Slovenščina, družinski jezik - kdaj tudi v Porabju??

Če sem v predhodnem prispevku razmišljala o mladih Porabcih, učencih in dijakih, ki so se pridno učili slovenščino na jezikovnih počitnicah v Piranu, o njihovi motiviranosti in pozitivni naravnanosti do materinščine prednikov, in o učiteljih, ki bi s svojimi zgledi lahko storili za živ slovenski jezik v šolah mnogo več, sem danes ponovno prebirala dokumente in premišljevala o pomembnem projektu pri koroških Slovencih, Slovenščina, družinski jezik, katerega nosilec je Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Z nekaterimi njenimi vidnimi predstavniki že nekaj časa izmenjujemo pisma, mnenja, stališča, konec junija pa smo se prvič srečali v Monoštru. Pobuda je izredno zanimiva in široko zastavljena, v njej pa vidim ogromno pozitivnih učinkov. Prvič, angažirani so različni dejavniki, društva, institucije, mediji, drugič, svoje izjave o pomenu dvo- in večjezičnosti v družini pišejo vidni predstavniki manjšine in večine, tretjič, nagovarja se starše otrok, dedke in babice, in četrtič, koroški Slovenci (vsaj krog okrog projekta) so se začeli odkrito zavedati problema izginjanja slovenske materinščine iz družinskega okolja in so pripravljeni za zaobrnitev teh zaskrbljujočih trendov kaj storiti. Uzaveščanje družin, da se pozitiven odnos do manjšinske materinščine pri mladih gradi prvenstveno s tem, da se le-to uči in uporablja najprej v družini, šele potem so druge ustanove, vrtci in šole, je prava pot. Dragi rojaki na Koroškem, vso srečo in mnogo vztrajnosti vam želim!

Pa se vrnimo v moje Porabje. Na vseh prireditvah, srečanjih, obiskih visokih predstavnikov iz Slovenije in še od kod imajo manjšinski funkcionarji polna usta besed o ohranjanju slovenske materinščine. Menda je to njihov osnovni cilj. Toda, ljubi bog, kdo in kako naj bi to počel??? Imamo dve slovenski organizaciji, Državno slovensko samoupravo in Zvezo Slovencev na Madžarskem, s tem pa dva predsednika teh organizacij, ki imata tudi družine. In kateri je - če bi najvišji funkcionarji naj delovali tudi s svojim zgledom - družinski jezik v domačih okoljih teh gospodov? Poglejmo. Predsednik prve omenjene organizacije ima ženo Slovenko, tudi sam je Slovenec. Rekli bi, idealno okolje. Predvidevam, da se z ženo sporazumevata po slovensko, malo drugače je z otrokoma, ki sta že odrasla. Sin nekako še govori slovensko, hčerka skoraj nič. Zakaj, gospod predsednik?? In kako bo v njunih družinah? To je zgolj retorično vprašanje. Vem tudi, da se ta predsednik slovensko pogovarja z znanci Slovenci, tudi učitelji so v anketi omenjali, da z njim komunicirajo večinoma slovensko. Torej? Vsaj malo upanja za slovenščino kot družinski jezik?? Bo predsednik le-to učil vsaj svoje vnuke in se trudil pri njih, če se je že pri otrocih premalo???

Predsednik druge omenjene organizacije je poročen z Madžarko, sam pravi, da je na pol Slovenec. Rekli bi, idealna zveza za dvojezično družino. Žal, ni tako. Družinski jezik pri njem je madžarščina, tudi hčerki govorita le madžarsko. In - kaj je z zgledi??? Kaj je s cilji in nameni neke organizacije in njenega predsednika, ki sicer ob vsaki priložnosti ponavlja mantre o ohranjanju slovenščine kot najpomembnejšem poslanstvu - toda, kdo, gospod predsednik, jo bo ohranjal??? Vedno sem bila naivna in slepo verjela, da je delati v manjšinskih organizacijah mnogo več kot le služba. Moj moto je že od nekdaj: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih! Govoričenje o ohranjanju slovenščine in slovenstva ni verodostojno, je celo moralno in etično sporno, ko vsi vedo, da oseba, ki to počne, lastnih otrok ni naučila slovensko... Ja, tu je še cela plejada gospodov in gospa, ki počno enako in se izgovarjajo, da ni bilo mogoče, ker je pač partner Madžar. Bojim se, da se v mladih družinah, ki se zdaj ustvarjajo, dogaja enako. Veliko pišemo in govorimo, žal, predvsem samo jaz, o pomenu učenja slovenščine v družinah. Toda - v katerih porabskih družinah in kdo je lahko verodostojen "pridigar" o tej temi??? Koroška pobuda o slovenščini kot družinskem jeziku je krasna zamisel. Seveda sem takoj pomislila, da bi - poleg nagovarjanja staršev, da vpišejo v šoli otroke k slovenskemu jeziku - bilo potrebno stopiti do mladih družin, ki že imajo ali načrtujejo otroke in jim vse o pomenu zgodnjega učenja dveh ali več jezikov pojasniti. Ampak - kdo sem jaz?? Nimajo Porabci svojih predstavnikov, politikov, kulturnikov in še koga??? Seveda imajo. In - vsi omenjeni še niso opazili, da je z rabo slovenščine, v največ primerih tudi pri njih samih, nekaj hudo narobe??? Tega pa verjetno niso opazili. Torej - kako se bo ohranjala slovenščina v Porabju in kdo jo bo ohranjal? Zamislimo se malo, najprej vsak pri sebi, in razmislimo o svojih družinskih jezikih. V prihodnje pa od besed k dejanjem!

