Ni kompromisov. Jezik ohraniš ali opustiš!!!

"Joj, kak vi lepou gučite vogrsko," se je ob moji madžarski komunikaciji z nekom, ki ne zna slovensko, raznežila ena od slovenskih učiteljic... Trudim se. Ko me nekdo res ne razume, recimo trgovka v moji najljubši trgovini ali nekdo na sinovi šoli, ni druge izbire... "Ja, pa bi lahko tudi z nami včasih gučali vogrsko..." Hmmm? A res? Zakaj pa? A niste Slovenci?? "No, ja, ampak Janez bači so tak lepou z nami vogrski gučali..." Vem... Moj, žal že pokojni, predhodnik, svetovalec za slovenski jezik v Porabju, je s slovenskimi učitelji najraje "tak lepou gučal" - madžarsko... Enako, kot je to počela slovenska lektorica v Sombotelu... V Porabju imamo tako v podzavesti večine učiteljev lejpi vogrski jezik in težek, naporen slovenski jezik... In če ne znaš nič povedati "lepou po vogrsko", si oplel... Si tujec ali pomilovanja vredno bitje, ki bo pri njih sprejeto, ko bo spregovorilo prve madžarske besede... To je porabska šolska stvarnost... Ampak moja materinščina je slovenščina! Madžarščino, ki se je nisem učila sistematično, šolsko, in je zato, na žalost, nikoli ne bom govorila povsem pravilno - uporabljam kot jezik sporazumevanja z Madžari, ki me res ne razumejo, in nič več. In pomagam sinu, če seveda znam... Nič več... Spoštujem uravnoteženo dvojezične ljudi, ki jih je v Porabju izjemno malo. Že tiste med dvajsetim in tridesetim letom bi lahko preštela na prste, strah pa me je pomisliti na tiste, stare manj kot dvajset let... Ali še huje - manj kot 18 let... Mi bo kdo verjel, če zapišem kruto resnico, da je v Porabju uravnoteženo dvojezičen učenec v tej starosti SAMO eden?!? Moj sin, namreč... Samo on... Od vseh dvesto in nekaj v narodnostno izobraževanje z učenjem slovenščine vpetih učencev in dijakov... Zaboga, a ste res slepi in gluhi???

Vem, da razne gasilske akcije te katastrofalne slike neznanja slovenščine pri mladih in najmlajših v Porabju ne morejo popraviti, a jaz pač nikoli ne obupam... Kljub temu da si nalagam po mnenju večine nepotrebno delo in hude zamere vpletenih... Ker pomeni več učencev v razredih več denarja za šolo, je pridobivanje učencev dober biznis, ki se ga šole prav nič ne branijo. Najbolj uspešna je doslej na tem področju bila števanovska šola, a tudi na seniško že prihajajo učenci od drugod. Žal pa to niso neki biseri, učenci se z monoštrske mestne šole običajno prepisujejo v vaške takrat, ko oni ali starši veleumno ugotovijo, da so enke ali dvojke pa še kakšne kazni gotovo krivične in dobljene zato, ker jih učitelji ne marajo. Starši hitro s takimi zgodbami stopijo do rahločutnih porabskih ravnateljic in že naslednji dan se ubogi učenec, ki so se mu v monoštrski šoli dogajale krivice svetovnih razsežnosti, pojavi v katerem izmed dvojezičnih razredov. Brez ene same besede znanja slovenščine, seveda! Toda zaradi tega si doslej nihče na šolah ni belil glave, dokler...

Dokler ni mene obsedel nek hudič, da sem dosegla, da je učencem, ki se na naše dvojezične šole vpisujejo v višje razrede brez znanja slovenščine, potrebno delati diferencialni izpit iz t. i. preživetvene ravni slovenskega jezika!!! Uf, to je nastala panika! Trenutno je na dveh šolah 6 takih učencev, ki so prišli od drugod v višje razrede. Z njimi naj bi se dodatno ukvarjali učitelji, ki jih poučujejo. Pa se bodo??? Kar nekaj ljudi me je že to vprašalo. Morajo se, je moj odgovor... Ampak po mrkih pogledih na šolah in vzdihovanju v zbornicah vem, koliko je ura... Že dolga leta pa nikogar ne moti, da se recimo v monoštrske razrede, kjer se poučuje nemščina na višjem nivoju, ne more vključiti nihče, dokler ne naredi diferencialnega izpita iz nemščine za predhodni razred! Resen predmet, urejen sistem, spoštljiv odnos... Kdo, mislite, je tisti, ki bi lahko tak status priboril slovenščini??? Eksperti iz Slovenije (Trojka), po katerih hrepenijo diplomati, posebej tisti z 260-kilometrske razdalje??? So res za hece... Vem, da imajo dobre namene, a ne bo šlo, dragi moji. Take stvari morajo dozoreti v Porabju, med Porabci. Pa kdo, razen mene, razmišlja o tem??? Nihče... Za mano potop, je nezavedni moto vseh porabskih učiteljev, politikov, kulturnikov... Nekako bo že... Do moje penzije... Pa - saj bo... Mogoče ne bo...

