Že več kot desetletje je v porabskem šolskem besednjaku ena najpogostejših besednih zvez dvojezični pouk. "Šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih obstajata zato, ker sta dvojezični." ... "Dvojezičnost je pri polovici predmetov, šola po svojih kadrovskih zmožnostih izbere, pri katerih." ... "Trudimo se za dvojezičnost." ... "Delamo na tem..." ... "Prizadevamo si..." ... In še bi lahko naštevala brezštevilne mantre, ki jih izgovarjajo v mikrofone ali TV-kamere ali kar tako vodstva šol in drugi odgovorni za šolstvo. Če nakažeš dvom, si sovražnik, nasprotnik, pesimist in še kaj. Če iskreno poveš, da bi bil čas za kakšen, vsaj drobčkan rezultat, si še večji sovražnik. In če zgrožen zapišeš, da v Fiesi, kamor peljemo porabske šolarje vsako poletje na jezikovne počitnice - ampak ti šolarji imajo za seboj minimalno 1000 ur pouka slovenščine - potrebujemo vedno več prevajalcev tudi za najbolj osnovne stvari, si največji sovražnik! Nikoli in nikdar ne bom verjela, da učencev ne morete naučiti čisto nič, kot je pogosto slišati. Pa - jih želite kaj naučiti??? To je pravo vprašanje!
Porabske vzgojno-izobraževalne ustanove korakajo že proti
koncu tretjega tedna novega šolskega leta. V narodnostnih vrtcih je zadovoljivo
število otrok, celo malenkost višje kot lani, v vsakem izmed vrtcev sta po dva
dneva v tednu ob domačih tudi vzgojiteljici asistentki iz Slovenije. Čeprav je njuno
strokovno delo zahtevno in polno »zakajev«, sta optimistični in poskušata
storiti največ, kar se v danih okoliščinah da. In kot poudarjata, bi se na
področju učenja slovenskega jezika v vrtcih lahko naredilo mnogo več, če bi v
družinah, kjer starši ali vsaj stari starši še govorijo slovensko, »domanji
jezik« učili tudi otroke, da le-ti ne bi prihajali v vrtce brez znanja ene same
slovenske besede, kot se to dogaja leto za letom. Vsekakor pa bo potrebno – in
s tem sta začeli že lani – v različne dejavnosti vrtcev še bolj vključevati
starše in babice ter dedke predšolskih otrok. Gotovo pa bi bilo koristno, da bi se s starši in starimi starši predšolskih otrok ukvarjale tudi slovenske organizacije in društva, tako da bi zanje organizirale različne dejavnosti, kjer bi se poudarjalo pomen učenja in ohranjanja slovenskega jezika. Pred leti sem dala dve pobudi: prva je bila obdarovanje mladih staršev ob rojstvu otroka s slovenskimi slikanicami, CD-ji, čestitkami; tako bi mladi starši lažje začutili pripadnost in sprejetost v neki skupnosti. Iz moje pobude do danes ni bilo nič. Druga taka pobuda je bila modifikacija koroškega projekta Slovenščina v družini. Na osnovi koroških izkušenj bi lahko pripravili porabsko različico. Žal, spet nikogar ni zanimalo. Tako pa so mlade družine prepuščene same sebi, brez spodbud in informacij, in šele v vrtcu se srečajo z možnostjo, da bo njihov otrok vključen v učenje slovenščine. Mnogo prepozno...
Porabski dvojezični narodnostni osnovni šoli, gornjeseniška
in števanovska, prav tako nimata problemov s številom vpisanih učencev; prva jih
ima 70 (8 prvošolcev), druga pa 50 (6 prvošolcev). Kot smo lahko prebrali v 37. številki Porabja http://www.porabje.hu/pdf/2017/2017_37.pdf (pogovor z ravnateljicama), tudi s financiranjem šol,
odkar je njuna vzdrževalka Državna slovenska samouprava, ni težav. Tudi zanimanje za izobraževanje je veliko. Kar 23
slušateljev, pretežno pedagoških delavcev, se je letos koncem junija udeležilo
izobraževalnega seminarja v Sloveniji, izpeljali smo tudi že 11. Jezikovne
počitnice za porabske učence ob slovenskem morju. Do tu je vse lepo in prav,
skoraj idilično. Gotovo pa beseda idila/idilično
izpade iz nabora besed, ko pokukamo v zaodrje narodnostnega šolstva; mislim
predvsem na kadrovske razmere v obeh šolah. Strinjam se z ravnateljicama, da je
težko zadostiti paragrafom in poskrbeti za kolikor toliko ustrezen pedagoški
kader. Gotovo pa ni prav, ko zadostimo predpisom, v resnici pa prakticiramo
navidezno dvojezičnost pri pouku in pošljemo v razred 2 učitelja – eden ne zna
nič slovensko, drugi pa praktično nič madžarsko. To je skregano z vso strokovno
logiko in koncepti kakršnega koli dvojezičnega pouka. Kaj je torej dvojezični pouk po porabsko? Izpolnjevanje predpisov zaradi obstanka šol?? Na seniški šoli, recimo, so z
neznosno lahkostjo in prav po tihem začeli izvajati te nedoumljive prakse,
čeprav so jim bile predlagane bolj optimalne rešitve, ki prav tako ne bi kršile predpisov. In ker mirni pogovori in nasveti
niso zalegli, vas rotim javno: V dobro
učencev in njihovega boljšega znanja slovenskega jezika prenehajte s takimi
praksami! Na šoli je poln delovni čas slovenski učitelj asistent, ki bi s
svojim odličnim znanjem jezika, stroke in pedagoškim erosom lahko naredil
veliko več, če bi mu dopustili. Konec koncev pa, čemu služijo slovenski
pedagoški asistenti? Kolikor vem, v prvi vrsti so mišljeni kot pomočniki ali
soizvajalci pouka slovenskega jezika na šolah! Naravni govorec jezika gotovo
lahko nauči učence mnogo več in bolje kot nekdo, ki je jeziku priučen. Zakaj ne
izkoristite tega bogastva – v dobro svojih učencev?? To je pravzaprav ta začaran krog, v katerem se vrtimo desetletja; izgovarjanje na predpise, slovenščina kot sredstvo obstanka, ne cilj; splošna vseenost, nobenega občutka odgovornosti do tega, kar delamo; napolnimo učilnice in preživimo leto... Kar na jok mi gre ob vseh teh mislih...
