torek, 18. februar 2014

Kulturno nekulturne misli iz Porabja

 
Če se postavimo na križišče pod Srebrnim bregom, nam topografska oznaka kaže proti dolini - v največjo porabsko vas, Gornji Senik ... To je tam, kjer sta ranjka Jožef Košič in Janoš Kühar v slovenski cerkvi s slovenskimi porabskimi verniki ohranjala slovensko besedo ... Davno ... Ponarejen, madžarsko čuteč ostanek slovenstva v seniški cerkvi je pred nekaj leti bil še župnik Ferenc Merkli, ki se je prav kmalu po nastopu svoje službe med Porabci - tudi sam je sicer bil Porabski Slovenec, doma iz Sakalovcev - grdo skregal z mano in me ignoriral, saj sem si dovolila nekaj zelo nespodobnih vprašanj, recimo: Zakaj se z mladimi ne pogovarjate slovensko? Zakaj ni v seniški cerkvi več slovenščine? Zakaj ni pri verouku, razen treh ali štirih molitev, nobene slovenščine? ... Razkuril se je, rekoč: Veste, gospa, jaz sem tu, da širim in utrjujem sveto katoliško vero, ne pa da se grem učenje jezika!!! Pa sem poskusila ugovarjati: Pa dajte, počnite to po slovensko!!! Še bolj se je razkuril: Nehajte, pustite me na miru!!! ... In sem ga, saj si res ni zaslužil mojega truda in pozornosti, ubogi cerkveni janičar ... Ob koncu, ko je odhajal iz Porabja, je sicer postal - ne vem, če iskreno ali zgolj za kamere in fotoaparate - veliki Slovenec, a takrat mu nisem več verjela, saj je v krsto dokončnega pomadžarjanja porabskih vernikov zabil poslednje žeblje ... Danes v Porabju ni več slovenskega duhovnika, Madžar, ki je seniški in  števanovski župnik, pa ne kaže za slovensko besedo pretiranega zanimanja ... Ker je vsem vseeno ... Ker je današnja cerkev pač ustanova, ki ji že dolgo ne verjamem in ne zaupam ... No, v Monoštru se enkrat mesečno dogaja slovenska maša, darujejo pa jo duhovniki iz Prekmurja ... To je, žal, le instant nadomestek ...
Porabski slovenski domovi so skoraj stoodstotno pomadžarjeni; slovenske matere - razen redkih izjem - se s svojimi otroki pogovarjajo madžarsko, slovenske babice - razen malo več izjem - se s svojimi otroki, predvsem pa vnuki, pogovarjajo samo madžarsko ... Družinska jezikovna kontinuiteta je pretrgana, posebej močno od takrat, ko je Porabce izdala njihova cerkev, ker so nanjo bili zelo navezani, in so še vedno ... Mevžasti, prestrašeni pokojni števanovski župnik je slovensko več ali manj le šepetal in se izgovarjal na 10 odstotkov madžarskih vernikov v fari, ki nočejo slovenščine v cerkvi. Velikokrat sem rekla in zapisala, da bi cerkev, ki ji Porabci še vedno najbolj zaupajo, lahko za jezik in njegovo ohranjanje naredila največ ... Pa ni!! Danes samo še organizira krščanski pogreb narodnostnih svetinj in se lakonično izmika z izgovori tipa Mi ne skrbimo za jezik, mi skrbimo za duše ...
Mene pa skrbi oboje, ampak ne tam, nekje nad oblaki, s harfo v rokah, temveč na zemlji, sedaj in tukaj!!! Hudičevo resnično je dejstvo, da tisti, ki se niso pripravljeni soočiti z življenjem v sedanjosti, z lastnim deležem krivde, neuspeha, vseenosti in pasivnosti, začnejo brskati po preteklosti, po davno preraslih ruševinah, ki sploh niso del njihove zgodbe! Še vedno se čudim Slovencem v Porabju, ki krivdo za to, da lastnih otrok niso naučili slovensko, pripisujejo partnerski zvezi z Madžarom, informbiroju, železni zavesi, zatiranju slovenščine, slabi šoli, zaprti meji, pomanjkanju stikov z matico ... Izgovorov, kolikor hočete!!! Sebe in svojo krivdo pa vidi le malokdo. Poznam eno ali dve osebi, ki sta v Porabju zmožni samorefleksije na to temo in iskrenega priznanja krivde ... To seveda niso politiki ali osebki blizu le-tem ... Ampak - lahko bi nehali mešati to postano brozgo in se poskusili vprašati, kaj se da storiti danes in jutri ... Za nas, ki odhajamo, in za tiste, ki prihajajo - za mlade in najmlajše, katerih obzorja niso več slovenska - po krivdi družin, cerkve, šole, organizacij, družbe ...
  Mladi so narodova prihodnost!! A - kakšna bo ta prihodnost, če so zgledi taki, kakršni so??? Če matična Slovenija za ljubi mir podpira v manjšini zgolj peščico grobarjev manjšine, ki jim pridno pomagajo grobariti t. i. diplomatski predstavniki ... Če so slovenske papirnate strategije do zamejstva le začasni babilonsko prepleteni obliži na lastnih ranah, ki jih matica ne zna oskrbeti ... Če čebela matica misli, da bodo vzhodno mejo slovenstva reševale gosto posejane VIP-procesije in proslave, od katerih ima koristi le medijska srenja, da napolni strani ali minutaže, in poklicno slovenstvo... Kakšna bo porabska prihodnost??? Je kdo v beli Ljubljani že kdaj resno pomislil na to??? Je sploh komu v Porabju (in v Ljubljani) do tega, da se na tem prostoru ohranita slovenski jezik in identiteta???


Ni komentarjev:

Objavite komentar