Obožujem resolucije!

Resolucija je akt političnega pomena, ki ne vsebuje pravno zavezujočih norm, so me učili nekoč. Kolikor vem, se ta definicija vse do danes ni spremenila, zato se mi naježi koža, ko mi kdo pomaha pred nosom s kakšno resolucijo. Slovenska država je na tem področju izjemno produktivna, zato smo tam, kjer smo: brez odgovornosti, brez odločne politike, brez pravnih norm, le z grmadami resolucij, vse je mlačno in mlahavo, spoštovani gospodje kriminalci pa ribarijo v kalnem. Nas, navadne državljane, pa je samo vsak dan bolj sram, da smo, ne po svoji krivdi, del te brozge... To ni moja država! To niso moje sanje! Oropali so nas vsega, v kar smo verjeli, bog pa je že več kot dve desetletji na dopustu... Take misli me prevevajo, ko dobim poziv, da poročam, kaj sem v preteklem letu na svojem področju naredila v okviru kakšne resolucije, recimo Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018! Najprej sem debelo zaklela, potem sem si začela izpraševati vest...

Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko... Kaj pravzaprav ta klobasa pomeni??? Če vemo, da beseda resolucija pomeni nekaj nezavezujočega, političnega, nekaj, s čimer mahajo politiki, ko želijo zavesti naivne državljane, si kupiti mir in spokojno preživeti svoj mandat, lahko mirno sklepamo, da je ta kao dokument še ena takih potegavščin. Gremo dalje s seciranjem te skrivnostne besedne zveze: resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko... Nekaj političnega o nečem, kar ne obstaja in zaradi česar ne bo nikogar bolela glava, saj to ni niti pravilnik, niti sporazum, kaj šele zakon!!! Kje pa je nacionalni program??? Kakšna pa je jezikovna politika slovenske države?? Kdo jo vodi, kje se odraža v zakonodaji, kakšne so sankcije, če se ne izvaja...??? Hahaha! Gospa, vi ste res malo za luno, bi verjetno rekla tista četa birokratov na ministrstvu za kulturo, ki najprej štanca take papirje, potem pa se gre spremljanje uresničevanja resolucije... Saj jih razumem - gre za lastno preživetje! Nekaj pa vendarle moraš početi, če si zaposlen na ministrstvu!!!

 Saj vem, dragi birokrati, da ni tako preprosto, ampak ne morem si kaj, da ob vaših nebulozah ne bi bila vsaj malo cinična, če že ne sarkastična... Ste si kdaj ogledovali pravo življenje naroda in njegovega jezika? Se sploh zavedate, da le-tega pravzaprav ne poznate, saj stvari, če jih gledaš tam od zgoraj, izgledajo kar lepo rožnato in pisano! No, ob pozivu, naj zapišem, kaj sem postorila v okviru vaše veleresolucije (šele pred nekaj dnevi sem jo sicer dobila v branje), sem odgovorila takole:
"Včeraj zvečer sem si vzela čas in prebrala priloženo Resolucijo, pač z namenom, da bom vedela, v okviru še katerega papirja poteka moje delo v Porabju… Doslej so me namreč poučevali, da sta to dva meddržavna sporazuma; in ker vem, da resolucija ni enako zakonu ali sporazumu, sem se precej poglobila v ta larpurlartistični dokument, posebej v 17. in 18. stran. Vse to, kar je tam zapisano, se v zamejstvu izvaja že desetletja, brez resolucij, ampak v skladu s potrebami in možnostmi. In kar je najpomembnejše – recimo porabske narodnostne šole so del madžarskega šolskega sistema in madžarske šolske oblasti, se pravi, pod jurisdikcijo madžarske države in njene zakonodaje, torej mi ne moremo posegati v ta del. Za jezikovno politiko mora na prvem mestu skrbeti in si postaviti vsaj moralne in etične zaveze manjšina sama (no, da vas potolažim - do danes si jih ni, imeli boste še veliko dela), na drugem mestu je madžarska država, šele na tretjem mestu je matična država. Ker pa matična država – govorim za Porabje, ker to najbolj poznam – vodi že od osamosvojitve Slovenije dalje zgrešeno politiko do slovenske manjšine, smo v letu 2015 prišli do točke, ko si postavljamo vprašanje: Kako motivirati nekdanje Slovence, da morda začnejo razmišljati, da bi svoje vnuke in pravnuke učili slovensko?? Zato mi zgodbe o skupnih didaktikah zvenijo res pravljično…
Šole v Porabju in odsotnost javne rabe slovenščine v njih niso vzrok takega stanja, ampak posledica! Zato se na šolskem področju trudimo, kolikor gre, a smo brez podpore okolja, družin in še koga… in s tem zelo omejeni.
Odvijajo se izobraževanja za učitelje, slovenske dejavnosti za učence (med njimi ni niti enega učenca, ki bi obvladal vsaj minimalni nivo slovenske komunikacije!!!), pripravljamo učbenike za slovenski jezik in spoznavanje slovenstva, krovna organizacija Slovencev na Madžarskem, Državna slovenska samouprava, ki je vzdrževalka narodnostnih šol, in pod okriljem katere poteka tudi moje strokovno delo, si prizadeva za pridobivanje zadostnih sredstev iz madžarskega proračuna in evropskih sredstev… Aha, kaj ima s tem Resolucija? Žal, nič. O čem bi pravzaprav naj jaz poročala?"

O čem naj bi pravzaprav jaz poročala v okviru vaših zgodb in komu??? Preko nekoga tistim, ki nimajo pojma, kdo so na to temo legitimni sogovorniki v Porabju, kdo so tisti, ki so pravno in politično odgovorni za jezikovno politiko (tu mislim javno rabo jezika, šole in druge manjšinske institucije) manjšine, kdo so legitimno izvoljeni manjšinski predstavniki... Gospe, ki prihajate na velepomembne pogovore o jezikovni politiki v Porabje, pozanimajte se vendar tudi o tem!

Prepričana sem, da je izmišljenih zgodb o ohranjanju jezika v Porabju že dovolj, graditeljev Potemkinovih vasi pa vedno več... Že davno sem rekla, pa ne samo jaz, da so diagnoze v porabskih logih že postavljene, potrebujemo zdravila! Bo kdo v Sloveniji sploh kdaj poskušal kaj dojeti ali bo politika - zato, ker ji je vseeno, hoče pa mir - sprejemala vedno nove resolucije???

Pa tako lep dan je bil v Porabju danes...

Porabska prešernovanja

Kakšna bo porabska, predvsem jezikovna prihodnost??? Je kdo v beli Ljubljani že kdaj resno pomislil na to??? Je sploh komu v Porabju (in v Ljubljani) do tega, da se na tem prostoru ohranita slovenski jezik in identiteta??? Tako sem se v teh kulturno-nekulturnih prešernovanjskih dneh spraševala pred letom dni, tako se sprašujem tudi danes, spraševala se bom jutri, a odgovorov ni ... Sploh kdaj bodo? In - kakšni??

V Porabju se vsako leto pripravljamo na praznovanja slovenskega kulturnega praznika, letos sta bili kar dve proslavi; nekateri so se spraševali, zakaj, jaz pa se zelo strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi bilo najlepše, če bi lahko imeli proslavo v vsaki vasi in mestu, kjer še živijo Slovenci. Ja, še živijo Slovenci, in to so predvsem tisti nepoklicni, neizložbeni, a srčni ... Videvamo in slišimo jih dan za dnem, pogovarjam se z njimi na vogalih trgovin, na ulicah Monoštra, po vaseh ... Pijem kavo z njimi, potožijo se mi, pohvalijo, delijo z mano svoje radosti in žalosti ... Vendar priznam, da nobeden, ki mu lepa, domača porabščina teče kot žuboreča rečica, ni mlajši od 35, 40 let ... Živijo in še vedno govorijo slovensko, čeprav me v teh dneh nekdo prepričuje, da v Porabju ni več Slovencev. So! Brez dvoma so! Tisti, ki jih hočemo videti in slišati, vemo zanje in verjamemo vanje ... Čeprav so tihi in skromni in neradi komur koli na očeh ...

Prešernovanje porabskih učencev in dijakov se je odvijalo v monoštrskem gledališču; mnogo petja in plesa, pa Pepelka, ki je našla svojega princa ali on njo ... Kdaj bo Pepelka - porabska slovenščina - našla svoje prince, ki jo bodo popeljali v nekoč slovenske družine???

Drugo porabsko prešernovanje s petjem in domačo besedo. Doživeto in prisrčno! Koliko teh izrečenih lepih misli bo šlo med ljudi? Koliko upanj, želja in pričakovanj bo uresničenih? Koliko teh srčnih mož in žena nese to, kar nam izpovedujejo na odru, v svoje domove???

Pravljice se vedno končajo srečno ... Kako se bo končala (ali nadaljevala) porabska, ne ravno pravljica?

Tudi mi smo na svetu!

 

"Niti za trenutek nisem podvomila, da si je Društvo porabskih slovenskih upokojencev s svojim aktivnim, več kot 18-letnim delom zaslužilo vsaj toliko, da bi se štelo med porabske civilne organizacije (društva). Saj prav ta generacija nosi v sebi najbolj izvirno, pravo slovenstvo, se največ druži, pozna in upošteva vse vrednote, ki jih Porabski Slovenci še imamo. Sodelujejo vsepovsod, od kulturnega do gastronomskega področja, vedno so prisotni na prireditvah, ki jih pripravljajo porabska slovenska društva. Zanje pa je najpomembnejši porabski materni jezik. In vse to z veseljem predajajo, če imajo komu. Zdaj, ko sem tudi sama članica in imam malo več dolžnosti ter skrbi v društvu, vidim, da sem sama še v tistih starih časih, ko smo veliko dali na to, da upoštevamo njihovo delo. Danes, na žalost, se sploh ne omeni naše ime, ko se naštevajo druga društva ... Vodstvo ali predstavniki društva niso sploh nikamor povabljeni, kot so drugi ali kot je bilo nekoč. Nikjer se ne omenja in ne spoštuje delo društva, še ob koncu leta ne ... " To je del članka, ki ga je za časopis Porabje napisala predsednica Društva porabskih slovenskih upokojencev Klara Fodor (seveda v lepem porabskem narečju, jaz pa sem ga prestavila - za boljše razumevanje - v knjižno slovenščino). Ker je tako zelo karakterističen za obstoječo porabsko situacijo, sem ga uporabila za svoje današnje razmišljanje.

Kdo je kdo in zakaj je to, kar je, so v zamejskih logih vedno težave, ki jih nihče noče reševati, ker je tistim trem ali štirim pri skledi tako prav, tudi njihovim neposredno podrejenim je prav in slovenski čebeli matici je prav, pa diplomatom, ki se v Porabju pojavljajo bolj samo takrat, ko so kakšni dogodki (tisti, ki jih spremljajo kamere, mikrofoni in fotoaparati, seveda) ... Da bi kdo izmed naštetih hotel kaj vedeti o resničnem stanju jezika, odnosa do le-tega in še kaj, ne moremo niti sanjati! Zakaj pa bi? Ohranjanje slovenskega jezika in kulture je pač mantra, ki jo kot papige ponavljajo politiki - največkrat sploh ne pomislijo, kaj naj bi to pomenilo. Problem je tudi v dejanskem sodelovanju med društvi, ki je več ali manj le v sporazumih zaradi sporazumov; še o osnovni komunikaciji se ne morejo dogovoriti, kaj šele kaj več! Zato popolnoma razumem predsednico upokojenskega društva in njeno razmišljanje; društvo ima blizu 150 - SLOVENSKO GOVOREČIH - članov, skoraj vsi so na kakšnem področju aktivni. Potem pa prihajajo visoki, višji in najvišji obiski, predstavljajo se slovenska, poklicno slovenska in fiktivno slovenska društva, kuje se v zvezde tiste, ki so že davno padli kometi, na to, resnično slovensko društvo pa se nihče ne spomni!!! Saj se tudi na kaj drugega ne spomnijo ... V Sloveniji ni razčiščeno niti to, kdo je v pravno-političnem smislu predstavnik Porabskih Slovencev; za takega se še vedno izdaja društvo, ki v resnici to ni in ne more biti ... Za hvalilce lastne preteklosti pa je veliki C. G. Jung že davno zapisal, da so to osebnostno ali kako drugače moteni ljudje ... Se na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu sploh kdo vpraša, koliko verodostojnosti imajo zgodbe (skoraj pravljice) o položaju Porabskih Slovencev, ki jim jih v porabskem primeru 20+ let pripoveduje ena in ista oseba??? ... Oseba, ki je doma že davno neverodostojna in ji je davno potekel rok trajanja ...