Počitnice s slovenščino v Piranu

Pravkar sem se vrnila s t. i. jezikovnih počitnic za porabske učence in dijake, ki smo jih že šestič organizirali skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem in OŠ Cirila Kosmača v Piranu. To je osemdnevno aktivno preživljanje počitnic na morju. Porabski učenci, letos jih je bilo 35 in 5 spremljevalcev, bivajo na piranski šoli, ob dopoldnevih se kopajo, plavajo (nekateri se plavati šele učijo) v Fiesi, popoldnevi in večeri pa ponujajo raznolike aktivnosti: ure slovenščine, glasbe, tehnike na počitniški način s piranskimi učitelji, gledališke, plesne in likovne delavnice, ki jih vodijo učiteljice spremljevalke, pa še kakšen izlet v okolico - letos smo bili z ladjo v Kopru. Zadnji večer gledališčniki, pevci in plesalci predstavijo drug drugemu, učiteljem in gostom, kaj so se naučili, komisija pa izbere najlepšo morsko risbo. Vsem učencem podarim školjke, potem poklepetamo ob kakšni pijači z učitelji, učenci pa si pripravijo zaključni ples. To je na kratko program, ki ga leto za letom dopolnjujemo, izboljšujemo, a nisem želela pisati le o tem. Z vami bi rada delila lepe in pozitivne vtise v zvezi z rabo slovenščine na letošnjih jezikovnih počitnicah za porabske šolarje.

Nekaj dni pred odhodom sem se sestala z učitelji spremljevalci. Razen formalnosti in dogovorov o podrobnostih programa smo spregovorili tudi o jeziku komunikacije: "Ne samo predlagam - zahtevam, da je jezik komunikacije med vami in učenci slovenščina. Osnovni cilj jezikovnih počitnic je ta, da govorite z učenci po slovensko, da v slovenskem okolju na sproščen način začutijo, da slovenščina ni le predmet v šoli, ampak ima tudi uporabno vrednost," sem bila zelo direktna. "In tudi od vas, učiteljev, zahtevam, da v tem piranskem tednu komunicirate med seboj samo slovensko." Strinjali so se z mano in smo šli. Piran, prelep, obsijan s soncem, nas je sprejel kot stare znance, prav tako naši čudoviti gostitelji na šoli. Začetnih dva, tri dni je bilo malo mučno, saj so učenci prav čudno gledali nekatere učitelje, ki so morda zdaj prvič tako neformalno poskusili govoriti z njimi slovensko. Za uvod sem sicer dovolila kolegici spremljevalki, da me je prevajala učencem v madžarščino, da bi dobro razumeli. "Vemo, da so počitnice, da ne moremo imeti strogega šolskega pouka; ampak namen našega druženja je, da vse, kar počnemo, delamo v slovenskem jeziku. Tudi če se pogovarjamo na sprehodu, plavanju, pri kosilu ali večerji, če nakupujemo ali smo na izletu... Poleg zabave in druženja je najpomembnejše spontano učenje slovenskega jezika..." Potem smo se predstavili drug drugemu in se dogovorili, da se trudimo zapomniti si čim več slovenskih besed in stavkov. Nič več madžarskih navodil in prevodov!

In je šlo. Iz dneva v dan bolje. Vsak dan smo od učencev slišali več slovenskih besed, pozdravov, raznih vljudnostnih izrazov. Posebej zanimiva je bila skupinica učencev, ki je delala v gledališki delavnici. Naučili so se in zaigrali dramatizirano pravljico o volku in kozličkih - le z nekaj intenzivnimi vajami, brez kakršnega koli prevajanja. Bili so izvrstni! Na porabske šole prihaja kar nekaj mentorjev različnih zunajšolskih dejavnosti iz Slovenije. Na prvi pogled je to pozitivno, saj bi se naj učenci tako učili slovensko in to je bil nekako osnovni razlog, zakaj pripeljati mentorje, ki govorijo samo slovensko. A - glej ga, zlomka! Zadeva ne deluje, ker domači učitelji, ki so v vlogi somentorjev, mislijo, da so zraven zato, da učencem prevajajo!!! (No, ena izmed mentoric se celo sama zelo trudi govoriti z učenci madžarsko...) V bodoče bo potrebno to korenito spremeniti, ker v taki obliki izgublja zadeva svoj smisel.

