sreda, 18. januar 2017

Pravljica o slovenski ljubezni do vzhodnega branika slovenstva

To je pravljica o ljubezni, taki ljubezni, ki ne pozna ovir. Za prav nič. Tudi za laži, sprenevedanja in zahrbtnost ne; v tej pravljici nimajo prostora resnica, iskrenost in poštenost, saj je to ljubezen na slovenski način. V to zgodbo sem - kristalno nedolžna, v človeškem, moralno-etičnem in strokovnem smislu - vstopila pred skoraj petindvajsetimi leti, v prepričanju, da bom dobra vila, ki bo smelo in drzno, z resnico, znanjem in čistim srcem, premagovala zlo ter pomagala pri ohranjanju "slovenstva stebrov starih"...
Sem res bila tako naivna in nepokvarjena, da sem sveto verjela, da se to da uresničiti?? Res sem bila.
Pred petindvajsetimi leti se je na relaciji Ljubljana - Porabje govorilo predvsem o denarju; o tem, da je potrebno Porabcem zagotoviti ustrezno infrastrukturo za delovanje, da je potrebno bombardirati oblasti v Budimpešti z nenehnimi opozorili o tem, česa vsega Slovenci v Porabju nimajo in kaj vse Madžari v Prekmurju imajo. Besede "recipročnost" se sicer ni smelo javno izgovarjati, nekaj se je le pleteničilo o politični korektnosti... Toda pred petindvajsetimi leti je v Porabju še veliko otrok govorilo slovensko, vsaj tisto pasivno; in pred petindvajsetimi leti je bila na novo organizirana slovenska skupnost enotna, z istimi cilji, pozitivnimi mislimi in željami po ohranjanju jezika in identitete - tudi v dejanjih... Za kulisami tega navideznega utrjevanja položaja skupnosti pa so se iz leta v leto množičneje dogajale nedoumljive zgodbe: v domovih najbolj glasnih braniteljev slovenstva se je govorilo madžarsko, nobeden izmed njih nekako ni videl, da si lahko verodostojen le tako, če učiš in prepričuješ druge z lastnimi dejanji, ne pa praznimi besedami. Ko sem na ta globok prepad med besedami in dejanji Porabcev jasno opozorila davnega leta 1995 v svoji dvojezični knjižici esejev Tudi to je Slovensko Porabje, so se začele moje velikanske težave, no, ne moje, temveč težave drugih z mano! Nihče seveda ni mogel reči, da kar koli zapisano ne drži, ampak so napadi šli v povsem bizarne in primitivne smeri... Zakaj je o tem potrebno pisati? Zakaj so eseji prevedeni v madžarščino, da bodo zdaj tudi Madžari vse vedeli? Zakaj je uvodničar hudo kritičen v svojem zapisu? Zakaj, zakaj, zakaj... O kakšnem lastnem premisleku ali samorefleksiji ne duha ne sluha... (In še, mimogrede, o svobodi in demokraciji takrat in danes: če bi svoje eseje izdala letos, bi me najverjetneje zaprli... Mislim, da sem povedala vse...)
Ljubezen čebele matice do vzhodnega branika slovenstva pa se je nadaljevala tako močno, da so Porabci do konca devetdesetih let preteklega stoletja dobili krasno infrastrukturo, kulturni center, ki naj bi služil vsem Porabskim Slovencem in njihovim vitalnim interesom po ohranjanju jezika in kulture. Spet sem naivno verjela... Pa so cilji res bili doseženi? Če pomislimo na bistvene sestavine pravljičnega žanra, lahko odgovorimo pritrdilno. Kakšen odnos ima pravzaprav slovenska politika do Porabja? Ob neštetih obiskih takih in drugačnih političnih patronov evforičen; a evforija traja kratek čas - dokler se ne ugasnejo kamere in mikrofoni. Ko črni beemveji in mercedesi prevozijo Srebrni breg, je vse pozabljeno. Začne se obdobje ambivalentnosti, do naslednjega jokajočega obiska v parlamentu ali kakšni vladni palači. In vse se začenja znova... Zgodbe takšne in drugačne, obljube takšne in drugačne... Ki ostanejo pretežno obljube na dolgi rok...