Kriva je Slovenija, slišim po Porabju največkrat ... Ja, res je. Graditi ali obnavljati neke palače in ne razmišljati, kako jih bomo napolnili z neko SLOVENSKO vsebino, je norost ... Ljudje, ki to počnejo, so zadnji, ki bi jih zanimalo ohranjanje jezika. Pred kratkim sem v tem smislu nekaj komentirala na facebooku in gospa, ki pripada tej poklicno slovenski srenji, mi je napisala: "Meni to ni jasno, da ohraniti KATERI jezik? Ker ljudje, ki živijo v Porabju, ne govorijo knjižno slovenščino, in nikdar niso govorili. Tukaj bi morali ohraniti porabsko slovenščino! In to porabsko slovenščino ne bodo se otroci naučili v šolah, ampak če bodo prišli v take prireditve, kjer se sliši tukajšnji jezik. In žal, prireditve ne moremo delat samo zunaj. Moramo imet različne hiše, kam lahko grejo..." Ob tem komentarju res nisem vedela, naj se jočem ali na vse grlo smejem ... Nekdo, ki živi od "slovenstva", ne ve, kateri jezik naj ohranja!!!! To je resnično Porabje! Upam, da sem komentatorki kaj pomagala z naslednjim odgovorom: "To pa je res zanimivo, da tebi kot slovenski mami ni jasno, KATERI jezik ohraniti, kateri jezik učiti lastne otroke, da boš verodostojna, če si to iskreno želiš ... Za boga svetega, SLOVENSKI JEZIK!!! PORABSKO SLOVENSKO NAREČJE!!! Veš, koliko bi bilo učiteljem lažje, če bi vsi vi, ki imate otroke, z njimi govorili porabsko, ne da se šola muči, ko pridejo otroci tja, in ne znajo niti besede. Pišeš: "Ker ljudje, ki živijo v Porabju ne govorijo knjižno slovenščino, in nikdar niso govorili. Tukaj bi morali ohraniti porabsko slovenščino!" To pa je res smešno!!! Seveda bi morali ohraniti porabsko slovenščino v prvi vrsti tako, da jo govorite in učite svoje otroke, ne pa samo s prireditvami in hišami!!! A misliš, da smo mi v družini ali v vasi govorili knjižno slovensko? Ne, nismo. Govorili smo prleško narečje, ki je daleč od knjižne slovenščine. Le-to sem se začela učiti v šoli... "In to porabsko slovenščino ne bodo se otroci naučili v šolah..." Seveda ne! Šola ni namenjena učenju narečja, ampak če bi vi starši otroke naučili narečje, bi šola gradila na tem in učila knjižni jezik!!! "ampak če bodo prišli v take prireditve, kjer se sliši tukajšnji jezik." A res? Žal se samo na prireditvah še živ krst ni naučil jezika!!! Ne rečem, da ne rabite različnih hiš, ampak najprej se mora porabsko narečje slišati v vaših domačih hišah, šele potem imajo smisel še kakšne XY-hiše!!! To je bistvo vaših problemov!"

Res je, to je bistvo porabskih problemov, pri poglabljanju katerih ves čas s svojo zgrešeno politiko do zamejstva asistira matična Slovenija ...