Dragi moji, ni kompromisov. Jezik ohraniš - načrtno, zavestno, s trudom - ali opustiš... In se izgubiš! Nekaj časa še financerje varaš s Potemkinovimi vasmi in pljuvaš po vseh, ki tvoje prevare razkrinkavajo... Nekaj časa...

In kot sem eni izmed z moje strani večno ogroženih porabskih dam napisala včeraj:

"Tako Slovenija kot Madžarska financirata manjšino zato, da se ohrani; da ohrani identiteto, le-te pa ni brez ohranitve jezika. In kdo, misliš, in kako bo ohranjal jezik, če ne vsi vi, ki ste tako ali drugače javno vpeti v manjšinsko življenje in delovanje??? Tako kot učitelj, ki lastnih otrok ni naučil slovensko, nima nobene moralne in etične pravice tega zahtevati od staršev svojih učencev in o tem sploh kaj govoriti (to sem jim rekla že neštetokrat) – tako tudi vsi drugi niste verodostojni, dokler ne sprejmete dejstva, da ste moralno in etično zavezani najprej narediti temeljito samorefleksijo in premisliti, kakšen je vaš delež krivde, da se je slovenščina v vaših lastnih intimnih okoljih in javni rabi skoraj povsem izgubila. ..., to ni kritika ampak opominjanje in smernica za globok premislek, da ne morete leta in leta govoriti o svojem slovenstvu, ohranjanju jezika in identitete, obenem pa z neznosno lahkostjo svoj jezik opuščati in pričakovati, da ga bo npr. vaše potomce naučila šola, Slovenija, kdo bi vedel, kdo še… Za ohranjanje jezika ste v prvi vrsti odgovorni vsi vi, predvsem s tem, da ga izberete za jezik komunikacije v lastnih sredinah, ne le takrat, ko pride na obisk kdo iz Slovenije.

To je moje stališče že več kot dvajset let, to stališče bom tako zasebno kot javno branila in zagovarjala z vsemi možnimi sredstvi ter načini do konca!!! Ne glede na morebitne probleme, ki si jih s tem povzročam. Toda resnica in načelnost ostaneta zame resnica in načelnost do konca! Upam, da se mi boš pri tem prepričanju pridružila…"

 

 

Moji otroci pa nočejo govoriti slovensko...

Pred dnevi, ko sem obiskovala porabske narodnostne izobraževalne ustanove, sem srečala mlado mamico Slovenko, ki ima tri otroke, le-ti pa obiskujejo narodnostno šolo. V lepi, tekoči slovenščini mi je pripovedovala o svojem delu, družini, predvsem o otrocih. Mož je Madžar in po njenem pripovedovanju sodeč se je družina z neznosno lahkostjo, brez pomislekov, možnosti za prisotnost vsaj malo slovenščine - pomadžarila. Vsem se je to zdelo normalno in bolj enostavno. Saj, ona s starši, ko so na samem, sicer govori slovensko, če pa so mož in otroci zraven, pa samo madžarsko. To je, na mojo grozo, porabski standard ... Spraševala me je o mojem sinu, kam hodi v šolo, kako mu gre. Seveda sem se ponosno pohvalila, da je moj Samuel uravnoteženo dvojezičen, da odlično obvlada slovenščino in madžarščino - oba jezika na nivoju materinščine - peto leto se uči angleščino, vedno bolj pa ga zanimata nemščina in hrvaščina... In vse to pri enajstih letih, saj je letos šestošolec, odličnjak v monoštrski gimnaziji ... Gospa me je malo nejeverno gledala, zmajevala z glavo in zaključila: "Veste, moji otroci pa nočejo govoriti slovensko..." ... Hmmm??? Kako nočejo??? Kako to mislite? Moje čudenje je bilo brezmejno...

Pa ste jih vi kaj učili slovensko, ko so bili čisto majhni? - sem radovedno vrtala vanjo, čeprav mi je odgovor hudičevo znan. "Ne, nisem ... Samo madžarsko smo se vedno pogovarjali, ker je mož Madžar. Tudi dedek in babica sta govorila madžarsko ... Zdaj pa je v šoli slovenščina in je težko..." Od kod pa bi otroci naj znali slovensko? Mislite, da iz šole? Iz take šole, kjer se še vodstvo upira preveliki prisotnosti narodnostne materinščine, ker da otroke prikrajšuje za znanje madžarščine?! ... In - zakaj bi zdaj naenkrat govorili z vami slovensko, ko pa nikoli niso in ste vi kot mama tista, ki od rojstva z njimi govori samo madžarsko?? ... Kar srh me je spreletaval, ko sem postavljala vsa ta vprašanja začudeni slovenski mamici, ki ji ni jasno, zakaj njeni otroci zdaj, ko so že veliki, z njo nočejo niti malo govoriti slovensko ... Kako neverjetno omejena so ta porabska razmišljanja, kako daleč od vsega, kar nekateri pričakujemo ... In smo tam: govorne navade, odnos do jezika in narodnosti ... Vse, o čemer so že davno pozabili govoriti vsi manjšinski pomembneži ... Kaj bi otrokom zdaj predstavljala komunikacija v slovenščini z mamo, ki jo imajo v svoji govorni predstavi za govorko madžarščine?? Verjetno nekaj hecnega, smešnega in nerazumljivega. Če je svoj jezik zatajila takrat, ko bi jim ga lahko posredovala v najnežnejši dobi, je danes odgovor na njene poskuse logičen: Otroci nočejo govoriti slovensko! Zakaj pa bi?!? In da slučajno ne bo spet kakšnih obramb takih dejanj v smislu Bili smo zatirani, Bali smo se govoriti slovensko, Bili smo zaprti ... Taki izgovori ne zdržijo, saj je gospa odraščala v času po t. i. demokratičnih spremembah in njeni starši so jo naučili slovensko ... Mirne duše bi tudi ona lahko svoje otroke, če ... Precej hitro sva se poslovili ... Začelo se ji je grozno muditi ...

To je slovenska žalost v Porabju; tragedija, pri kateri asistirajo prav vsi: narodnostni politiki, kulturniki, učitelji, vodstva šol, predvsem ene ... In Slovenija s svojo anemično diplomacijo in politiko do zamejstva, ki to sploh ni. Je neka romantična predstava o ubogih malih Slovencih za mejo, za katere imamo sicer vsako leto manjši žakeljček cekinčkov in jim jih razdelimo ... Tako vbogajme ... Pač kdo je glasnejši, dobi več in hitreje ... Pa še malo pod mizo in malenkost za priboljšek ... To je slovenska politika do zamejstva, ki se bo očitno v tej maniri nadaljevala, saj novi stari česa drugega ne znajo. Že leta opozarjam, pa ne samo jaz, da je potrebno poskrbeti za strokovno slovensko pomoč učiteljev na šolskem področju - pravzaprav bi vsaka manjšinska institucija potrebovala koga iz Slovenije, da bi permanentno bila prisotna slovenščina. Ne zgodi se prav nič, ker slovenska, recimo šolska zakonodaja ne dopušča, da bi učitelji iz bližnjih šol dopolnjevali svojo obvezo v Porabju. Vsaj 10 let pripovedujem to raznim ministrom, državnim sekretarjem in še komu, pa nič. To, kar bi za porabske šole pomenilo preživetje in ohranitev ter krepitev slovenskega jezika, je za Slovenijo pravcat drobiž ... Le volja bi morala biti in sposobni ter vsaj malo empatični ljudje na odgovornih mestih ... Tako pa politiki prihajajo v Porabje na ekskurzije, jemljejo vsem nam čas in voljo ter vero v iskrenost matične države ...  Slovenščina pa bo kmalu le še na muzejskih panojih, na časopisnih straneh in na trakovih v arhivu slovenskega radia ...

In slovenski politiki boste na ekskurzije k Porabskim Slovencem prihajali - s prevajalci...

Draga šola, dober dan (tudi v Porabju)!!!