Največji kadrovski problem obeh šol pa je pomanjkanje
ustreznih dvojezičnih učiteljev razrednega pouka, učiteljev za obdobje, ko je
učencem potrebno postaviti trdne temelje v obeh jezikih. Improvizirana
dvojezičnost tega ne zmore, tudi učitelji Madžari, ki se bodo na tečajih
naučili nekaj malega slovenščine, največkrat z muko in gnevom, ne morejo nadomestiti slovenskega dvojezičnega
učitelja. Pri kadrih imajo malo bolj srečno roko na števanovski šoli, ne pa
tudi pri vpisanih učencih. In ko seniška ravnateljica izjavi: »Delati moramo na
tem, da življenje na šoli in vsakodnevno sporazumevanje potekata res v obeh
jezikih,« se človek upravičeno vpraša: Kako – delati na tem?? Na čem pa ste
delali doslej, več kot desetletje? A je na tem treba delati ali zavestno več uporabljati slovensko
materinščino vedno in povsod, od ravnateljice do učiteljev? A ne bi bilo preprosteje, če bi se – vsaj
slovenski učitelji na šolah in učitelji, ki znajo nekaj malega slovensko –
recimo, dan ali dva, če ne gre več, v tednu pogovarjali med seboj samo slovensko?
Ne bi bil to lep zgled učencem, ki od svojih učiteljev (čast izjemam!), razen
pri urah, skoraj nikoli ne slišijo slovenske besede? Dragi vsi, to ni kritika,
to je zapis krutih dejstev, ki so javna skrivnost, le govoriti se ne bi smelo o
njih. Pa se mora! In se govori... Ker sta resnica in iskrenost pot naprej, boj proti resnici pa
je rakova pot.
Skoraj nič pa še nismo brali o pouku slovenščine v
monoštrskih osnovnih in srednjih šolah. Odlična novica je, da se po nekaj letih
zatišja v Osnovni šoli Jánosa Aranya skupinica devetih prvošolcev pridno uči
narodnostno slovenščino kot predmet, kar 5 ur tedensko (o tem več v naslednji
številki Porabja).
S slovenščino, predvsem s številom vpisanih dijakov k temu
pouku, pa še vedno gre navzdol v monoštrskih srednjih šolah. Kot smo že
ugotavljali ob koncu preteklega šolskega leta, je za osmošolce, ki zaključijo
eno izmed dvojezičnih šol, za vedno konec pouka slovenščine, ker večina odide v
sombotelske srednje šole. A tudi tisti, ki se vpišejo v monoštrske, ne gredo k
slovenščini. Se je kdo vprašal, zakaj? Ne bi bilo prav in normalno, da monoštrske
srednje šole (predvsem tisti, ki poučujejo slovenščino) malo časa, energije, predvsem
pa osebnega pristopa, posvetijo pridobivanju vsaj dijakov slovenskih korenin za
pouk slovenščine??
Narodnostni vrtci in šole v Porabju po svojih zmožnostih
delajo in služijo svojemu namenu, kar je vse pohvale vredno. Gotovo pa so še
rezerve, predvsem pa mora biti pri vseh v šolstvu prisotno veliko močnejše
samozavedanje, da porabskih šol kot samostojnih izobraževalnih ustanov že ne bi
bilo, če ne bi bile dvojezične, namenjene v prvi vrsti učenju in ohranjanju
SLOVENSKEGA jezika, krepitvi SLOVENSKE zavesti in utrjevanju SLOVENSKE kulture.
Vsak pedagoški delavec, predvsem pa vodstva šol in vsi odgovorni za šolsko
področje, bi ta dejstva morali imeti nenehno pred seboj in jih vsakodnevno
udejanjati. Kaj je torej dvojezični pouk? Gotovo ne samo paragrafi in papirnato izpolnjevanje le-teh!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar