Porabski beg v preteklost, k svojim namišljenim junakom ...

Nič nimam proti Avgustu Pavlu, verjemite mi! To sem dokazala tudi v enem od lanskih zapisov:
http://iskriceizporabja.blogspot.hu/2016/12/avgust-pavel-porabska-ikona-zakaj.html
Spoštujem njegov lik in delo, globoko cenim vse, kar je naredil za povezovanje med slovensko in madžarsko kulturo, njegovo prevajanje slovenskega leposlovja in še marsikaj. Bil je najpomembnejši slovenski znanstvenik na Madžarskem. Slovenski! Prekmurski! Ne pa porabski! ... In tu se začnejo moji pomisleki (ne samo moji!!), začudenja, spraševanja... Zakaj naj bi Pavla tako silno častili Porabski Slovenci??? Na to vprašanje mi doslej ni še nihče argumentirano odgovoril.

Na ponovno vračanje k tej temi me je spodbudil članek Odstiranje manj znanega o Avgustu Pavlu, nekakšen povzetek pogovora na t. i. Vanekovem večeru v murskosoboški knjižnici, objavljen v aktualni številki tednika Porabje. Pisec povzame nekaj predstavljenih "novih" dejstev, ki naj bi demantirala mnenje "poznavalcev", kot zapiše (verjetno sem med temi v narekovaju zapisanimi mišljena tudi jaz), da je Avgust Pavel bil bolj Madžar kot Slovenec. Ne vem, kaj je bilo povedano na tem pogovoru, ker nisem bila tam; imam pred seboj le članek, ki pa me v nobenem primeru ne prepriča, saj ne da odgovora na prav noben moj pomislek. Moje vprašanje je še vedno eno in edino: ZAKAJ NAJ BI BIL AVGUST PAVEL V DANAŠNJEM ČASU PORABSKA IKONA??? Poudarek je na pridevniku PORABSKA! Naj mi nekdo navede vsaj en konkreten razlog.

 "Avgust Pavel je bil velik Slovenec na Madžarskem, ki ni nikoli zatajil svoje narodnostne pripadnosti in jezika, kar so mu očitali nekateri proučevalci njegovega življenja," je menda izpostavil Marko Jesenšek z mariborske filozofske fakultete, beremo v članku. Moj prvi pomislek: Kakšna so znanstvena merila za zatajiti svojo narodnostno pripadnost in jezik?? Ker nisem znanstvenica, ne vem, s kakšnimi vatli se pride do take ugotovitve, zato mi je dovoljeno, da interpretiram to, za moje laične pojme ne prav znanstveno ugotovitev po svoje. Malo širše in v kontekstu mojega zgornjega, večnega vprašanja. Res je, v članku ni nobene omembe Porabja, tako da lahko le predvidevam, da ta vidik ni bil omenjen. Ker pa je članek v porabskem časopisu, je interpretacija zapisanega, predvsem v narodnostno-političnih krogih, lahko zavajajoča. Tretji odstavek članka namreč omenja škofa Jožefa Smeja, ki je v pismu sporočil, da se je kot bogoslovec v Sombotelu s Pavlom, ki je bogoslovce učil slovenščino, veliko pogovarjal o slovenskem jeziku, prekmurskem narečju, o sodelovanju med Slovenci, Madžari, Avstrijci... "S svojo neposredno izkušnjo škof Smej zavrača stališča nekaterih, da je bil Avgust Pavel bolj Madžar kot Slovenec," piše v članku. Iz tega, da se je kot učitelj slovenščine z dijaki pogovarjal o slovenskem jeziku ..., pač težko pridemo do takih ugotovitev. O čem pa naj bi se pogovarjala dijak in učitelj slovenščine? Ampak - ima to kakšno zvezo s Porabjem in tamkajšnjimi Slovenci???

Članek prinaša še nekaj "dokazov", da je "zlahka mogoče zavrniti tiste "poznavalce", ki Avgustu Pavlu očitajo privrženost madžarskemu jeziku in Madžarski." ... Imam nekaj pomislekov in zelo logičnih vprašanj, gospodje poznavalci (brez narekovajev): 1. O Avgustu Pavlu vem verjetno res premalo, a veliko več od marsikoga. Prebrala sem goro člankov (je daleč največkrat obravnavana osebnost vseh časov v časopisu Porabje), strokovnih člankov, zbornikov... V svojem predhodnem blogu na to temo sem se spraševala, kako, zakaj, čemu... naj bi Pavel bil porabska ikona. Zakaj torej Pavla tako zelo povezovati s Porabjem? 2. Moj pogled na tematiko je malo širši, namreč zajema tudi sociolingvistične in psiholingvistične vidike; vem, da je Pavlova žena bila Madžarka. Ampak - zakaj tako velik Slovenec odnese svoj materni jezik v grob, in ga niti malo ne nauči svoje hčerke?? Na tem vprašanju - to je pač moje osebno mnenje - znanstveni dokazi o veličini Pavlovega slovenstva padejo! In ne me prepričevati, da so bili težki časi! Nihče nikoli nikomur ni branil v zavetju svojega doma učiti lastnega otroka materni jezik. Amen. 3. Avgust Pavel in njegov pomen za Porabske Slovence; v času Pavlovega življenja (Sombotel, kjer je živel, je čez 60 kilometrov od Porabja) je Porabje bilo še sorazmerno slovensko, vsaj po prebivalstvu. Res so to bili časi obeh vojn, trianonske razdelitve, madžarizacije... Pavel je Porabje obiskoval kot etnolog... Ne le on, še nekaj raziskovalcev. Torej? Ni čaščenje Avgusta Pavla in povezovanje njegovega lika in dela s Porabjem nekolikanj pretirano? 4. In še zaključek obravnavanega članka: "Bil je zvesti sin ne samo dveh, celo treh narodov." Ta oksimoron (duhovit nesmisel) pa je krona vsega! Biti zvesti sin dveh, treh narodov - kako bi semantično (pomenoslovno) to razložili?? Mene je ta stavek, katerega avtor je eden od Pavlovih madžarskih učencev, vedno spravljal v nejevero, celo v smeh. Ja, izrečen je bil v drugačnem času in drugem kontekstu in zato - takrat, ne danes - verjetno tudi logično razložljiv, sprejemljiv in verodostojen. Danes opletati s temi besedami pa je rahlo smešno. Ali gre spet za lajšanje vesti??

Dragi Porabski Slovenci, razumem, a me žalosti, da vam je v času, ko slovenščini v Porabju bijejo zadnje ure, ko lastnih otrok skorajda niste naučili slovensko in bo slovenska beseda pokopana z vami, Avgust Pavel tako zelo blizu. Po tej plati se lahko identificirate z njim; s človekom, za katerega še vedno trdim - glede na njegovo javno dostopno delo - da je bil veliko bolj Madžar kot Slovenec... Menda mu boste letos na Gornjem Seniku celo postavili spomenik... Zakaj že? Zato, da si boste olajšali lastno vest? Si ne bi na istem mestu veliko bolj zaslužil spomenika zadnji porabski slovenski župnik Janoš Kühar???



Čas, ko je v Porabju lažje "po vogrski kak po porabski"...

Fotografija mogočnega drevesa, ki ga je spodjedla Raba, je simbolična slika porabskega slovenskega vsakdana; naredila sem jo pred kratkim, prav v času, ko je odlična novinarka Večera Urška Mlinarič objavila obširen, impresiven članek o Porabju. Zdi se mi, da je to eden prvih člankov v slovenskem novinarstvu, v katerem se avtorica poglobljeno, analitično loti slikanja aktualne porabske resničnosti, brez črno-belih prikazov, z veliko občutka za objektivnost, večpredstavnost in celovitost. Ob nekaterih ugotovitvah novinarke, torej nekoga od zunaj, bi se tako Porabci kot politiki v Ljubljani lahko globoko zamislili, saj je ogledalo kruto in neizprosno:
http://www.vecer.com/po-vogrski-se-lezi-zgucijmo-6251730

Pa pojdimo po vrsti. Za prolog članka - besede najstarejše generacije Porabcev, Gornjeseničanke, gospe, ki se bliža osmim križem, in je s svojim delom za ohranjanje slovenskega jezika, kulture in duše že desetletja vzor in motor. Ja, njeni otroci in otroci njenih vrstnikov še govorijo slovensko. Kaj pa njihovi otroci? Kaj se je zgodilo dve do tri desetletja nazaj? Demokratične spremembe! Toliko opevana demokracija in beg iz zaprtosti. Pogled ven, v svet, in kot pravi gospa Vera, da je Tito v naši bivši državi Jugoslaviji bil pameten, da nam je pustil potovati, gledati v svet... Oni tega niso imeli, imeli pa so svoj porabskoslovenski svet, dokler so bili zaprti. Danes je v Porabju slovenska le srednja in starejša generacija. Tudi tistih nekaj čez sto članov Društva porabskih SLOVENSKIH upokojencev pod vodstvom zavzete in neumorne predsednice Klare, ki za svoje člane organizira številne slovenske dejavnosti in programe. V tem društvu se govori samo slovensko in vsak član ve, da je tu tako. (Le na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani jim to nekako ni jasno, saj so njihova finančna sredstva za to društvo tako skopa - nekajkrat manjša od sredstev, namenjenih ne-slovenskemu mladinskemu društvu - da člani ogromno stvari pokrivajo kar iz svojih skromnih denarnic. Kakšna so merila Urada? Večjo domišljijo imaš, več dobiš??? Žalostno.)

Skozi zgodovino med Porabskimi Slovenci nikoli ni bilo močne, pokončne inteligence, ki bi dvigala narodno zavest, da bi se skupnost znala postaviti zase, da bi utrdila prepričanje, da Porabci niso slovensko govoreči Madžari, ampak Slovenci... O tem in še čem v članku razmišlja ena redkih porabskih slovenskih intelektualk, urednica časopisa Porabje... Šola z učitelji, ki so jim vcepljali močan madžarski patriotizem, nikoli ni bila slovenska; tisto o madžarskem kruhu je bilo premočno, tudi tisto o več kot tri desetletja prisotni slovenski lektorici na sombotelski visoki učiteljski šoli, ki je s študenti, bodočimi porabskimi slovenskimi učitelji, veliko raje komunicirala madžarsko kot slovensko. Zakaj bi se mučili... Komaj desetletje imamo dvojezični šoli, več kot polovico manj časa sta šoli v upravljanju Državne slovenske samouprave, edine uradno-predstavniške organizacije Slovencev na Madžarskem. Tudi tega v Ljubljani nočejo razumeti že več kot dve desetletji!

Zelo realno in z zaskrbljenostjo so komentirane jezikovne razmere med mladimi in najmlajšimi na šolah; otroci prihajajo v vrtce in šole brez kakršnega koli znanja slovenščine, porabske družine, razen redkih svetlih izjem, so pomadžarjene. Iščejo se možnosti, recepti, priložnosti, kako pomagati oživljati izrinjeno porabsko slovensko materinščino. Redke so družine, ki jim le-ta še kaj pomeni. Tudi tiste družine, katerih moralna in etična dolžnost bi bila, da otroke učijo in naučijo slovensko (politiki, učitelji, kulturniki in še kdo - vsi, ki jim znanje slovenščine omogoča dobre službe in solidno eksistenco, nekaterim celo pregrešno visoke slovenske bonitete). Pa ni tako. Ohranjanje jezika na odru, ob političnih paradah in pred novinarji ne ohrani narodnosti, to je jasno. In Slovenci v Porabju so, žal na tej, vedno bolj spolzki poti. Tudi vprašanje, kako dolgo še, je na mestu. Ko bosta omagali starejša in srednja generacija - kaj bo ostalo? Mladi poklicneži, ki bodo Slovenci le za novinarske mikrofone in kamere, ja, pa še za naivne slovenske financerje??? Ali z govoričenjem in napletanjem smešnih nesmislov v stilu: "Ponosno se izrekamo za Slovence, tudi takrat, če vmes govorimo madžarsko." A res? Je gospodična, ki se ji je izrekel ta stavek, premislila o njegovi vsebini? Gotovo ni. Glavno, da občinstvo in financerji ploskajo. In nasedajo floskulam.