Kakšna neumnost, bi rekel moj sin... Šola nikomur ni draga, razen zate, ki kupiš knjige in šolske potrebščine; pa tudi dan ni bil dober, saj je od jutra do večera lilo... Ampak - zvečer je moj Samuel vseeno izrekel nekaj pozitivnih stavkov na račun ponovnega začetka šolskega leta: Veš, mami, saj ni bilo tako slabo... Po dveh mesecih sem srečal prijateljčke, malo smo se hecali, pohvalil sem se, da imam končno tudi jaz svoj računalnik, da sem bil tri tedne na morju... Tudi učitelji so bili dobre volje... Veš, malo sem že pogrešal šolo... Pa zdaj na gimnaziji nismo več najmanjši, saj smo že šestošolci! (To je 6. razred OŠ oziroma 2. razred 8-letne gimnazije.)

Ta sončna fotografija je z lanskoletnega začetka šolskega leta na gornjeseniški šoli. Tudi letos sem se prvi šolski dan odpravila tja... (Brez fotoaparata, ker sivina in dež nista moji priljubljeni foto-temi.) Imajo pet prvošolcev, do osmega razreda skupno 69 učencev. Je med njimi vsaj eden, s katerim bi lahko spregovorila več kot tri stavke v slovenščini? Takega ni. Žal, tudi v 7. in 8. razredu ne... Kljub stotinam ur slovenskega jezika, kljub številnim "slovenskim" dejavnostim, kljub... Na - samo mojo - žalost... Velika večina teh otrok ima slovenske korenine, dedke in babice, ki že svojih otrok, staršev teh šolarjev, niso naučili slovensko, tisti, ki so jih, pa - kot sami pravijo - s svojo slovenščino niso imeli kaj početi... Avstrija jim je ponujala delo, Slovenija pa obljube. To se dogaja še danes, s to razliko, da je z avstrijske strani še vedno isto, o Sloveniji in njeni vlogi v zamejstvu pa je že nekaj časa znano le to, da nič ni znano. Zmeda, nekompetentneži in privilegiranci... To so najpogosteje slišane besede... Slovenija, nekoč tako opevana matična država, je od Porabja in njegovih dejanskih potreb vedno dalje...

 Tudi DOŠ Števanovci sem obiskala na prvi šolski dan; 51 učencev bo od 1. do 8. razreda, od tega 6 prvošolcev... Slovenščina po 5 ur tedensko za vse učence, pa dvojezične ure in "slovenske" dejavnosti... In še nova učiteljica za športno vzgojo, ki na moje veselje menda kar v redu govori slovensko, saj je kot nogometašica igrala v znanem klubu v Sloveniji... Pa slovenska učiteljica Metka, vsak dan z njimi... In učenci? No, z Vanesszo in Viktorio se še nekaj stavkov da spregovoriti slovensko, tudi z Marcijem, če je razpoložen, pa učenci učiteljice Metke se še tudi malo spomnijo... Tu pa se seznam popolnoma konča in nastopi slovenski mrk... Popolni...

So se pa na prvi septembrski dan veselili malčki porabskih narodnostnih vrtcev, še bolj pa njihove vzgojiteljice, saj sem jim predstavljala novo strokovno pomoč iz Slovenije - vzgojiteljico asistentko Andrejo, ki bo po en dan v tednu prisotna v vsakem vrtcu; izbrali so jo v partnerskem vrtcu Kuzma, to prepotrebno dejavnost pa financira Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Po reakcijah vzgojiteljic sodeč je ta strokovna pomoč izjemno dobrodošla, naši mladi kolegici pa se bo potrebno zelo zelo potruditi, saj od približno 80 malčkov, ki se v petih narodnostnih vrtcih v Porabju učijo slovenščino, niti eden ni prinesel od doma niti ene slovenske besede. Slišite, politiki, diplomati, kulturniki??? Kolegica Andreja, vso srečo, pozitivno energijo in vztrajnost ti želim!!!

Novo šolsko leto... Pisano kot večerno nebo nad Monoštrom... Polno vprašajev, klicajev in nedokončanih stavkov... Učitelji v šolah seveda ne morejo postoriti vsega namesto staršev... Lahko pa temeljito, vztrajno in natančno opravijo svoje delo... In opustijo jamranje, kako je vse težko in nemogoče... Ter več, bolje in bolj vztrajno govorijo z učenci slovensko... To pa bi v dvojezičnih narodnostnih šolah morala biti zahteva!!! S strani vodstev in vzdrževalca... Če se nam že vedno bolj odmikajo besede odgovornost, etika, lojalnost in zavest... Vse dobro v novem šolskem letu prav vsem, skupaj s Cicibanovim in Cicidojevim Modrim medvedkom!!!