Urbi et orbi iz prednovoletnega Porabja

Naj nakladam o vsem lepem in dobrem? O tem, kako je treba pozabiti vse slabo in misliti le na dobro? Tako se pač počne v prednovoletnem času... Ampak - ne jaz!!!

Ko se ozrem na iztekajoče se leto, me preveva zelo malo veselja... Res, doživela sem nekaj lepih trenutkov ob srečanjih s srednjimi in starejšimi generacijami Porabcev, ki v svoji komunikaciji uporabljajo slovenščino; grem, recimo, v trgovino in ob kakšni polici tri živahne gospe klepetajo - slovensko! Tudi na ulicah Monoštra jih srečujem vedno več, ki se med seboj pogovarjajo porabsko. Jasno, da ne mladih!!! Pa v šolah - nekateri, sicer redki, učitelji se med seboj pogovarjajo slovensko; drugače je, ko govorijo z učenci... Torej ljudje, navadni ljudje so tisti, ki še uporabljajo v vsakdanji medsebojni komunikaciji slovenščino, tudi takrat, ko v bližini ni kakšnega slovenskega ministra, sekretarja, vratarja z X-urada ali hude gospe Valerije... Od tu dalje pa bo moj urbi et orbi zelo neprazničen...

Akoša Dončeca, vnuka zadnjega slovenskega lončarja v Porabju, poznam že zelo dolgo, od njegovih osnovnošolskih let... Števanovski učitelji, kjer je obiskoval osnovno šolo, so ga proglasili za malo čudnega (posebej eden od učiteljev). A kljub tem grdo subjektivnim ocenam je Akoš končal monoštrsko gimnazijo in študij slovenščine na sombotelski visoki šoli. Je raziskovalen tip, kritičen do aktualne situacije v Porabju, dobro vidi probleme, a je izmed mladih edini, ki ga ni posrkalo pokvarjeno poklicno slovenstvo, kot se je to zgodilo z nekaj mladimi, ki so začeli dobro, a so danes le Slovenci po potrebi... Z Akošem si veliko dopisujeva, včasih ga o čem poučim ali ublažim njegove pesimistične misli. A največji problem je ta, da je zaradi svoje iskrenosti in direktnosti - brez službe!!! Ja, to se zgodi mladim v Porabju, če ne plavajo s poklicnoslovenskim tokom! Prav včeraj mi je zapisal nekaj zelo kritičnih misli in mi dovolil, da jih objavim...

Ga bom kar citirala: »Če boste spet pisali v blogu, napišite to, kar sem rekel: slovenska manjšina v Porabju je fertik. Kdo govori slovensko? Zaman bi rekli, da starejši ljudje, oni so že skoraj mrtvi! Srednja in mlajša generacija nič ne govori slovensko, nima se za Slovence, absolutno ne poznajo slovenskih šeg. Tudi dvojezične šole so zato, naj se hrani delovno mesto nekaj ničnevrednih učiteljev, v šole pa otroke importirajo, ker otrok tudi ni v Porabju. Torej ta manjšina je fiktivna, to bi bilo potrebno napisati… Enkrat verjetno bodo mi tudi rekli, da ne bodo mi člankov objavili, ker sem rekel npr. da ni Slovencev v Porabju. Jaz zato pišem in zato se še ukvarjam s tem, ker mislim, da sem zaveden Slovenec, ampak sem orientiran proti jugu (Prekmurju in drugim krajem), kjer so še taki Slovenci, kot mi. 

Jaz, če bi imel toliko moči v roki, nazaj bi spravil slovenstvo v Porabje, pripeljal bi nekaj mladih družin iz Goričkega na Verico, v Ritkarovce, Andovce, na Bedibreg in Grebenšček, ampak z drugimi, večjimi naselji, kot so Števanovci, dva Senika, Sakalovci in Slovenska ves, ne bom stopil v eno skupino. Nočem jih več, pomadžarjena so ta naselja. Mi smo bili na Titanicu, ki se je že zaletel v ledeno goro (to Titanic-priliko tudi pišite v blog). Toliko lahko delamo, da poiščemo to, kar še moremo rešiti… Seveda, vzorni bi morali biti manjšinski voditelji, ampak nikoli niso bili. Berlinski zid je ostal v Porabju: med porabskim ljudstvom in tistimi, ki so pri Zvezi…«

Akoš, prav imaš... To je bistvo problema, ki bo - brez korenitih sprememb v vodstvu omenjenega društva - vlekel Porabske Slovence v globine madžarskega morja, ob zvesti asistenci kratkovidne politike čebele matice... A se bo v Sloveniji kdo začel zavedati, koga pravzaprav v Porabju podpira??? 