Po čem pa ste in boste Slovenci, če ne po jeziku? Kaj vas bo ločevalo od Madžarov???
Že več kot dvajset let pregledujem šolske dnevnike, tudi podatke o učencih; že več kot dvajset let nisem zasledila, da bi kateri izmed učencev pod rubriko narodnost imel zapisano SLOVENSKA. V Porabju med mladimi in najmlajšimi že dolgo ni več Slovencev. Žalostno in kruto obenem... Tudi o kroničnem pomanjkanju učiteljev so se razgovorili na šolah, o tem, da jih je strah, kaj bo čez nekaj let. Tudi mene je strah, posebej če se spomnim nekega pogovora pred kratkim. Seniško šolo so obiskali predavateljici slovenščine in slovenski lektor s sombotelske slovenske katedre; ob opazovanju šolskih ur in razgovorih ter spraševanjih, zakaj je znanje slovenščine pri učencih tako skromno, sem lektorju omenila da je problem predvsem v odnosu pedagoškega kadra do slovenščine in njenega poučevanja, odsotnost pozitivne naravnanosti in lastnega zgleda. Začudeno me je pogledal: "Ah, dajte, no! Kakšen odnos in lasten zgled! To pa res nima nobene zveze s poučevanjem!" "Hmm?? Kako je nima?" sem kar zinila. "Važno je, da učitelj nauči jezik." "A res? Kako pa? Visoko obrtniško znanje? Žal, ne z diplomo iz Sombotela... " Nisem dobila odgovora na vprašanje, kako. Saj ga ni. Ali pa? Me bo kdo poučil?

Članek se zaključi z razmišljanjem, da mora skupnost imeti svoj jezik rada, če ga želi ohraniti, in s skupnimi močmi poskusiti kaj narediti. Poudarek je na s skupnimi močmi. Bo to šlo v času, ko je v Porabju lažje gučati po vogrski kak po porabski?

"Bi morali manjšino zaščititi pred samo sabo?"

Tako se je pred nekaj dnevi v časopisu Delo spraševala znana kolumnistka; šlo je sicer za aktualno problematiko koroških Slovencev, ko naj bi v novi deželni ustavi avstrijske Koroške kot uradni deželni jezik izrecno omenili nemščino, ki je že tako ali tako uradni jezik države Avstrije, slovenščine kot drugega deželnega jezika pa ne. A sporočilo zapisa je univerzalno. Ob ogledu TV-oddaje Odmevi v času, ko so predstavniki koroških Slovencev obiskali Ljubljano, sem se nad izjavami nekaterih večnih predstavnikov, konkretno enega, res globoko zamislila. V Odmevih TV SLO (20.2., od približno 16. minute dalje) je bil prispevek o nadaljnjih korakih pri osnutku koroške deželne ustave, sestanku v Ljubljani, na koncu pa pogovor v studiu na to temo. Gosta, minister Žmavc in Marjan Sturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem... Lep čas že govorimo o krivici, ki se v osnutku koroške deželne ustave dela Slovencem, ko se kot edini deželni jezik namerava zapisati nemščina. Seveda vsi mislimo, da je za Slovence na Koroškem to katastrofa, tako rekoč zanikanje njihove prisotnosti. A Sturmov televizijski nastop je bil šok. Verjetno ne samo zame... S tako neznosno lahkostjo, brezskrbnostjo in vehemenco obtoževati slovenske medije, sonarodnjake (konkretno Valentina Inczka) in vse druge širjenja panike in neresnic pa je katastrofa!!! Taki politiki, ki so zgolj mali paži večine, peljejo manjšinske skupnosti v katastrofo. V imenu koga pravzaprav govori ta človek in komu mora biti všeč???

In na koncu še češnja na torti: voditelj je omenil Porabje in žalostno dejstvo, da se ob koncu šolanja z nobenim učencem ne da tekoče pogovarjati slovensko. Šturmov komentar je bil nekako takšen, da je na Koroškem tudi tako, ampak je vedno več vpisa k slovenskemu jeziku. Za znanje jezika pri učencih pa naj poskrbijo učitelji, ki so krivi za slabo didaktiko in pedagogiko. Ne rečem, da delček krivde ni pri učiteljih, ampak kaj tako abotnega res lahko izjavi samo politik, ozkogleden, vase zaverovan, politik, ki so mu merilo številke... Žalostna usoda se piše Slovencem, ne samo na Koroškem... Šole, take, kot so, z vso neučinkovitostjo, so posledica, ne vzrok! Posledica v teh dneh in vsa desetletja slišane in videne narodnostne politike, ki ji, žal, ves čas tiho asistira Slovenija!!! Zakaj? Ker ne zna drugače? Ker ne razume? Ker noče razumeti? Ker so odgovorni za to področje zgolj farsična kvota neke stranke? Ali???

  "Materinščina in neodtujljiva pravica do njene uradne rabe sta temeljna identitetna vez manjšine z narodnostno pripadnostjo. Brez jezika pač ni narodnostne manjšine," je zapisala kolumnistka. A to še vedno drži, gospodje politiki, ali smo ne rosno mlade "jezikoljubke" s svojimi prepričanji malo v zaostanku?