A vrnimo se v Piran. Jezikovni počitniški teden je tekel veselo, zabavno, pestro, z vedno več slovenščine v medsebojnem sporazumevanju. Počutila sem se prijetno, saj je zame bil to še eden trden dokaz, kako veliko bi se dalo učence v šoli naučiti slovenščine, če bi se učitelji vsaj malo bolj potrudili in, preprosto, več govorili z učenci slovensko; če bi se začeli zavedati svoje izjemno pomembne vloge in poslanstva med mladimi in če bi sami z medsebojnim nenehnim slovenskim sporazumevanjem bili zgled... A to je že znanstvena fantastika. Žal mi je vseh teh otrok, ki se jim v šolah (najbolj kritično je na gimnaziji) jemlje možnost, da se dobro naučijo slovensko, saj starši, če jih že tja vpišejo, to upravičeno pričakujejo. Neki dan sem na obali sedela poleg deklice, ki jo poznam le na videz - leto dni se je na gimnaziji učila slovenščino, je pa iz povsem madžarske družine - in sem se poskušala z njo malo pogovarjati, na primer take težke stvari, kot so vprašanja: Kako ti je ime? Si zdaj prvič na morju? Ti je všeč? Boš še prišla? ... Dijaki, ki se na gimnaziji v Monoštru učijo nemščino ali kateri koli tuji jezik, znajo na taka vprašanja odgovoriti po nekaj tednih pouka, moja uboga "sogovornica" pa ni razumela niti enega vprašanja in bila kar tiho. Poskusila sem obrniti besede, poenostaviti, nič. In na koncu: malo z rokami, nogami in z malo prevoda. Žal. Zanjo in še za marsikaterega dijaka je bilo to leto pri pouku slovenščine izgubljeno. Za veliko večino so izgubljena vsa štiri leta, a učiteljice to sploh ne moti. Prav nasprotno, zdi se ji, da je zelo dobra. Razumi, če moreš...

Danes po kosilu smo se poslovili. Lepo, po slovensko. In še na avtobusu se je govorilo slovensko, vse do Porabja. Naslednje leto na piranskih počitnicah se bo gotovo spet... Kaj pa vmes???

Koliko Porabcev sploh govori slovensko iz potrebe...

Koliko Porabcev sploh govori slovensko iz potrebe, iz prepričanja, iz srca, zato, ker tako čutijo, in ne zgolj iz vljudnosti ali službe - ker se to spodobi, ko je kdo iz Slovenije (recimo jaz) v bližini?? To je ključno vprašanje ohranjanja jezika in s tem slovenske identitete pri Porabcih, pa ne samo pri njih; tudi Slovenci drugod za administrativno mejo bi si tako vprašanje morali začeti postavljati in nanj samokritično odgovarjati. V Porabju so stvari glede rabe slovenščine kritične. Ogromno je sprenevedanja, laganja samim sebi, saj jaz, ki sem tam ves čas prisotna, tako ali tako vem skoraj za vsakega Porabca, kakšen odnos ima do rabe slovenščine. Hudo mi je, ko se nekateri sprenevedajo pred mano. Grem po hodniku slovenskega centra v Monoštru in slišim glasen pogovor treh, štirih Slovencev v pisarni v madžarščini. Vstopim in v trenutku preklopijo na slovenščino in se obnašajo, kot da sem gluha in neumna in nimam pojma, da so se pred dvema sekundama in ves čas prej pogovarjali le madžarsko... Niso edini. Zakaj, hudiča, se je treba igrati te igrice??