Toda glede učiteljev je potrebno kljub vsemu nekaj dodati: v Porabju imamo nekaj odličnih učiteljev, katerih odličnost pa, žal, ne pride do izraza - zaradi vseh ostalih...

 

Danes se poslavljamo od starega leta... V novem naj bo kaj novega...





Facebook - ogledalo slovenstva v Porabju

Facebook (knjiga obrazov - lep slovenski izraz, ki se še ni prijel) je postal moj kar stalen spremljevalec. Večino mojih prijateljev zanimajo podobne stvari kot mene (dobri članki, glasba, literatura, narava, malo politike in še kaj), sama pa najraje objavljam kakšne svoje prav lepe fotografije, največkrat iz Porabja... Imam fb-prijatelje po celem svetu - rada jim predstavljam porabske lepote. Res je, v miru in tišini se najde veliko lepega, vrednega, da vidi še kdo... Druga plat so moje debate z različnimi zanimivimi ljudmi predvsem o manjšinskih problemih, ohranjanju jezika, odnosu do le-tega... Poudarjanje in prepričevanje, da je jezik osebna izkaznica naroda: "V jeziku je magija, po kateri na tihem hrepenimo in jo iščemo tam zunaj. V njem so skrita imena nekoč naših poganskih bogov, v njem je obred ustoličevanja karantanskih knezov, ki je navdahnil Jeffersona, v njem je želja po neodvisnosti, celo ponos. V njem je prostor za junake." (Vesna Milek)

Res je, samo v jeziku je prostor za junake... In zame je junak vsak, ki v tem kaotičnem svetu dosledno ohranja svoj jezik in kulturo, s tem da ga javno govori in piše - tudi v sodobnih medijih! Imam veliko fb-prijateljev med pripadniki slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu, pa madžarske skupnosti v Sloveniji in še kakšen pripadnik manjšinskega naroda bi se našel. Vsi ti imajo prav tako prijatelje med manjšino in večino in vsak se po svojih zmožnostih trudi, da bi ga razumeli skoraj vsi. Za pripadnike manjšinske skupnosti je ta komunikacija - vsaj po moje - še toliko bolj pomembna, saj je facebook svobodno družabno omrežje, kjer vsak lahko izrazi sebe in komunicira v svojem jeziku... Vsaj tako je videti na prvi pogled...

Užitek mi je spremljati objave prijateljev Slovencev iz Italije in Avstrije. Tisti iz Italije skoraj vsi pišejo samo slovensko, srčno in strastno branijo svoj jezik in rod, no, tu in tam kakšen kaj zapiše v obeh jezikih. Prijatelji Slovenci iz Avstrije se bolj držijo dvojezičnih, slovensko-nemških zapisov, ker so njihovi prijatelji - sklepam - tako Slovenci kot Avstrijci (ali pa gre za pregovorno pedantnost vseh, ki ste severno od Karavank?). Iz vseh teh zapisov pa veje odločna želja po javni rabi lastne materinščine, ponos, da jo lahko svobodno uporabljajo in v njej nagovarjajo prijatelje. To je to, kar je kulturno, etično in izraža zavednost posameznika. Občudujem to vztrajnost, to zavest!!! Le tako se skupnost ohranja. Moram pa priznati, da gre predvsem za zelo zavedne posameznike, ki niso (razen ene moje fb-prijateljice) kakšni narodnostni politiki, kulturniki ali kaj podobnega.

Povsem drugačna pa je slika fb-komunikacije med Porabskimi Slovenci! Iz njihovih objav lahko razberemo, da slovenščina postaja mrtev jezik, saj je izginila skoraj z vseh porabskoslovenskih fb-časovnic... Med seboj samo madžarsko komunicirajo na fb slovenski starši z otroki, znanci, prijatelji, sosedi. Zapisi ob fotografijah, dogodkih in povzete objave so skoraj vse samo madžarske, še slovenske dogodke nekateri kar pomadžarijo. K temu pisanju me je spodbudil prav samo madžarski zapis, ki sem ga komentirala in debatirala o njem s fantom, Slovencem, ki je eden redkih v teh krajih, katerega objave so dvojezične, ker tako želi in čuti. Omenjen zapis k dvema fotografijama je bil naslednji:

"Felsőszölnöki Pável Ágoston Vegyeskar karácsonyi koncerje az apátistvánfalvi templomban. Köszönjük a csodálatosan szép énekeket!" (Da prevedem za tiste, ki ne bi razumeli: Gornjeseniški mešani pevski zbor Avgusta Pavla na božičnem koncertu v števanovski cerkvi. Zahvaljujemo se za čudovito lepo petje!) Ob pogledu na tole sem res pobesnela!!! Avtor zapisa, bivši števanovski ravnatelj, še danes funkcionar, menda Slovenec, SAMO v madžarščini zapiše vest o koncertu seniškega zbora, o čudovito lepem petju ... Niti črke o tem, da je to NAJSTAREJŠI SLOVENSKI pevski zbor v Porabju, da je njihovo petje res lepo in slovensko, posebej od takrat, ko imajo zborovodjo Cirila Kozarja z bližnjega Martinja v Sloveniji! Moja prva misel je bila, da v Števanovcih res ni več Slovencev, naj seniški zbor še tako čudovito slovensko poje ... V madžarščini se zataji celo to, da gre za slovenski zbor in da, kolikor mi je znano, so te čudovite pesmi bile slovenske! Misel, da je s slovenstvom in javno rabo slovenščine v teh logih nekaj hudo narobe, mi je potrdil še madžarski komentar pomembne Slovenke pod objavo: "Köszönjük a gyönyörű koncertet és a szentmisét." (Zahvaljujemo se za čudovit koncert in sveto mašo.) ... Zaboga, a se to ne da zapisati po slovensko ali vsaj v obeh jezikih??? Taki zapisi so hitra cesta k slovenskemu samoukinjanju! Morda se tega ne zavedate dovolj, a to je nepotrebno opuščanje jezika v najbolj vsakdanji komunikaciji, kar vodi v popolno opustitev, ki se v Porabju dogaja že nekaj časa, a odgovorni še vedno in vedno bolj vztrajajo v nojevski drži ...

To je primer le enega takega sporočila, lahko pa bi jih navedla še celo vrsto, a ta je najbolj svež in v nebo vpijoč. Kulturni ljudje, ki spoštujejo svoj jezik in tradicijo, to tudi odkrito pokažejo, saj lojalnost do jezika pomeni prav to, da svoj materni jezik izbereš za sredstvo javnega in zasebnega komuniciranja. Da se postaviš zase, saj ti tega nihče ne brani, kaj šele prepoveduje. To, da vsi Slovenci v Porabju, posebej pa tisti na javnih funkcijah, tudi na facebooku komunicirate slovensko ali vsaj dvojezično, je najmanj, kar se od vas pričakuje ... Ker pač ne moreš biti zgled, če sam ne delaš tega, kar pridigaš! To je temelj. To je moralno etična drža, ki morda lahko kdaj v prihodnosti prinese spremembe v odnosu do jezika. A zgoditi se morajo pri vas vseh ... To je vaša zgodba ...

Seveda pa se pomanjkanje slovenske komunikacije in javne rabe slovenščine v Porabju ne čuti samo pri posameznikih, ampak je to splošen problem institucij in njihovih javnih objav na spletu, tako na spletnih straneh kot na fb-straneh institucij. Na seminarju o dvojezični poslovni komunikaciji smo pred kakšnim tednom dni okrcali spletne strani porabskih dvojezičnih šol, ki niti slučajno, na žalost mnogih obiskovalcev iz Slovenije, niso dvojezične ... Na fb pa sem naletela na profil monoštrskega Muzeja Avgusta Pavla, o katerem mi že dvajset let pripovedujejo, da gre za edini slovenski muzej na Madžarskem. Znanstvena fantastika! Na profilu tega muzeja NI NITI ENE SLOVENSKE BESEDE, sicer pa tudi v madžarščini ni omenjeno nič kaj takega, da bi se lahko sklepalo, da ima ta ustanova kaj s Slovenci!!! Toliko o porabskem dušebrižništvu! Seveda sem zadevo sočno pokomentirala ...

Facebook je torej zelo kruto ogledalo stanja slovenskega duha v Porabju ... Zaradi tega zapisa pa me nikar ne blokirajte, raje lepo, kot znate, napišite kaj tudi po slovensko. Vljudno in kulturno je in - Slovenci boste lahko ostali Slovenci le z lastnim SLOVENSKIM jezikom ...

Tebi je lahko, ker tvoj sin govori oba jezika

Stavek, ki sem ga zapisala kot naslov, slišim velikokrat, tako v Porabju kot v Sloveniji. Res je, moj Samuel je uravnoteženo dvojezičen, šesto leto pa se že uči angleščino in jo že solidno obvlada; torej tudi tretji jezik ni problem, nanj pa se pridno lepijo tudi nemške in hrvaške besede ... Toda, dragi moji, doseči to ni niti najmanj lahko!!! Ni se s tem rodil, nihče mu tega ni kar ulil v glavo, tudi svetega Duha ni bilo v bližini ... Receptov ni, a so osnovna pravila, ki se jih je potrebno dosledno držati. Brez njih ni uspeha, niti najmanjšega.

Ker živim v narodnostno mešani partnerski skupnosti (moj mož je prekmurski Madžar), sva se z možem kot bodoča starša že pred Samuelovim rojstvom dogovorila, da bova otroka učila obeh jezikov - načrtno, dosledno, po najpreprostejši metodi - vsak od naju uporablja v komunikaciji s sinom svoj materni jezik! Seveda je to potekalo tako že od Samuelovega rojstva - ati madžarsko, mamica slovensko, brez odstopanj, popuščanj ali fige v žepu ali lažnega upanja, da bo namesto naju to naredil nekdo drug. Prav prvo leto, ko otrok zaznava glasove, melodijo govora, začne ločevati pomene in jezik sprejema čustveno, je odločilno. Na srečo smo mame leto dni na porodniškem dopustu in ves ta čas je sin vsrkaval oba jezika - atijevega madžarskega in maminega slovenskega. Prvi njegovi besedi sta bili "apa, mama". Torej madžarska in slovenska beseda ... Tako smo nadaljevali, ati madžarsko, jaz slovensko ...

In je bilo konec mojega porodniškega dopusta, morala sem v službo v Porabje. Sin je bil premajhen za vrtec, ob službi sem pisala magistrsko delo. Prišla je odločitev: Samuel bo od nedelje do petka pri babici in dediju, torej v madžarskem jezikovnem okolju. Na začetku je še nekako šlo, saj je njegov slovenski jezik bil močnejši od madžarskega. Toda po nekaj tednih se je že čutila moja odsotnost; prihajala sem domov, sin mi je razlagal madžarsko, na moja slovenska vprašanja se ni odzival - ni me razumel. Od petka do nedelje sva se trudila usvojiti čim več besed in stavkov v slovenščini. No, z nama je bil tudi ati, ki je s sinom komuniciral madžarsko, midva sva pravzaprav dosledno vztrajala vsak pri svojem jeziku. Tako po pol leta take komunikacije in vikend srečanj je bil sinov madžarski jezik mnogo močnejši od slovenskega. Spominjam se nekega  petka, ko sem se vrnila iz Porabja. Samuel mi ves žareč razlaga, seveda madžarsko, kaj sta počela z dedijem ... Povej mi po slovensko, prosim, sem ga nagovarjala ... Ne znam slovensko, mi je rekel ... S tesnobo in bolečino, njegove lepe očke so vprašujoče strmele vame ... Kar stisnilo me je pri srcu, odšla sem ven in se bridko zjokala ... Moj sin ne zna slovensko ...