Kaj pa porabski ljudje, tisti pristni Slovenci? Vseh teh parad sploh ne jemljejo resno, pogledajo v časopisu slike, in ker razen dveh treh stalnih domačih igralcev na sceni ne poznajo nikogar in jih niti ne zanima, zaprejo časopis in gredo po svoje, iskat možnosti lastnega preživetja. Komu je torej namenjena velika slovenska pravljična ljubezen do Porabcev???
Ne bom govorila o krivcih in krivdi, čeprav v pravljicah nastopata dva pola - dobro in zlo - in dobro skoraj vedno zmaga. Moderne pravljice pa pišejo nove zgodbe - še strašni volk iz pravljice o Rdeči Kapici ne sme več umreti, ker bi otroci preveč jokali... Sodobne porabske pravljice, ki jih piše vsakdanje življenje, nas prepričujejo, da je laž v bistvu resnica, da je zahrbtnost odkritost, da je dvoličnost iskrenost; in če si staroverne narave v svojem srcu, si oplel... Če bi lagala, se sprenevedala in dvoumila z vami, če bi klonila že takrat davno, bi bila najbolj cenjena persona daleč naokoli. Pa nočem biti in ne bom nikoli. Prav tako pravljičarstvo (pa ne mislim tistega v knjižnicah) in potemkinovstvo prepuščam tistim, ki so svoje duše že davno prodali ali jih nikoli niso imeli.  
 Kakšna je torej slovenska ljubezen do peščice ljudi na vzhodnem braniku slovenstva? Konkretna. Tu in tam kakšnega osamelca se ljubi, gozd pa prav nikogar ne zanima. Tudi tista ljubezen do posameznikov, samooklicanih predstavnikov ljudstva je zgolj pesek v oči naivnežem. Tudi po petindvajsetih letih se na teh relacijah govori pretežno o denarju, še nek silni porabski oboževalec z Dolenjske je svoj prosti spis v Porabskem koledarju 2017 onesnažil s citatom na to temo... Pa je res glavni problem porabske skupnosti premalo denarja??? Bi več in bolje govorili slovensko, če bi ga Slovenija dala še več??? Ne bi. Moj občutek je obraten: več je denarja, manj je posluha za to, za kar se denar dobiva. In še: kaj ima od tega ljudstvo? Se kdo v Ljubljani kdaj o tem vpraša? ... In da zaključimo pravljico o ljubezni: porabska princeska Slovenska Beseda se je zaljubila v tujerodnega princa. Poročila sta se in živela srečno do konca svojih dni. Seveda ni bila več porabska in slovenska, temveč Madžarska Beseda. A tako pač je. Mi ne moremo nič, vi pa za svoje preživetje zaprite usta, oči in srca. To je čas sodobne ljubezni...

2 komentarja:

  1. Me veseli, da sem naletel na vaš blog, ga. Perger. Ko sem pred več kot 15 leti zapuščal Zavod za šolstvo, sem nekaj slišal o Porabju (zaradi Vaših nalog), malo vedel in nič razumel...Kasneje sem bil nekajkrat tam..in zdaj nekaj malega razumem...hvala. Ivan Biščak

    OdgovoriIzbriši
  2. Me zelo veseli in sem počaščena, da me berete, g. Biščak. Ja, težko je razumeti, saj se mi vedno bolj dozdeva, da take cenzure in še česa pred desetletjem ali dvema ni bilo. Velikokrat sem razočarana, napadena, a vztrajam. Pri resnici. Dolgo sem bila na strani resnice sama, zdaj nisem več. In to je dober znak. Oglasite se, če boste v mojih krajih! Še enkrat, prisrčna hvala.

    OdgovoriIzbriši