Kašče besed brez uporabne vrednosti

„Kot učiteljica slovenskega jezika, gostujoča v drugi državi, se dobro zavedam, da sem tudi sama udeležena v procesu, ne samo poučevanja, temveč tudi učenja tujega jezika. Če se izrazim malce metaforično, nosim v sebi polne kašče madžarskih besed, poimenovati znam vse, od delcev žive do najmanjših delcev nežive narave … Žal pa zgolj učenje besed v slovarski obliki ni dovolj. Vsi, ki poučujemo jezik, bi se v prvi vrsti morali zavedati, da vsaka nova beseda, ki se je naučimo, mora biti takoj umeščena v sistem. Če znam poimenovati v nekem jeziku predmet z imenom miza, to ne pomeni nič. Če pa se naučim jezikovnih vzorcev, povezanih s to besedo, na primer: To je miza. Imam mizo. Zvezek je na mizi … šele takrat sem kot učiteljica (in učenka) na dobri poti do znanja jezika. In če temu dodamo še po ščepec dobre volje, pozitivnega odnosa do (slovenskega) jezika in še kaj, se bo nekaj malega premaknilo – seveda na bolje ...” (Metka, učiteljica asistentka)

Uvodni citat najbolje ponazarja problem, o katerem želim razmišljati v tokratnem zapisu, in je "krivec" za neznanje jezikov ter negativen odnos do učenja le-teh. "Težko je." ... "Nič ne znajo." ... "Nič se ne učijo." ... "Tudi starši pravijo, da otroci ne bodo nikjer rabili slovenščine, zato bi se raje učili nemščino." ... Še bi lahko naštevala, a bistvo vseh učiteljskih manter je isto: slovenščine se ni mogoče naučiti! Res?? "Učitelji se zelo trudimo, a ni nobenega učinka," je naslednja mantra. Res?? Pa še ena zanimiva: "Pridite v razred in prisluhnite, koliko besed že vedo."... Šla sem, prisluhnila. Ogromno besed, res. A beseda ni znanje jezika, z besedami sicer poimenujemo nekaj, kaj, koga, zakaj, kje, kako ... pa nam samo poimenovanja ne povedo. In če ostanemo zgolj pri besedah (samostalnikih, seveda), to nikoli ne bo vsaj minimalno funkcionalno znanje jezika. Tudi neskončno ponavljanje slovnice in reševanje slovničnih vaj ni znanje jezika.

 Odločitev, kakšen status naj ima slovenski jezik v porabskih šolah, je žal politična in prihaja z najvišjih odločevalskih vrhov. In ker narodnostna skupnost ne more obstajati brez lastnega jezika, se politika tam nekje v prestolnici ob lepi, modri Donavi odloči, da se slovenščina v porabskih šolah mora poučevati kot materinščina in da učenci ob koncu 8. razreda morajo tekoče govoriti jezik, pisati razpravljalne eseje, vrednotiti literarna dela, argumentirati lastna stališča, obvladati literarne in neliterarne zvrsti in vrste besedil, biti tako rekoč eksperti za slovenski jezik. Sancta simplicitas! Ste snovalci te norosti kdaj pomislili na resničen pouk slovenščine v porabskih šolah, na učence in učitelje?? Najbolj zgrožena sem še vedno nad tistim delom učnega načrta za slovenščino od 5. do 8. razreda osnovne šole. Ko človek vidi te nebuloze, skoraj ne more verjeti, da je vse to res. In ko veš, da so imeli prste zraven tudi tukajšnji učitelji, se upravičeno vprašaš, kdo je tu nor. Ko sem na vse to glasno opozorila, mi je bilo rečeno, da je to pač sodoben učni načrt, pripravljen po sodobni metodologiji. Okej. Pa se spustimo na zemljo in poglejmo tja, kjer se slovenščine res ne da naučiti, kot prevladuje splošno mnenje.

Vzemimo za primer X šolo, ki ima glavnino učencev slovenskih korenin, le-ti pridejo iz narodnostnih vrtcev, kjer so se srečevali s slovenščino nekaj let, skozi igro, izštevanke, pesmice, besede, pač na nivoju predšolskega učenja. Slovenščino imajo nekje v spominskem zapisu, pri 6-letnikih tega zapisa ni tako težko obuditi. Seveda se to zgodi, saj je učiteljica prvega razreda vešča poučevanja slovenščine. Še nekaj malega na razredni stopnji se pridobiva, učenci se naučijo osnov in jih utrdijo. Potem pridejo na predmetno stopnjo ... Leta, ko bi bilo potrebno odpreti kašče besed in drobnih stavkov, jih širiti v daljše povedi, krajša in daljša besedila, pogovarjati se, pogovarjati in še pogovarjati. Nič od tega. 1600 ur pouka slovenščine gre v prazno. Do 8. razreda se razblini kot milni mehurček, in ko od katerega izmed učencev, ki mu je bilo v osnovni šoli ukradenih 1600 ur, želim izvedeti kaj vsakdanjega, preprostega, na nivoju drugošolca, me gleda in brezbrižno pove, da ne razume. Pred kratkim sem srečala bivšo učenko X šole, ki je zdaj srednješolka. Dober dan in kako si kaj je še šlo; na katero šolo hodiš, v kateri program, kaj želiš postati ... pa so bila pretežka vprašanja. Ni me razumela, kaj šele znala odgovoriti. Bilo ji je nerodno in, verjemite, tudi meni. Hitro sva se poslovili ... Verjamem, da tudi ona prenaša v spominskih celicah kašče slovenskih besed, s katerimi nima kaj početi. Gotovo težko razume, zakaj mi ni mogla odgovoriti. Prav tako težko razume, zakaj je morala obiskovati ta nekoristen pouk slovenščine. Še težje pa jaz razumem, zakaj je niste v 1600 urah naučili vsaj tega, vsaj nekaj uporabnih stavkov za preprosto sporazumevanje v vsakdanjem življenju. Nikoli ne bo pisala razpravljalnih esejev v slovenščini, tudi literarnih del ne bo vrednotila, mogoče pa bi ji koristilo, če bi z njo in vsemi drugimi učenci tisoč krat ponovili nekaj stavkov za preživetveno raven komunikacije v slovenščini. To velja za vse šole in učitelje ter učence.

 In za zaključek: jaz sem se učila nemščino kot tuji jezik nekoč davno, malo v osnovni šoli in na gimnaziji. Brali smo besedila, učili se besede, v gimnaziji tudi nemško književnost, brali smo Goethejevega Fausta in Schillerjeve pesmi, marsikaj se naučili na pamet. Imela sem petice, najlepše recitirala ... Mislite, da sem razumela? Ne. Saj ni bilo pomembno. Nekajkrat sem se odpravila po nakupih v Avstrijo, v času, ko še nismo imeli trgovskih centrov na vsakem vogalu. Če sem šla v samopostrežno trgovino, ni bilo problema. Ampak - kako opraviti nakup v trgovini z oblekami ali čevlji?? Pojma nisem imela po osmih letih učenja nemščine. Ker sem rada nakupovala v Avstriji, sem kupila nekaj preprostih slovensko-nemških priročnikov, malo vadila, prebrala kakšno pravljico ali pogledala kakšno oddajo na avstrijski televiziji ... In se ironično spraševala: Goethe, kako mi boš pomagal kupiti prave čevlje?? Enako se verjetno ob kakšni mučni prigodi sprašujejo učenci porabskih šol. Še je čas, da se ozrete vase ...