Jasno, da ni znal ... Toda jaz sem tu za to, da vztrajam pri slovenskem jeziku, da mu ne dam čutiti, da sem tudi sama v stiski, in mi je grozno, da ni z mano ves čas ... To se je tako odvijalo leto dni ... Magisterij je bil opravljen, v monoštrskem vrtcu pa so malo zamižali glede njegove starosti in tako sva jeseni 2005. leta šla v Monošter skupaj; on v vrtec, jaz v službo ... Tudi tu se je najina zgodba učenja obeh jezikov nadaljevala: od pol devetih do petih v vrtcu pretežno madžarščina, doma z mano samo slovenščina, za vikend pa še z atijem, dedijem in babico madžarščina in seveda z mano slovenščina ... Bilo je naporno, a čudovito lepo, saj smo se zavedali prav vsi, da otroku omogočamo nekaj edinstvenega, zaklad za prihodnost - učenje dveh jezikov, spoznavanje dveh svetov. Danes lahko s ponosom rečem, da je materinščina mojega sina - dvojezičnost. Bile so faze, ko je bil kateri izmed jezikov močnejši, a s tem se nismo ukvarjali. Tudi spregali, sklanjali in kaj je še tega nismo, le komunicirali smo z njim vsak v svojem jeziku o vseh temah in pri tem dosledno vztrajali, da je sin vezal jezik na osebo. To delamo še vedno.

Odločili smo se, da bo osnovno šolo obiskoval v Monoštru. To je pomenilo šolo z madžarskim učnim jezikom in petimi urami slovenščine kot predmeta tedensko. Ne bi o prvih štirih zgubljenih letih slovenščine, kjer se niso nič učili, in vsi imeli petke ... Takoj v prvem razredu pa smo pri odlični učiteljici angleščine privatno dodali dve uri na teden in to počnemo že šesto leto, saj diskriminiranje narodnostnih učencev (z asistenco neumnih staršev) poteka v monoštrskih šolah še vedno, po principu, če si pri narodnostnem jeziku, se uradno ne moreš učiti angleščine ali nemščine. Samuel vsako leto dela razredne izpite na stopnji, kot da ima pet ur angleščine tedensko, in to vedno z odliko ter pohvalami ... Zdaj je odličen učenec drugega razreda (6. razred OŠ) osemletne gimnazije. Tekoče govori slovensko in madžarsko ter za svojo starost odlično angleško ... Toliko o tem, kako mi "je lahko, ker moj sin govori oba jezika" in kako peresno lahka je bila naša pot do tega ...

 Drage slovenske mame, dragi očetje, otroka je od rojstva potrebno učiti lastno materinščino, če imamo iskreno željo, da se jo nauči ... Ni težko, če spoštujemo svoj jezik in rod ter ljubimo svojega otroka. Potrebno je razumevanje in prepričanje, da otroku dajemo nekaj velikega in pomembnega. Lažje in lepše nam bo, verjemite!

Meni je zdaj že lahko in toplo pri srcu, vam pa bo tudi ... 

Porabski veseli parkeljski december ali...

Zadnji mesec v letu, ki se ga ne bomo spominjali z nekim silnim veseljem... Hodim skozi sive dneve in razmišljam; toliko let, toliko besed in energije - mar nisem obtičala v nekem čudnem svetu idealiziranja življenja, s svojimi ljubeznimi do jezika, naroda in iskrenosti, trdno prepričana, da obstoj narodne skupnosti določa jezik, živ jezik, ki ga starši prenašajo na otroke in ti dalje... Družinska srebrnina ... V Porabju pač ni tako. Tu uspevaš, ko lažeš sebi in drugim in v tem svetu laži tako globoko potoneš, da se ti zdijo kot marsovci tisti redki, ki ne lažejo... Hudičevo hitro so se nekateri - tisti, ki so imeli priložnost in so sprva bili povsem drugačni - nalezli kroničnih bolezni čebele matice: odsotnost vsake odgovornosti za napake, grabežljivost, neetičnost, popolna izguba občutka za resnične potrebe in interese ljudi, ki naj bi bili za njimi... Žal, za njimi ni skoraj nikogar, saj se večina Porabcev, tistih, ki so še Slovenci po srcih in jeziku, ne zaradi koristi, sramujejo nekaterih, ki se še vedno imajo za voditelje, so pa že davno zgubili kredibilnost in opravilno zmožnost. In me dan za dnem kdo vpraša: Kaj oni v Sloveniji res nočejo videti, kaj se tu dogaja??? To je sramota!!! Res je...