Zadnjih nekaj tednov, ko vztrajno ponavljam mantro, da brez jezika ni manjšine, doživljam prav neverjetne stvari. Zahrbtni napadi preko tretjih oseb, grožnje take in drugačne, celo zahteve mojim nadrejenim po mojem odpoklicu... Kaj pa sem naredila ali rekla narobe? Koga izmed vas, visoki gospodje in gospe, nekaj tako zelo žre, da mora uničiti mene??? Če mu uspe - bo zadoščenje dovolj veliko? Imam pa zadoščenje že zdaj jaz - zadnjih krogel, usmerjenih vame, namreč ne izstreljujejo Porabci, vsaj tisti, s katerimi največ delam, ne... Me pa skrbi razklanost znotraj skupnosti, nesodelovanje, stihijskost v smislu do mojega odhoda v pokoj bo zgodba že zdržala. Ja, tako razmišlja večina ljudi v Porabju. Že dolgo se nihče ne sprašuje o prihodnosti, porabski mladi in najmlajši rod je pomadžarjen.

Velikokrat dobim kakšno prošnjo za pomoč pri razjasnitvi kakšnih zadev v zvezi s Porabjem. "Veste, vi pa govorite in pišete zelo drugače od narodnostnih politikov, kulturnikov in še kakšnih funkcionarjev; oni že desetletja razlagajo, da je nekaj malega sicer še za postoriti, ampak v bistvu je skupnost v redu, vsi se trudijo za ohranjanje jezika, le slovenski mediji premalo pišejo o njihovih uspehih, pa  v Ljubljani so daleč in ne vidijo do Porabja.... Zakaj pa vi vidite vse drugače?" Včasih sem jim na dolgo in široko odgovarjala, utemeljevala, danes nič več... Zanimiva so tudi novinarska vprašanja: S kom naj posnamem pogovor o skrbi za javno rabo slovenščine v Porabju? V kateri porabski družini se še govori slovensko? Svetujte mi, kdo izmed mladih porabskih intelektualcev bi spregovoril za naš medij? Kateri učitelj je steber slovenstva v Porabju? ... In še bi lahko naštevala vprašanja, ki spadajo v znanstveno fantastiko, ne pa v narodnostni vsakdan.

Vsake toliko časa se dogajajo poskusi, da se zamejskim Slovencem kaj jemlje; na Koroškem jezik iz ustave, v Porabju, na monoštrski gimnaziji, pa slovenščini status narodnostne materinščine in še veliko drobnih, a pomembnih stvari, ki nas pravzaprav sploh več ne presenečajo. Gotovo pa nas morajo ne le presenetiti, celo zgroziti (!) na eni strani javna izjava predstavnika koroške Zveze slovenskih organizacij, da so najnovejše zaplete glede izostanka slovenščine iz koroške ustave zagrešili slovenski mediji, saj teh težav sploh ni in jih ni bilo! In na drugi strani krčenje statusa slovenskega jezika v monoštrski gimnaziji, ki menda ni v pristojnosti slovenske narodnostne politike, le-ta pa se s tem ne ukvarja... Ampak to ni dovolj atraktivna tema za slovenske medije.

Svoj zapis pa bom sklenila kar s citatom Delove kolumnistke Ženje Leiler: "Če smo se že navadili na precejšnjo neučinkovitost in servilnost slovenske diplomacije (tudi) glede manjšinskih vprašanj, pa je takšno stališče predstavnika manjšine, milo rečeno, zelo nenavadno. Čigave interese pravzaprav zastopa? Če Slovenci na avstrijskem Koroškem v osnutku nove deželne ustave namreč ne vidijo niti najmanjše grožnje prihodnosti materinščine kot drugega uradnega jezika dežele, s tem pa tudi svojemu statusu varovane narodnostne manjšine, zakaj bi jo potem videla matična država? Ali pa to pomeni, da bi morali najprej zaščititi predvsem slovensko manjšino pred samo sabo?" Ob globokem premisleku lahko ugotovimo, da bi manjšino/narodnostno skupnost, ne le na Koroškem, res bilo potrebno zaščititi pred njenimi (vsaj nekaterimi) izvoljenimi (kaj že to pomeni) in samooklicanimi predstavniki...