo, da prevzame posle sekretarke. Z veliko volje in želje po uspešnem delu je začela. Njene naloge so bile vezane na organiziranje in koordiniranje dela kulturnih skupin, prireditve, nastope in še marsikaj, Klara je živela za to, kar je počela. Po slovensko. Njena glavna odlika, zaradi katere sem jo izredno cenila, je bila doslednost pri rabi slovenščine v komunikaciji z vsemi in povsod. Z vsem srcem in dušo je živela za to, kar je delala. Iskreno in pošteno. Nikoli nisem podvomila v njeno doslednost. Ko je bila Klara v službi, se je v slovenskem centru govorilo slovensko, ker je ona tako hotela. Znala je tudi opozarjati na problematiko nedoslednosti in nelojalnosti med Slovenci samimi, to, kar je delala, je živela. Včasih je delala preveč, ker nobene stvari ni hotela prepustiti naključju. Tudi pretiravala je z doslednostjo in natančnostjo pri delu. Ne poznam nikogar, razen nje, ki bi prihajal v službo ob štirih ali petih zjutraj, če se je nakopičilo preveč stvari. Zaradi svoje trmaste vztrajnosti pri nekaterih zastavljenih načelih je bila velikokrat razočarana, njena prizadevanja za spremembe pa nerazumljena. Klara je bila in bo vedno ena redkih nepoklicnih Slovenk v Porabju, zato jo globoko cenim in spoštujem. In srčno upam, da je - razen mene - te njene odlike dojel še kdo. In prav tako upam, da bo tudi po koncu aktivnega poklicnega dela za slovenstvo še kdo dojel, da Slovenci v Porabju za svoje preživetje rabijo ne eno, temveč kar nekaj takih pridnih Klar.

Draga Klara, zelo mi boš manjkala. Ne morem si zamisliti, da ne bo v prostorih slovenskega centra več tvoje sočne porabske govorice, tvojega zavzemanja za dosledno rabo slovenščine v slovenski instituciji. Vem, da čas gre naprej, da se je potrebno zavzemati za nove ideje, nove projekte, nova sodelovanja. A brez žive slovenske govorice je v slovenskem centru v Monoštru vse le velik blef. Bojim se, da tisti, ki ostajajo, tega ne bodo doumeli …