 V Porabju se pač neumorno gradijo Potemkinove vasi in sleparji tkejo cesarjeva nova oblačila. In vsem je prav... Kaj pa slovenski jezik? Se ga bo kdo učil, ga bo še kdo govoril? Ah, zakaj neki! Denar prihaja tudi brez tega... Ne morem si pomagati, ampak ljudje, ki niso naučili lastnih otrok slovensko, zdaj pa se gredo velike Slovence in živijo na ta račun, so zame pač le poklicni Slovenci, ki jih strastno preziram... Zakaj se je potrebno iti zgodbe o neki manjšini, ki v bistvu to več ni??? Je res vse vzel hudič?? Odnesel grdi parkelj to noč???

Še vedno so aktualne ekskurzije slovenskih politikov po Porabju... Porabje je obiskal ta in ta... Horde novinarjev bliskajo in snemajo, fototermini so na minute najavljeni... Na koncu velesestanka izjava: Manjšina je dosegla neverjeten napredek, veseli smo teh uspehov, še dalje jim bomo nudili vso podporo... Bla, bla, bla... Manjšina??? Ja - manjšina v manjšini. Na prste ene roke lahko preštejemo to manjšino, gospodje slovenski politiki, saj ti "napredki" nimajo nobene zveze z večino, z ljudstvom! Napredek?? So to zidovi, ki se pač gradijo, če ti nekdo daje denar??? Kje so tu ljudje, ohranjanje jezika in identitete??? Naivnost nekaterih pa res nima meja... Kot da je prvi april, ne pa miklavževo...

Tudi v šolah se z diplomatsko pomočjo dogajajo čudeži. Neki dan mi je z vprašanjem, kje je ta gimnazija, ki je jaz doslej nisem omenjala, bilo poslano neko diplomatsko pisanje... Na monoštrski gimnaziji je sombotelska visoka šola predstavila študij slovenščine; lektorica je imela zanimivo predstavitev študija, seveda v slovenščini; do sem je vse lepo in prav, pravljica ali groteska se začne tukaj: zbralo se je 100 maturantov, med njimi je veliko Slovencev, z zanimanjem so poslušali in interes je bil velik. Gimnazija je osrednja ustanova iz katere se kadrirajo bodoči učitelji za dvojezične šole... No, šepa pouk slovenščine, a to lahko rešimo takoj, in sicer tako, da gostujoča učiteljica iz Slovenije, ki zdaj uči le 11 ur na osnovni šoli, prevzame ure... HALOOOOOOOOOOOOOOOOO??? Nisem mogla verjeti svojim očem!!! Da lahko nekdo tako svinjsko laže...

Ja, lahko in s takimi lažmi ruši vse, kar mukoma poskušamo graditi... Resnica je namreč taka: Na predstavitvi se je zbralo na ukaz ravnateljice, ne prostovoljno, nekaj čez 40 maturantov, ker jih več ni! Med njimi ni bilo NITI ENEGA, ki bi znal vsaj 10 besed slovensko, torej sami madžarski dijaki - letos na gimnaziji ne bo mature iz slovenščine, ker ni niti enega slovenskega maturanta!!! Prijazna Domača učiteljica je namreč uspela v sedmih letih slovenščino na gimnaziji v Monoštru pripeljati do bridkega konca - z asistenco diplomacije in krovnikov, ki so jo vneto podpirali in branili! Dijaki so le negodovali, ker niso imeli pojma, za kaj gre. Res krasen dosežek organizatorjev... Gostujoča učiteljica pa ima še več kot enkrat omenjenega števila ur, kar 24! Leta in leta govorim, pišem moledujem, bentim... da kakšnemu slovenskemu politiku klikne, da so Porabju potrebni učitelji iz Slovenije, če je res še komu vsaj malo mar, da se jezik ohrani... Vedno bolj dvomim, da si kdo v Sloveniji želi vsaj atomček tega... Tudi po zadnjih dogodkih...

Srčno upam, da se motim... No, naslednja zgodba bo bolj vesela in manj parkeljska...