Fotografija mogočnega drevesa, ki ga je spodjedla Raba, je simbolična slika porabskega slovenskega vsakdana; naredila sem jo pred kratkim, prav v času, ko je odlična novinarka Večera Urška Mlinarič objavila obširen, impresiven članek o Porabju. Zdi se mi, da je to eden prvih člankov v slovenskem novinarstvu, v katerem se avtorica poglobljeno, analitično loti slikanja aktualne porabske resničnosti, brez črno-belih prikazov, z veliko občutka za objektivnost, večpredstavnost in celovitost. Ob nekaterih ugotovitvah novinarke, torej nekoga od zunaj, bi se tako Porabci kot politiki v Ljubljani lahko globoko zamislili, saj je ogledalo kruto in neizprosno:
http://www.vecer.com/po-vogrski-se-lezi-zgucijmo-6251730
Pa pojdimo po vrsti. Za prolog članka - besede najstarejše generacije Porabcev, Gornjeseničanke, gospe, ki se bliža osmim križem, in je s svojim delom za ohranjanje slovenskega jezika, kulture in duše že desetletja vzor in motor. Ja, njeni otroci in otroci njenih vrstnikov še govorijo slovensko. Kaj pa njihovi otroci? Kaj se je zgodilo dve do tri desetletja nazaj? Demokratične spremembe! Toliko opevana demokracija in beg iz zaprtosti. Pogled ven, v svet, in kot pravi gospa Vera, da je Tito v naši bivši državi Jugoslaviji bil pameten, da nam je pustil potovati, gledati v svet... Oni tega niso imeli, imeli pa so svoj porabskoslovenski svet, dokler so bili zaprti. Danes je v Porabju slovenska le srednja in starejša generacija. Tudi tistih nekaj čez sto članov Društva porabskih SLOVENSKIH upokojencev pod vodstvom zavzete in neumorne predsednice Klare, ki za svoje člane organizira številne slovenske dejavnosti in programe. V tem društvu se govori samo slovensko in vsak član ve, da je tu tako. (Le na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani jim to nekako ni jasno, saj so njihova finančna sredstva za to društvo tako skopa - nekajkrat manjša od sredstev, namenjenih ne-slovenskemu mladinskemu društvu - da člani ogromno stvari pokrivajo kar iz svojih skromnih denarnic. Kakšna so merila Urada? Večjo domišljijo imaš, več dobiš??? Žalostno.)
Skozi zgodovino med Porabskimi Slovenci nikoli ni bilo močne, pokončne inteligence, ki bi dvigala narodno zavest, da bi se skupnost znala postaviti zase, da bi utrdila prepričanje, da Porabci niso slovensko govoreči Madžari, ampak Slovenci... O tem in še čem v članku razmišlja ena redkih porabskih slovenskih intelektualk, urednica časopisa Porabje... Šola z učitelji, ki so jim vcepljali močan madžarski patriotizem, nikoli ni bila slovenska; tisto o madžarskem kruhu je bilo premočno, tudi tisto o več kot tri desetletja prisotni slovenski lektorici na sombotelski visoki učiteljski šoli, ki je s študenti, bodočimi porabskimi slovenskimi učitelji, veliko raje komunicirala madžarsko kot slovensko. Zakaj bi se mučili... Komaj desetletje imamo dvojezični šoli, več kot polovico manj časa sta šoli v upravljanju Državne slovenske samouprave, edine uradno-predstavniške organizacije Slovencev na Madžarskem. Tudi tega v Ljubljani nočejo razumeti že več kot dve desetletji!
Zelo realno in z zaskrbljenostjo so komentirane jezikovne razmere med mladimi in najmlajšimi na šolah; otroci prihajajo v vrtce in šole brez kakršnega koli znanja slovenščine, porabske družine, razen redkih svetlih izjem, so pomadžarjene. Iščejo se možnosti, recepti, priložnosti, kako pomagati oživljati izrinjeno porabsko slovensko materinščino. Redke so družine, ki jim le-ta še kaj pomeni. Tudi tiste družine, katerih moralna in etična dolžnost bi bila, da otroke učijo in naučijo slovensko (politiki, učitelji, kulturniki in še kdo - vsi, ki jim znanje slovenščine omogoča dobre službe in solidno eksistenco, nekaterim celo pregrešno visoke slovenske bonitete). Pa ni tako. Ohranjanje jezika na odru, ob političnih paradah in pred novinarji ne ohrani narodnosti, to je jasno. In Slovenci v Porabju so, žal na tej, vedno bolj spolzki poti. Tudi vprašanje, kako dolgo še, je na mestu. Ko bosta omagali starejša in srednja generacija - kaj bo ostalo? Mladi poklicneži, ki bodo Slovenci le za novinarske mikrofone in kamere, ja, pa še za naivne slovenske financerje??? Ali z govoričenjem in napletanjem smešnih nesmislov v stilu: "Ponosno se izrekamo za Slovence, tudi takrat, če vmes govorimo madžarsko." A res? Je gospodična, ki se ji je izrekel ta stavek, premislila o njegovi vsebini? Gotovo ni. Glavno, da občinstvo in financerji ploskajo. In nasedajo floskulam.
Po čem pa ste in boste Slovenci, če ne po jeziku? Kaj vas bo ločevalo od Madžarov???
Že več kot dvajset let pregledujem šolske dnevnike, tudi podatke o učencih; že več kot dvajset let nisem zasledila, da bi kateri izmed učencev pod rubriko
narodnost imel zapisano SLOVENSKA. V Porabju med mladimi in najmlajšimi že dolgo ni več Slovencev. Žalostno in kruto obenem... Tudi o kroničnem pomanjkanju učiteljev so se razgovorili na šolah, o tem, da jih je strah, kaj bo čez nekaj let. Tudi mene je strah, posebej če se spomnim nekega pogovora pred kratkim. Seniško šolo so obiskali predavateljici slovenščine in slovenski lektor s sombotelske slovenske katedre; ob opazovanju šolskih ur in razgovorih ter spraševanjih, zakaj je znanje slovenščine pri učencih tako skromno, sem lektorju omenila da je problem predvsem v odnosu pedagoškega kadra do slovenščine in njenega poučevanja, odsotnost pozitivne naravnanosti in lastnega zgleda. Začudeno me je pogledal: "Ah, dajte, no! Kakšen odnos in lasten zgled! To pa res nima nobene zveze s poučevanjem!" "Hmm?? Kako je nima?" sem kar zinila. "Važno je, da učitelj nauči jezik." "A res? Kako pa? Visoko obrtniško znanje? Žal, ne z diplomo iz Sombotela... " Nisem dobila odgovora na vprašanje, kako. Saj ga ni. Ali pa? Me bo kdo poučil?
Članek se zaključi z razmišljanjem, da mora skupnost imeti svoj jezik rada, če ga želi ohraniti, in s skupnimi močmi poskusiti kaj narediti. Poudarek je na
s skupnimi močmi. Bo to šlo v času, ko je v Porabju lažje
gučati po vogrski kak po porabski?
Ni komentarjev:
Objavite komentar