Velikokrat se počutim kot kakšen valpet; kot da se slovensko govori zgolj zaradi mojega nenehnega teženja. Pred tednom dni sem bila kot vodja letnega seminarja za porabske pedagoge z njimi pet dni v Slovenj Gradcu. Udeležba je bila odlična, saj smo imeli po dolgem času spet kar 20 seminaristov, učiteljev, vzgojiteljic, pa po dva študenta in dijakinji. Bili smo zelo pestra druščina. Skupaj s slovenjegraškimi kolegicami smo pripravili vsebinsko bogat in pester seminar, res smo se vsi potrudili. Na začetku sem seveda rekla, da pričakujem, da bo teh 5 dni jezik komunikacije slovenski, saj leto za letom v njihovih evalvacijah berem, da se seminarjev zelo radi udeležujejo, ker imajo možnost večdnevne slovenske komunikacije, ki jim doma manjka. Torej - pogovorni jezik naj bo slovenski. Prvi dan je kar bil. Tudi drugi dan med tistimi, ki so sedeli z mano ali v moji bližini. Na drugem koncu mize pa je bila madžarščina vedno glasnejša. Pri kosilu sem se še vzdržala komentarja, pri večerji pa nisem mogla več biti kar tiho. Najbolj "madžarsko glasna" je bila kolegica, ki pravzaprav izmed vseh najbolje govori slovensko in sem računala nanjo, da bo nekako meni v pomoč, saj so bili z nami tudi učitelji, ki se slovenščino šele sedaj intenzivno učijo. Vstala sem in prosila za besedo.

"Kolegice in kolegi, malo posluha, prosim! Samo da vas spomnim: smo na seminarju slovenskega jezika, v Sloveniji, za slovenski denar. Leto za letom mi ob koncu seminarjev pišete, da radi prihajate, ker se veliko naučite in imate možnost medsebojne slovenske komunikacije; danes je šele drugi dan, kar smo tu in na drugem koncu mize že ves čas slišim samo madžarski pogovor. Torej - zakaj ste pravzaprav prišli sem? In - kolegica, na katero sem najbolj računala, da mi bo v pomoč, saj krasno govori slovensko, se zdaj ves čas pogovarja le madžarsko. Ni fer in ni normalno. Madžarščino utrjujte kje drugje, od tega trenutka pa zahtevam, da bo pogovorni jezik slovenščina. Če se kdo ne strinja, pač zanj tu ni prostora..."  Presenečeno so me gledali in molčali. Zelo dolgo. In sem pomislila, če morda vseeno malo ne pretiravam. Potem so naslednje dneve govorili slovensko, vsaj v moji bližini...

Imamo nekaj učiteljev in kulturnih delavcev, za katere vem, da govorijo slovensko tudi, ko me ni v bližini, a teh je tako malo. Imamo veliko starejših, vključenih v slovensko društvo upokojencev, ki se radi družijo in pogovarjajo med seboj slovensko. Vsak bi pomislil, da so to ljudje, ki lahko veliko naredijo za ohranjanje jezika tako, da le-tega učijo svoje vnuke, če že lastnih otrok v veliki večini niso. A, žal, ni tako. Medgeneracijska jezikovna kontinuiteta je pretrgana, zavedni slovenski dedki in babice se z vnuki pogovarjajo le madžarsko, in to velikokrat v precej polomljeni madžarščini. To pa me res popolnoma razbesni. Kako morejo? Kako, hudiča, nihče izmed njih, ki se trkajo po prsih, kako veliki Slovenci so, ne pomisli, da so prav oni, ki že svojih otrok niso naučili slovensko, zdaj pa se niti malo ne trudijo pri vnukih - grobarji slovenstva???

In spet kopica čudnih vprašanj. Sem mogoče preveč naivna? Sem res skoraj edina v teh krajih, ki je prepričana, da kar pridigaš, moraš tudi sam živeti? Bo kdo v Porabju dojel, da zgolj šolsko učenje slovenščine le-te ne more ohranjati? Se bo kdo v Porabju začel zavedati, da se Porabski Slovenci počasi in vztrajno samoukinjajo z nenehnimi samoprevarami???

Tisti, ki v Porabju iskreno živijo in delajo tako kot govorijo, so hudo redki (v prihodnje bom jih nekaj predstavila), med njimi pa ni narodnostnih politikov in skoraj nobenega učitelja. Slovence v Porabju politično predstavlja organizacija, ki je neposredna sogovornica madžarskih oblasti, Državna slovenska samouprava. Njen predsednik je Slovenec, ki dobro govori slovensko, kar je za takšno funkcijo seveda normalno. Gotovo pa ni normalno, da tistih nekaj uslužbenk v uradu slovenske organizacije ne zna in torej ne govori slovensko. Kakšna, hudiča, slovenska organizacija je to, v kateri poteka komunikacija v madžarščini in po mojem občutju to članov organizacije sploh ne moti?! (Tisti, ki pa znajo slovensko in se prijavijo na razpisano delovno mesto, pa so zavrnjeni...) Vse to je za moje pojme katastrofa. Katera manjšina na Madžarskem bi v svojih uradih zaposlila ljudi brez znanja njenega jezika? Nobena. V Porabju pa imamo pač madžarsko samoupravo, ki menda zastopa neke Slovence. Dragi moji, komu vi pravzaprav lažete??? Predvsem sebi, ker vsi drugi poznamo resnico...